Slovenski biografski leksikon

Wiery Valentin, 30. krški škof, r. 12. febr. 1813 v Šmarnem (St. Marein pri Wolfsbergu, Labotska dolina) učitelju in organistu Francu ter Ani r. Posch, u. 29. dec. 1880 v Celovcu, pok. v stolnici (Frančiškova kapela, grob in napis si sam pripravil). Po zgodnji očetovi smrti (1817) ga je vzel k sebi ujec, apelac. svetnik Jakob Posch v Št. Andraž, kjer je obiskoval normalko in od 1823 v Clcu gimn. Ker je Posch 1827 postal predstojnik dež. sodišča v Gor., je W. zadnja 2 razr. gimn. obiskoval tam in 1829–31 še 2 razr. filozofije. 1831 stopil v bogoslovje v Clcu; obiskoval tudi tečaj sloven., ki ga je vodil A. M. Slomšek, 1835 je bil ord., nadaljeval študij v Avguštineju na Dunaju (se družil z J. M. Stepišnikom) in bil 1838 prom. za dr. teol. Najprej je bil kaplan v Šmarju pri Jelšah, čez pol leta spiritual (Slomškov naslednik) v semenišču v Clcu, od 1839 tudi škofijski nadzornik na gimn. Od 1844 je bil konzist. svetnik in kanonik v Št. Andražu, od 1846 (po Slomškovem odhodu v Celje) višji šol. nadzornik in škofijski arhivar in od 1850 predavatelj patrologije bogoslovcem. Jeseni 1851 je odšel za kanonika v Salzburg, bil na gimn. škofijski komisar, višji šol. nadzornik, od 1856 ravnatelj semenišča. 30. okt. 1858 je bil imenovan, 21. nov. pa v Salzburgu posvečen za krškega škofa (govornik pri posvetitvi Slomšek, gl. Drobt. 1869, 45–55). Ob tej priliki so clc duhovniki (J. Černic, J. Marinič, M. Polak, K. Dürnwiert) spesnili 7 slov. pesmi, jih razkošno vezane poklonili W-ju, 100 izv. razdelili med izobražence; A. Einspieler pa je sest. njegov življenjepis in ga priključil prvemu W-jevemu škofov. pastirskemu pismu v sloven. (SPj 1858, 726–41, 789–90) ter razposlal v 1500 izv. po deželi.

Po rodu je bil Nemec, a se je tako izuril v sloven., da je postal Slomškov pomočnik v slovstv. stvareh (gl. Slomšek, SBL IV, 372). Kot bogoslovec je 1834 osnoval leposl. listič Alumnatica, ga ur. in pisal, vanj sprejemal nem. in slov. besedila, mdr. V. Orožna pesem Nevesta ženinu; tudi sam je pisal pesmi, v Avguštineju pa dnevnik, iz katerega je razvidno, da si je dopisoval s Slomškom, proštom Fridrichom in tajnikom S. Ladinigom. Kot spiritual je bogoslovcem popravljal in pilil slov. pridige; 1849 kot svetovalec spremljal Slomška na škofijsko konferenco na Dunaju. Sicer je rad potoval, zlasti po slov. krajih, bil trikrat v Rimu, 1869 se udeležil prvega vatikanskega cerkv. zbora, na katerem se je – kakor drugi avstr. škofje – pridružil opoziciji in zbor zapustil pred sklepnim glasovanjem.

Ko je 1859 Slomšek prestavil sedež lavant. škofije v Mrb, je W. prevzel v svojo škofijo celotno Koroško. Pastirske liste je izd. tudi v sloven., uradni šematizmi so v njegovem času navajali za župnije tudi slov. krajevna imena. Za svojega tajnika je 1868 imenoval L. Einspielerja, poznejšega zastopnika kor. Slovencev v drž. zboru. 1860 je v Clcu ustanovil dijaško semenišče, družbo sv. Modesta (podpirala onemogle, pomoči potrebne duhovnike), jo v oporoki postavil za glavnega dediča; po njeg. prizadevanju so prevzele v clc bolnišnici oskrbo usmiljenke. Kot vizitator je večkrat prehodil svojo škofijo, pobudil gradnjo več novih cerkva in obnovo nad 40 obstoječih, skrbel za lepoto cerkva in cerkv. petje, predpisal ustan. župnijskih knjižnic. Za duhovnike je vpeljal duhovne vaje vsako tretje leto, zapovedal letne dekanijske konference in določil tvarino, ki naj se tam obravnava.

V polit. vrenje ni posegal, čeprav je bil kot virilist član dež. zbora v Clcu in gosposke zbornice na Dunaju. Zagovarjal je predlog, naj učitelja vzdržujejo dež. skladi. Dokler je bilo šolstvo pod cerkv. nadzorstvom (odvzem 1869 je težko sprejel), je za svojo škofijo odredil, da mora biti jezik nagovorov v cerkvah tudi učni jezik v šolah (Verordnungsblatt 1860, II, št. 3) in tako je bil šol. pouk v 117 župnijah slovenski; glede verouka pa, da se ne sme poučevati v jeziku, katerega učenci docela ne obvladajo. S tem si je nakopal kritiko Nemcev (Klagenfurter Zg). Po W-jevi zaslugi je MD 1859 prebrodila svojo krizo: preosnovano je sprejel kot bratovščino sv. Mohorja in jo v posebnem pastir. pismu priporočal vsem Slovencem. Število članov je začelo naraščati (med krizo padlo na 263) in MD je bil zagotovljen obstoj. W. je pri MD izdal izbor svojih pridig: Ansprachen u. Predigten (1873–5). Sicer je svoje liter. delo omejil na teol. askezo, npr. Betrachtungen beim Jahresschlusse (Clc 1843), Handbuch zur Erklärung der Sonn- u. Feiertägl. Evangelien (Clc 1849), Predigten u. Anreden, I–VII (Clc 1859–67). Sodeloval je v lj. Theol. Zft (1849), napisal nekrolog škofu I. Zimmermannu (Car. 1843) in življenjepis škofa F. K. Kutnarja (1846).

S humano širokosrčnostjo, pravičnostjo in nepristranostjo je podpiral sožitje Slov. in Nemcev na Kor. Slov. je bil prijatelj in zagovornik, gotovo po zaslugi A. M. Slomška. – Prim.: osebna mapa (ŠkAMrb); protokoli dež. zbora v Clcu (Dež. arhiv Clc); Moder; Wurzbach; A. Hackl, W., Bischof von Gurk, dis. (Gradec 1960); šematizmi lavant. in krške škofije; Verordnungsblatt 1859–80 (ŠkAClc); SGp 1881, cerkv. pril. 13. jan.; KMD 1882, 153 do 176 (s sliko); H. Hermann, Handbuch d. Gesch. d. Herzogthumes Kärnten, 1860, III. knj., zv. 3, 174, 406; 130 let MD v Clcu, Clc 1983, 30–32 (s sliko). Rhr.

Richter, Jakob: Wiery, Valentin (1813–1880). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi839352/#slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine