Slovenski biografski leksikon

Veronika Deseniška, druga žena Friderika II. Celjskega; r. neznano kdaj in kje, umorjena 17. okt. 1425 (1428?) na gradu Ojstrica pri Vranskem, pokop. v Braslovčah, nato prekopana v Jurklošter. V »Hermanovem« (prvem) delu anon. Celjske kronike, napisanem kmalu po 1435 – vendar v časovnih opredelitvah pomanjkljivem in negotovem, vsebinsko pa odvisnem tudi od razl. celj. »dvornih govoric« —Hofmähren —, nosi ime »plemenita V. von Dessnitz« (Dessenitz, Desnicze, v mlajši redakciji tudi Teschnitz, Teschenitz, Dessewitz in celo Hatschen in Kotschee). Pridevek se je v zgodovinopisju in književnosti skoraj vselej povezoval z imenom vasi in sedeža župnije Desinić južno od Velikega Tabora v Hrv. Zagorju, za kar pa govori le podobnost imena in kraja v bližini Friderikovih posestev; vprašanje do danes ni rešeno. Po Celjski kroniki naj bi bila V. viteškega rodu, torej nižjega stanu od moža. Friderik sam jo je, ko je prosil Benetke za zatočišče, predstavil kot »dvorjanko ogrskega kralja« in »hčer nekega velikega ogrskega barona«.

Friderik II. (r. ok. 1365, u. 1454) se je ok. 1405 por. z Elizabeto, hčerjo Stjepana Modruškega (Frankopana), materjo Ulrika II. (1406 do 1456), a že od ok. 1415 sta zakonca živela vsaksebi. Po ljudski govorici je zaradi ljubezni do V-e, »ki bi jo rad vzel za ženo«, ubil 1422 (po Celj. kroniki, verjetneje 1423) Elizabeto v Krapini, ko je oče Herman II. (u. 1435) poskušal zakon obnoviti oz. pobotati (vsekakor pa ni mogoče združiti z viri govorice, da »je ženo v postelji zabodel«). Friderik je že 7. jan. 1424 ponudil Beneški republiki odkup posestev, ki jih je bil dobil kot nadomestilo za ženino doto, a je republika ponudbo zavrnila in so jih zasedli Elizabetini sorodniki (vendar bi jih po Sigismundovi razsodbi 1435 morali vrniti). Obtožba pred cesarjem in ogrskim kraljem Sigismundom, da je umoril ženo — za nepristran. sodnika je bil naprošen danski kralj Erik VII., ki se je mudil na Ogrskem med jun. in avg. 1424 —, očitno Friderika ni prizadela, vendar tudi ni odpravila sumov. Povečali so se, ko se je pred sredino 1425 res oženil z V-o (bival na gradu Fridrihštajn nad Kočevjem) in prosil Benetke za zatočišče, češ da ogrski kralj na očetovo zahtevo grozi njegovemu in ženinemu življenju. Beneški senat je o tem razpravljal 25. jun. 1425, a prošnji ni ustregel. Sigismund je dal Friderika prijeti in ga poslal Hermanu II., ki je sina vrgel v ječo, Fridrihštajn pa dal porušiti. V. je zbežala k Frideriku IX. Ptujskemu, ki jo je skrival v Vurberku pri Ptuju; celjski zasledovalci so jo odkrili in Herman II. jo je postavil v Celju pred sodišče (predsedoval je gotovo zunanji, za krvno sodstvo pooblaščeni sodnik). Obtožili so jo, da je s čarovnijami znorila Friderika in skušala zastrupiti njegovega očeta. Zaradi spretnosti »besednika« (pomočnika pri pravdi, ne odvetnika) je sodišče obsodbo odklonilo, toda Herman II. je V-o zaprl na grad Ojstrica in ukazal usmrtiti: utopili so jo v kadi in pok. v Braslovčah. Friderik II. je bil vsaj pred 24. avg. 1426 spuščen iz ječe. čez nekaj let je dal V-o prekopati v Jurklošter, kjer so vsako leto 17. okt. molili za »obletnico smrti«. V njen spomin je obdaril kartuzijo v Bistri, kjer je bila (enako kot v Žičah) vpisana v nekrologij. knjige pod 17. okt. kot »grofica Celjska«.

Že v 17. in 18. stol. so šlezijski genealogi (gl. N. Henelius, Silesographia h. e. Silesie delineatio, Frankfurt 1633, 272; F. Luca, Schlesiens curieuse Denkwürdigkeiten, Frankfurt 1689, 677 sl.; F. M. Sommersberg, Silesicarum rerum scriptores I., Leipzig 1729, 606; II, 571) trdili, da se je celjski grof Friderik II. oženil z V-o iz Cieszyna, hčerko cieszynsko-glogovskega vojvode Boleslava I. (u. 1431) iz stranske veje dinastije Piastov; ženitev so postavili v čas, ko se je ok. 1445 drugič omožila Friderikova nečakinja Margareta (u. 1480), hči Hermana III. Celjskega (u. 1426), z Boleslavovim sinom Vladislavom (u. 1463). Imajo jo namreč za Friderikovo sestro in so tako poroko podvojili. Trditev, ki je po 1938 našla odmev v hrv. zgodovinopisju (E. Laszowski, Hrv. kolo 1938; V. Kučinić, V. D. Zgb 1939), je gotovo napačna. Ne le da je bil Friderik II. 1445 nad 80 let star, marveč tudi viri soglasno trde, da se po tragediji z V-o ni več oženil. Noben pisec 15. in 16. stol. o tej zvezi ničesar ne poroča, pri šlezij. kronistih pa je prepletena še z drugimi geneal. napakami, ki so danes v piastovski genealogiji odstranjene (Historia Polski I/3, Varšava 1958, geneal. tabele v pril., posebej III: Piastowie slągscy). Trditev o obstoju V-e Cieszynske (Tešinske, von Teschen) je liter. kombinacija po razl. oblikah imena V-e Deseniške, ki so jo našli v tedaj že obj. oblikah Celjske kronike (v Megiserjevi obj. Christalnikovega rkp Annales Carinthiae, izd. 1612 v Leipzigu); na delo so bili pozorni zaradi ženitve Vladislava s Celjanko Margareto.

Ker so prav v času V-ine in Friderikove ljubez. drame u. trije sinovi Hermana II. In ker se je s tem resnično začel propad celjske dinastije, je V. postala v slovstvu nekak mitol. ključ za zgod. prelom v slov. deželah. Zato sodi med najpogostejše zgod. motive v slov. literaturi. Obravnavali so ga npr.: M. Schneider (1817, drama Ulrich Graf Zellsky), J. Toman-Turnograjska (1851, povest Nedolžnost in sila), J. Iskrač-Frankolski (1863, epična pesem Veronika Deseniška), A. Turkuš (1867, drama Veronika Deseniška), J. Jurčič (1880, drama Veronika Deseniška), V. Parma (1893, opera Urh, grof Celjski, bes. A. Funtek), M. Gregorič-Stepančič (1909–10, drama Veronika Deseniška), D. Šanda (1922–33, drame Grofov Celjskih pentalogija), O. Župančič (1924, drama Veronika Deseniška), A. Novačan (1928, drama Herman Celjski I.), R. Vrečer (ok. 1930, drama Ulrik grof celjski in Teharjani), B. Kreft (1932, drama Celjski grofje), D. Švara (1943, opera Veronika Deseniška), F. Rudolf (1968, drama Celjski grof na žrebcu; 1974, veseloigra Veronika), S. Sitar (1974, roman z Desenic Veronika z Desenic), M. Kmecl (1980, drama Friderik in Veronika); pri Hrvatih mdr.: 1831 D. Rakovac, 1851 D. Jarnević, 1879 F. Žigrović-Pretočki, 1899 H. Davidović, 1904 J. E. Tomić; pri Nemcih mdr. 1791 in 1817 J. Kalchberg, 1837–41 R. G. Puff, 1863 F. Krones (s psevd. Frank in Jean Litahovsky), 1867 L. Ortenberg in Joh. Wolf-Leitenberg, 1933 A. Wambrechtsamer (1940 slov. prev. N. Kuret: Danes grofje celjski in nikdar več); pri Čehih 1838 F. Kaňka in 1941 B. Müller (s psevd. Jan Greža); pri Italijanih 1905 G. Vassilich.

Prim.: EJ; J. Kukuljević, Iura regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae I/2, Zgb 1861, 194–8; F. Krones, Beiträge zur Kunde d. stm. Geschichtsquellen 1871, 3–120; isti, Die Freien von Saneck u. ihre Chronik als Grafen von Cilli, II (Gradec) 1883 (slov. prev. M. Golia, 1972); M. Wertner, Adler (Dunaj) 1896; Vj. Klaić, Krčki knezovi Frankopani, Zgb 1901, 180 sl., 209 sl.; M. Dolenc, Kazenska pravda zoper V-o Deseniško, 1930; H. Pirchegger, Südmark-Kalender (Gradec), 1931 (tudi H. Pirchegger, Ausgewählte Aufsätze, 1950); F. Cusin, Archeografo triestino 1936, št. 14 in 17; isti, Il Confine Orientale d'Italia nella politica Europea del' XIV e XV secolo, vol. I, Milano 1937, 356–65; F. Baš, Celjski zbornik 1951, 7–22; M. Kos, Zgod. Slovencev od naselitve do 15. stol., 1955, 311; A. Lhotsky, Mitt. d. Inst. f. oesterr. Geschichtsforschung (Ergänzungsbd.) 1963, 350 sl.; J. Orožen, Zgod. Celja in okolice I, 1971, 142, 155–9. Za literarne obdelave: B. Orožen, Celjski zbornik 1960, 338–41; M. Jevnikar, Veronica di Desenice nella lett. slovena, Padova 1965; F. Jesenovec, Celjski zbornik 1969/70, 199–212; B. Hartman, Celjski grofje v slov. dramatiki, 1977. BGrf.

Grafenauer, Bogo: Veronika Deseniška, plemenita (med 1380 in 1400–1425 | 1428). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi776191/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine