Slovenski biografski leksikon

Zajc Dane, pesnik, r. 26. okt. 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah kmetu in gozdnemu delavcu Stanislavu ter Pavli r. Kos, živi v Ljubljani. Osn. šolo je obiskoval 1936–41 (4 razr.) na Trojici pri Moravčah, med vojno šolanja ni nadaljeval. V NOB sta padla 2 brata, oče (aktivist OF) je umrl, dom je požgal nem. okupator in se je družina začasno preselila na bližnje Vrhpolje. Po vojni je mati odšla na Štajersko, Z. pa je živel kot dijak v razl. zavodih. Gimn. je obiskoval v Domžalah 1945 (izpiti za 1. in 2. razr.), Kamniku 1945/6 (3. razr.), G. Radgoni 1946/7 (4. razr.) in Lj. 1947–50 (5.–razr.). Voj. rok je služil 1951–3 v Vipavi in Novem mestu. 1953–5 je bil v Lj. poštni pripravnik, od 1955 je knjižničar v Pionirski knjižnici; ob delu končal večerno gimn. (mat. 1958). Kot štipendist Fulbrightove ustanove je bil 1981/2 (1 sem.) na Columb. university v New Yorku. — Nagrade: mesta Lj. (za dram. delo, 1969), Prešernovega sklada (1970), Goranov venec (1980, za poezijo), Grumova (1979) ter Malih in eksper. odrov v Sarajevu (1980, obe za dramo Voranc), Prešernova (1981).

Poezijo je začel obj. v MR 1948/9 (Iskanje, In tam na oknu nagelj bo zbledel), nadaljeval v Besedi, Reviji 57, Perspektivah (odg. ur. 1963/4, skupaj s T. Kermaunerjem), Problemih, NOja, NSd idr. Po 1954 se je močno odmaknil od tradicije, delno pod vplivom Garcie Lorce in južnoam. poezije. 1956 je pripravil zbirko Tolmuni teme, a je bila zaradi uradnega posega umaknjena iz založn. programa. Iz nje je pesmi izbral, dopolnil z novimi in izdal pod naslovom Požgana trava (1958, samozal.; ocene: K. Kovič, TT 1958, št. 29; M. Mejak, NSd 1958, 940–2; B. Rudolf, NOja 1958, 375; P. Zidar-Z. Slamnik, NRazgl 1958, 468). Zbirko je mogoče označiti za enega najpomembnejših mejnikov v povojni slov. poeziji, močno pa je odmevala tudi v širšem kult. prostoru in napovedovala nastop novega ustvarjalnega rodu. Tisto, kar v tej poeziji pomeni radikalni zasuk v novo smer, izhaja iz njeg. občutja sveta z grozno dediščino vojne, strahu in pogorišča. Pesnikove notranje ubitosti (Mrtve stvari) ni mogla presvetliti nobena zunanja osmislitev, najmanj pa povojni aktivistično obarvani optimizem, prej je v njem prevladalo spoznanje, da nasilje, ki mu je do dna prebilo otroštvo, še kar traja in postaja temeljni zakon sod. družbe. Zato ni sprejel nobenega kompromisa, pač pa je z drznimi potezami začel razkrivati svet razvrednotenih vrednot, svet smrti, niča, groze in strahu, v katerem je človek umaknjen v senčno poloblo, kjer si je treba iztrgati samo srce. Občutja so delno izražena še tradicionalno, simbolno in ekspresivno, pretežno pa je že dosežena identifikacija z realnostjo, iz katere so črtane vse iluzije. Razpadle stvari so edina dediščina preteklosti, zato tudi kategorija ljubezni doseže obrnjeno podobo; ljubezen ni več čustven zanos, ampak zgolj spopadanje na robu smrti, zgolj izročanje. Radikalizacija se je pokazala tudi v izraziti težnji po čutnem dojemanju sveta, ki ga projicira v nečisto metaforo, kar to poezijo vsaj posredno povezuje z nadrealizmom. Pesem je praviloma refleksija, ki v tej fazi iz čisto osebne plasti še vedno prestopa v objektivnost (Jalova setev), v kateri pa ni več čudenja, je le naseljenost izničevalnih sil, katerih prisotnost je izražal z bestialnimi podobami (Veliki črni bik, Modrasi, Smeh hijen). Spodrezane so tudi ideološke vertikale; svet se pri Z-u zoži v zorni kot zgolj osebnega videnja.

Ta vseobsegajoči osebni pogled se v drugi zbirki Jezik iz zemlje (1961; oceni: V. Klabus, Perspektive 1961/2, 522–5; F. Novak, NSd 1962, 173–5) povzpne do gole avtonomnosti, ko se pesnik reflektira že samo znotraj prostora. Razkroj je uresničen, travmatična evokacija zravnana, človek postavljen v položaj samega obstajanja v svetu razstavljenih reči in zlega duha. Stvari in pojavi so, ni pa več vezi, ki bi jih mogle obdržati v harmoničnih medsebojnih razmerjih. Zato prostor ostaja odtujen, življenjski pojavi absurdni, negativiteta se razrašča v skrajnosti. Pesnik se izraža ostro in hkrati čisto, njegov svet vse bolj dobiva oznako enojnega, skrajno subjektivnega, ko upor zoper karkoli postaja nesmiseln. Kako daleč ga je pripeljalo zasledovanje samega sebe, se je pokazalo v zbirki Ubijavci kač (1968; ocene: F. Forstnerič, Večer 1969, št. 55; N. Grafenauer, Problemi 1969, št. 75, 29–31; V. Klabus, NRazgl 1969, 235; E. Kobolt, Sodobnost 1969, 802–4; A. Rebula, Prostor in čas 1969, 511–23; H. Vogel, Dialogi 1969, 288–91). Stopnja lastne eksistenčne zavesti se povečuje, po drugi strani pa se stopnjuje neodzivnost danega, kajti vrata kakršnihkoli rešitev ostajajo zaprta (Sončni ostriž, Jeriha). Pesnik se je tu lotil novih, še usodnejših kategorij, tudi zla v človeku, posegel v metafizično območje božjega, le da na ravni blasfemičnosti, kamor ga je pripeljala oblikovalna metoda nadrealist. poetike, zlasti neposredno prevajanje sanjskih podob v pesem. Kljub takemu značaju je poezija odražala izjemno analit. prodornost, skozi njeno intuit. plast namreč sevajo najgloblje resnice našega časa. Ker je njegov svet skrajno zaprt, je prišlo do izpraznjenja pesn. besede.

Zato je v novi zbirki Rožengruntar (1975; oceni: J. Novak, Dnevnik 1975, št. 143; M. Zlobec, Sodobnost 1977, 90–2) zastavil novo stilno smer, to je zelo reduciran, a ritmično bolj razgiban jezik in si tako odprl pot v nova, nadrobnejša razkritja, ki mu jih navržejo kosi jezika. Novo območje odpirajo tiste pesmi, v katerih razmišlja o človekovi ujetosti v past lastnega ponavljanja. Človeku namreč vladajo višje sile (bog stvarnik, bog zla, nori bog) in se znova in znova znajde pred istimi, to je temeljnimi eksistenčnimi vprašanji svojega zaprtega kroga. To se je očitno pokazalo tudi v zbirki Si videl (1979; oceni: J. Horvat, Delo 1981, št. 58; J. Zadnikar, Delo 1981, št. 156), v kateri je prešel na novo stilno strukturo sklenjenih sintaktičnih zvez, kar je najbližje evokaciji. Pesem je zdaj postala klicanje samega sebe, zaklinjanje v lastno usodo. V tej zbirki je mogoče videti nov izraz tistega sveta, ki smo ga že srečali, a se nam razkriva v plasteh čudenja in uročenosti. Od tu je samo še korak do zaklinjevalnih obrazcev v zbirki Zarotitve (1985; ocena: A. Debeljak, NRazgl 1986, 40), v kateri se izreka skrajna ekstatična erotika, ki je hkrati predanost smrti, torej v odnosu erostanatos. — Izbori poezije: Glava sejavka (1971; oceni: F. Forstnerič, Večer 1971, št. 88; V. Gajšek, Dialogi 1971, 477–8), Pesmi (1973, Pesn. list 16), Pesmi (1976, s K. Kovičem in G. Strnišo, ur. in spr. beseda B. Paternu), Pesmi (1979), Kepa pepela (1984, ur. in spr. besedo z bibl B. A. Novak).

Svojo prvo dramo Otroka reke (upr. Oder 57, 1962; obj. v Perspektivah 1961/2, odlomek; samostojno 1963; ocene: F. Novak, NSd 1962, 375–6 in 1964, 923–5; V. Predan, NRazgl 1962, 138; F. Forstnerič, NOja 1964, 188–90) je po dolgi eri pretežno realist. dramatike na Slov. znova uveljavil — sočasno z D. Smoletom in G. Strnišem — poetični tip drame. Tudi v snovno problemskem smislu je njegov nastop zarisan zunaj zasnov tradicionalne slov. dramatike. Prostor in čas sta popolnoma abstrahirana, osebe so brez imen, so splošne, npr. Reka, Dan, Pesnik, Ženska, Kamnita ptica, problemsko izhodišče pa je v bistvu isto kot pri njegovi poeziji. Izhaja torej iz zaprtega prostora, kjer je človekovo življenje vklenjeno v nerazrešljiv krog, zunaj človeka ni nikakršnih sil, ki bi ga mogle rešiti. Otroka reke iščeta ljubezen, a najdeta neljubezen, kajti človeku ni nič dano, vse mora sam izgrebsti iz sebe, na vsa vprašanja si mora odgovoriti sam. Drama je grajena pesniško, vsak govor naj bi bil pesem zase (Za vse boš plačal). Tudi v drugi drami Potohodec (obj. 1971; upriz. gled. Pekarna 1972; ocene: A. Inkret, Delo 1971, št. 212 in NRazgl 1972, 180; H. Vogel, TT 1971, št. 22) se je Z. močno opiral na poetično zasnovo dram. izražanja in je posamezne dele oblikoval kot pesemske celote (Na deževni gozdni poti sem obležal), vendar se dram. besedilo že razvezuje v prozo. Osebe so še splošne, osrednji problem pa je bližji stvarnosti, je skrajno aktualen, čeprav gre za večji problem človekove individualnosti, ki je hkrati obsojenost na samoto. Potohodec je človek, ki ne more živeti po ustaljenih družbenih navadah, je že po naravi upornik ter zato obsojen in umorjen.

Večji premik v dram. izrazu je pokazal v radijski igri Likvidacija (Problemi 1971, št. 105; izvedba RTV Lj. 1972), ko se je ves odprl rezkim vojnim temam, vprašanjem oblastništva in nasilja nad človekom, kakor je dogajanje doživljal med vojno. V načinu slušne igre je obdelan izsek okrutne kronike (Barakarica in njeni otroci) vojnega časa, sredi katerega se koti malo oblastništvo za ceno življenj. — Presenetljivo daleč v moderno dramaturgijo je posegel z dramo Voranc (1978, upriz. lj. Drama 1980; oceni: A. Berger, Dnevnik 1978, št. 285; A. Inkret, Delo 1980, št. 14), v kateri izvirno upodablja hkratnost štirih časovnih perspektiv, s čimer je hotel doseči novo stopnjo zgoščenosti dram. dogajanja. Voranc je tragedija o času, ki ga ni več, ker je bil uničen v zadnji vojni, je drama o izvirnem tujstvu med ljudmi, o rodovnem spopadanju med očeti in sinovi (Voranc-Jernej). Vorančev položaj je toliko bolj zapleten in usodnejši, ker je postavljen na prelomni zgodovinski, okupacijski čas, v katerem brani svojo zvestobo zemlji in sebi za ceno izdajstva lastnega odtujenega sina. Drama je grajena na silovitem prepletanju skopo predstavljenih, a grozljivo zasnovanih prizorov ter čistih liričnih refleksij (Videl sem mamo). Po motivih starodavnega finskega ljudskega epa je oblikoval dramo Kalevala (obj. Maske 1985; upriz. Mala drama SNG Lj. 1986; oceni: A. Inkret, Delo 1986, št. 14; R. Šuklje, NRazgl 1986, 202). Prvobitnost nekega davnega življenja je uporabil kot prostor za prikazovanje zastrtih človeških strasti in človekove ranljivosti.

Zanimiv poskus je prinesla lutkovna igra za odrasle Mlada Breda (obj. GLLj Drama 1981/2, predstava 1; upriz. 1981 lj. Drama; ocene: S. Simčič, Sd 1981, 1201–6; T. Peršak, Sd 1982, 190–4; R. Šuklje, NRazgl 1981, 649), ki na osnovi ljud. pripovedke razčlenjuje člov. usodnost med dobrim in zlom.

V pesmih za otroke je Z. s posebnim odvodom lastne poetike našel pot v svet otroškega doživljanja, v svet nemogočega, v neposredno igrivo otroško avanturo. Začel je z zbirko Bela mačica (1968), napisal pesmi za slikanice: Abecedarija (1975), Živali na dvorišču (1975), V cirkusu (1976), Na papirnatih letalih (1978), Lokomotiva (1980), Kočija (1982). Vsebinski in oblikovalni razpon njeg. otroškega pesništva pa je razviden iz izbora Ta roža je zate (1981, spremna beseda N. Grafenauer; razširjeno v: Otrok in knjiga 1981, št. 12, str. 5–15). V prozi je za otroke napisal pravljici Mlada Breda (1978) in Leteča hišica (1981). Lutkovni igrici Kralj Matjaž in Alenčica ter Petelin se sestavi (1978) sta bili upriz. v Lutkovnem gled. J. Pengov v Lj. (1976 ter 1978). Spomine je obj. v zapisu Rumeni maček (Spomini na otroštvo, 1977).

Esejist. sestavki niso pogostni, so pa izjemno prodorni in pomenijo ključ za razumevanje njegove umetnosti. V razmišljanju Igra brez besed in tišin (Problemi 1972, št. 109 in 118/120, ponatis v knj. F. Pibernik, Med tradicijo in modernizmom, 1978) je evociral nekatere trenutke lastnega ustvarj. postopka, sicer pa se zamislil nad usodo posamezne pesmi od trenutka, ko je napisana in pesniku odtujena. V območje dramskega nas usmeri zapis Vidim v slikah (GLLj Drama 1979/80, predstava 6), ki je nastal v zvezi z dramo Voranc. Svoje poglede na pisanje za otroke je pojasnil v skici Svetloba otroštva (Otrok in knjiga 1981, št. 12), medtem ko zanimanje za likovno umetnost razodevata esej Bližine in razdalje med sliko in besedo (NRazgl 1979) in razmišljanje Lastna podoba (Nova revija 1983), ki je nastalo ob avtoportretih Gabrijela Stupice ob slikarjevi 70-letnici.

Z. je med najbolj prevajanimi pesniki naše povojne poezije. Knjižno je izšlo: Visoki crveni mesec (prev. R. Njeguš, Bgd 1962), Seme zemlje (prev. Lj. Đidić, Kruševac 1972), Pesme (prev. in spr. beseda R. Njeguš, Bgd 1974), Il gattino bianco (prev. S. Škerl, Lj.-Milano 1970), Le chaton blanc (prev. F. Mirti, Lj.-Pariz 1971), Le coq se compose (prev. E. Jereb, Lj. 1981); Das fliegende Haus (prev. D. Debenjak, Lj. 1985). Štev: prev. so še v razl. časopisih in antologijah (prim. bibl v Le livre slovène 1971, 1975, 1984). Od dram sta prev. Drumovnik (Potohodec, prev. G. Janjušević, Scena, Novi Sad 1971) in Voranc (prev. P. Rak, Književnost, Bgd 1979).

Prim.: osebni podatki; EJ; SGL; SBibl; T. Kermauner, Perspektive 1960/1, št. 4–6; isti, Problemi 1966, 1452–90; isti, Trojni ples smrti, 1968, 25–70; isti, Izročilo in razkroj, 1970, 125–32; isti, Dileme sod. slov. pesništva, 1971, 314–31; B. Paternu, Slov. književnost 1945–65, I, 1967 (s sliko); J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva, 8, 1972 (s sliko); M. Zupančič, Sodobnost 1973, 877–84; Večer 1978, št. 168; Delo 1980, št. 69, 82; 1981, št. 30; GLLj Drama 1979/80, 83–92; Marjan Kramberger, Oblačila slovenskih cesarjev, 1982; D. Sedej, Otrok in knjiga 1982, št. 16, str. 81–2 (bibl mlad. literature, s sliko); Slov. književnost, 1982; M. Idrizović, Otroška in mladin. književnost v Jsli, 1984, 304–5. — Intervjuji (vsi s slikami): Knjiga 1969, 138–40; Problemi-Magazin 1970, št. 94 (zapisal P. Žagar); B. Hofman, Pogovori s slov. pisatelji, 1978, 475–510; 7 dni 1980, št. 51 (M. Slana); Teleks 1980, št. 36 (M. Košir); Delo 1981, št. 46 (J. Horvat); Dnevnik 1983, št. 27 (S. Teršak); Delo 1986, št. 100 (J. Šutej). — Slika: arhiv SBL; karikatura B. Pečar (obj. v Hofmanovih Pogovorih). Pibernik

Pibernik, France: Zajc, Dane (1929–2005). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi852270/#slovenski-biografski-leksikon (24. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine