Slovenski biografski leksikon

Vodopivec Vlado, pravnik in kulturnopolitični delavec, v Ljubljani r. 1. febr. 1916 in u. 27. dec. 1982, brat Marijana (gl. 61.). Klas. gimn. je najprej obiskoval v Lj.: nižjo 1927–31 (škof. zavodi v Šentvidu), višjo 1931–3 (I. državna; v 6. razr. izključen zaradi nasprotovanja jsl unitarizmu, ki ga je propagiral prof. E. Turk); končal jo je v Mrbu 1933–6. Tu je opustil kršč. social. stališča, se pridružil komunistom, bil 1935 sprejet v KPJ, 1936 sodel. v veliki stavki slov. tekstilnih delavcev (napisal članek Tekstilna stavka …, Sd 1939). Po vrnitvi v Lj. je od 1936 študiral pravo in 1941 diplomiral, 1940–3 tudi medicino (6 sem.). Zaradi komun. delovanja je bil 1936–7 večkrat v priporu. 1937–9 je bil član študentskega Slov. kluba (konec 1939 skupaj z A. Kosom, L. Modicem, D. Šego idr. izstopil zaradi elementov kominternskih šablon v politiki KPS), 1938–9 predstavnik (skupaj z B. Ziherlom) slov. akad. levice v medštudent. Nacionalnem bloku, kjer je tudi odklanjal nekatera partij. stališča, 1939 izključen iz KPS. Obj. je več polit. člankov, npr. v brošuri Naši pogledi, 1937 (Univerzna avtonomija in akad. svoboda), Sd (Majniška deklaracija, 1937; Slov. uporniki, 1938 - o voj. uporu v Judenburgu 1918; Brez varnostnih temeljev, 1939 - ob zasedbi ČSR) in v štud. listu 1551 (Delo za slov. stvar, 1938, št. 3a; V. tudi ur. prve št. 1938). V svojih spisih je izpričal veliko razgledanost, analitičnega duha in občutljivost za demokratičnost, svobodo osebnosti in soc. politično orientacijo ter izredno občutljivost za slov. narodno vprašanje. Poleti 1941 se je vključil v OF, deloval v organizaciji pravnikov na lj. sodišču, 1942–3 bil član rajon. odb. OF Šiška. Dec. 1943 so ga aretirali in poslali v taborišče Dachau, od koder se je vrnil po osvoboditvi. Po vojni je bil ponovno sprejet v ZKJ (1945), zaposlen na Odseku za notranje zadeve Lj. (1945) in pri Predsedstvu vlade LRS (1945–6), bil načelnik uprave MLO Lj. (1946), okrž. javni tožilec za Lj. (1946–9), na študij. izpopolnjevanju v Inštitutu za družbene vede v Bgdu (1949–51), ur. LdP (1951–2), vodja konzor. NRazgl (1952–3), ur. Radia Lj. (1953), sekretar sveta za prosveto in kulturo LR Sje (1953–9; razrešen dolžnosti zaradi konceptualnih razlik), samostojen odvetnik (1960–5), nazadnje pravni svetovalec v Rep. svetu Zveze sindikatov Jsle (od 1965), upokojen 1974. V. je bil član glavnega odb. OF LRS (1951–3) in komisije CK ZKS za idejna vprašanja v kulturi (1968–72). - Odlikovanja: medalja za hrabrost, red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1969).

Pisal je o politiki, npr.: Iz boja partije za enotnost delav. razreda v Sji (Delo, Trst, 1949, št. 5), Za neodvisnost socialist. tiska (LdP 1951, št. 164), Napačna dilema (NRazgl 1952, št. 13 - o socialist. morali), Politika, znanost in samoupravljanje (Sd 1969), Delav. razred in sod. zgodovina (Teorija in praksa 1970), Marksizem in konflikti (Komunist 1973, št. 22, Teoret. pril. št. 3), kulturi, mdr.: Družbeno upravljanje v kult. ustanovah (SocM 1954), Načrtovanje slov. kult. razvoja (Teorija in praksa 1970), delovnem pravu, npr. Uveljavljanje pravic iz delov. razmerja (Pravnik 1962), Pravni red in samoupravljanje (Teorija in praksa 1964) in štev. ocene: Istor. arhiv KPJ, I–II (Delo, Trst, 1949, št. 6/7), E. Kardelj, Problemi naše socialist. graditve, III (NSd 1955), J. Goričar, Oris zgod. polit. teorij in Sociologija (NSd 1959), R. Luxemburg, ISp (Dnevnik 1978, št. 325). Samostojno je obj. knjižice: Političke stranke u savrem. buržoaskom društvu (Bgd 1960), Delovna razmerja in samoupravljanje (1965), Medsebojna delovna razmerja (1965) in Določila o sindikatih v ustavi SRS … (1972). V PV je obj. planin. spomine Listi iz dnevnika (1959, 1963). Prevedel je čl.: W. Heisenberg, Pozitivizem, metafizika in religija ter A. Schaff, Zakaj pišemo zgodovino vedno znova (oba Sd 1971). Po drugi vojni se je vključil v slov. javno življenje kot plodovit prodoren marksistični publicist, ki je razpravljal o vprašanjih socializma, revolucije in njunega odnosa do demokracije in kulture. Svoje načelo: razvijanje novih prvin demokratičnega socializma kot stalne ljudske težnje po svobodi, pravičnosti in bolj kulturnem življenju, je poskušal uveljaviti kot ustanovitelj in ur. NRazgl (1952–9), časopisa slov. izobražencev za izobražence, ki je nekaj let po prelomu z informbirojem pripomogel k odpiranju okna v svet in vnašanju pluralizma v tedaj docela monolitno zamišljeno socialist. družbo na Slov. 1965–71 je bil sourednik Sd.

Psevd.: V. V. - Prim.: r. matice ž. sv. Jakob v Lj. (matični urad Lj.); podatki družine v Lj.; S. Kremenšek, Slov. študent. gibanje 1919–1941, 1972; I. Kreft, Spori in spopadi I–III (1981–4, V. večkrat omenjen); isti, Večer 1983, št. 6; D. Rupel, Nova revija 1982, 72–81 (intervju, s sliko); L. Bavcon, NRazgl 1983, 9; P. Hainz, Dnevnik 1983, št. 5 (s sliko). - Slika: arhiv SBL. Prunk

Prunk, Janko: Vodopivec, Vlado (1916–1982). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi801037/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine