Slovenski biografski leksikon

Veider Janez (Ivan), umetnostni zgodovinar, r. 28. maja 1896 v Velikem Mengšu kajžarju Izidorju in Mariji r. Kreč, u. 15. maja 1964 v Ljubljani, pok. v Mengšu. Gimn. je obiskoval 1909–17 v Kranju, 1917–21 štud. teol. v Briksnu in Lj., kjer je bil 1921 ord. Kot kaplan je služboval 1922–6 na Vrhniki, 1927–30 v Šk. Loki, 1930 upravljal župnijo Poljane pri Dol. Toplicah, 1931–6 prišel za kaplana v Staro Loko, 1936 postal ekspozit v Šentvidu pri Lukovici. Od tu so ga 1941 pregnali Nemci, prišel je v Lj., bil spiritual pri uršulinkah in se vpisal na fil. fak., odd. za umetn. zgod. (pod vodstvom F. Steleta), kjer je 1945 dipl., 1946 pa bil prom. z dis. Stara lj. stolnica (1947 knjižna objava; kazalo sestavila V. Urek 1976). 1945–9 je predaval krščan. umetnost na teol. fak. v Lj. (predavanja prevzel po V. Steski). 1955 je postal upravitelj župnije v Stari Loki, 1963 pa v Pečah pri Moravčah.

Njegov rod, likovno nadarjen, izvira s Tirolskega. Tudi V. je bil dober risar, zavzet za umetnost in si kot zbiralec umetnin že na Vrhniki ustvaril manjšo zbirko, ki jo je kasneje še pomnožil; njen večji del (vmes je dragocena zbirka starih nabožnih grafik) hrani lj. semenišče. Zgodaj je našel stik s tedanjim konservatorjem F. Steletom in z njim plodno sodeloval, posebno med službovanjem na Loškem. Odkril je več fresk, npr. v Bodovljah, Crngrobu, na Jamniku, in jih pomagal restavrirati. Napisal je knjižice: Vodič po Crngrobu, 1936; Groblje, 1938; Kneginja Ema, 1939; Skaručina, 1940. Dolgo vrsto člankov je objavil pretežno v glasilu Pod Grintovci (1939/40, 1941), ki ga je tudi urejal. Pisal je o cerkv. spomenikih kamniške dekanije, mdr. popisal cerkve v Mengšu, Domžalah, Vodicah, Mostah pri Kamniku, Repnjah, Tunjicah in na Homcu, gradove kamniške okolice, kamniški Mali grad, stara znamenja, Cudermanove freske v kamniški franč. cerkvi. V članku Kdo je mojster skaruških fresk (Pod Grintovci 1939/40, št. 4) je prvi pravilno ugotovil Jelovškovo avtorstvo. V istem listu je objavljal tudi povest iz loške zgod. Umorjeni škof, a je njeno dokončanje pretrgala vojna. Dragocen je V-jev popis slikarskih umetnin lj. uršul. samostana (ZUZ 1944, 98–136). Rkp. umetnostnozgod. topografije Loška dekanija, ki bi danes že imel značaj zgod. vira, se je med vojno izgubil.

Strok. študij je V-jevo delo poglobil in ga usmeril predvsem v arhiv. raziskovanje. Njegova dis. je prava zakladnica podatkov za starejšo lj. umetnost, dasi so nekateri sklepi nekoliko drzni in prenagljeni. Kot umetn. zgodovinar je nadaljeval tradicijo J. Dostala in V. Steske, to ga je »usmerjalo predvsem v probleme varstva cerkvenih spomenikov, kar zadeva znanost, pa ga je zanimala samo stilna označba v duhu historično stilne kategorizacije in ikonografske vsebine ter posebno umetniška biografija, kar se je vse ustavljalo na pragu resnične zgod. umetnosti …, reševal pa ga je izredno razvit čut za zgodovinarsko delo« (F. Stelè). — Prim.: izv. gimn. Kranj; Letopis lj. škofije 1924–1959; M. Marolt, Dekanija Vrhnika, 1929, 49–50; Družina 1964, št. 14; E. Cevc, Mengeški zbornik 1969, 188–90; F. Stelè, ZUZ 1970, 246–7. Cc.

Cevc, Emilijan: Veider, Janez (1896–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi767796/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine