Slovenski biografski leksikon

Wintrová Nana (Ana) por. Šest, igralka, r. 25. sept. 1885 v Pragi Aloisu in Ani r. Melounek, u. 3. okt. 1958 v Ljubljani. Po osn. in meščan. šoli (1896–9) v r. mestu se je tu vpisala na trg. šolo, ki pa je ni zanimala. Že kot otrok je nastopala v Stanovskem gled. (6-letna skupaj s S. Bernhardt ob njenem gostovanju v Pragi), kasneje je bila učenka igralke in pedagoginje M. Hübnerove. Angažirana je bila 1904–7 v Pištěkovem ljud. gled. na Kr. Vinohradih, od 1908 v slov. gled. v Lj. (dobila mesto J. Kreisove); v sezoni 1912/3 je bila v Slov. gled. v Trstu, kjer pa ji je bilo »premalo dela«. Članica lj. ansambla je ostala do ukinitve gled. 1914. Prvo svet. vojno je preživela v Pragi, delala pri nekem fotografu in priložnostno nastopala v provincialnih gled. (Kladno, Moravska Ostrava idr.). Ko so 1918 v Lj. znova ustanavljali Nar. gled., se je med prvimi prijavila za angažma in se s sezono 1919/20 vrnila v Lj. (po pričevanju F. Govekarja so jo zahtevali vsi, »ves direktorij in publika«), a bila 1926 v času gled. krize »iz budžetnih razlogov« upokojena; 23. nov. 1921 se je por. z O. Šestom (SBL III, 609; popravi leto njene smrti in poroke).

V prvem lj. obdobju je bila ena najuspešnejših in najbolj priljubljenih igralk. Oblikovala je vrsto glavnih ženskih likov, zahtevnih in pomembnih, pa tudi več obrobnih. Vloge, mdr.: učiteljica Marta (L. Fulda, Maškerada; prva lj. vloga, 7. nov. 1908), Manica (J. Jurčič-F. Govekar, Deseti brat), Tinka (F. K. Meško, Mati), Slavka (E. Kristan, Kato Vranković), Miklova Zala (J. Sket-J. Špicar), Lepa Vida (I. Cankar; nasl. vloga pri krstni predstavi 1912, s katero si je pridobila tudi avtorjeve simpatije), Antigona (Sofokles), Sonja (A. P. Čehov, Striček Vanja), Klara (B. Bjørnson, Preko moči), Theresa (M. Lengyel, Tajfun), Kristina (A. Schnitzler, Ljubimkanje), Olga (I. Vojnović, Psyche). Sodelovala je pri uprizarjanju del skoraj vseh češ. avtorjev (F. A. Šubert, J. Hilbert, J. Vrchlický idr.).

V drugem lj. obdobju je še upodobila nekaj večjih in celo glavnih vlog, a ji je delo oteževala bolezen (močno oslabljen sluh), kar ji je včasih domala onemogočalo soigro. Vloge, mdr.: Saloma (O. Wilde), Oberon (W. Shakespeare, Sen kresne noči), Hana (I. Cankar, Kralj na Betajnovi). – Zadnja leta je zapisala nekaj spominov in ohranila v njih, kakor večji del pišočih igralcev, subjektivno pričevanje o takratnih razmerah in svojih sodobnikih, posebej še o I. Cankarju; nekaj odlomkov je bilo obj. (GLLjD 1955/6, 304; 1956/7, 88–92; GL Mest. gl. 1957/8, 188–91, 233–6, 252–5, 272–6). V tem času je pisala tudi otroške igre (rkp v zapuščini). 1911 je prevedla (s H. Nučičem) dramo J. Vrchlickega Noč na Karlštejnu.

Najbližje so ji bile plemenite ženske podobe v klas. in modernem sporedu, vendar je bil njen razpon izredno širok in raznolik. Že zgodaj je upodabljala ob krhkih dekletih tudi karakterne like in celo starke, bila je enako uspešna v zahtevnih dramah kakor v komedijah. Imela je poseben dar, da je bila lahko vselej drugačna, domala nespoznavna. 1908–14 je bila v središču lj. gled. življenja, uživala je naklonjenost vodstva, kritike in občinstva, bila je popularnejša kot vse članice takratnega ansambla, domače in tuje. Kritika je že ob njenem prvem nastopu zapazila ne le dobro voljo, ampak tudi talent in napovedala, da bo postala mlada igralka eden izmed stebrov našega gled., ko se bo privadila jeziku (A. Funtek, GLLjD 1955/6, 306), pa tudi ob poznejših ni nikoli bila zapisana odklonilna beseda. Tudi manj hvaležne vloge je rešila z »diskretno dobrodušnostjo«, odlikovala se je »po lahkotni, naravni igri brez vsakršnega pretiravanja in pačenja«, kakor se je ne preveč strok. izražala takratna kritika. V tem obdobju je z lj. ansamblom ob koncu vsake sezone veliko gostovala, zlasti po Istri, v Gor. in Clcu, kjer je nastopila tudi kot Miklova Zala. Vse drugačno je bilo drugo lj. obdobje. Razmere so se spremenile, zrasel je nov rod domačih igralk, zahteve po čisti odrski govorici so se zaostrile; končano je bilo obdobje, o katerem je F. Wollman upravičeno zapisal, da si v njem slov. gled. brez sodelovanja češ. umetnikov ni mogoče zamisliti. Tako so igralki, ki je bila nekaterim tudi že »prestara«, vse bolj poredko dodeljevali pomembnejše vloge. Ko si je nekdanja »sentimentalka« najbolj želela karakternih vlog, so jo upokojili (staro 40 let). Zagrenjena in razočarana je tri desetletja preživljala v Lj. Med vsemi češ. igralkami, ki so bile v dvajsetletju pred prvo svet. vojno v Lj. zelo številne, je bila našemu gledališču najzvestejša.

Prim.: por. matice (ž. urad Marij. oznan. Lj.); zapuščina (arhiv SGM); SGL; LdP 1958, št. 232; SPor 1958, št. 235; D. Moravec, GL Mest. gl. 1958/9, 58; H. Nučič, Igralčeva kronika II, 1961; F. Koblar, Dvajset let slov. drame I, 1964; D. Moravec, Vezi med slov. in češ. dramo, 1963 (s slikami); isti, Slov. gled. Cankarjeve dobe, 1974 (s slikami); isti, Slov. gled. od vojne do vojne, 1980; Pisma F. Govekarja II, 1982; III, 1983. Mvc.

Moravec, Dušan: Wintrová, Nana (1885–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi842584/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine