Vesel, Janez Nepomuk (okoli 1770–1844)

Vesel (Vessel) Janez Nepomuk, cenzor, r. ok. 1770 v Gospiću pravniku Guilelmu Kajetanu, u. 4. nov. 1844 v Ljubljani. Ker je imel ovdoveli oče vsaj od 1779 drž. službo v Lj. (1780 tajnik dež. glavarstva, 1800 svetnik dež. sodišča), je V. 1782–8 obiskoval lj. gimn. in 1788–90 najbrž filozofijo, potem je (neznano kje) študiral pravo. 1797–9 je bil koncipist pri dež. glavarstvu v Lj., 1799–807 okrož. komisar v Postojni, od 1807 v Novem mestu, kjer je med franc. okupacijo sicer prisegel Napoleonu, vendar se za Francoze ni zavzemal. Po vrnitvi Avstrijcev (1813) je bil najprej imenovan za okrož. komisarja v Lj., 1816 za okrož. glavarja (z naslovom gubern. svetnik) v Novem mestu, 1823 pa v Lj.; 1828 je postal svetnik pri lj. guberniju (tu od 1829 pisarn. ravnatelj). Po upokojitvi 1840 se je še večkrat udeležil sej gubern. kolegija. – V. je bil mdr. direktor (pazil na šol. pouk) gimn. v Novem mestu (1821–3) in v Lj. (1823–6), član KD (od 1822), Filharmonične družbe (od 1824) in Kazine.

Dolžnost cenzorja je opravljal od maja 1828 do pomladi 1834, po odhodu J. Mayra za krškega škofa, ko lj. gubernij ni imel svetnika iz vrst duhovščine, kateremu je običajno pripadal duhovn. in študij. referat (naloga: predlagati lokalne cenzorje, cenzura IB in LZg); za V-om je cenzorske posle prevzel A. Stelzich (SBL III, 468–9). Izmed Mayrovih opravil (gl. SBL II, 76) je V. takoj prevzel menda le cenzuro IB in LZg, o drugih (npr. o KČ) pa je samo soodločal. V začetku pri cenzuri ni bilo videti težav, niti z objavljanjem Prešernovih prispevkov, položaj pa se je povsem spremenil febr. 1833, ko je izšel Čopov prevod ocene KČ, ki jo je napisal F. L. Čelakovsky (IB 1833, št. 6–7), in nato še Burgarjev odgovor (IB 1833, št. 10). Metelkovci, ki so hoteli imeti v abecednem boju zadnjo besedo, so V-a prosili, naj ne dovoli nadaljnje razprave, kar je nekaj časa upošteval, a kmalu je, morda iz strahu pred Čopovimi pomembnimi zvezami, dovolil Čopovo razpravo Slowenischer ABC-Krieg (IB 1833, št. 13–7; tudi p. o.: Nuovo Discacciamento di lettere inutili, Das ist: Slowenischer ABC-Krieg, 1833). Poslej se je V. kot cenzor IB glede abecednega boja še naprej vedel dosti liberalno ter dovolil ne le natis Kopitarjevega pamfleta Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit (IB 1833, št. 27), naperjenega proti Čopu, ampak tudi popoprane Prešernove in Čopove obračune z nasprotniki (IB 1833, št. 24–30); dovolil edino ni Prešernovega soneta Ihr hörtet …, namenjenega Kopitarju in cenzuri.

Tolikšno liberalnost je treba šteti V-u tem bolj v dobro, ker je medtem (če ne prej pa vsaj na seji 23. maja 1833) zvedel, da se z razveljavitvijo cenzurnega dovoljenja za 4. zv. Kč strinja tudi Kopitar (prim. SBL II, 269). Presenetljiva je tudi V-ova strpnost do Prešernove ljubez. poezije, čeprav je vedel, komu so bile namenjene Gazele (IB 1833, št. 28, pril.) ali Sonetni venec (ib. 1834, št. 8, pril.). Zmaga čbeličarjev nad metelkovci v boju za 4. zv. KČ na V-ovo cenzuriranje ni mogla vplivati, ker je zvedel zanjo šele na sejah 24. in 26. apr. 1834. — V. je bil tudi prvi cenzor N (od 1. št. 1843 do smrti).

Kot predstavnik gubernija v dvočlanski komisiji je V. zaslišal Jakoba Zupana, prof. na liceju, zaradi njeg. spora s škofom A. Wolfom ter 1835 napisal poročilo, ki je usodno vplivalo na Zupanovo življenje in delo: moral se je upokojiti ter zapustiti Lj. — Prim.: akti gubern. arhiva o J. Zupanu (NM); PA 281–2; Schematismus des Laibacher Gouvernement-Gebieths 1799–1808, 1819–40; LZg 1816, št. 66.; N 1844, 184 (nekrolog); J. Vrhovec, Zgodovina Nov. mesta, 1891, 188; ZMS 1903, 99 (koncept Čopovega pisma Kopitarju); I. Prijatelj, Veda 1913, 169, 273–4; A. Žigon, DS 1926, 156, 159; F. Kidrič, ČJKZ 1928, 182–3; A. Slodnjak, Spremna beseda k faksim. ponatisu KČ, 1969, 32. Kd.