Slovenski biografski leksikon

Zbašnik Fran, pisatelj, r. 1. okt. 1855 v Dolenji vasi pri Ribnici na Dol. obubožanemu kmetu Janezu in Mariji r. Arko, u. 2. febr. 1935 v Ljubljani. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju in Kočevju, klas. gimn. v Lj. (1869–77, do 1872 bil gojenec Alojzijevišča, odtlej se preživljal z inštrukcijami), pravo štud. v Gradcu (1877–81, bil član akad. društva Triglav), 1883 prom. Prvotno se je bil namenil za odvetništvo in 1881–2 prakticiral pri dež. sodišču v Lj., nato prešel v upravno-polit. službo: 1882 prakticiral pri dež. Vladi, jeseni 1882 prišel kot konceptni praktikant v Kamnik. Po volji dež. preds. A. Winklerja je od zač. jan. do konca okt. 1885 ur. vladni LL, nekaj časa tudi LZg. Ker časnikarskega dela zdravstveno ni vzdržal (že od mladega je imel rahle živce), je bil konec 1885 na lastno željo premeščen na okrajno glavarstvo v Postojno, nato v Kamnik (maj 1888–april 1893) in Radovljico. Apr. 1894 je prestopil v dež. službo: tajnik dež. odbora, nato ravnatelj uradov dež. odbora. Od jeseni 1918 do upokojitve 1927 je bil v drž. službi.

Slovstveno se je javljal sprva predvsem kot pesnik. V 6. razr. je sodel. pri rkp listu Lipa (1875, več pesmi in novela Večni sopotnik; izvirnik v NUK Ms 389; prim. H. Tuma, J 1935, št. 32; isti, Iz mojega življenja, 1937, 59). Na spodbudo sošolca L. Pintarja je poslal pesmi Stritarju, ki jih je ugodno ocenil (Z 1876, 271–2; Stritar, ZbD VII, 323–6) in pozneje obj. Triolet (Z 1878). Pri Slavjanskem almanahu (1879) je sodel. s pesmimi in novelo Madilon. Vrsto Trioletov je obj. še v LZ (1881–2). Vsebinsko in oblikovno se je zgledoval pri Prešernu. Ker je spoznal, da nima pesniškega daru, je umolknil in svoje verze uničil. Pod Aškerčevim vplivom se je poskusil le še z epsko-lirskim samogovorom Delavka (LZ 1900), nekaj otroških pesmi obj. v Zk (1903, 1924).

Ponovno je stopil v slovstvo kot ljudski pripovednik. Za MD je pisal romantično vzgojne povesti: Na krivih potih (1893), Čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo (SV 1894), Vas Kot (SV 1896), Boj za pravico (1897), Strašen božični večer (SV 1898), Nehvaležen sin (SV 1900), zgod. povest Miklova lipa (SV 1903), Pisana mati (1909). V teh zgodbah nadaljuje smer mohorjanske povesti, oprte na »resnične dogodke« ter spodbudne in svarilne zglede. Spretna tehnika in premočna domišljija ga večkrat zavedeta v psihološke pomanjkljivosti. Navadno uporablja močna nasprotja v človeški naravi v nravnih, gospodarskih in splošnih družbenih okoliščinah, toda vzgojni nagibi so preočitni, nedoživeti, kar mu je kritika večkrat očitala. Svobodnejše umetniške cilje kažejo spisi za SM. V ljudskem romanu Iz viharja v zavetje (1900) se v boju z nravnostjo in nenravnostjo obrača zoper nauk o dednosti; delo očitno visi med idealizmom in naturalizmom. Pri SM so izšle še: povestica »Pastiricah (KK 1900), slika Lajnar (KK 1901), dramski prizor Sami med seboj (ZK 1902) in slika iz življenja kor. Slovencev Pogreb (ZK 1902). Črtice je obj. tudi v Ska (1902), Sn (1902/3) in DP (1904–5).

Največjo liter. delavnost je razvil pri LZ; na pritisk svojega šefa I. Tavčarja ga je 1903–9 tudi urejal in mu vrnil nekaj veljave. Začel je 1896 s ciklično novelo Srečavanja. Močna tendenčnost se kaže v polit. romanu Žrtve (1901; knj. objava 1925). Učinkovita je natur. enodejanka Kmečka osveta (1901). Sledila je vrsta krajših novel iz mešč. življenja. Obsežnejši in značilnejši spisi so: Prijateljstvo in ljubezen (1904), Anica (1905), Stroj (1906), Po istem tiru (1906), Strup (1907), Sodoma (1908). 1895–900 in 1903–9 je pisal pregledna poročila o dramskih in opernih predstavah slov. gledališča, prizanesljivo in vzgojno ocenjeval dela in igralce. Na širšo kritično osnovo so postavljena Gled. pisma (1897). Poskušal se je tudi v liter. kritiki, npr. I. Cankar, Vinjete (1899) in Kralj na Betajnovi (1902), J. Stritar, Jagode (1899) in Zbrani spisi VII (1900), I. Tavčar, Povesti IV (1900), J. Kersnik, Zbrani spisi VI (1900), K. Meško, Slike in povesti (1900), J. Kostanjevec, Iz knjige življenja (1901), Z. Kveder, Ljubezen in Odsevi (1902), D. Kette, Poezije (1907), I. Šorli, Novele in črtice (1907). Kot urednik je napisal štev. drobna poročila o domačem in tujem kult. življenju.

Po 1. svet. vojni je sodel. pri obrobnih listih (DP, Odmevi, Žika), kratko prozo pošiljal mdr. J in SN, mladinsko Zk in V, veliko pa je ostalo v rkp. V knj. Iz vojnih čas o v (1930) je ponatisnil noveli Solnčna roža in Invalid (iz DP 1928). Nekaj liter. poročil in jubilejnih čl. je napisal za SN idr. Dokumentarno vrednost imajo spominski spisi: Spomini na J. Kersnika (LZ 1898), I. Cankar v pismih (LZ 1926), Cankarjev Budalo Martinec (ib.), S. Gregorčič in LZ (SN 1926, št. 271), Kako je nastala Tavčarjeva povest Izza kongresa (ib., št. 292), Iz korespondence Z. Kvedrove (J 1926, št. 275), Iz spominov na F. Levstika (NG 1931, št. 27), I. Cankar — zakonski kandidat (Triglavanski listi 1934). Svoje službovanje do 1894 je opisal v čl. Kako sem jaz služil (NG 1921, št. 41–1922, št. 7) in Kako je bilo dalje (NG 1922, št. 8–28). Ur. je mlad. pesmi svojega nečaka Franceta (gl. čl.) Drobne pesmi (1922) in napisal spremno besedo. Pri Društvu slov. književnikov in časnikarjev je bil 1905–7 prvi preds. (gl. RazstSN 245–6, 248, 254).

V Z-ovem pripovedništvu je nekaj talenta, še več marljivosti. Veliko sta škodila naglica in obilica pisanja, prevlada moralnega in političnega vzgojitelja nad pisateljem. Stilno in motivno je ostal zvest zapoznelemu realizmu, primesi naturalizma so bežne in rahle. — V politiko osebno ni posegal, čeprav je že v štud. letih pošiljal SN dopise in polit. članke. Veliko je anonimno pisal v LL (1884–5), zlasti ko ga je urejal. Po vojni je obravnaval mednar. in jsl politiko, slovanstvo, kor. plebiscit, upravna, gospod. in uradniška vprašanja v SN, NG, Jutr. novosti NDk in J.

Zajetno zapuščino (proza, drame, članki, osnutki, gradivo, del korespondence, avtobiobibliografija) hrani rkp oddelek NUK (stari fond 215, inv. št. 17/73). — Psevd. mdr.: -a-, -b-, Fr. J. Dolinar, Fr. Dolinčan, F. J. Doljan, Dr. Fr. Z., Jos. Frančič, -i-, -k., Fr. Malograjski, Fr. J. Milovršnik, -n-, -nik., Fr. Serafin, Fr. Strnad, -š-, Z., Žaljski. — Prim.: r. matice (ŠkALj); Bibl JLZ; Bibl LZ; NE; Pol stoletja; SGL; Zssl IV; J 1925, št. 226; 1935, št. 29 (s sliko); SN 1925, št. 221; Šr. (J. Šlebinger), LZ 1935, 141–3; Inko (I. Kolar), MiD 1935, 124; Dr. J. L(ovrenčič), M 1935, 111–2 (s sliko); Sja 1935, št. 6. — Slika: ASK. Kr.

Koblar, France: Zbašnik, Fran (1855–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi859716/#slovenski-biografski-leksikon (26. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine