Slovenski biografski leksikon

Vesel Ferdo, slikar, v Ljubljani r. 18. maja 1861 malemu trgovcu in hišnemu posestniku Georgu (Juriju) in Mariji r. Tomaž ter u. 28. jul. 1946. Po osn. šoli je 1872–8 obiskoval lj. realko, iz katere je kot petošolec izstopil. Slikarstvo je študiral 1878–82 na dunaj. akademiji (prof. C. Wurzinger, Ch. Griepenkerl, A. Eisenmenger), 1883–7 na münchenski, najprej v odd. za risanje po naravi, 1885–7 pa v specialki prof. L. v. Löfftza (skupaj z A. Ažbetom). Med študijem je po galerijah kopiral dela starih mojstrov in se s tem delno preživljal. 1882–3 je odslužil vojaščino na Dunaju, v Lj. in Krapinskih Toplicah. Med počitnicami 1885–7 je zbiral z I. Kobilco in J. N. Sadnikarjem starine po Gorenj. Kot absolvent je imel 1887–90 atelje na münchenski akademiji pri prof. Wagnerju, od 1892 v Schwabingu (predmestje Münchna) in ga nekaj časa delil z R. Jakopičem, s katerim je 1891 sodeloval tudi pri ustanovitvi Ažbetove zasebne šole, ki pa je sam ni obiskoval. 1895 je v Schwabingu vodil slikarsko šolo (obiskovala jo je mdr. Angležinja Jessy Case, s katero se je 1897 por., a sta se 1908 razšla; drugič se je por. 1920 s Sonjo Lesjak). 1896 je poučeval risanje na realki v Lj., 1897–9 potoval po Nemčiji, Angliji, Franciji, Švici in Italiji. 1899–902 je živel v Mekinjah pri Kamniku, 1902 pa se je za stalno naselil v gradiču Grundlhof (zaselek Grumlof pri Šentpavlu na Dol., gl. KLSje II, 152). V tem l. je potoval na obalo Baltika in slikal na otoku Usedomu, 1904 pa v Bgd, z N. Petrović slikal po Srbiji in obiskal še Sofijo in Carigrad. Zaradi srbofilstva je bil 1914 zaprt na lj. gradu in 1915–7 konfiniran v Göllersdorfu na Avstrijskem (SN 1918, št. 176; Kron 1972, 177). Med 2. svet. vojno je sodeloval z OF, po osvoboditvi se preselil v Lj.

V. je bil slikar portretov, folklornega žanra, akta, pokrajine in tihožitij, nemiren iskalec, tehnični in izrazni eksperimentator, vrstnik moderne. Delal je največ v olju, temperi, pastelu, mnogo eksperimentiral, posebno s kombiniranimi tehnikami. V zgodnji münchenski dobi je upodabljal doprsne portrete, izreze glav in akte na temnem ozadju v ateljejskih rjavih tonih. Rahle svetlobne prehode je stopnjeval v ostra svetlobna nasprotja, s katerimi je poudaril oblost predmetov (Ženski polakt, ok. 1884; Kardinal, ok. 1884; Glava starca z belimi lasmi, ok. 1886; Portret J. N. Sadnikarja, 1887). V teh delih je očitna sorodnost z A. Ažbetom, značilnim predstavnikom münchenskega realizma.

V 90-ih letih je, zlasti pod vplivom R. Jakopiča, s katerim je slikal krajinske motive v Schwabingu, razvil ateljejski plenerizem in hkrati sprejel v slikarski program tudi žanrske kompozicije s poudarjeno miselno vsebino. Pleneristično slikarsko obdelavo je prenesel v interier, kjer se figure zlivajo s prostorom v zračno enoto. Za to stopnjo razvoja je značilna V-ova izjava: »Hoteli smo predvsem slikati plastično, dobro naštudirano v aranžmaju, pa življenje je moralo biti v sliki, k čemur spada i kompozicija i barva, to se pravi, akt mora biti plastičen in zračen, mesen in živ, kakor bi hotel zdaj zdaj vstati in oditi iz slike. Narava nam je bila pri tem najvišja učiteljica« (ZUZ 1924, 63–4). V sivo srebrnih, zelenkastih ali modrikastih tonih je slikal v širokopotezni, sproščeni modelaciji zlasti folklorni in literarni žanr, manj krajine. Poleg studiozno zasnovanega plenera Slikarka v parku (ok. 1892), v katerem svetloba močno spreminja strukturo predmetnosti, so značilne še slike: Prijateljici, ok. 1889; V ateljeju, 1890; Slepe miši; Kanin, 1890; Sirota; Pred svatbo, 1897; Moč in razum, 1899; Umetnikova usoda, ok. 1902.

Po 1902 se je približal impresionizmu, čeprav se programsko zanj ni opredelil in ostal v bistvu realist. Svoja iskanja je usmeril na vpliv svetlobe in barv na telesno plastičnost in si izoblikoval oseben slikarski način. Razstavljal je z impresionisti, od katerih je tudi prevzel bogat, slikovit način obdelave slikarskega predmeta, vendar se od njih bistveno razlikuje. Z drobnimi potezami in s svetlim, tonsko ubranim koloritom je prikazoval videz atmosferične luči, vendar ohranil neokrnjeno jedro predmeta. Da bi še bolj poudaril obliko, je razvil slikanje s t. i. Rafaellijevimi barvnimi svinčniki (značilnost njegovih poznih del) ter z njimi dosegal svežino in neposrednost barvnih in svetlobnih učinkov. Tematika slik se nadaljuje. Med vojnama so najštevilnejši portreti s poudarjeno izraznostjo upodobljenca. Pleneristične krajine so zajete v gost preplet pastoznih nanosov svežega zelenila, krajine v manjšem formatu so prave intimne razpoloženjske impresije, manj pa je žanrov in tihožitij. Značilna dela: Kranjica; Osveta, 1911; Portret Markove, 1916; Portret Karle Bulovčeve, 1918; Tihožitje s klobasami, 1918; V gozdu, 1918; Motiv pri Stranjah; Portret z avbo, 1921; Slikarjeva žena, 1921; Slovo od neveste; Žena s hčerko Sonjo, ok. 1929; Vas pod Grumlofom, 1936; Ohcet, 1937; Avtoportret, 1939.

Udeležil se je več skupinskih razstav v tujini (mdr.: München 1891, Benetke 1897, Dunaj, klub Sava 1904, Bgd 1904 in 1912, London 1906, Praga 1927) in mnogih doma (mdr.: Lj., I. slov. um. razstava 1900, 1912, 1924–7, 1931, 1933, 1938–41, Celje 1931 in 1933, Mrb 1938). Po 2. svet. vojni so ga upoštevale tematske razstave: Slov. slikarstvo v dobi realizma, Lj. 1950; Avtoportret na Slov., Lj. 1958 (katalog); A. Ažbe in njegova šola, Lj. 1962 (katalog); Slov. slikarstvo 19. veka, Bgd 1967 (katalog). Manjšo samostojno razstavo je imel v Ij. Salonu Kos 1933 (oceni A. Gaber, SN 1933, št. 126; R. Ložar, S 1933, št. 136), retrospektivne pa postumno: Lj. 1948 (katalog, uvod F. Stare, z reprod.; ocene – vse 1948: M. Kranjec, LdP, št. 37; F. Mihelič, SPor, št. 28; I. Mrak, NŽ, št. 2, 54–5; F. Stare, Tov, št. 2, 31–2; F. Stelè, Razgl, 189–92; Č. Škodlar, NS, 130–9), Titovo Velenje (katalog, uvod Č. Škodlar, z reprod.) in Kostanjevica 1982. Več njegovih slik hranita NarG in sin Savo v Lj., posamezne so v javnih ustanovah in zasebni lasti. – Zanimive Spomine mu je zapisal in obj. S. Vurnik (ZUZ 1924, 57–74, s spremno besedo in reprod.). Ilustr. je knjigo J. Kozaka Špiridon, 1937.

Prim.: r. matice ž. sv. Peter v Lj. (ŠkALj); Veselovo gradivo; vpisnice lj. realke (MALj); ELU; Thieme-Becker; LZ 1881, 192; 1912, 612; F. Mesesnel, ib. 1925, 63; K. Dobida, ib. 1927, 180–1, 444–5; R. Jakopič, ib. 1931, 250–9; SN 1888, št. 130; 1930, št. 100 (s sliko); 1931, št. 109 (s sliko); LZg 1891, št. 156; J 1925, št. 236; 1934, št. 4; 1941, It. 139 (s sliko); 1944, št. 205 (s sliko); A. Podbevšek, NR 1931/2, 223–6 (s sliko); S 1936, št. 225; Prijatelj 1939, 186–9 (s sliko); F. Šijanec, Umetn. zbornik 1943, 142–3; ib. 261–2, 270; SPor 1945, št. 24 in 27; 1946, št. 116 (s sliko), 176 (s sliko), 177; 1948, št. 21 (s sliko); J. Kozak, NS 1946, 579–89; F. Stare, MR 1947/8, 123–5; F. Stelè, Slov. slikarji, 1949, 158 (z lit.); Iz. Cankar, Likovni svet 1951, 100, 104, 107, 108; Delo 1959, št. 182; 1981, št. 111; F. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost, 1961, 67–8; E. Cevc, Slov. umetnost, 1966; Slov. slikarstvo, 1966, 102–4 (S. Čopič), 239–40 (lit., M. Stelè-Možina); S. Čopič, v knj. Počeci jsl modernog slikarstva, Bgd 1972–3, 47, 48, 250–1 (biogr. in lit.); Lj. in L. Menaše, I. Kobilca, 1972 (katalog); T. Brejc, Sinteza 1972, št. 23, 49, 50; S. Mikuž, Zbornik občine Grosuplje, 1974, 209–22 (ilustr.); S. Čopič, Bildende Kunst (Berlin) 1980, št. 1, 36; Dnevnik 1978, št. 291; 1982, št. 57. – Slika: ZUZ 1924, 59. Vrhunc

Vrhunc, Polonca: Vesel, Ferdo (1861–1946). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi777795/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine