Slovenski biografski leksikon

Vurnik Stanko, umetnostni zgodovinar, etnolog in muzikolog, r. 11. apr. 1898 v Šentvidu pri Stični skladatelju Mateju (gl. čl.) in Ani r. Krevs, u. 23. mar. 1932 v Ljubljani. Po osn. šoli v r. kraju in Kranju je obiskoval 1909–11 klas. gimn. v Šentvidu (Lj.), 1911–3 Kranju (3. in 4. r.) in 1913–7 Lj. (I. drž.), kjer je predčasno mat. (10. febr. 1917, pač zaradi odhoda k vojakom), bil mobiliziran in odšel na fronto v Kanalsko dolino. Jeseni 1919 se je vpisal na Fil. fak. v Lj. in en semester študiral slovan. filologijo. Apr. 1920 se je vpisal na Pravno fak., po 2 sem. študij prekinil in se spomladi 1921 zaposlil kot stenograf pri dopisnem uradu dež. vlade za Sjo v Lj. in hkrati še pri dnevniku J. Jeseni 1921 je prenehal z delom v dopisnem uradu, začel študirati umetn. zgodovino in bil 1925 prom. z dis. Slikar V. Metzinger, prispevek k razvoju slikarstva Sje v 17. in 18. stol. (dopolnjena obj. v ZUZ 1928–34/5). Do 1924 je bil kulturni in glasbeni poročevalec pri dnevniku J, od 1924 na priporočilo Iz. Cankarja asistent N. Županiča v Etnografskem muzeju, od 1931 tu kustos. Hkrati je bil od 1924 lik. in glasb. poročevalec pri S.

V začetku svojega delovanja je pisal predvsem anon. feljtone in prevajal. Bil je mnogostranski časnikar in publicist, ki je »pogosto s hlastno kretnjo posegal v tek kultur. dogajanja« (F. Stelè), borec idej in umetnostnih smeri, »vselej poln stvarnega, a globoko osebnostno utemeljenega odnosa in pogleda na naše kult. in narodno življenje« (R. Ložar), zato je kot umetn. kritik in publicist začutil nujnost idejnih in socialnih osnov takšnega dela« (isti) ter obravnaval ta vprašanja v temperamentnih esejih, ki so zavoljo ostre kritike nacional. in material. duha vzbudili polemike v LZ in ND (Celje).

Umetnostni zgodovinar. Na njegovo formiranje je odločilno vplivalo šolanje pri Iz. Cankarju. Povsem se je navzel pogledov, ki jih je Cankar pozneje zaokrožil v delu Uvod v umevanje lik. umetnosti, Sistematika stila (1926). V. jih je nekoliko nekritično prenesel tudi v dnevno kritiko, kar se je pokazalo že v njegovem nastopnem ocenjevanju radikalnih poskusov slov. ekspresionistov, zlasti F. Kralja (Nekaj umetnostnih vprašanj, ki so danes aktualna, S 1921, št. 131). Po njegovem se je umetnost nevarno približala abstraktni skrajnosti, kjer jo je tudi že konec. To stališče in poznejša kvalitetna, poglobljena kritiška spremljava dogajanj po umetnostnem preobratu k novi stvarnosti (izraz prvi uporabil F. Mesesnel v časopisu Nova Evropa, V. pa v slov. likovni publicistiki) ga uvrščata med osrednje kritike, ki usmeritveno in generacijsko pripadajo tej struji. Generacija prvih šolanih umetn. zgodovinarjev (Iz. Cankar, F. Stelè, V. Molè) je s kritikami prispevala svoj delež slov. ekspresionizmu, V. in R. Ložar pa novi stvarnosti in nekaterim lik. pojavom, ki so iz nje izšli. Zavračala sta radikalne formalne poskuse, bodisi v okviru modernističnega ekspresionizma, bodisi v okviru prave avantgarde. Vzrok za pojav teh »skrajnosti« sta videla v pretiranem individualizmu (v ozadju teh stališč se čuti Cankarjevo pojmovanje), v novi stvarnosti pa spoznavala nov slog, nov idealizem, ki bo obnovil veliko monumentalno (cerkveno) slikarstvo. Po njunem se nove umetn. tendence najbolje uveljavljajo v arhitekturi. Pri V-u se že 1926 (DS: K sodobni upodabljajoči umetnosti; Razmišljanja spričo jesenske umetnostne razstave) pojavi misel o vodilni vlogi arhitekture med umetn. strokami, misel, ki so jo za njim povzeli še drugi kritiki in jo dodatno teoret. utemeljevali. Tudi v tem pogledu je V. zavrnil nem. ekspresionizem v arhit. in se zavzel za »sivi, železni cement«, za formalno logiko, ki jo narekuje železobetonska konstrukcija, za »silo objektivne resničnosti – potrebo«. Po njegovem je nova arhitektura opravila z romantiko in čustvenostjo ekspresionizma. V imenu nove funkcional. smeri v stavbarstvu je bil pripravljen zavreči vso historično arhitekturo in celo pojem lepega, kot se je izoblikoval v arhitekturni zgod. Zanimala ga je moderna arhit. kot »socialna last« vsega sveta in kot »pot k popolni nivelaciji sveta«, s čimer se je pridružil tistim teoretikom funkcionalizma, ki so videli v sod. arhitekturi pomembno, če ne kar izključno orodje za neposredno poseganje v družbena dogajanja (S 1926, št. 77: II. razstava arhitektonskih del in moderna stavba). Temelj takšnega gledanja je nova kritiška etika, ki izvira iz novo obujene vere v skupnost, družbo, ki zavrača individualizme in tudi lastno kritiško početje utemeljuje kot družbeno vrednoto (DS 1926: Umetnostna kritika kot družbena vrednota) v funkciji daljnosežne in neogibne družbene preobrazbe. Od likovnih razprav in kritik, ki jih je obj. 1921–31 zlasti v J, S, LZ in DS, so važnejše še: Osamosvojitev slov. keramike (DS 1926), Ob priliki razstave moderne češke arhitekture (S 1928, št. 65), K problemu sodobne kulturnosti (DS 1930), Problemi Cankarjevega spomenika (ib.), Razstava kiparja F. Goršeta (S 1931, št. 256).

Etnolog. V Etnogr. muzeju se je seznanil z docela novim gradivom. Sestavil je obsežen načrt (prim. poročila v Et 1926/7–1930/1), a ga je mogel le deloma uresničiti. V obravnavanje je prenesel umetn.-zgod. metodo Iz. Cankarja in zato raziskoval predvsem stilne in druge umetnostne značilnosti predmetov ljudske kulture. Objavil je štev. razprave mdr. o ljudski noši, zlasti ženskih pokrivalih: Donesek k studiju slov. avbe (Et 1926/7), Slov. peča (Et 1928). Nastanek slov. avbe je postavil v sredino 2. pol. 18. stol., opozoril na zamenjavanje meščanske, importirane renesančne avbe s kmečko, ki naj bi se razvila iz zavijače. Avbe je razvrščal po obliki, jih primerjal z bavarsko-švabskimi in franc., določal njih razširjenost in raziskoval njih ornamentiko. O ljud. noši je obj. še: Belokranjica (Et 1936, ob Vavpotičevi sliki Katarine Županič; postumno), Zgodovina obleke (M 1930, nedokončano) ter več poljudnih člankov o evrop. ljudski in meščan. noši. Zbiral je tudi gradivo o slov., zlasti alpskem stavbarstvu in napisal mdr.: Slov. kmečka hiša (IS 1926, 308), Slov. kmetska hiša (Naše selo, Bgd, 1929, 94–102), Kmečka hiša Slovencev na juž.-vzh. pobočju Alp (Et 1930/1). Ljudski umetnosti, ki jo je pritegnil v vse svoje spise, je posvetil še razpravo: Slov. panjske končnice (Et 1929), kjer je podal pregled vseh zvrsti te dejavnosti. Pomemben prispevek k zgod. etnologije je članek Słowieńcy a etnografja (Ruch slowiaṅski, Krakov, 1930; prim. ČZN 1930, 252–3). Poljudno je pisal o božičnih (S 1930, št. 293), velikonočnih in spomladanskih šegah (S 1931, št. 98).

Za raziskovanje slov. ljud. kulture je V-ovo delo temeljnega pomena, tako glede obravnavanja nekaterih predmetnih področij kot glede znanstvene metode in poglobitve stroke z iskanjem oznake etnol. območij slov. ozemlja. Tako je pri raziskovanju ljudske noše na podlagi stila vezeninske ornamentike skušal deliti slov. ozemlje na »tri glavne etnograf. različice … duhovno vsebino treh variant slov. ljudske kulture: na sev.-zah., vzhodnjaško in jugo-zah.«. V gorenj.-kor. ornamentiki in kolorizmu je videl natural.-subjektivni stil, v belokranjsko-dolenj. in vzh. štajer. pa idealno-objektivni, abstraktni (vzhodnjaški) stil. Pri ljudskem slikarstvu je prvi sestavno raziskal tvarno ozadje in podlago tega slikanja, njega razširjenost, vprašanje slikarjev, motive upodobitev, stil in stilni razvoj, pri čemer je poglobil tezo o duševnosti slov. alpskega človeka in njegovem umetnostnem izrazu. Pri raziskovanju slov. kmečkih hiš je uporabljal za določitev zunanjih dejavnikov alpske hiše tudi antropogeografsko metodo, za njeno arhitektonsko, zgod., razvojno in estetsko stran pa umetn.- zgod. metodo. S tem je dosegel vsestransko raziskanost alpske hiše, kot je nima nobeno drugo slov. območje.

Muzikolog. V nasprotju z umetn. zgodovino in etnologijo, kjer je deloval hkrati z drugimi, je v raziskovanju glasbene zgod., stilistike in estetike oral ledino na Slov. Pomanjkanje prave strok. izobrazbe ga je včasih privedlo do dvomljivih zaključkov, vendar je z zagnanostjo in načelnostjo postavil temelje slov. glasb. znanosti. Spoznal je, da brez nje glasb. sredina ne more živeti in je že 1926 postavil zahtevo po ustanovitvi muzikol. stolice v Lj. Prve kritike lj. koncertov in opernih predstav je obj. v J 1921–3. Ko je doštudiral in se zaposlil v Etnogr. muzeju, je postal stalni glasb. kritik S, obj. pa tudi v DS, Zborih idr. Takoj v začetku je postavil strožja merila, zato je prihajalo do polemik. Postal je propagator mlade generacije in pobudnik novih glasb. smeri. Podpiral je S. Osterca in M. Kogoja ter zanosno ocenjeval nove dosežke evrop. glasbe. Pri tem je hotel kritiko postaviti na znanstv. temelje, ki si jih je pridobil z dolgoletnim prijateljstvom in študijem pri Iz. Cankarju. V svoji najpomembnejši razpravi Uvod v glasbo (DS 1928; knj. 1929) se je oprl na Iz. Cankarja in njegove analize umetnostnozgod. razvoja, pa tudi na estetske raziskave F. Vebra in G. Adlerja (Der Stil in der Musik). Na podlagi analize formalne, predmetne in estetske vsebine glasbe je prišel do lastnega pojmovanja stila in stilnega razvoja v glasbi. Pri tem je najvažnejša njegova trditev, da se stil v zgod. glasbe spreminja hkrati s svet. nazori in pogledi na umetnost v posameznih dobah. Tako stil ni merilo kvalitete umetnine, pač pa odkriva značilnosti zgod. obdobja. Posamezne stilne značilnosti so torej sorodne v obdobjih, ki so si podobna. Te ugotovitve je hotel dosledneje utemeljiti z analizo zgod. glasb. razvoja. V DS 1931 je obj. razpravo Stil v zgod. glasbe, ki pa je ostala le fragment. Pomembne so njegove razprave v DS, npr. Nova slov. opera (1929) in vsakoletne analize slov. glasb. življenja (1926–31). Za encikl. informativno knj. Slovenačka (Bgd 1927) je napisal poglavje o glasbi. – Kot etnolog je položil tudi temelje znanstv. obdelavi ljudske glasbe. Dosegel je, da je Etnogr. muzej prevzel od GM zbirko slov. ljudskih pesmi in jih tudi sam začel zapisovati na terenu. V prispevku Studija o stilu slov. ljud. glasbe (DS 1930) je dokazoval, zvest svojim načelom, da slov. glasb. folklora ni nekaj enotnega, temveč se v njej križajo vplivi naprednejšega, natural. mislečega zahoda in arhaičnega, ideal. mislečega vzhoda. Slednje področje je še podrobneje obdelal v Studiji o glasb. folklori na Belokranjskem (Et 1930/1).

Psevd.: V., S. V. – Prim.: r. matice Šentvid pri Stični (ŠkALj); osebni dokumenti (arhiv Univ. v Lj.); K. Ukmar, S. Vurnik (1964, dipl. naloga, tipkopis v knjiž. AG); EJ; Bibl JLZ; F. Stelè, ZUZ 1931, 93–6; J. Župančič, UT 1931/2, št. 34; J 1932, št. 70, 71 (slika); F. Baš, ČZN 1932, 47–9; R. Ložar, DS 1932, 254–6; S 1932, št. 69; SN 1932, št. 67; M. Brejc, Et 1933, 277–82 (s sliko M. Gasparija); KMD 1933, 76; R. Ložar, Et 1941, 120; F. Kotnik, Narodopisje Slovencev I, 1944, 44, 51; K. Ukmar, Muzikol. zbornik 1967, 77–88; R. Ajlec, Zbornik občine Grosuplje 1973, 189–92; P. Kuret, NRazgl 1982, 519; Leksikon jsl muzike, Zgb 1984; V. Novak, Traditiones 1984, 173–90; isti, Raziskovalci slov. življenja, 1986, 308–30 (s sliko). – Slika: IS 1928, 344 (karikatura M. Gasparija). Nk. + Kčč. + K. Ukmar

Novak, V., Krečič, P., Ukmar, K.: Vurnik, Stanko (1898–1932). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi828983/#slovenski-biografski-leksikon (11. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine