Vega, Jurij, baron (1754–1802)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Vega Jurij, matematik in topniški strokovnjak, r. 23. mar. 1754 v Zagorici pri Dolskem kmetu Jerneju Vehi in njeg. 2. ženi Heleni r. Masel, najden mrtev 26. sept. 1802 v Donavi pri Nussdorfu (dunaj. predmestje). Zaradi trditev, da izvira rod od nekega špan. plemiča, je Fr. Hauptman (IMK 1902, 37–48) pregledal r. knjige, desetinske zapisnike in urbarje v Moravčah ter ugotovil, da je bil V. potomec stare slov. kmečke družine Veha. Poleg Jurija sta imela zakonca V. še 3 hčere: Marija je podedovala posestvo in se omožila z Jak. Peterkom, Jerica je po poroki živela v Višnji Gori, Apolonija pa je bila pri Juriju na Dunaju in se potem omožila s častnikom Fr. Pauerjem. V-ov r. dom je bila lesena koča, 1865 dozidana tako, da se je ohranila kot gospodarski del novega poslopja, ki ga je Jože Peterka (sin Marije V.) zamenjal za bližnje Janeževo. Pozneje so Vehovčevino na dražbi kupili Močilnikarji, ob koncu 19. stol. se je nanjo priženil neki Pokovec (prednik zadnjega gospodarja), 1904 so morali stavbo temeljito popraviti. Ko so 1944 Nemci požgali Zagorico, je zgorela tudi V-ova r. hiša; po vojni so zgradili novo poslopje.

V Lj. je V. 1767–73 obiskoval jezuit. gimn. (sošolca mdr. J. Gollmayer in A. T. Linhart). Zaradi zgodnje očetove smrti (1760) je bil odvisen od tuje podpore, na lj. liceju 1773–5 mu je pomagal prof. J. Maffei. Zaključni izpit je opravil 1775 pri njem (mat.), G. Schöttlu (fizika) in A. Tschoklu (logika). Kot dijak je bil vpisan kot Veha, včasih Vecha, odtlej dosledno Vega. 1775 se je zaposlil kot navigac. inž. v Notr. Avstriji in se verjetno predvsem izpopolnjeval v mat., sicer o tej službi ni znano kaj določenega. 7. apr. 1780 je prestopil k topn. polku (prostak), s čimer si je razširil znanje in zmožnosti. 1781–6 je bil učitelj mat. na dunaj. topn. šoli (1784 postal poročnik), 1786–92 prof. pri bombardir. koru. Na Dunaju se je 1787 poročil z Jožefo r. Svoboda (iz Budějovic), ki pa je 7. jul. 1800 u. in mu zapustila 2 otroka. Iz dunaj. mrl. zapisnikov pa je razvidno, da je imel 3: Jožefo (u. 20. jan. 1795), Henrika Franca (u. 12. maja 1811) in Franca Jožefa (samomor 24. nov. 1817 v Trstu; gl. Portheimov biogr. listkovni katalog, Trst).

Vojnih pohodov se je V. udeležil večkrat. 1789 se je pri obleganju Bgda kot stotnik (prostovoljec) bojeval proti Turkom pod vodstvom feldmaršala G. E. Laudona in poveljeval več možnar. baterijam. S spremenjenimi naboji in z obroči, vstavljenimi v možnarske cevi, je povečal učinek topov in s tem bistveno pripomogel k padcu bgd trdnjave. Čeprav je takrat V. prepustil vse zasluge drugim, mu je bilo v kasnejših vojaških spričevalih priznano odlično vedenje pred Bgdom. Ker so začeli sev. mejo ogrožati Prusi, je moral V. z delom avstr. vojske braniti Moravsko; tu je ostal do 1792, ko se je vrnil na Dunaj in bil 1793 predčasno povišan v majorja bombardir. kora. 1793–5 se je pod vodstvom feldmaršala D. S. Wurmserja bojeval s Francozi. Ko so 1793 zavzeli wissembur. utrjeno črto, je poveljeval topništvu, ki je obstreljevalo Fort Louis (pred Strasbourgom). S spretno razporejenimi, močno nabitimi in malo dvignjenimi možnarji je razrušil del zidovja in 13. nov. se je trdnjava vdala. Sredi dec. i. l. je v bojih pred Mannheimom na splavu rešil avstr. topove; 1795 je na istem bojišču naročil po svojih načrtih 30-funtna možnarja, ki sta se obnesla pri ponovnem zavzetju Mannheima. 1796 se je kot topn. poveljnik odlikoval pri obrambi Mainza, ko je pregnal Francoze čez reko Sieg pri Wiesbadnu, oblegal trdnjavo Kehl in se bojeval ob reki Lahn pri Dietzu. Po miru v Campo Formiju 1797 se ni več udeleževal bitk, temveč je bil dodeljen kot 2. štabni častnik oblegovalni armadi v Nemčiji in 1802 postal podpolkovnik 4. topn. polka na Dunaju. 17. sept. 1802 je izginil; po 9 dneh so v Donavi našli njeg. truplo. V kakšnih okoliščinah je umrl, še vedno ni pojasnjeno; v dunaj. mrl. oglednem zapisniku je navedena utopitev med kopanjem. Iz ugibanj, govoric in raziskav pa se je sčasoma izluščilo več razlag, mdr.: nesreča, umor iz zavisti, roparski umor, samomor.

Priznanja: Gen. major Lauer ga je 1794 predlagal za viteški voj. red Marije Terezije, ki mu ga je redovni zbor soglasno prisodil, a ga takrat ni dobil. Iz pisem med preds. dvornega vojnega sveta grofom Wallisom, feldmaršalom Colloredom in V-o je razvidno, da cesar podelitve ni potrdil in da ji je Colloredo odločno nasprotoval. Sodil je, da je V. »za svoj trud že bil obilo poplačan s tem, da je od 1780, ko je stopil kot topničar v vojaško službo, napredoval do majorja, kar drugi običajno dosežejo šele po dolgotrajni in naporni poti, z velikim trudom ter često s ponovnim tveganjem svojega življenja« (Archiv d. Milit. M. Th. Ord. 1794, pril. št. 41 in 152). Ko je izumil nove topove in z njimi uspešno sodeloval pri Mannheimu, so V-o predlagali drugič in je 1796 red dobil. Bil je član akademije koristnih znanosti v Mainzu, češke družbe znanosti v Pragi, fizikalno-mat. družbe v Erfurtu, pruske akad. znanosti v Berlinu ter dopisni član velikobritan. družbe znanosti v Göttingenu. Pruski kralj Friderik Viljem II. mu je 1796 ponudil, naj prestopi v njeg. službo, a je V. odklonil. 1800 ga je cesar Franc II. povišal v dedni baronski stan; za grb si je izbral baron. krono s srčastim ščitom in gorečo granato. Kranj. stanovi so ga 26. nov. 1801 sprejeli med svoje člane; 1800 jim je poslal po en izvod vseh svojih knjig in prepise najvažnejših vojaških spričeval (knjige hrani NUK, prepise DAS). 1802 je prejel od cesarja ogr. indigenat. Po V-i je imenovan krater Mare australe na Mesecu.

Kot učitelj mat. na topn. šoli je kmalu spoznal hibe pouka: ni bilo primernih knjig in pravega sistema. Lotil se je pisanja učbenikov za svoj predmet. Izdal je 4 zvezke mat. predavanj Vorlesungen über die Mathematik, Dunaj (I, 1782, 1850⁷; II, 1784, 1848⁸; III, 1788, 1839⁵; IV, 1800, 1819²). 1. in 2. zv. sta izšla 1813–4 v Københavnu v dan. prevodu, tretji v Oslu 1824 v norv. prev. za voj. šolo. — 1. zv. vsebuje osn. račun. operacije s posebnimi števili (deloma tudi algebro) v obsegu srednješol. snovi, brez strogega mat. dokazovanja in brez preveč konciznega sklepanja. Zaradi posrečene izbire snovi in zaradi metodične prednosti pred tovrstnimi učbeniki (preglednost, lahko razumljiva razlaga in jasna sistematika) se je 1. zv. predavanj hitro uveljavil tudi na drugih šolah. Iz njega je pripravil W. Matzka natis z naslovom: Tafel der Primfactoren … Wien, 1838, predelal pa zadnje štiri izdaje tega zv. — 2. zv. obsega predvsem geometrijo, nauk o praktičnem zemljemerstvu in — kar je posebno važno — infinitezimalni račun, ki se konča z integracijo diferencialnih enačb. Ustrezno svojemu namenu ima v ospredju zlasti praktično uporabo. Tudi ta zv. ni prinesel nič bistveno novega, nova je le metoda v obdelavi posameznih poglavij, zlasti odstavka o stožernicah. Vendar je s tem zv. V. nastopil kot reformator, saj je prvi uvedel v topn. šolanje algebrajsko analizo in višjo mat. Zadnji dve izd. je prir. W. Matzka, ki je vpeljal večjo strogost v dokazih ter bolj logično ureditev in obdelavo snovi v skladu z novim mat. poukom. Iz 2. izd. drugega zv. predavanj je 1802 na Dunaju obj. 2 ponatisa z naslovom Anfangsgründe der Geometrie ter Fragment aus V-s Vorlesungen über die Mathematik. — 3. zv. je znamenit zlasti zaradi 5. predavanja, ki je posvečeno teoriji parabole in njeni uporabi pri metanju bomb (z osnutkom za sestavo pomožne tabele). Za topničarje je V. 1787 na Dunaju obj. odlomek iz 3. zv.: Praktische Anweisung zum Bombenwerfen mittelst dazu eingerichteter Hilfstafeln. Že pred Bgdom je k 3. zv. sestavil nekaj dodatkov in popravkov: Beylage zum dritten Bande der Vorlesungen über die Mathematik, Dunaj 1790 (predgovor spisal v Lipniku na Moravskem). Tu je obj. teorijo kolesja, ki jo je sam odkril in preračunal in o kateri so tedaj mislili, da ni mogoča. Odkritje je takoj zbudilo pozornost (ocena: Allgem. Lit.-Zg, Intelligenzblatt, Jena, 1790, 739). — V 4. zv. je obravnaval mdr. osnove hidrostatike, aerostatike in hidravlike. V posvetilu stanovom vojvodine Kranjske omenja, da se vedno spominja domovine in dobrot, ki jih je v njej prejel s poukom in izobrazbo. Tudi ta zv. se odlikuje po jasnosti. V tolikih natisih in prevodih so izšla predavanja zato, ker je znal V. obsežno in težko učno snov mojstrsko prirediti v poljudno obliko. Več kot pol stol. so bila učbenik ne le na topn., temveč tudi na drugih šolah, v civilnih krogih in pri zasebnem pouku. Zgodovinar mat. M. Cantor je sodil: »Če primerjamo vsebino njeg. del s krogom njeg. učencev, moramo priznati, da je bilo res veliko delo tako daleč spraviti preproste topničarje in da je razumljivo, če se je tako pripravljena artilerija lahko ponašala s premočjo, čeprav ni mogla zmage ravno prikleniti na avstr. zastave« (ADB 1895, zv. 39, 523–5). Po razširjenosti in ugodnem odmevu moremo sklepati, da so bili V-ovi učbeniki tedaj med najboljšimi. V mat. literaturi so iz njih večkrat cit. nekatere definicije in izvajanja, tako npr. iz poglavij algebre, stožernic, infinitezimalnega računa, celih števil, tabel in ravninske geometrije.

V svojem poklicu je V. spoznal tudi pomanjkljivosti tedanjih logaritmovnikov. Da bi jih odpravil, se je z vso energijo in skrbnostjo sam lotil dela. S preračunavanjem logar. se je ukvarjal vso drugo polovico življenja, ne da bi prenehal v vojnem času. Po dobro zamišljenem načrtu je začel najprej na novo preračunavati starejše tovrstne tablice (npr. W. Gardiner, B. Pitiscus, J. Schulze, A. Vlacq). Težavno delo mu je šlo tako od rok, da je že nov. 1783 na Dunaju izdal logaritmovnik srednje velikosti, preračunan na sedem decimalk: Logarithmische, trigonometrische, und andere zum Gebrauche der Mathematik eingerichtete Tafeln und Formeln (oceni: Gothaische gelehrte Zg 1784, 526–7; Göttingische Anzeigen 1785, zv. 79, 786–9). Knjiga obsega 24 poglavij, mdr.: Briggsove logar. naravnih števil od 1 do 100 500, logar. trigon. funkcij, seznam kvadratov in kubov števil od 1 do 1000, razne druge tabele in zbirke obrazcev, npr. obrazci iz sferične trigonometrije, podani v logar. obliki. π je izračunan na 127 dec. mest. Na 65 str. uvoda daje zgoščena navodila za rabo tabel in formul. Z Mercatorjevo vrsto, ki je bila tedaj znana, so že mogli računati logar. s poljubno natančnostjo; da so dosegli že najmanjšo natančnost, pa so morali izračunati precejšnje število členov. Delo je V. znatno olajšal in poenostavil s tem, da je dobil novo vrsto (v zgod. mat. znano kot V-ova vrsta ali V-ova formula), s katero je mogoče izračunati marsikateri logar. hitreje in zadosti natančno. Zlasti ugodna je njeg. vrsta pri računanju logar. večjih številk. Da bi povečal preglednost tablic, je vpeljal nekatere praktične novosti. Prvi je začel uporabljati zvezdico kot opozorilo, da je treba vzeti prve tri številke mantise iz naslednje mantisine skupine. Seznam napak, odkritih pri primerjavi logaritmovnikov omenjenih 4 avtorjev, je natisnjen v predgovoru, 75 napak, ki jih je našel v logaritmovniku H. Shervina, pa navaja v prilogi na zadnji str. knjige. Napake je obj., kakor sam pravi v predgovoru, »v dokaz, da je svoje tablice res najskrbneje primerjal z navedenimi, kar sicer pisci podobnih tablic zatrjujejo le z besedami, brez dokazov«. Ker je bil prepričan, da je odpravil vse napake, ki bi lahko zmanjšale uporabnost logaritmovnika, je (po zgledu drugih sestavljalcev) obljubil zlatnik vsakomur, ki bi prvi kakšno odkril. Obljubo je ponovil pri vsaki novi izdaji do 1797. Logaritmovnik je po pravilnosti in mnogovrstnosti daleč presegel vse tedanje, kar je priznala takratna strokovna komisija. J. Lalande je pisal V-i, da so njeg. logaritmi najbolj dragocena zbirka tablic, kar jih je kdaj videl, in dodal: »Naj vam spregovorim o hvaležnosti in priznanju vsega sveta in bodočih rodov, saj ste si zanje pridobili več pravic kot jaz, kajti vaše ime bodo ponavljali večkrat in mnogo dlje kakor moje« (OMF 1957, 99).

Po vrnitvi na Dunaj 1792 se je V. spet močneje ukvarjal z mat. in sklenil logar. tablice tako izpopolniti, »da bi se dolgo vrsto let ne bilo več treba matematikom na novo ukvarjati s preračunavanjem te vrste (V-s log.-trig. Tafeln … 1797, predgovor). Izdelal je obsežen načrt, ki je vseboval kar 3 logaritmovnike: 1. t. i. mali priročni logaritmovnik za učence mat.; 2. véliki logaritmovnik za mat., astronome, pomorščake in tiste, ki morajo opraviti natančnejše račune; 3. novo, izpop. in povečano izd. logaritmovnika iz 1783 za učitelje mat. Načrt je bil ogromen ter je zahteval veliko dela in vztrajnosti. Ker ni našel založnika v Avstriji, se je zatekel h knjigarnarju Weidmannu v Leipzig. Sredi dela — že naslednje leto — je moral z avstr. vojsko spet na bojišče, tokrat proti Francozom, in je na bojišču dokončal vse tri logaritmovnike. Za V-o se je začela najsvetlejša, uspešna in z dogodki bogata doba.

Dvojezični (nem.-lat.) 7-decimalni mali logaritmovnik Logarithmisch-trigonometrisches Handbuch … Manuale logarithmico-trigonometricum … (Leipzig, 1793) je končal v Alzaciji. Vsebuje predgovor, uvod, Briggsove logar. naravnih števil od 1 do 101000 na način, kakršen je v Sherwinovih tablicah, le da označuje z zvezdico tiste logar. v skupini, v katerih se spremeni tretja decimalka. Druga tabela obsega logar. trigon. funkcij. Ureditev je taka kot pri logaritmovniku iz 1783, le da so v 1. pogl. dodani še logar. 500 števil (100501 do 101000), v 2. pogl. pa na prvih 3 straneh niso samo logar. za vsako sekundo, ampak tudi za vse desetinke vsake sekunde. V dodatku so obrazci za razrešitev ravninskih in sferičnih trikotnikov, ki so zlasti obširno in za vse primere zadovoljivo obdelani. Priročnik pa ne vsebuje tabel kvadratov, kubov, korenov in dolžin krožnih lokov. Marsikaj iz logaritmovnika je izpadlo, zato je v predgovoru obljubil njegovo 2. izd. čeprav je bil med tiskanjem na bojišču, je delo skrbno pregledal; v njem ni več kot 5 tiskovnih napak, ki so popravljene na zadnji strani. — V. je 1800 prir. še eno izdajo in jo posvetil prof. Maffeiju. Nato so priročnik od 6. izd. dalje stereotipizirali in ga izdajali le v nemšč. V zač. 19. stol. so ga uvedli po šolah v mnogih evrop. Državah. 1840–55 (20.–39. izd.) je skrbel za izdajanje I. A. Hülsse; 40. izd. je 1856 predelal in izpopolnil C. Bremiker, ki je logar. trigon. funkcij razširil tako, da niso več samo za kote od minute do minute, ampak od 10 do 10 sekund. V založbi Weidmann v Berlinu so izšli prevodi: 1857 angl., franc. in ital., 1858 ruski (1. rus. prevod sicer že 1835 v Petrogradu, a skrajšan za šol. rabo, prir. F. I. Busse), 1866 holand., 1868 dan., 1878 špan., 1888 češ. (nekoliko skrčen). Za Bremikerjem so pripravljali nem. izdaje drugi uredniki; 1966 je delo doživelo 102. nem. izdajo. Prev. v angl. in ruš. je izšlo že več kot 50 natisov; zadnji znani amer. je iz 1971, i. l. tudi ruski v 4000 izv. K veliki razširjenosti rus. prev. pripominja sovj. biograf I. J. Depman: »Seznam izdaj ni popoln. Če upoštevamo, da mnogo drugih rus. izdaj logar. tablic v 19. in 20. stol. temelji v glavnem na V-ovih tablicah, šele postane jasen pomen tega slov. mat. za rusko šolo.«

V-ov priročnik velja od 1. izd. dalje kot prototip logar. in trigon. knjig. Iz srednjih šol so ga polagoma izpodrinili sredi 19. stol. novi učni načrti, ki so predpisali manjše, 5- oz. 4- decimalne logaritme. 7-decimalni pa so še vedno neogibni za natančne raziskave v mat., astronomiji, navtiki, geodeziji, optiki, v znanstveno-raziskovalnih zavodih in pri skoraj vseh meritvah. V predg. k eni zadnjih nem. izdaj pravi prof. astronomije na berl. univ. A. Kopff, da so V-ove tabele v sedanji predelavi »od vseh 7-decimalnih logar. tabel najprimernejše« in da »je nova izd. še danes popolnoma upravičena«. Knjigotrški uspeh priročnika je v resnici brez primere; spada med najbolj znane in najbolj razširjene mat. knjige v svetu in izhaja še danes.

V-ovo najpomembnejše delo pa je veliki 10-decimalni dvojezični (lat.-nem.) logaritmovnik Thesaurus logarithmorum completus, Vollstandige Sammlung grösserer logar.-trigon. Tafeln, Leipzig 1794, ki ga je dokončal na bojišču v Gornjem Porenju. Matematik A. G. Kästner pravi v recenziji: »Pri tem delu človek pomisli na Arhimeda iz Sirakuz in si zaželi, da bi matematik in domovina doživela boljšo usodo« (Göttingische Anzeigen 1795, zv. 56, 561). Takrat vodilni astronom J. Lalande je zapisal: »Delo je pravi zaklad, s katerim je V. storil znanosti veliko uslugo (Allg. geogr. Ephemeriden, Weimar 1799, 303). In čez čas G. S. Klügel: »Delo zasluži naslov: Zakladnica vseh logaritmov« (Mathem. Wörterbuch, Leipzig 1803, 683). V. je izboljšal, preuredil, razširil in združil pomembni in takrat že redki Vlacqovi deli Arithmetica Logarithmica (Gouda 1628) in Trigonometria artificialis (Gouda 1633). Takrat so imeli v Evropi od njiju le še skrajšane ponatise, tako večjo izdajo Sherwinovih tabel in zbirko tabel, ki je izšla v Avignonu. Vse zahtevnejša praksa pa je tudi že pokazala mnoge pomanjkljivosti Vlacqovih del, zlasti napačno izračunane logar. in neugodno razporeditev. V-ovo delo ni samo ponatis, ampak je oba izvirnika prej skrbno in temeljito na novo preračunal, kar dokazuje seznam napak v predgovoru. Po končanem natisu je bilo celotno delo po posebni metodi ponovno pregledano tako na Dunaju (V-ovi učenci pri topniškem korpusu), kakor tudi na bojišču pod avtorjevim vodstvom. Sorazmerno malo odkritih napak kaže tudi na natančnost pri tisku. V delu je nakopičenega veliko gradiva, tako Briggsovi logar. naravnih števil od 1 do 100999 in logar. trigon. funkcij, oboje na 10 decimalk. Razen tega vsebuje še Wolframovo tabelo naravnih logar. praštevil na 48 decimalk, razne druge tabele in zbirke obrazcev. Novosti so podobne kakor v prejšnjih dveh 7-decimalnih logaritmovnikih. Na koncu 1. pogl. je dostavil logar. števil od 100000 do 100999 in v 2. pogl. logar. trigon. funkcij razširil na vsako sekundo za prvi dve stopinji, česar Vlacq nima. Dodal je precej svojega gradiva, zlasti π, izračunan na 140 decimalk, 13 mest več, kakor je bilo znanih do takrat. V. je našel napako v dotakratnih izračunih na 113. mestu, na katerem bi morala biti 8, ne pa 7. Da bi zagotovil pravilnost, je izračunal π po dveh obrazcih. Primerjanje 140 decimalk, ki jih je dobil V., in 127 decimalk, ki so jih do takrat izračunali drugi z nedvomno točnimi vrednostmi za π našega časa, pokaže, da je V. popravil napake prejšnjih avtorjev in prvi izračunal π na 140 decimalk. — Obširen, lahko razumljiv in poučen uvod v tabele je napisan v lat. in nemšč. Govori o značilnih lastnostih logaritma, navaja za izračun logar. zelo konvergentne vrste, nato pa še razlaga ureditev in rabo tabel ter zlasti interpolacijo s primeri. Samozavestno je V. tudi tu obljubil za vsako napako, ki bi vodila k napačnemu računu, po en cekin. — Thesaurus se odlikuje tudi po ekonomičnosti. V-i je uspelo gradivo stisniti na 713 str., za kar je Vlacq potreboval 1300 str. V Pekingu natisnjena izdaja Vlacqovih tabel z naslovom Magnus Canon Logarithmorum … 1721 pa je obsegala na kitaj. papirju celo 3 zv. v foliu.

Toda v logar. trigon. funkcij zadnja V-ova decimalka ni veliko točnejša kakor Vlacqova, ker ni dovolj skrbel za popolno korekturo zadnje številke. Potrebno bi bilo le, da bi svoje tabele preprosto primerjal z Briggsovim delom Trigonometria Britannica. Očitno se obljuba, da bo dal cekin za vsako napako, odkrito v njeg. delu, ni nanašala na zadnjo decimalko. Na napake je opozoril šele C. F. Gauss 1851 v znameniti razpravi Einige Bemerkungen zu V's Thes. Logar. (Astronom. Nachrichten, Altona, 1851), s katero je ocenil ta V-ov logaritmovnik. Gauss je zelo dvomil, da bi bilo V-i jasno, katere napake v logar. bi povzročile napačen račun. V 18. stol. si o tem še niso bili na jasnem. Niso se ozirali na to, če je bila zadnja decimalka v logar. napačna tudi za več enot. Šele Gauss je v tej razpravi postavil načelo, da se morajo števila v tabelah kolikor mogoče ujemati s pravo vrednostjo logar. in da med njimi ne sme biti večje razlike kakor pol enote v zadnji decimalki. Tega načela se je držal tudi V., ko pravi, da je precej Vlacqovih logar. popravil za eno mesto v zadnji decimalki. Tudi Gauss se je prepričal, da so logar. 1. dela popolnoma pravilno izračunani, 2. del pa ni brez napak. Opozarja, da bi bila V-o ponudba drago stala, ko bi se ljudje začeli oglašati za cekine. Gauss je odkril tudi napako v računski metodi. V V-ovih tabelah so logar. sinusov brez izjeme enaki vsoti logar. kosinusov in logaritmov tangent, kar pa seveda ni prav. Zdi se, da je V. računal logar. tangent tako, da je logar. kosinusov odštel od logar. sinusov. Gaussova ocena je bistveno pripomogla, da se je zaupanje mat. v pravilnost logaritmovnikov temeljito omajalo in da so od tedaj naprej po vsem svetu začeli revidirati logar. tabele. Kljub pomotam je Thesaurus neprecenljive vrednosti in še danes med redkimi pripomočki, ki se rabijo pri zelo natančnem računanju. Zlasti pa je bil za zgled, primerjavo in preizkušnjo skoraj vseh tabel in tablic, ki so za njim izšle. — V Italiji so izšli fotocinkografirani ponatisi Thesaurusa 1889, 1896 in 1910. Napake izvirne izdaje v teh natisih niso popravljene. M. Leber je obj. na Dunaju 1897 istočasno kot tabele, namenjene za olajšanje interpolacije v Thesaurusu, delni seznam V-ovih napak, ki jih je našel že J. B. Delambre ob neposredni primerjavi s Trigonometrio Britannico; seznam vsebuje še nekatere druge napake. Drugače pa so bile največje V-ove in Vlacqove napake pri tej primerjavi spregledane. Leber je tudi pojasnil, da je bila Gaussova cenitev števila napak pretirana. Iz ZDA so znane nove izdaje Thesaurusa 1923, 1946 in 1958. Imajo priložen List of corrections, seznam popravkov napak, ki so v desetih decimalkah originalne izdaje iz 1794; seznam je izdelan po Petersovih Zehnstellige Logarithmen, Berlin 1922.

Kako je V. cenil svoj veliki logaritmovnik, je najbolj razvidno iz pisma cesarju iz Mannheima 12. avg. 1794, ko ga je prosil za dovoljenje, da sme Thesaurus posvetiti njemu. Pravi, da je to »delo, ki ga vsi matematiki v Evropi željno pričakujejo; zanamci se bodo nekoč čudili, kako je bilo mogoče tako truda polno delo dokončati v tako nemirnih časih« (Archiv des Militär-Maria-Theresien-Ordens, Dunaj 1794, pril. št. 41 in 152). Iz pisma je tudi razvidno, da je založba Weidmann zahtevala najmanj 10 000 goldinarjev. V. je priložil še osnutek posvetila in osnutek naslovne strani Thesaurusa. — Za mnenje o velikem logaritmovniku in o posvetilu so vprašali na Dunaju grofa F. Colloreda, feldmaršala in glavnega ravnatelja topništva, ki je 19. sept. 1794 odgovoril popolnoma odklonilno. O logar. tablicah je sodil, da so »le nova, nekoliko drugače urejena izdaja že obstoječih Vlacqovih logar. tablic., ki bodo koristne za akademije in knjižnice. Za službo pa bi bilo veliko koristneje, če bi major V. namesto tega dela dokončal svoj matematični učbenik, na kar so ga že večkrat spomnili« (ib.). Glede posvetila je Colloredo predlagal, naj cesar sam odloči, o jedrnatosti pa dostavil, naj odločajo strokovnjaki. Thesaurus je izšel brez posvetila, kar dokazuje, da takrat odločilne osebnosti niso bile niti sposobne dojeti veličine in pomembnosti dela, niti niso znale ceniti V-ovega ogromnega napora.

Novo, popravljeno, povečano in popolnoma predelano 2. izdajo logaritmovnika iz 1783 je V. objavil 1797 v Leipzigu pri zal. Weidmann v 2 zvezkih z naslovom: G. V.-s logarithmisch-trigonometrische Tafeln nebst andern zum Gebrauch der Mathematik eingerichteten Tafeln und Formeln. Tabulae logarithmico-trigonometricae cum diversis aliis in matheseos usum constructis tabulis et formulis. Ima nem. in lat. predgovor in uvod, ki vsebuje poleg napotkov za rabo logar. in trigon. tabel še zbirko pravil o logaritmu ter — kakor pri 1. izd. — načine in zglede preračunavanja, ki so zlasti koristni pri interpolaciji trigon. logaritmov. Oba zv. obsegata 18 obširnih poglavij, od katerih so najznačilnejša: tabela Briggsovih logaritmov na sedem decimalk do 10100 na način, kakor v prejšnjih logaritmovnikih; tabela trigon. logaritmov (tudi na 7 decimalk); obsežna zbirka raznovrstnih tabel in formul, na prvem mestu preglednica vseh praštevil do 400 000; razl. astronomske tabele; tabele in formule za uporabno matematiko, ki jih večinoma sestavljajo formule iz mat. analize, posebno iz integralnega računa. Do takrat še ni bilo dela, ki bi vsebovalo tako bogato, zgoščeno in skrbno sestavljeno zbirko integralov s pojasnili. V. je bil prvi, ki je v največji meri izpolnil željo S. L'Huiliera po taki zbirki (prim. njeg. Princip. calc. Diff. et Int., 1786). Formule je V. povečini najbrž vzel iz za takrat zelo poučnega dela J. Pasquicha o analizi. F. Zach je zapisal: »Tablice se odlikujejo pred drugimi po najskrbnejši pravilnosti, smotrni izbiri, zadostni popolnosti za navadno rabo in po zelo nizki ceni« (predgovor v knjigi W. Olbers, Abhandlung über die leichteste und bequemste Methode die Bahn eines Kometen zu berechnen, Weimar 1797, XV). V. je tudi sedaj obljubil cekin tistemu, ki bi prvi naznanil napako. 3. izd. je izšla 1812 in še 1814. Med nadaljnje izdaje V-ovega srednjega logaritmovnika je treba uvrstiti zbirko, ki jo je štirikrat izdal I. A. Hülsse z naslovom Sammlung mathematischer Tafeln, Leipzig 1840, 1849, 1865 in 1875.

S temi 3 deli je V. dosegel cilj, da ni bilo več treba preračunavati te vrste za dolgo dobo. Astronomi so pri svojih računih le želeli še popolnejše tabele naravnih sinusov in tangent, ker so tovrstni posredni računi zaradi interpolacije pogosto težavni (Be., Neue allgemeine deutsche Bibliothek, Intelligenzblatt, Kiel zv. 41, 1798, 93). Depman je zapisal: »Navesti hočem za V-ovo osebnost značilno potezo. Od vključno 6. izd. je bil priročnik tiskan v stereotipnem tisku. Avtorske pravice je V. odstopil in se odrekel honorarju. Za ta velikodušni korak se je odločil, da bi izpolnil obljubo, izraženo v predgovoru k tablicam: nuditi ljubiteljem matematike poceni izdajo neogibno potrebnega pripomočka«. Skoraj 2 stol. so v rabi 3 variante V-ovih logar. tablic, kar samo po sebi dokazuje, da je izpolnil svojo obljubo: izpopolniti logaritmovnike do kar največje popolnosti.

V. je napisal tudi več mat. razprav: Détermination de la demi-circonférence d'un cercle, dont le diamètre est = 1, exprimée en 140 figures décimales (Nova acta Academiae scientiarum imperialis Petropolitanae, Tomus IX, 1795, Supl., 41–4); Mathematische Betrachtungen über eine sich um eine unbewegliche Achse gleichförmig drehende feste Kugel … Erfurt 1798; Beytrag zur französischen Mass-und Gewichts-Vergleichung (Monatliche Correspondenz, Gotha, 1800, 460–73); Versuch über Enthüllung eines Geheimnisses in der bekannten Lehre der allgem. Gravitation, Wien 1800; Disquisitio de supputatione massarum … Viennae, 1801; Anleitung zur Zeitkunde … Wien, 1801; Maass- und Gewichts- Einrichtung in den k. k. Erbländern (Zeitschrift von und für Ungern, Pesth, 1802); Natürliches … Mass-Gewichts- und Münz-System …, Wien 1803 (nova izd. 1824). V. je odobraval novi francoski ali metrski sistem, imel pa je kritične pripombe k franc. republ. koledarju. Depman trdi, da je bil V. verjetno sploh prvi propagandist metrskega sistema zunaj meja Francije: »V-ovo propagiranje metrskega sistema v tej dobi je dokaz njeg. naprednih nazorov tudi v tem vprašanju.«

V. je v sebi združeval znanstveno in praktično sposobnost, kar je dano silno redkim in prav posebnim človeškim naravam. Ni bil matematik, ki bi delal v ospredju mat. teoretičnih raziskav tedanje dobe. Oprijel se je pisanja učbenikov in predvsem preračunavanja logaritmov, področja, ki je bilo takrat aktualno. Dela pa se je lotil z naravnost kmečko trdovratnostjo, z neverjetno energijo, z vztrajnostjo in skrbnostjo ter uspel v svetovnem merilu. Njegove logar. tablice pozna ves svet; nekatere, novim potrebam primerno predelane, so še zdaj zelo razširjene in rabljene. Bil je tudi prvi naš doslej znani vojaški strokovnjak nadpovprečne nadarjenosti. Ni bil le poveljnik in vojskovodja z orožjem v roki, ampak predvsem miren, resnoben znanstvenik, ki je dosegal sijajne uspehe v vojnah s praktično uporabo svojih teoretičnih iznajdb. V. je primer izrednega talenta, ki je izšel iz preproste slov. kmečke hiše ter si s hrabrostjo, osebno energijo, umnostjo in preudarnostjo kljub težavam priboril visok položaj, ki mu ga je morala priznati takratna družba.

Prim.: r. matice Moravče (ŠkALj); Archiv des Militär-Maria-Theresien-Ordens, fasc. IV, littera V 42 (Kriegsarchiv, Wien; kopije v arhivu Društva mat., fiz. in astronomov SRS, Lj.); Attestatum A-H (Stan. arhiv, fasc. 69, št. 1700, DAS); biografija Breckerfeld, fasc. 127, Dolski arhiv (DAS); EJ; izv. jezuit. gimn. Lj.; Pohlin 57–8; Wurzbach; Tentamen philosophicum, Lj. 1775; F. Zach, Vorrede zu Olbers Bestimmung der Kometenbahnen 1779, XV; Allgemeine Lit.-Zg, Inteligenzblatt, (Jena) 1790, zv. 91, 739; 1794, zv. 9, 66; 1803, zv. 32, 268–9; Annalen der österr. Literatur, (Wien) 1802, št. 54; LZg 1802, št. 82; Annalen der Literatur und Kunst (Wien) 1803, št. 22; 1804, št. 62; IB 1827, 169–70; Anhang zum Jber. über das Landesmuseum in Herzogthume Krain, 1838 (1839, 1–38); M. Peternel, Jber. der k. k. vollständigen Unterrealschule in Laibach 1854; I. Hirtenfeld, Militär-M.-Th.-Orden u. seine Mitglieder, Wien 1857, 469–71; I. C. Poggendorff, Bibliogr.-literar. Handwörterbuch zur Geschichte der exacten Wissenschaften, Leipzig 1863 (napačna r. letnica); F. Hauptmann, Spomenik ob 600-let. začetka habsb. vlade na Slov., 1883, 167–94; A. Vrečko, Kres 1884, 51–6, 103–6; isti, Jber. d. Staatsgymn. Brno 1885; F. Kaučič, G. Freiherr von V., Organ d. Militär-wiss. Vereine, Wien 1886 (tudi samostojno 1904); isti, Leipziger illus. Zg 1902, št. 10 (s sliko); LZ 1886, 767–8 (o rodu); F. Lampe, DS 1891, 337–40; K. Doehlemann, Zft f. Math. u. Physik, Leipzig 1894, 204–11; SN 1902, št. 221; 1915, št. 197; P. Radics, Sn 1902/3, 333–5; F. Gatti, Geschichte d. Techn. Militär.-Akademie, Wien, II, 1905, 56–63 sl.; I. Tomec, LZ 1906, 127–8; M. Pirnat, KMD 1906, 1–14 (s slikami); L. Čermelj, ŽiS 1933, knj. 14, 534–55; isti, J. V., 1954; I. J. Depman, Istoriko-mat. issledovanija, Moskva, 1953, 573 do 594; A. Struna, OMF 1969, 149–50; V. Murko, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike, 1974, 36–7; J. Povšič, Bibl. J. Vege, 1974 (s podrobno lit., reprod. nasl. strani in slikami); F. Kumbatovič-Kalan, A. T. Linhart, 1979, 61 do 62, 158, 164 (V. kot prostozidar); S. Sitar, Življenje in tehnika 1979, št. 4–5; isti, J. V., 1980 (s slikami). — Leposlovne obdelave: J. Zupan, KČ 1830, 75 (pesem); J. Bedenek, Od pluga do krone, 1891 (roman); N. Kuret, Kranjski baron, 1954 (radij. igra).

Upodobitve. Slike: A. Ecker, V. kot major in kot podpolkovnik (obe v avstrij. nac. biblioteki na Dunaju); P. Wolf, V. kot podpolkovnik (Anhang zum Jber. über das Landesmuseum in Herzogthume Krain, Lj., 1838); M. Maleš, lesorez 1922 (obj. Slavni Slovenci, 1938); E. Justin, lesorez 1933 (ŽiS 1933, knj. 14, 533); M. Sternen, olje 1938 (univerza v Pittsburgu); jsl znamka za 50 din 1954; M. Dominko, barvna ilustr. 1979 (Galaksija, Bgd, 1979, št. 90). — Kipi: M. Bizjak, portret 1903 (Idrija); I. Zajec, monumen. spomenik za Lj. 1903 (nerealizirano, osnutek ni ohranjen); isti, doprsni portret 1906 ali prej: mavčni osnutek (Društvo mat., fiz. in astronomov SRS) in odlitka (1906 Moravče, 1969 pred fak. za elektrotehniko v Lj.); A. Zahariaš, doprsni portret 1981–2 (za Zagorico). — Prim. S. Sitar, Življenje in tehnika 1981, 51–62 (z reprod.). Povšič

Povšič, Jože: Vega, Jurij, baron (1754–1802). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi766969/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine