Slovenski biografski leksikon

Vuk Ivan, pisatelj in delavski kulturno-prosvetni organizator, r. 27. dec. 1882 v Sovjaku (danes Ženik) pri Vidmu ob Ščavnici kmetu Francu in Ani r. Lukovnjak, u. 12. nov. 1939 v Ljubljani; oče je bil iz znane Vukove družine v sosednjih Terbegovcih pri Stari Gori, se priženil na domačijo Samojovih, ki jo je žena podedovala. V. je obiskoval petrazrednico v Vidmu, 1898–1901 dveletno sadjarsko in vinarsko šolo v Mrbu. Po triletni vojaški obveznosti, ki jo je prebil v Pulju, je našel delo v ured. SGp, 1913 pa je vstopil v ured. SIT v Lj. Na zač. 1. svetovne vojne je moral na rusko bojišče, bil v Galiciji težko ranjen, ujet in interniran v taborišču Troicko v bližini Taškenta. Tu se je učil ruščine in dopisoval v jsl tednik Slovenski jug (Odesa 1916). Po izbruhu okt. revolucije se je pridružil boljševikom in pisal o sovjetskih idejah rusko časopisje. Postal je knjižni poročevalec lista Volgar v Nižjem Novgorodu, kjer se je seznanil z M. Gorkim, ki ga je pritegnil k svojemu listu Novaja žizn. 1918 je V. Prišel v Moskvo, se tu baje srečal tudi z Leninom, se poročil s pevko poljskega rodu Štefanijo Frankowsko (1896–1979) in sodeloval pri dnevniku Ruskoe slovo. Delal je v jsl sekciji Ruska kom. partija (boljševikov) in bil urednik glasila Vsemirnaja revolucija. 1920 je krajši čas bival v Taškentu (ur. list Crveni barjak; prim. Dialogi 1967, 570).

V domovino se je vrnil 1922, prebil nekaj časa v mrb zaporu, nato živel pod polic. nadzorstvom v domačem kraju, 1923 pa le dobil službo pri Del. zbornici v Lj. kot sindikalni funkcionar. Isto l. je za potrebe delavstva osnoval Proletarsko knjižnico, v kateri je izšlo 6 knjig; 1930 prepovedana. Sodeloval je v slov. komun. gibanju in pri njegovem tisku (1924 je bil krajši čas odg. ur. Strokovne borbe, 1925 Zapiskov Del.-kmetske matice). 1925 so ga kot odbornika Rdeče pomoči za poldrugo leto zaprli v bgd Glavnjačo; tam je spoznal M. Pijadeja, ki je V-a portretiral (reprod. risbe v katalogu Moša Pijade, Lj. 1958). Po vrnitvi iz zapora se je pridružil soc. demokratom A. Kristana. 1928 je F. Delaku in B. Kreftu pomagal organ. Delavski oder Svobode, leto nato je sodel. pri ustanovitvi Cankarjeve družbe, na njegovo pobudo so zgradili Delavski dom, v katerem je pa 1931 prirejal del. prosvetne večere (v pevskih točkah nastopala tudi žena). Na V-ovo iniciativo so 1929 pri Svobodi ustan. Klub prolet. književnikov. Ves čas je bil član oz. tajnik oblastnega odbora Udruženja vojnih invalidov, nazadnje ur. glasila Vojni invalid. Za to organizacijo je 1937 napisal anonimni brošuri Beseda o zaščiti vojnih žrtev in Grobovi tulijo … Več let je bil odbornik lj. delav. društev (Iskra, Svoboda, Vzajemnost), glasbenega društva Zarja in pevskega zbora Cankar. Vsestransko delo, posledice vojne, intimna razočaranja, nenazadnje tudi nenehna skrb za družino, ki so se ji pridružili še starši, so mu zlomili zdravje, da je po dolgi in težki bolezni u. v lj. splošni bolnici.

V mrb SGp in lj. N je 1901–2 obj. praktična navodila za kmetovalce in gospodinje. Vse pogosteje pa je pisal kratke zgodbe v lahkotnem ljudskem slogu, ki so se odlikovale z dobro zadetimi dialogi in narodnostno oz. tudi že socialno idejo, predvsem pa dokazovale sposobnost za tekoče pripovedovanje. Obj. jih je od 1902 v SGp in njegovi prilogi Naš dom (kasneje jo je tudi urejal), D, Druž. prijatelju, Slov. Štajercu idr. Hkrati je pisal tudi pesmi (gl. Bibl JLZ 7). MD je dal povesti Kar Bog stori, vse prav stori (SV 1910) in Zorislava (1913), prva s poučno poanto, druga vse preveč podobna Finžgarjevemu zgod. romanu. Tudi pri SIT je nadaljeval s kratko prozo, založili pa so mu knj. črtic Junaki svobode (1913), v kateri so motivi iz balkanske vojne, obogateni z iskrenim slovanskim patriotizmom. Po vrnitvi iz SZ je najprej obj. zanosne retorične pesmi (npr. v Proletarski mladini 1923: Sobotnik, Rdeča zvezda, Pravljica). Zelo pogosto pa je pisal kratko prozo, reportažne potopise in spomine v slov. časopisje doma (Delavec, Del. politika, Del. novice, DP, Glas svobode, J, M, Naš val, Pod lipo, Razori, S, Svoboda, Vojni invalid, Vzajemnost idr.) in v ZDA (Cankarjev glasnik, Majski glas, Mlad. list, Proletarec, Prosveta) ter v koledarje (Mrb slov. koledar, KCkD, ADK, KMD idr.). Prevladujejo socialne črtice, ki vse bolj dobivajo podobo socialnokritične reportaže (KCkD), zapisi basni in različnih ljudskih pripovedk (predvsem za Mlad. list), izvirne povesti in črtice iz rodne Prlekije (Povesti iz Trioglove, npr. Naš val 1935, M 1939), v katerih živijo pristne folklorne podobe.

Kot prva knj. Prolet. knjižnice so izšle Pravljice Iztoka (1923), v katerih V. z mitičnimi osebami odkriva razredna nasprotja, ki kličejo po svetovni revoluciji, ko bo človek postal Človek. Avtobiogr. vojni dnevnik V znamenju Halleyeve repatice (1933) prežema globok humanizem po vzoru Gorkega; besedilo je stilno enotno, po jezikovnem izrazu blizu slov. moderni oz. zgodnjemu ekspresionizmu. V zbirki črtic Zlato tele in druge zgodbe (1934; načrtovani naslov: Zgodbe ponižanih) dobro odbrane življenjske usode niso doživele adekvatne umetniške upodobitve. Potopis Po valovih Donave široke (1934) se je nekoliko zgledoval po sorodni ruski literaturi, presenetil pa z lepimi opisi Podonavja, pretrganimi s pripovedmi o slavni zgod. opisanih krajev. V zapuščini je ohranjenih nekaj dramskih besedil.

Načela V-ovega pisateljskega ustvarjanja so bila, da je umetnost sila, ki je svobodna in tudi osvobaja. Pri tem je meščanska umetnost bolj izpiljena; v proletarski ta izbrušenost sicer manjka, zato pa je polna resničnega življenja (prim. tudi V-ove odgovore na anketo Proletarski glasniki o sebi … SN 1930, št. 118). V. je pisal toliko, da ni imel časa za umetniško dodelavo, večkrat pa se ni znal izogniti časnikarski dikciji.

Jezikovno sorodni izvirnemu pisanju so prevodi. Iz srbohrv. je prev.: V. Deželić, V službi kalifa (1912) ter V burji in viharju (1912), A. Šeona, Kletva (1913), J. Kozarac, Mrtvi kapitali (1913). V SZ je prev. Internacionalo (obj. v Moskvi 1918, v tržaškem Delu 1921, št. 6, ameriškem Proletarcu 1927, št. 1024). Po vrnitvi je prev. predvsem iz ruščine: M. Gorki, Deveti januar (1924), A. Koževnikov, Jeromkin krog (1929), A. S. Neverov, Taškent, kruha bogato mesto (1929), M. M. Zoščenko, Tako se Rusija smeje … (1934), B. A. Lavrenjev, Edeninštirideseti (1936). Iz nemščine je prev. Železno peto J. Londona (1926–7) in Sibirski punt P. Dorohova (1927; zaradi uvoda B. Krefta bilo zaplenjeno). Krajše prevode je obj. v raznih listih in koledarjih.

Psevd. mdr: I. Francevič, I. F., I. V., -k., Janez Samojov, Starogorski (najpogosteje). – Prim.: podatki hčerke J. Novakovič r. Vuk (Lj.); r. matice (mat. u. Videm ob Ščavnici); vpisnica Kmetijske šole Mrb; A. T(anc), Del. politika 1939, št. 132; Vojni invalid 1939, št. 12 (s sliko); -j. (C. Štukelj), Vzajemna svoboda 1939, 138; Martel (M. Telatko), Zora (Sarajevo) 1939, 86–7; Cankarjev glasnik 1939/40, 136–7; M. Klopčič, Prijatelj 1940, 39 (s sliko); V. Ivanuša, Panonski zbornik 1966, 158–60 (s sliko); V. Vrbnjak, Vestnik (M. Sobota) 1967, št. 43; F. Zadravec, Okt. revolucija in slov. literatura, 1968, 96–106; isti, Zgod. slov. slovstva, 6, 1972; B. Kreft, Človek mrtvaških lobanj, 1971, 511–37; M. Slana, Delo 1979, št. 133; I. Kreft, Spori in spopadi, I, 1981, 32, 132–4; Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 1986, 269–71. – Literarna zapuščina je v NUK. – 1959 so mu na r. hiši v Ženiku odkrili spominsko ploščo, 1979 na Stari Gori doprsni kip iz hrastovine, delo M. Simonič. Rajh

Rajh, Bernard: Vuk, Ivan (1882–1939). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi826601/#slovenski-biografski-leksikon (15. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine