Slovenski biografski leksikon

Wutte Martin, zgodovinar, r. 15. dec. 1876 v Obermühlbachu pri Šentvidu ob Glini (St. Veit an d. Glan) kmetu Martinu in Ani r. Ertl, u. 30. januarja 1948 v Celovcu, pokopan v rojstnem kraju. Gimn. je obiskoval 1888–92 v Clcu in 1892–6 v Beljaku, 1896–8 štud. zgod. in germanistiko ter 1898–900 zgod. in zemljepis na univ. v Gradcu (prof. F. Krones, J. Loserth in E. Richter), 1901 bil prom. z dis. Reformation u. Gegenreformation in Villach. Prof. izpit je opravil 1902 iz zgod. in zemljepisa, 1904 iz nem. (za nižjo gimn.). 1901–3 je bil suplent na realki v Gradcu, 1903/4 prof. na učiteljišču v Mrbu, 1904–22 na gimn. v Clcu. 1923 je postal direktor Kor. dež. arhiva v Clcu (Kärntner Landesarchiv, v tem času uspel zbrati mnogo dotlej v razl. krajih hranjenih graščinskih, tržnih in mestnih arhivov), obenem bil 1907–39 tajnik Zgod. društva za Kor. (Geschichtsverein f. K¸arnten) in 1913–38 urednik društv. glasila Car. I. Febr. 1939 je bil upok., a dec. i. l. spet prevzel vodstvo arhiva (Reichsgauarchiv) do 1942.

Prvo obdobje W-jevega znanstv. dela je bilo določeno predvsem po Richterjevi hist.-geogr. usmeritvi: 1900 je W-ja pritegnil k delu za Hist. Atlas d. oesterr. Alpenländer, ki ga je vodil. Že kot študent je 1898 izdelal seminarsko nalogo o jezikovnih razmerah na Kor., ki je bila izhodišče njeg. razpravi Die sprachlichen Verhältnisse in Kärnten auf Grundlage der Volkszählung von 1900 u. ihre Veränderungen im 19. Jh. (Car. I, 1906; do 1937 veljala za najpomembnejšo o tem vprašanju). V njenih splošnih sodbah se čutijo rezultati štetij 1880–90: štetja po občevalnem jeziku kažejo zaradi jezik. in kult. premoči nemštva manjše število Slovencev, kot jih je v resnici bilo, kajti »v slov. mejnih področjih ljudje, ki se čutijo za r. Slovence, morajo kot občevalni jezik prijaviti nem.«; »prehod od slov. do nem. področja ni postopen, marveč skokovit« (praktično zajema le 10 občin v trikotniku Možberk — Št. Rupert juž. od Clca — Otmanje). Ob analizi štetja 1900 je sicer že izpostavljal zlasti napredovanje delitve tega ozemlja na tri dele (Zilja do Podkloštra, zg. Rož od Podkloštra do Borovelj ter blok sp. Roža, Podjune in velikovškega sodnega okraja), toda glede jezik. meje v 19. stol. so mu bila splošna spoznanja (upoštevaje tudi cerkv. jezik) toliko pomembna, da je predpostavljal, da tudi tedaj ni bilo »obsežnega prehodnega področja« med nem. in slov. ozemljem in da »prava« jezik. meja ni potekala dosti pod Czoernigovo črto »čistega nem. ozemlja«, torej sev. od Clca, ki je bil potemtakem »pred sredo 19. stol. nem. jezikovni otok«. Za poznavanje razmer pri kor. Slovencih je to bila več desetletij veljavna izhodiščna trditev, v nekaterih pogledih tudi pri Slovencih do razprave F. Zwittra (Kor. vprašanje, 1937), pri drugih celo do razprave B. Grafenauerja (Narodnostni razvoj na Kor. od srede 19. stol. do danes, Kor. zbornik 1946).

Poglavitno W-jevo raziskovanje do 1914 pa je bilo posvečeno karti dež. sodišč in njenemu komentarju: Erläuterungen zum hist. Atlas d. österr. Alpenländer, I, 4. Teil: Kärnten, Krain, Gorz u. Istrien (Dunaj, 1. zv. 1914 in dodatek v 2. zv. 1929, s 4-mi zemljev.). W. je tu opravil vse kartografsko delo in spisal komentar od 1269 naprej (do tega l. A. Jaksch), že pred tem pa obj. vire za opise dež. sodišč Kärntner Gerichtsbeschreibungen (Clc 1912, Archiv f. vaterl. Gesch. u. Topogr., 20/21). Hist. geografija in kartografija sta bili tudi pozneje pomembni sestavini W-jevih objav, prav tako kartogr. oprema v razl. znanstv. delih in pri razstavah (najpomembnejše: monografija Kärnten in Kartenbilde d. Zeiten, Clc 1931). Veliko svojih znanstv. spisov (ok. 500) je posvetil upravni zgod. (največ od poznega sred. veka naprej) in krajevni zgod. (zvečine v Car. I).

Zgodovinopisju se je že pred 1914 pridružila publicistika nem. nacionalistične (»vsenemške«) polit. smeri, naperjena zoper enakopravnost Slovencev na Kor. in v podpiranje njihovega ponemčevanja. Od 1919, ko je bil poglavitni nem.-avstr. zgodovinarski avtor v publicist. boju za avstr.-jsl drž. mejo na Kor. (tudi član avstr. delegacije na mirovni konferenci v Parizu kot ekspert za kor. vprašanje), je ta smer količinsko prevladala v njeg. delu in je celo — brez ustreznih znanstv. razlogov — spremenil več svojih znanstv. dognanj o narodnostnem razvoju na Kor. Neutemeljeno je trdil, da narodnostna meja sredi 19. stol. ni tekla sev. od Clca, marveč južno; zanikal je za katerokoli obdobje v preteklosti obstojslov. etničnega ozemlja na Kor. in trdil, da je bilo v bistvu na podoben način mešano kot v sodobnosti (ok. 1910); prikril je nekatere vire iz kor. dež. arhiva o številu Slovencev na Kor. v 19. stol.; po 1923 je na povsem napačen in znanstv. nevzdržen način branil pravilnost velikega statist. padca Slovencev na Kor. med 1910–23 ter 1923–34 (število po plebiscitu izseljenih Slovencev je namreč z napačno interpretacijo statist. podatkov bistveno za nekajkrat povečal). Predvsem pa je s svojo »vindišarsko« teorijo skušal razcepiti kor. Slovence narodnostno v dva dela, češ da tista skupina Slovencev (obsegajoča dobri dve petini na plebiscitnem ozemlju cone A), ki je pri plebiscitu glasovala za Avstrijo, ne spada k Slovencem, marveč prehaja že med nem. del kor. prebivalstva. To je bila podlaga za odbijanje enotnega varstva slov. govorečega prebivalstva v deželi pri pogajanjih za kult. avtonomijo in pri vseh drugih polit. pritiskih na kor. Slovence, še posebej pa za spremenjeno razlago kriterijev jezikovne pripadnosti pri štetju 1934, ki so omogočili še večje umetno zmanjšanje števila slov. govorečih v deželi. V tej publicistiki se je W. srečal tudi s sodobno zgod. O nem. boju 1918–20 za oblast nad slov. delom Kor. je napisal knj. Kärntens Freiheitskampf (Clc 1922), ki je bila že oprta na njegovo pojmovanje vindišarstva na Kor. in na zgod. napačno trditev, da se je na Kor. razvijala slov. narodna zavest le po doseljencih in vplivih s Kranjskega. Boj za oblast nad slov. ozemljem na Kor. je predstavil kot boj Korošcev zoper Slovence in Srbe, ki so vdrli v deželo od zunaj, ne pa kot boj kor. Slovencev za osvoboditev ob razpadu habsburške monarhije na njene narodnostne sestavine. Ob začetku pogajanj za kult. avtonomijo kor. Slovencev je v brošuri Deutsch-Windisch-Slowenisch (Clc 1927; ponat. v zborniku Kampf um Kärnten, 1930) opredelil svojo vindišarsko teorijo in s tem postavil temelj, s katerega so nem.-avstr. pogajalci odbijali bistvene slov. zahteve (zlasti glede ureditve šolstva za vse otroke v slov. materinščini). Sicer so značilne sestavine njegovih spisov te vrste postale revizionist. razprave o Mežiški in Kanalski dolini (Miesstal u. Unterdrauburg … Volk u. Reich, Berlin, 1934; Car. I, 1936), o vsenem. politiki na Kor. (D. Bevölkerungsbewegung in Kärnten 1880–1934, Car. I, 1938, z zemljev.) ter polemike zoper zgod. in zemljepisna dela Sje (npr. zoper Sjo A. Melika, Car. I, 1937).

Po »anšlusu« marca 1938 so se te smeri v W-jevem pisanju izrazile še močneje, zlasti v ustreznih geslih III. knjige Handwörterbuch des Grenz- u. Auslanddeutschtums (Clc 1938, gesla od Galizien do Massachusetts, z dodatkom, ki zajema tudi Kor.), dopolnjene z nacist. oblikami teorije o »nem. kult. prostoru«, v katerega spada tudi vse slov. ozemlje. Po razdelitvi Jsle apr. 1941 je to posebej utemeljeval za Gorenjsko v zgod. obrambi njene pripadnosti h Kor. (Zur Siedlungsgesch. des südlichen Vorlandes der Karawanken, Car. I, 1941; v knj. Oberkrain 1942), svojo teorijo o kor. Slov. zaostril v zelo razširjeni 2. izd. knj. Kärntens Freiheitskampf (Clc 1943; uporabil jsl arhive, ki so jih Nemci 1941 zaplenili v Bgdu in jih W-ju posodili iz Berlina) in večkrat zagovarjal težnjo po vnovičnem prodoru »rajha« do sev. Jadranskega morja. Po porazu Nemčije 1945 je novo oblast še opozarjal na potrebo argumentacije zoper jsl zahteve v zvezi s Kor., vendar sam pri tem ni več sodeloval. Prevladujoči del kor. zgodovinopisja še danes brani W-jeve teze (ponat. so npr. Kärntens Freiheitskampf, Clc 1985³), pa tudi razl. razstave in celo poluradne publikacije uporabljajo nekatere W-jeve zemljevide iz vojnega časa kot ponazorilo kor. zgodovine (prim. 1000 Jahre Kärnten, Clc 1976).

Kor. zgodovinopisje šteje W-ja obenem z Avg. Jakschem za najpomemb. kor. zgodovinarja prve pol. 20. stol. Po teh mnenjih sta graditelja drugega vrha modernega kor. dež. zgodovinopisja, ki se je začelo razvijati proti koncu 1. pol. 19. stol. s krogom G. F. Ankershofna. W. je v resnici v tistem delu svojega raziskovanja, v katerem obravnava za sodobno razmerje med Nemci in Slov. na Kor. nevtralna vprašanja, pomemben in kritičen zgodovinar, s čigar deli se srečujemo v vseh obdobjih kor. zgodovine, zlasti od 13. stol. dalje. Čeprav gre pri tem tudi za vprašanja zgod. Slovencev, ni uvrščen v SBL zgolj zaradi tega, marveč zato, ker je od 1918 naprej kot pravi »usodovec« za življenje Slovencev na Kor. postal kar sestavni del slov. razvoja na Kor.: z nem. nacional. obravnavanjem slov.-nem. razmerij. na Kor. (pa tudi drugje) je po 1918 s spisi, v katerih je zgod. vse bolj in bolj pomešana s polit.-publicist. tendenco, zgod. resnica pa obrezana in prepletena z neresnicami, bistveno vplival na nem. nacional. politiko pritiska na kor. Slovence. Izoblikoval je celo teoret. podlago nem. boju za germanizacijo (teorija o vindišarstvu), kar se je po 1933 in 1938 stopnjevalo do podpore nem. iredentizmu zoper jsl del Sje (Mežiška dolina), po 1941 pa z utemeljevanjem nem. pravice do razl. delov okupiranega slov. ozemlja in teženj nem. prodora do Trsta. Do srede 30-ih let je bila ta publiciteta še toliko bolj nevarna, ker »Slovenci nimamo človeka, ki bi poznaval Kor. v isti meri kakor on« (Jurij Glavič = F. Baš, MiD 1935, 83). Gotovo je to veljalo tudi za dogodke med 1918–20, saj je bil dotlej edini zgodovinar, ki je poznal vse zadevno arhiv. gradivo v Kor. dež. arhivu, čeprav ga je uporabil z izrazito protislov. tendenco in razl. njegove važne sestavine prikril.

Prim. (izbor): P. Tosoni, M. W. — Leben u. Werk … dis. (Gradec 1966, z bibl; kopija v Inšt. za nar. vprašanja, Lj.); Beiträge zur Gesch. u. Kulturgesch. Kärntens … Clc 1936 (za W-jevo 60-let., s sliko); Car. I, 1949 (avtobiogr. ter nekrologa H. Pircheggerja in J. Göllesa, s sliko); A. Ogris, ib. 1976, 96–100; W. Neumann, Abwehrkampf u. Volksabstimmung in Kärnten 1918–20, Clc 1985², 9–49, 155–67. — S slov. strani zlasti: B. Grafenauer, Koroški zbornik 1946, 117–48 (o W-jevih tezah o narodn. razvoju na Kor.); Koroški plebiscit, 1970; L. Ude, Dr. M. W-ja duhovna podoba, v: Koroško vprašanje, 1976, 229–36 (v marsičem knj. v celoti); Kärntens Volksabstimmung 1920, Wiss. Kontroversen u. hist. polit. Diskussionen anlässl. d. intern. Symposions Klagenfurt 1980, Clc 1981; Th. Barker, The Slovene minority of Carinthia, New York 1984. BGrf.

Grafenauer, Bogo: Wutte, Martin (1876–1948). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi848361/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine