Slovenski biografski leksikon

Vogrin Lovro, narodni buditelj, r. 6. avg. 1809 v Zgornji Senarski v Slov. goricah kmetu Jakobu in materi Mariji, u. 11. dec. 1869 v Mariboru. Osn. šolo je obiskoval pri Sv. Trojici (danes Gradišče), gimn. 1823–9 v Mrbu (stanoval s sošolcem in poznejšim pesnikom J. Hašnikom), licej 1829–31 in bogoslovje 1831–5 v Gradcu, 1834 bil ord. Služboval je kot kaplan 1835–8 v Mrbu, nato bil imenovan za adjunkta bogosl. semenišča v Gradcu do 1843, vmes tu štud. na univ. in bil 1842 prom. za dr. bibličnih ved. V tem času je opravljal ekonom. posle v semenišču in 1842–3 nadomeščal prof. dogmatike na teol. fak. 1843 je postal vikar (cura magister) na Ptuju; ko ni dobil prostega mesta prof. dogmatike v Gradcu (ponujeno mesto prof. pastoralke pa odklonil), je 1845 za pok. A. Kremplom prevzel župnijo v Mali Nedelji (sedež Bučkovci), a opravljal tudi posle Ljutomer. dekana. 1853 je zaprosil za župnijo Sv. Jurij ob Ščavnici (danes Videm) in postal okrožni dekan (za Ljutomer, Vel. Nedeljo, Zavrč), 1861 stolni kanonik in 1863 lavant. oz. dež. šolski nadzornik v Mrbu, 1867 (23. jul.) stolni prošt. Po Cafovem odhodu je bil imenovan za prof. pastoralke, pedagogike in retorike v mrb bogoslovju, predaval je v slov. jeziku.

Celotno V-ovo šolanje je bilo nem., prvi pouk v sloven. je dobil šele na univ. v Gradcu pri prof. K. Kvasu; osnova tega pouka je bilo vzhodnoštaj. narečje, ki ga je V. poznal že od doma. Val nar. navdušenja pa ga je zajel v dijaški družbi v Gradcu (S. Vraz, Š. Kočevar, F. Miklošič idr.), ki se je hotela izpopolniti v sloven. in razgledati po drugih slovan. jezikih. Prebirali so slov. knjige, si dopisovali v sloven., pisali slov. pesmi in spise, se ogrevali za slovan. vzajemnost ob pesnitvi Slávy dcera J. Kollára, dokler ni večino izmed njih Vraz pripeljal v ilirske vode. Kupovali so in si posojali slov. knjige, jih prevzemali v komisijsko prodajo; zlasti delaven je bil V. (razpečal večje štev. izv. KČ in Prešernovega Krsta). Četrtina vseh bogoslovcev je bila naročena na Kolo. Med službovanjem v Gradcu je bil V. 1838 med prvimi člani Slovanske čitalnice. Bogoslovce iz Slov. goric, s Kobanskega in z Dravskega polja je vzgajal v ljubezni do materinega jezika, jih vadil v slov. govorništvu, jim posojal slov. tisk. Ko je prišel na Ptuj, je J. Muršec menil, da bo V. najboljše središče za razprodajo knjig (gl. pismo S. Vrazu, ZMS 1905, 149), pri Mali Nedelji in v Vidmu je vsako leto razdelil med preprosto ljudstvo po več sto slov. knjig, kot šolski nadzornik pa je iz šol odstranjeval ponemčevanje.

1848 je bil povezan z graško in dunajsko Sjo ter delil med ljudstvo letake s slov. zahtevami. Nar. zavest v Slov. goricah je močno prebudil in so celo omahljivci prestopali na slov. stran; volitve za Frankfurt se v ptujskem okraju niso posrečile. Že takrat si je želel združitev štaj. Slovencev v lavant. škofiji (pismo Muršcu 12. maja 1848), se v Mrbu vključil v delo pri čitalnici ob njeni ustanovitvi in bil več let njen odbornik. Jeseni 1862 je prvi podpisal poslanico ustanoviteljev SM, sodeloval pri pripravah na prvo javno slov. manifestacijo 1863 v Mrbu, ni pa imel na njej osrednjega govora (popravi F. Baša v ČZN 1967, 197–8), pač pa Majciger (gl. ZD 1863, 182; SGp 1881, 374). Slovansko navdušenje je izpovedal v članku Narodnost i vera (Zora 1853, 103–12). Sicer ni veliko pisal: od 1857 v Vidmu župnijsko kroniko, polno nar. duha; za nameravani Vrazov in Miklošičev pesniški zbornik Cvetlice z vrtov vsakega izobraženega (1836) distihe in sonete (enega je poslal v oceno O. Cafu, ki pa je njeg. početje ironiziral). Čeprav je kmalu odnehal, je zanimanje za slov. pesem ohranil in pozneje (tako D. Trstenjak) zložil več cerkv. pesmi, npr. 1863 prigodnico v čast Cirilu in Metodu (uglasbil J. Miklošič, gl. N 1863, 258). Ob tisočletnici njunega prihoda na Moravsko je napisal brošuro Tisučletno obhajilo v čast sv. Cirilu in Metodiju (1863). Kot predavatelj pastoralke je sestavil prva slov. skripta Pastirna (pri tem ustvarjal novo terminologijo) in priročnik Veronauk; spisa sta ostala v rkp, a bila v rabi do 1884. Njegovo liter. zapuščino je prevzel J. Skuhala in nekaj spisov obj. v SGp 1882 (Cerkvena priloga). Bil je iskren rodoljub in zagovornik ilirizma, podpiral je Razlagove nazore. Njegovi nagovori so bili znani po prikupno podani vsebini v lepi sloven.

Prim.: fasc. F 24, 2–85 (ŠkAMrb, Slomškovo priporočilo V-a vladi); Slekovčeva kartoteka (Pokraj. arhiv Mrb); Matricula facult. theol. 58/III, 19 (univ. knjiž. Gradec); Glaser I, 24; III, 49, 132, 284; Krones 157, 591, 599; Macun 126–7, 168; Marn XXV, 40; Orožen I, XVIII, XXIII; Zssl II; N 1848, 173; R. R(azlag), Zora 1852, 158–9; SGp 1869, 200; D. Trstenjak, SN 1870, št. 1–2; LMS 1878, 74, 83; ZMS 1900, 178, 200, 213–8, 223, 227; 1904, 107; 1905, 64–6 in pass.; F. Kovačič, Trg Središče, 1910, 218; isti, Ljutomer, 1926, 26–7, 286–7, 319; isti, Zgod. lavant. škofije, 1928, 393, 415, 433; Spomenica oh 70-letnici lavant. bogosl. učilišča v Mrbu, 1929, 16 (slika), 20; F. Petrè, Poizkus ilirizma … 1939; J. Šedivy, Kron 1967, 184–6; isti, ČZN 1971, 106; J. Rajhman, Mariborska »Pastirna« iz 1873, Znamenje 1980, 205–11. Rhr.

Richter, Jakob: Vogrin, Lovro (1809–1869). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi805231/#slovenski-biografski-leksikon (16. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine