Slovenski biografski leksikon

Zorè Janez Evangelist, cerkveni zgodovinar, r. 19. dec. 1875 v Bogneči vasi pri Trebelnem kmetu Jožefu in Jožefi r. Pungerčan, u. 20. febr. 1944 v Ljubljani. Po gimn. v Novem mestu (1886–94, zadnji razr. kot privatist) je štud. bogoslovje 1894–8 v Lj., 1898 bil ord. Po kaplanski službi na Bledu in v Trebelnem je 1900 odšel na študij teol. v Innsbruck, 1904 bil prom., vmes se 2 leti izpopolnjeval v Parizu, Louvainu, Londonu in Rimu. 1904 se je vrnil, 1905 postal generalni prefekt v novih škofovih zavodih sv. Stanislava v Šentvidu pri Lj., 1909 vse leto štud. potoval po Siriji, Palestini in Egiptu, 1910 učil verouk, franc. in ital. spet v Šentvidu. Od 1911 bil prof. za cerkv. zgod. in pravo v lj. bogoslovju oz. od 1919 na teol. fak.; z A. in F. Ušeničnikom je pripravil predloge za nove učne moči na tej fak. 1916 je zbolel za nevarno živčno boleznijo (skleroza multipleks?), 1920/1 in 1924/5 se zdravil, 1926 zaprosil za upokojitev, 1936 upokojen. Skoraj 20 let je prebil na bolniški postelji. – 1919 je bil imenovan za častnega konsist. svetnika.

Prvič je Z. prijel za pero v bogoslovju: 1897 je v Pomladnih glasih obj. dve pesmi, nasl. leto (1898, tudi ur. in založil) še dve in življenjepis Stanislava Kostka. Za hrv.-slov. duhovniško revijo SS. Eucharistia (Zgb 1906) je prispeval članek Evharistija in svetost, za Mentor (1908–11) mdr. potopise po Bližnjem vzhodu. Ob 1600-letnici milanskega edikta so izšle njeg. zgod. slike iz zač. krščanstva V tem znamenju boš zmagal (Clc 1913; oc. J. Gruden, DS 1913, 476; Č 1913, 464–5 in 1914, 235–7; Z-ov odg. ib. 160–2). Za svoje življ. delo je imel Življenje svetnikov (1917 1. snopič; oc. F. K. Lukman, Č 1918, 89–90), metodologijo podrobno podal v uvodu. Izšlo naj bi 12 snopičev (za vsak mesec po eden) v 3 knjigah. Glavni vir mu je bilo življenje svetnikov Acta sanctorum, ki so ga izd. bolandisti (Antwerpen 1643 in dopolnjevani natisi), vendar je njihove izsledke presojal na podlagi poznejših dognanj. Z redkimi izjemami, na katere je posebej opozoril (svetniki, ki jih zlasti časti slov. ljudstvo), je uporabil le tisto, kar je spoznal kot zgod. zanesljivo (razvidno iz seznama uporabljene literature). Napisal je še snopiče: 2. (1919), 3. (1922) in 4. (1923, do vključno 12. marca, t. j. Gregorja Vel.), naprej pa zaradi bolezni ni mogel. Delo je nadaljeval in končal F. Jaklič (15. zv. 1940).

Z. je bil pri delu natančen, ohranjeni spisi dokazujejo izredno globino in kritičnost, tudi predavanja je vestno pripravljal (rkp ŠkALj). Kot prefekt se je izkazal za odl. pedagoga in vzgojitelja. V polit. pogledu je dosledno podpiral škofa A. B. Jegliča (ga večkrat zastopal pri razl. pogajanjih), zahteval popolno pokorščino duhovnikov škofu (gl. Vzajemnost 1918, 56–7), na hudo reakcijo tkim. »antimodernističnih« krogov (psevd. v listu Resnica 1918, št. 25) je odg. v S (1918, št. 131). Bil je izredna osebnost, po značaju veder, v izrazu jasen, v nastopu odločen. Tudi v bolezni je kljub silnemu trpljenju ohranil vedrega duha, nikoli potožil. - Prim.: r. matice Trebelno (ŠkALj); osebni podatki; zapuščine fasc. 10 in Miklavčič, fasc. 2a/11 (ŠkALj); šematizmi lj. škofije; S 1935, št. 292; 1944, št. 42, 45; F. K. Lukman, KMD 1945, 135–6 (s sliko). – Slika: osebna mapa (arhiv Univ. v Lj.). Dolinar

Dolinar, France Martin: Zorè, Janez Evangelist (1875–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi875175/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine