Valjavec, Matija (1831–1897)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Valjavec Matija, pesnik, folklorist in jezikoslovec, r. 17. febr. 1831 na Srednji Beli pri Preddvoru priženjenemu gruntarju z mlinom in žago Antonu ter Mariji r. Bizjak (po dom. pri Kračmanu), u. 15. marca 1897 v Zgbu. Ded po očetovi strani se je priženil iz Preddvora (od Zamúde), po materini pa z Dovjega; oče, ki je hodil nekaj let v celjsko gimn., je znal nekoliko nem. in bil »oberrihtar« v vasi. – Prvorojenec Matija (imel je še 7 bratov in 2 sestri) je začel obiskovati osn. šolo 1838 v Kranju (2. razr. ponavljal, poslej bil premifer), 1843–8 je obiskoval gimnazijo v Lj. (v 3. razredu poslovenil dotedanji priimek Wallauz), kjer ga je učil L. Martinak in ga v profesorskem zboru zagovarjal, sošolca sta mu bila mdr. J. Božič in J. Trdina. Ko mu je u. oče (gl. pesem Tako je bilo, SG 1860, 102, in novelo I. Preglja Na vakance, M 1927), je stric postal oskrbnik doma, a je slabo gospodaril. Ker V. ni hotel postati duhovnik, je šolanje v 7. razr. prekinil, leto dni doma kmetoval, v 8. razr. (2 let. filoz.) v Lj. pa se preživljal s poučevanjem, že prej pa s sodelovanjem pri Vodnikovem rkp nem.–slov. slovarju (osnova za Wolfov Deutsch–slov. Wörterbuch, gl. I. knj. 1860, 7–8). 1851 je sodel. pri rkp listu lj. dijakov Slavija (prim. J. Pogačnik, NOja 1956, 544–5).

Od jeseni 1851 je štud. na Dunaju slavistiko (prof. F. Miklošič) in klas. jezikoslovje (prof. H. Bonitz, K. J. Grysar), stanoval s Trdino in Žepičem, pozneje J. Stefanom in J. Majcigerjem, se preživljal s poučevanjem v Fuhrmannovem zavodu (mdr. učil germanista Wilh. Schererja), z delom za MD (z Žepičem in Trdino prev. Goffinéja) in s prepisovanjem za Miklošiča. Ker mu je grozilo, da v Sji ne bo dobil službe, je z Žepičem sprejel povabilo gimnazije iz Varaždina, kjer je bil že Trdina. Sept. 1854 je nastopil kot suplent, 1855 opravil prof. izpit iz sloven. in lat. in bil konec dec. i. l. imenovan za pravega učitelja. 1876 so V-a premestili na gimn. v Zgb, kjer je učil do upok. 1891. V Varaždinu je vzel k sebi brata Petra (gl. čl.) in ga izšolal, pozneje za nekaj let tudi mater in sestro (brat na domu je slabo gospodaril). 1864 se je oženil s Hrvatico Berto r. Ott in imel z njo 8 sinov in 1 hčer; od teh so u. v otroških letih 4, Julijan je postal zdravnik, Dionizij in Slavoj pravnika, najml. Dragutin pa častnik.

Po zunanjosti je bil V. visoke, koščene postave, v srednjih letih krepak, s črnolaso, podolgovato glavo, dobrodušnimi črnimi očmi, odločnih obraznih potez, po značaju živahen, šaljiv, duhovit, samostojen; kot učitelj strog, a pravičen in zelo delaven. Zadnja leta ga je mučil želodčni rak, kateremu je podlegel. – Bil je od 1876 dopisni član JAZU, od 1879 redni; od 1883 član Anthropolog. Ges. na Dunaju. Ko je bil 1893–4 tajnik in knjižničar JAZU, je uredil in popisal vso njeno bogato knjižnico.

V-a pesnika in folklorista je prebudilo v rani mladosti pripovedovanje in recitiranje babice (po materini strani), predvsem svetniških legend. Že v niž. gimn. je pesnil in na pobudo prof. Martinaka v počitnicah po 4. gimn. vpisoval v svoj dnevnik (Dnevopis) tudi prve pesmi; od teh mu je Martinak obj. Seničico (N 1848, 5) in Drevo v cvetji (ib. 77). Poslej so redno izhajale v N (do 1859), Vedežu (1848–50), Sji (1848–9), SB (1852–3), ŠP (1852–3), SG (1858–63), Vodnikovem spomeniku (1859), SV (1860), Leptiru (1862), Z (1870), Zori (1872). Avg. Dimitz je 3 prev. v nem. (Triglav 1865, št. 19–21). – Kot študent je v denarnih težavah ponudil rkp svojih pesmi, ki jim je dodal prevod 16 psalmov, J. Bleiweisu, ta pa je pridobil J. Giontinija, da mu je 1855 založil zbirko Pesmi (ocena N 1855, 86). Veliko pesmi, tudi nem., je ostalo v rkp (arhiv SM Lj.). Nameraval jih je jezikovno popraviti in izdati, a šele F. Levec jih je po V-evi smrti izbral v knjigo Poezije, 1900 (z uvodom); vanjo je sprejel nekaj pesmi iz prve zbirke, sicer dodal veliko novih in tudi nekaj prevodov. Iz zapuščine so obj. 3 pesmi tudi Varaždinske novosti (1937/8, št. 421).

Lirsko in epsko poezijo veže V-eva nedokončana pesnitev v 3 spevih Sanje (SG 1860–1), z idiličnim opisom otroštva, dom. kraja in Kranja. Pesniško veljavo pa so mu utrdile pripovedne pesmi, predvsem v ljud. duhu in po ljud. motivih zapete legende: Od kod reveži? (Vedež 1849, 129), Ovsenjak (ib. 1850, št. 42–4), Od nebeške glorie (SB 1852), Tica pivka (Glasnik slov. slovstva 1854), Zaprta smrt (N 1854, 208) ter živalske pesmi s simboličnim in časovno aktualnim značajem: Volk Rimljan (N 1857, št. 8–10), Osel, kralj zverin (ib. 148, 152), Vojska z volkom in psom (SG 1861), Miš–deklica (SG 1862) v zelo svobodnih heksametrih. Najbolj se je priljubila pripovedna pravljica Pastir (SG 1859), ki je doživela mnoge ponatise in bila tudi posneta na gramof. ploščo (prip. S. Sever, RTV Bgd 1967). Kot slikanica je izšla z ilustr. K. Prunk (1944) in Marlenke Stupica (1958, 1967), zadnja tudi v več prevodih po prozni priredbi C. Vipotnika: hrv. (Zgb 1958) in srb. (Zgb 1958 cir.), v sozal. Mlad. knjige pa: angl. 1958, franc. 1969, ital. 1967, madž. 1967, nem. 1958 in 1967, slovaška 1967, srb. 1967 (gl. Slov. slikanica in knjižna ilustracija za mladino 1945–75, Lj. 1978). Poskušal se je tudi v baladi (Kmet v risu, N 1852, 113; Brezbožnik, Pesmi, 1855) in romanci (Žnjica, N 1854, 232; Županja hči, Pesmi, 1855). Študij antične in nem. epike ter sočasno prizadevanje za slov. ep sta ga spodbudila k dvema izvirnima poskusoma: Zorin in Strelina (Pesmi, 1855) je snovno soroden Longovi zgodbi o Dafnisu in Hloi (navdihnjen tudi po Goethejevi epiki), sicer pa nežna idila o kmečkem študentu in vaškem dekletu; najobširnejši je ep Sestri Zora in Sonca (SG 1863, nedokončan; knjižna objava: Zora in Sonca, 1867), kjer je snov ljubez. pesmi iz turških bojev Zarika in Sončika obdelal v samostoj. romancah, prikazujočih neodvisno dogodke in položaje, ki jih veže le skupen junak. Vzor so mu bili od Herderja uvedeni »venci romanc«, kakršni so vplivali na epsko oblikovanje v Evropi na zač. 19. stol.

V-eva lirika je kljub ljud. tonu, tradicionalni obliki in nekat. navadnim motivom izvirna. Opeva globoko doživeto domotožje v tujini ter hrepenenje po dom. gorskem svetu (Hrepenenje, Podonavska riba), razmišljanje o mladosti (O 24. godu, N 1855, 296), razočaranje (Taki so), slika gorsko domačijo in idilično vaško življenje (Sanje, Zorin in Strelina). Ljubezenske pesmi so ali izraz trenutnega razpoloženja (Dunajske tercine, Soneti) ali poznejšega pristnega moškega čustva (Drobne pesme, Z 1870 in Zora 1872). Humor in dobrodušna ironija dopolnjujeta te prvine, ki dajejo V-evi liriki osebni značaj ob drugih pesnikih 50-tih in 60-tih let, s katerimi tvori prehod k sodobnejšemu izražanju in oblikovanju. Odmeve Vodnika, Prešerna, Vesela–Koseskega (gl. čl.), Goetheja, Heineja in Bürgerja povezuje s posnemanjem ljud. pesmi, kar mu zagotavlja kljub sorodnosti z drugimi sodobniki posebno mesto v pesništvu od romantičnega k realističnemu pojmovanju. – Oblikovno se V. v prozodiji nasploh v večini pesmi močno naslanja na ljud. pesem (preprosta kitica, zaporedna rima, večkrat le moška, pogosto le v štiristopnih jambih), z ritmično poudarjenim nenaglašenim zlogom. Poleg heksametrov, enajstercev itn. uporablja tudi druge umetne vrstice in kitice, posebno v Zori in Sonci. Čeprav mu je Trdina v Pretresu slov. pesnikov (LČ 1850, 312) svetoval, naj se, nam. da bi pesnil, rajši loti proze, in Levstik v nedokončani kritiki Pesmi (ZbD VI) mu najbrž tudi ne bi bil naklonjen, saj je 1858 v satiri (ZbD II, 207) ošinil V-ev realizem, je slovstv. zgod. od Levca sèm priznavala V-u pozitivno mesto v slov. pesništvu (A. Slodnjak, Zssl II, 201–3; J. Pogačnik, JiS 1957/8, 15–21). – Posam. V-eve pesmi so upoštevane v mnogih slov. antologijah. Samost. sta izšla izbora Živalske pripovedke (1951, 1965, 1969) in Izbrana mladinska beseda (1980), oboje pripravil s komentarjem V. Smolej.

Izvirne proze V. ni pisal, pač pa nekoliko preoblikoval ljud. pripoved, mdr.: Lesena skleda (N 1848), Štempihar (Sja 1848, 176, 180), Hudi Kljukec (ib. 1849, 36), Zlata ptica (SB 1852), Pripovedka od pastirja (ib.), ki vsebuje aktualna polit. namigovanja.

V. je tudi prevajal: kot šestošolec Goethejevo Ifigenijo na Tavridi (LČ 1850, št. 29–32), a jo kot prof. predelal (Jber. d. Obergymn. zu Warasdin 1856), tudi nekaj njeg. pesmi (SB 1852); Vergilijevo Eneido, odlomek II. speva (SB 1853); Homerjevo Odisejo, I. spev (Glasnik slov. slovstva 1854); Ovidove Čvetere veke ali dobe sveta (Koledarček slov. 1856) in Stvarjenje (SG 1858); Sofoklejevega Ajanta (SG 1861, knjižno 1863); med prvimi (ali celo prvi) pri Slov. Shakespeara, in sicer odlomek iz 1. prizora v I. dej. Komedije zmešnjav (rkp v Marnovi zapušč., NUK; obj. Dokumenti SGM 1968); verze I. F. Castellija (N 1850, 5), Mickiewicza (Farys, N 1856; soneti, N 1857; Očetova vrnitev, KMD 1867), G. A. Bürgerja (SB 1852).

Zapisovalec ljudskega izročila. Za predelavanimi zapisi ljud. izročila v KČ so le-te obj. v 40-letih 19. stol. N, nato tudi Janežičeve publikacije, nadaljeval z njimi pa Kres. Tako pesmi kot prozo so zapisovalci »popravljali« in šele na poziv M. Majarja (SB 1850, 89–93) je prišlo do nepotvorjenega, znanstvenim zahtevam ustreznega zapisovanja. Pred V-em je nekaj ljud. pripovedk zapisal M. Ravnikar–Poženčan.

V. je začel najprej z obj. slov. pripovedk, ki jih je sicer delno predelal, vendar je jedro ostalo pristno ljudsko (gl. V-evo prozo v N 1848, Sja 1848). Prvi zapisi s pripombo, da so nepredelani, so Slov. pripovestice (Sja 1849, 52–60, povedke z oznako »Gorenjska«), sledili so posamezni v SB (1851, 173–4; 1852, 266–9; Pripovedka od pastirja, podlaga njeg. pesmi Pastir, ib. št. 34–6; Kobilica, ib., št. 46–8; idr.). Po prihodu v Varaždin je docela opustil zanimanje za gorenj. izročilo, pač pa sam ali s pomočjo učencev iz Prlekije in Prekmurja zbiral vzh. štaj. in prekmurske pripovedke in pravljice. Od tega je obj. Lisica in kozika (SG 1860), Nar. pripovedka, iz Čerenčovec (prav Črensovec) na Ogerskem … za izgled, kako se v Č. na O. sloven. govori (SG 1863); nekaj prleških povedk (med večinoma kajkav.) je izšlo v N (1858, 222, 277, 284–5; 1860, 149–50, 205; 1872, 93–5) in v rubriki SG Nar. stvari: priče, navade in stare vere (1859, 1866, 1868), dalje 7 pripovedk in 1 anekdoto v SN: Nar. pripovedke (Izgledi ogrske in štaj. sloven., 1874, št. 60, 64–5, 67–9); Vestnik, pril. Zore, je natisnil vzh. štaj. in kajkav. povedke ter verovanja o hiši, gospodarstvu, otroške igre, opis tvarne kulture, življenja pastirjev (1873, 1874). Narodne pripovedke (2 iz »Slov. Bistrice u Ugarskoj« – iz ene od 3 Bistric v Prekmurju) je prinesel Kres (1884, 1885). Pod naslovom Nar. pripoviesti iz susjedne Varaždinu Štajerske kao primjer prostonar. govora i prinos za poznavanje jsl dialekta (Izv. realne i velike gimn … Varaždin 1874/5) je obj. zbirko prleških povedk, po zapisih svojih učencev iz vzh. Štaj. (samo z imeni krajev, ne pa zapisovalcev). Zapisali so mu »po naputku, kako se govori kod svakoga u svome rodnom mjestu« 21 daljših in nekaj krajših pripovedk ter pravljic iz okolice krajev: Sv. Jurij (danes Videm) ob Ščavnici, Dragotinci, Ljutomer, Sv. Bolfenk (Jelovec), Sv. Miklavž (Miklavž), Pušenci, Ormož itn.

Slov. ljudske pesmi je začel zapisovati gotovo že v gimn. (k zbiranju navajal tudi druge, mdr. A. Praprotnika, v ta namen iskal mater in sestri L. Tomana), a šele Miklošič ga je naučil znanstv. metode; njemu je izročil rkp zbirko zapisov, ta pa jih je dal Štreklju, ki je 35 pesmi priobčil v knjigi SNP (delno jih obj. že V. v Kresu 1884 v fonet. zapisu: Nar. pesmi iz preddvorske fare). Nekaj kitic iz 8 ljud. pesmi z zaznamovanjem polglasnika ter ozkih e in o, deloma tudi naglasa, je izšlo kot dodatek k razpravi o dom. narečju Volkslieder aus Preddvor in Oberkrain (Jber. d. Obergymn. zu Warasdin 1858, 16–20). Sicer je ljud. pesmi obj. v Janežičevem Cvetju slovan. naroda (1852, 10 pesmi), med njimi nekat. naše najpomembnejše: Bredka (različica Mlade Brede), Sirota Jerica; legende o sv. Valentinu, Urhu, Barbari in Kristini (tudi Glasnik slov. slovstva 1854), sv. Mihelu (SG 1859), Gregorju (SG 1860); legende v prozi o sv. Andreju (SG 1859), Devetem možu (SG 1860). Bivanje v Varaždinu mu je omogočilo tudi zapisovanje vzh. štaj. pesmi, ki jih je obj. skupaj s kajkavskimi v N (1856, 386 sl.; 1858, 69, 77) in Kresu (1885, 244–6) ter v jezikosl. razpravah (Rad JAZU 1878, knj. 43, 45; 1884, knj. 71). Štrekelj je v SNP sprejel 106 pesmi (I. knj. 50 pesmi, II. 33, III. 9 in IV. 14). V-evih zapisov sorazmerna sicer ni veliko, a so pomembni, ker so povečini iz njeg. domače okolice in ker je tako ohranil nekaj dragocenih. V. je prvi jezikovno fonetično natančnejši zapisovalec.

Največja V-eva zasluga pa so zapisi kajkavskega ljud. izročila. Začel je v Varaždinu in ker je kot učenec Miklošiča imel kajkav. narečje za slovensko (gl. pripombo npr. v N 1856, 261: » … nekoliko herv. nar. pravlic … kaker se slov. jezik govori v Varaždinu…«; ali v Jber. d. Obergymn. zu Warasdin 1856, 33: »… u slov. jeziku; … jezik bo okô Varaždina je, kako no priznavaju svi slovničari, slovenski i doista malo različan od pismenoga slovenskoga jezika«), je te pesmi obj. z oznako »slovenske« ali le z navedbo kajkav. krajev, kjer so bile zapisane. Nekajkrat jih je že v naslovu združil z vzh. štajerskimi zapisi (N 1856, 386, 390, 394, 398, 402, 410). V Dostavku k svoji knjigi Nar. pripovijedke… 1858, je priobčil 32 ljud. kajkav. pesmi, v Slawische Bibliothek (1858) šest, v SG (1858 II, 14, 34, 54) tri, posamezne prav tam (1859 I, 11–2; 1862, 34; 1864, 97). Tudi Štrekelj je 75 V-evih zapisov kajkav. pesmi sprejel v SNP (I. knj. 18 pesmi, II. 32, III. 14, IV. 11) z utemeljitvijo, da je »kajkav. govor ostal … v svoji strukturi še zmeraj slovenski« in da hrv. zbirka ljud. pesmi teh zapisov ni dovolj upoštevala.

Še pomembnejši so V-evi zapisi pripovednih zvrsti (pripovedk, pravljic, bajk, verovanj), tako po številu kot po značaju; obj. jih je začel pet let po Karadžićevih Srp. nar. pripovijetkah (1853). Med glavnimi zapisovalci sta bila učenca Rudolf F. Plohl (po dom. Herdvigov) iz Pavlovec pri Ormožu in Joža Šatrak iz Zamladinca. Prvih 12 hrv. pravljic (Chorvatisch–sloven. Märchen aus d. Umgegend von Warasdin) je izšlo v Slaw. Bibliothek (1858), kjer je Miklošič v spremni opombi poudaril dvojni pomen objave: 1) za slovan. mitologijo zavoljo tvarine o rojenicah, sojenicah, vilah (med zapisi kritizira tiste, ki neznanstveno tuhtajo o prazgod. Slovanov) in 2) kot primer tiste zvrsti sloven., ki je nastala pod vplivom srbšč. in hrv. ter jo govoré v provincialni Hrv. V slov. listih so izhajale v dopisih Iz Varaždina ali kot Nar. pripovedke iz Varaždinske okolice ipd. v: SG (1858–9, 1861, 1866–8), Zori (1872, 93–5) in prilogi Vestnik (1873, 1874), v N 1856 mdr.: Vuk Rimljan, Laž i prilažič, Tri brati; 1857: Pripovedka od starega Viničkega grada, Pripovest o kraljeviču Marku, Še nekaj o Rojenicah, Še nekaj o vrokih ali urokih; 1858: Mitol. nar. pripovedke, O Rojenicah (6 povedk), O vučjem pastiru (6 povedk); pa tudi Kresu (Nar. pripovedke: 1884–6) – vsega 71 kajkav. in 12 slov. povedk. V opombah k nekaterim navaja sorodne motive v tujih izdajah. Po 4 letih zapisovanja se je kajkav. ljud. pesmi in povedk nabralo za knjigo: Narodne pripovijedke skupio u i oko Varaždina M. Kračmanov, Varaždin 1858 (samozal.), Zgb 1890² (z naslovom Nar. pripovjesti u Varaždinu i okolici). Snov je razdelil na: Pripovesti od vil (25 enot), Pripovesti od Rojenic iliti Sujenic (11 enot), Pripovedke od vučjega pastira (11 enot), Različite pripovesti (72 enot) in Dostavek Nar. pesme (32 enot). V predg. pravi, da je nameraval izdati povedke »iz Hrv., Štaj. i Kranjske«, a je bilo premalo prednaročnikov; da je zapisoval dobesedno po pripovedovanju; opozarja na očitno sorodnost motivov z drugimi narodi; obširno obravnava posebnosti varaž. dialekta.

Teoretično je V. o ljud. izročilu pisal malo. Sodobno evropsko folkloristiko je poznal, kar dokazujejo citati v njeg. knjigi idr. objavah. K objavi v SG (1866, 23–4) je dodal: »… pri nas se še vse premalo nabirajo nar. stvari, ki posegajo v nekdanjost slov. naroda… kako so v tej stvari posebno Nemci pridni …«, navedel W. Mannhardta in kazal na zvezo slov. gradiva z nemškim, pa tudi sumil, »… da je med nem. stvarmi marsikaj, kar se za čisto nemško predaja, je pa zgolj slovenje (slavjansko)«. O svoji zbirki iz 1858 je pripomnil, da »stvari nisem vredil, kakor bi bilo treba«. Kar je ostalo neizdano in kar je na novo zbral, je nameraval »v posebni knjižici izdati z dodanim primerjanjem idr. opazkami …«, toda finančna izguba s prvo knjigo ga je odvrnila od načrta. Obširneje se je lotil primerjal. raziskovanja le v 2 objavah: Prinesček, kako in od kod se nar. pripovesti razširjajo (Kres 1886); tu je obnovil Karadžićev zapis povedke Zla žena (Srp. nar. pripovijetke, 1870, 144) in navedel njenemu začetku podobni odlomek iz pridige Janeza Svetokriškega (Sacrum promptuarium III, 67). Iz iste pridige je dobesedno še izpisal pripovedko »iste snovi«, iz kakršne je kajkavska v Kresu (1884, 247). Prava študija je razprava O rodjenicah ili sudjenicah (Književnik, Zgb, 1865), kjer izhaja iz trditve J. Grimma (Deutsche Mythologie), da Slovani nimajo predstav o boginjah usode; z obsežnim gradivom slov. in shrv. imen za rojenice, sojenice ipd. v raznih mitologijah in tudi kajkav. gradivu V. dokazuje, da jih imajo tudi Slovani.

Pomen V-evega zapisovanja ljudskega izročila je za Miklošičem poudaril R. Perušek, ki je označil V-a in G. Kreka kot »dva najodličnejša znanstv. zastopnika te stroke« (= tradicionalne literature; Kres 1885, 221). V. Jagić je na podlagi V-evih objav napisal razpravo Južnoslav. nar. priče o Grabancijašu dijaku i njihovo objašnjenje (AslPh 1877). Od D. Trstenjaka, Gr. Kreka in J. Pajka dalje so jih navajali in raziskovali npr. Fr. Krauss, ki jih je prevzel v Sagen u. Märchen d. Südslawen, I, Leipzig 1883; II, 1884 (gl. LZ 1884, 632–5). V-evo delo sta ocenjevala tudi J. Bolte in J. Polívka v pregledu svetovnega zbiranja in raziskavanja ljud. povedk (Anmerkungen zu d. Kinder– u. Hausmärchen d. Brüder Grimm, V, Leipzig 1932, 100–1), kjer sta ga pritegnila v primerjavo. Pri nas – po Levčevi zelo sodobni oceni v KK 1895 – jih je za Keleminovimi Bajkami in pripovedkami, kjer so V-eve nekritično kontaminirane, poglobljeno obravnaval Iv. Grafenauer (Et 1944, 34–51), upoštevaje tudi V-eve prispevke v časopisih, in razbral v njih bajčni značaj ter pravljične novele, jih na široko primerjal s sorodnimi motivi pri drugih narodih. Hrv. znanost se šele v najnov. času loteva raziskovanja tako V-evih zapisov kajkav. ljud. pesmi kot tudi povedk in ugotavlja o prvih, da so bile dolgo prezrte, tudi tiste v SNP, da se pesmi odlikujejo po izdelanem jeziku za različna razpoloženja, po čutu za mero v pripovedovanju (O. Delorko, Kaj – Zgb – 1972, št. 5), o povedkah pa, da je njihova prednost v tem, da so vse iz ene pokrajine, zapisane v živem jeziku in slogu – v času, ko še nikjer niso tako zvesto zapisovali narečja – s čimer je ohranjena svežina avtentičnega govora, sugestivna po svoji sintaksi. V. je prvi videl v ljud. pripovedi izraz ljud. ustvarjalnosti in ni iskal »izvirnih, domačih« motivov, marveč se je zavedal, da prav samosvoje oblikovanje splošno razširjenih motivov odkriva vrednost povedk. Zaradi tega danes ne bi mogli več najti ne v tej ne v kateri drugi hrv. zbirki take raznolikosti (M. Bošković–Stulli, ib.). V-evemu zgledu so sledili s podobnim zbiranjem v kajkav. območju R. F. Plohl, v čakavskem pa R. Strohal.

Jezikoslovec. Poleg Miklošiča in Škrabca je V. naš največji jezikoslovec druge pol. 19. stol. Teža njeg. dela je v naglasoslovju in v starocerkvenoslovanski filologiji; je tudi narečjeslovec in pomemben izdajatelj starih besedil: starocerkvenoslovan., bolg., hrv., novodobnejših hrv. in prekmur. avtorskih. V zvezi s tem se je oglašal tudi z drobnejšimi zapisi in kritičnimi prikazi ter s filol. literarnozgod. prispevki.

Slavistično jezikoslovno se je V. šolal na Dunaju pri Miklošiču. Od tega je prevzel pojmovanje sloven. kot posebne jezik. samobitnosti v alpsko–prialpskem in panonskem prostoru, obsegajočem Slovane, ki imajo stvarno vprašalnico kaj in ki zajemajo: 1. t. i. kranjske Slovence oz. kranjsko sloven. na Kranj., Kor., Primor. in Štaj. (brez goričanskega in prleškega področja); 2. ogrsko sloven. v Prekmurju in Prlekiji vse do vzh. od Mrba; 3. hrv. sloven., tj. hrv. kajkavščino. V tem smislu se je zanimal za sodobni in zgod. izpričani ljud. jezik vseh treh delov in za dva izmed njih, za kranjskega in kajkavskega, podal tudi narečjeslovne obravnave, upošteval za vse troje zgod. knjižno izročilo in znanstv. literaturo ter tudi objavljal besedila vseh treh skupin (o narodopisnih gl. zgoraj).

1. Najpomembnejši je V. kot naglasoslovec. Kakor je zapisal S. Škrabec (CFr 1895, zv. 7, ovitek), je v tem oziru omenjenim trem skupinam »slovenščine« postavil spomenik, s kakršnim se ne ponaša noben slovanski jezik. Mislil je na V-evo veliko monografijo v 2 delih Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku; v nekat. nadaljevanjih »u novoj sloven.« ali »u (novo)slov. jeziku i hrv. kajkavštini (izhajala v Radu JAZU 1878–95, s prekinitvami 1880, 1886–7, 1893–4, oz. v knjigah Rada 43–8, 56–7, 60, 63, 65, 67–8, 71, 73–4, 76–7, 93–4, 102, 105, 110, 118–9, 121), v skupnem obsegu nad 1830 str. (gl. oceno S. Škrabca na ovitkih CFr 1895, zv. 7–10, 12; 1896, zv. 1). Sklep dotlejšnjih obravnav je razprava Glavne točke o naglasu kńiževne slovenštine (Rad JAZU 1897, knj. 132).

V razpravi Prinos … obdeluje V. naglas po besednih vrstah. Pri samostalniku so obdelani: ženska a-sklanjatev (Rad, knj. 43–44), moška (Rad, knj. 45, 48), srednja (Rad, knj. 56–57), ženska i-jevska (Rad, knj. 60); glagol (Rad, knj. 63, 65, 67–68, 71, 73–74, 76–77, 93–94, 102, 105, 110, 118), in sicer najprej sedanjik (Rad, knj. 63…94), nato velelnik (Rad, knj. 102), nedoločnik in namenilnik (Rad, knj. 105), deležniki in deležja (Rad, knj. 110, 118); pridevniki in zaimki (Rad, knj. 119, 121). – Posamezne bes. vrste in glag. oblike so najprej obdelane glede na svoj bes. naglas, nato pa so zajete še v pregibanjski, tj. sklanjatveni, spregatveni, stopnjevanjski in spolnopregibalni značilnosti. Bes. naglas posam. bes. vrst in glag. oblik je obdelan nekako morfemsko: najprej so brezpriponske besede, nato tiste s priponskimi obrazili. Ob naslonitvi na Miklošičevo in Daničićevo besedotvorje je pri tem podano veliko število priponskih obrazil (oz. tipičnih končajev): 1. ženska a-sklanjatev jih ima 73: -ja, -ija, -aja; -ra, -ara, -era, -ira, -ora, -ura; -la, -ala, -ela, -ila, -ola; -alja, -elja, -ulja; -na, -ana, -ena, -ina, -ona/-una; -nja, -anja, -inja; -ta, -ata, -uta; -tja, -tva; -da, -ada, -eda, -ida, -oda, -uda; -ba; -va, -ava, -iva; -ma; -ka, -aka, -ika, -oka; -ga, -aga, -ega, -iga, -oga, -uga, -nuga; -ha, -eha, -iha, -oha, -uha; -ca, -ica; -asa, -isa; -ča, -ača, -iča, -uča; -ša, -eša, -iša, -oša, -uša; poleg tega so prikazani tudi primeri tvorbe s krnitvijo, npr. Dora ← Dorothea. Skupine so urejene po značilnem soglasniku: j, r, l, n, t, d, b, v, k, g, h, c, s, č, š; soglasniške podskupine so tipa lj, nj, tj/v, n/g, sicer pa glede na različni samoglasnik oz. njegovo odsotnost, npr. -ra, -ara, -era itd. Pri samostalnikih m. spola je takih priponskih obrazil čez 107: -j, -aj, -ljaj, -ej; -er, -ter, -ar, -er, -ir, -or, -ur; -l, -al, -alj, -el, -elj, -ilj, -ol, -olj, -ul, -ulj; -n, -an, -jan, -anj, -en, -enj, -in, -inj, -on, -un; -t, -at, -avt, et₁, -et₂, -t, -ot, -ut; -ant, -ent; -telj; -ast, -ist, -est, -ešt, -ušt; -ad, -ud, -od, -ed; -up; -av, -v, -iv, -ov; -m, -am, -im, -um, -om; -man; -ak, -jak, -ek, -k, -ik, -ok, -uk; -ag, -eg, -ig, -og, -ug; -h, -ih, -uh; -ac, -ec, -c, -ic; -az, -ez; -s, -es, -os, -us, -avs; -ač, -ič₁, -ič₂, -oč, -uč; -ež, -iž, -ož, -už, -avž, -evž, -ovž; -aš, -eš, -iš, -oš, -uš; -k, -ko. Pri samostalnikih sred. spola je pripon 22: -je₁, -je₂; -ro, -tro; -lo; -no; -to, -tvo, -eto, -ito; -do; -ivo; -mo; -ko; -go; -išče; -ce; -iče, -ezo; -men-, -es-, -et-. Pri žen. i-sklanjatvi tudi 22: -r, -ter; -l, -tel; -n; -t; -ast, -est, -ist, -ust; -at, -jat, -ot; -tev; -ad, -jad; -v, -v; -ič, -oč; -oš; -ež. Pri sedanjiku loči skupine s sedanjiško pripono -e-, -ne-, -je-(sem gre kot posebna skupina tudi pripona -uje- in seveda tiste, pri katerih je nekdanji j izkazan v jotacijski soglasniški premeni), -a- (-a/e/iva-, -i/e/aka-, -eha-, -i/uta-, -i/uzga-), -e-, -i-, -ø-; praktično se torej ločijo glagoli na -em, -am, -ęm, -im in -m. Pri pridevniku so naslednja priponska obrazila: -ən/-an; -av, -iv, -ov/-ev; -at, -ast; -ok; -èn; -ač; -an, -én; -it; -up; -ski; -r; -l; -v; -k; -in; -itven; -kast; -nat; -ji, -nji; -oj, -ojen; -er; -ovski; primerniške pripone tu niso upoštevane.

Včasih se pri korenskih besedah tvorijo posebne skupine še na podlagi tipičnega samoglasnika, tako da imamo npr. pri ženski a-sklanjatvi skupine: a, i, u, o, o ← ǫ, o ← ļ e, e ← jat, e ← ę, ə, r, av ← u. Pri nesedanjiških glagol. oblikah se ločijo naslednje skupine: Pri velelniku glede na sedanjiške pripone skupine -e-, -je-, -ne-, -i- (nedoločnik -e/a-), -i-, -a- in -ø-, v tem okviru pa tipi: 1. s kračino na velel. priponi (zrȉ), 2. z naglasom na zlogu pred velel. pripono, bodisi da je nanj prešel s kratke velel. pripone (béri) ali pa je bil že tam (grệj, veruj, blîžaj). Pri nedoločniku pri brezpriponskih glagolih je naglas na korenu (dáti) oz. priponskem obrazilu (cvestȉ), sicer pa na nedoločniški priponi(letéti) ali levo od nje (védeti); če je pripona večzložna, pa na enem ali drugem zlogu (hodévati, spoštováti). Sem in tja je V. zaznamoval tudi kratke nedoločnike, npr. dȁt, vtəknǝt, hválət, lovət, hôditi, brȁt, divjȁt, gâgat, spoštovȁt, spoštóvat. V variantah kázati/kazáti in edinem hváliti se vidi prej vpliv kratkega nedoločnika kot sedanjika. Naglas namenilnika je tipa pît, bežat, léžat, sedệt, lovît, spoštovàt, nósit, žénit. Deležniki in deležja na -č, -e in -aje imajo že ustaljen naglas. Deležnik na -l pri atematičnih glagolih loči na korenu prvotno kračino ali dolžino (znȁl : dâl oz. brédel : lêzel), na končnici seveda kračino (cvǝdlȁ), tematski glagoli pa isto na priponi: genȉl (s premikom v levo sklénil : kleknil) : spâl, delîl; tako še zdȅl, končȁl, darovȁl (gónil, hválil; čésal, dremal; imenóval) : delîl, na korenu pa míslil oz. brệnkal. Naglas deležja na -ši je uravnavan po deležniku na -l ž. spola (rékši, prodávši, spoznâvši), deležnika na -n pa po sedanjiku, npr. písan, brîsan, bujèn (budím), zaklenjen, pletȅn (pleto), vendar končán (končâm). Deležnik na -t je cirkumflektiran pred –t: bît. – V primerniku je cirkumfleks pred -ji, -jši, sicer pa kot v edninski ženski obliki: ljúbiši, ljubezníveši. Ponavljalni glagoli imajo cirkumfleks: podîram, dâjam, (z)bâdam; oz. akut: prebívam, dvigávam (-éva-, -íva-), precéjam. Predponski cirkumflektirani glagoli premikajo naglas, tako da imamo razmerje delîl : podệlil.

Za prikazom bes. naglasa sledi obravnava po oblikospreminjevalnih vzorcih v okviru števila zlogov: končniški naglas (npr. stezȁ, gospá), na osnovi (dúša, bộrka) in mešani (dežéla -ệ), tako še sîn -û, mệd -â, blagộ, morjệ, strân -î. Pri osnovah z ničto končnico v imenovalniku loči tudi premični naglasni tip, npr. pótok - ọ́ka, bréme -ẹ́na, bérem -émo, béri -îmo/ímo, jọ́kaj -âjmo, górel -ẹ́la. Za končniški tip primerjaj še stezȁ (slȁ), bezȅg -zgȁ, žrtjȅ, nozdrvȉ, častimȍ. – Posamezni naglasni tipi se deloma tudi ločijo od sedanjih: prim. edninsko variantno vodȁ poleg vóda, daj./mest. ednine častȉ, pa še pletémo ali častimȍ (kar pa v načelu še vse najdemo pri Prešernu).

Paradigemski tonemi so kot danes, izjema sta naglašena končnica rod. ednine, ki je cirkumflektirana (vodệ), in glagolska pripona -(n)i- (tonîti, zvonîti); pozneje je po Škrabcu popravil na -é oz. -(n)í-. Metatonični cirkumfleks V. navaja v mestniku (in včasih v predložnem daj. (ednine ter v mest. in orod. množine samostalnikov m. spola (brâtu, brâtih, brâti), ne pa tudi v rod. množine (brátov); v orod. ednine in rod. množine samostalnikov ž. spola a-sklanjatve (rîbo, rîb), navaja ga tudi za i-jevsko sklanjatev (nȉt nîti …), in sploh za zvalnike (to je kritiziral Škrabec v tem smislu, da velja za poudarjanje sploh), v množini samostalnikov s. spola (mệsta) v needninskem velelniku na priponi (nesîmo, končâjmo); pri deležniku na -l: za ž. spol ednine (nosîla, bežâla, zdệla; toda gorẹ́la, kupovâla). Tak cirkumfleks imajo tudi oblike ednine m. spola (trệsel, lệzel proti nẹ́sel). Pri cirkumflektiranih osnovah je navajal akutske premene: pri samostalnikih m. spola v mest. ednine (v stráhu, na bródu), rod. množine (mọ́ž), v neednini (ušẹ́sa, črẹ́va), pri deležniku na -l v ž. obliki ednine (delíla, brála – seveda iz delilȁ…) in sploh v nemoški obliki ednine (trẹ́sla, lẹ́zla), tako tudi pri pridevniku (mlâd, mláda). V okviru glagol. oblik je prav tako prihajalo do metatonij; v smislu nenaglašenosti : naglašenosti (nosîti itd. – nọ́sim, nọ́šen, po kasnejšem preskoku z desne še nósi, nósil, nósit; tako še tonîti, pisáti) se je uveljavljal akut (oz. hkrati spremenjena kvaliteta nésti – nẹ́sel), na istem zlogu pa cirkumfleks namesto akuta (bráti–brâl/brât, kosí – kosîl). Metatoniral se je tudi primernik pred enozložno pripono (čist – čîšči), pa vzorcu plésti plẹ́tel pri glagolih pa imamo pri samostalnikih kónja – kọ́nju itd. (analogno tudi kộnju).

Razprava je posebno dragocena zaradi zgod. in narečnih potrditev načeloma vseh tipov in podtipov. Zgod. osvetlitve segajo vse do 16. stol., narečne pa zajemajo skoraj vse dotlejšnje naše opise narečij, v smislu trojnosti novoslovenščine pa tudi veliko kranj., slovensko–ogrskih in hrvaškoslov. (tj. kajkavskih) rkp in starih objav.

Navedeno velja le za del, sicer najobsežnejši, za »kranjsko slovenščino«; zaradi manjše aktualnosti ni obravnavana V-eva prekmursko–prleška in hrv. sloven., tudi ne rezijanska, ki mestoma nastopa kot 4. tip.

V. naglasov večinoma ni razlagal, je pa po potrebi opozarjal na čakavski naglas, da je npr. ločil stari akut od po premiku z desne ali na metatonijsko nastalega. Slov. metatonični cirkumfleks si je razlagal z nadomestitvijo opuščenega glasovja ali z dolžino naslednjega zloga; opozarjal je tudi na naravo naglasa pri kontrahiranih samoglasnikih in na njegovo mesto v prvotno dvozložni podstavi.

V sklepni razpravi Glavne točke… je (po vzorcu Avg. Leskiena) celotno gradivo obravnaval glede na to, ali so bile besede indoevropsko akutirane ali pozneje novoakutirane na kratkem samoglasniku, to pa na edinem (brȁt, kmȅt), zadnjem (bratȁn) ali nezadnjem (bráta) zlogu osnove, in sicer kot samostalnik, pridevnik ali glagol, ter ali je iz takega akuta nastal cirkumfleks (gộdba). Navedel je primere s t. i. novim akutom na dolgem zlogu (ládja) in zgodaj podaljšanem akutu (mọ́j), nato pa besede s prvotnim akutiranim naglasom na končnici, kar da v sloven. tipe deskȁ, čvȅk čvéka oz. otrȍk otróka, métla, réčem ipd., če je bil samoglasnik pred končniškim naglasom kratek, če je bil dolg, pa tipe gáj gája (gáj je novi akut na dolgem zlogu, gája po kasnejšem premiku s končnice na levo). Obravnaval je cirkumflektirane besede in oblike (strâh) s premiki v desno (strahû, gospộd) oz. brez njega (kljûna), na koncu pa obdelal naglas kontrahiranih samoglasnikov (igrâm – gospá -ẹ́ …, bál, stál, stríc, grẹ́m, -ẹ́ v rod. ednine, -ọ́ v orod. ednine, -í v rod. množine, -jé in -stvọ́ v imen. ednine s. spola, -í v orod. množine, morda tudi kdọ́, káj, kdáj itd.).

K naglasoslovju gre tudi V-ev članek Zur Betonung im Slovenischen. Etymologisches (AslPh, 1881), kjer prikazuje Škrabčeve stavčnofonetične variante (korenske in priponske) v velelniku (nesȉ – nesî mi, bíj – bîj me), besede z dvojnim naglasom in posebnosti zvalniškega in velelniškega naglaševanja v slov. narečjih, kjer se pojavljajo določene razlike med gorenjščino in dolenjščino.

2. Kot naglasoslovec je V. ves čas imel opraviti z besedami; od tod pač njegovo zanimanje za besede sploh. Ko se je Pleteršnik odločil, da bo v slov.–nem. slovarju upošteval vendarle predvsem ožje slov. besede, je V. v LZ (1893–5) začel obj. kajkav., različne od slov.; prišel je do klanjavec. V. je tudi urejal Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika II (JAZU 1884, 56–163), kjer je dokončal črko č od besede četa in obdelal še ć.

3. K besedoslovju v drugem smislu gredo V-evi etimološki drobci v LZ (1892–3) o jert/irt/irta, Koroša/Korošica/Korošec in Tržaščan/Tržačan/tržaški. Tu se kaže kot uspešen teoret. besedotvorec. Etimološka sta še članka o vezniku: Ada, anda (Kres 1886, 342–51) ter Mittheilungen aus dem kroatischen kaj–Dialecte (AslPh 1885), kjer obravnava kajkav. veznik ar/arti, velevanje tipa budi + deležnik na -l, predloga odlog in pondri ter besedo deklič. V nekem smislu sodi sem tudi članek Ostatak optativa u slovenštini (Rad 1885, knj. 81).

4. Zlasti v besedotvornem smislu, pa tudi zaradi izr. bogatega gradiva, so zanimive V-eve razprave: Adverbi na ski, sko, ke, ce, ice u kajkavaca (Rad 1890, knj. 101, 102; gl. oceno V. Oblaka v AslPh 1890, 606–9), čeprav se omejuje na hrv. kajkavščino, v marsičem vendar posredno osvetljuje tudi vzh. sloven. (tip ležečki, neprestanoma, celoma). Besedotvorna je tudi obširna razprava Novoslov. komparativ prema staroslovenskomu glede na formaciju (Rad 1876, knj. 35). Tu je V. mdr., obravnavajoč posebej t. i. kranj., ogrsko in hrv. sloven., razgrnil veliko narečno različnost in razvojno dinamiko, še zlasti glede na naš knjižni jezik. – Vsečasno in vsezvrstno je zajeta novosloven. v razpravi Kako je rabila riječica črez' (novo)slov. knjizi do prije 50 godina (Rad 1887, knj. 85, 87; 1889, knj. 89). Beseda črez (glasovno tudi čez, čerez, krez in kre) je obdelana kot predlog s tožilniško vezavo z 9 razl. pomeni, nato z rodilniško vezavo, pa še kot prislov in predpona. Zlasti pri predložni obliki V. ves čas opazuje njeno besedno okolje na levi in desni, za 1. pomen npr. ob glagolih premikanja (z navedbo vseh ustreznih glagolov, ob določenih pogojih tudi izpuščenih), ob samostalnikih premikanja ipd.

5. Seveda je bila V-u pri srcu tudi stara sloven., t. j. stara cerkvena slovanščina v raznih redakcijah, prim. npr. razpravi Imperfekt, kako se tvori u staroj slovenštini i prema njoj u hrv. ili srb. pak u kajkavštini (Rad 1880, knj. 51) in K tvorbi imperfekta u slovjenštini (Rad 1881, knj. 57) ter zapis Ostatak optativa u staroj slovenštini (Rad 1886, knj. 81): gre za obliko otpadem v treh glagol. rkp. Glavno V-evo delo na tem področju pa je Trnovsko tetrajevanđelje (Starine 1888, 1889, tudi sep; gl. oceno V. Oblaka v AslPh 1890, 241–8). V tem cirilskem rkp iz 13. stol. je natančno obravnaval pisavo, glasoslovje, pregibanje, zelo izčrpno podal tudi razliko do Marijanskega evangelija, s čimer je dokazal samostojno evolucijo stare cerkvene slovanščine že na juž. slovan., bolg. ozemlju, ne pa šele pod vplivom rabe na rus. jezik. območju. V knjigi Kolunićev zbornik. Hrv. glagol. rukopis od godine 1486 … Latinicom … (Djela JAZU 1892, knj. 12) je V., ki je sploh rad stara besedila izd. v pisno posodobljeni obliki, na vsaki str. podčrtno komentiral zanimivosti v besedah; v uvodu ima tudi spisek tujk, na koncu pa še »Imena lucka (= tuja) i geografska«. Močno obsežno je tudi V-evo razpravljanje O prijevodu psalama u ńekijem rkp hrv.–srp.- bugar.–slovenskijem (Rad 1889, knj. 98; 1890, knj. 99 in 100; omenil V. Oblak v AslPh 1890, 358–61); obravnava psalme pisane v glagolici (V. jih je prepisal v cir.), nato pa v cirilici: a) srbske, b) bolgarske recenzije. Pokazal je, da je psalme prvotno slovanil en sam pisec, nato pa so jih le prepisovali glagolsko in cirilsko in pri tem krajevno različno tudi spreminjali. Opravil je velikansko delo; gradivo je izčrpal in vse primerjal s starosloven. glagol. sinaj. psalterijem: pisavo, sklanjatve, spregatve. Članek Glagolski ulomek (Kres 1885) prinaša del evangelija sv. Matevža, najdenega na platnicah grajskega urbarja na gradu Turnu na Gorenj. – Tako je V. za Kopitarjem in Miklošičem ter pred Nahtigalom naš najpomembnejši cerkvenoslavist.

6. Od velikih glagol. in ciril. del v »srbskosloven.« jeziku je vodila naravna pot k avtorskim hrv. starim besedilom. Za zbirko Stari pisci hrv. je priredil 3 knjige: Djela Jurja Barakovića (JAZU 1889, knj. 17., skupaj s P. Budmanijem), V-ev je uvod ter priredba dela Vile Slovinke (str. 128–39), Jarula in Draga; Pjesni razlike Dinka Ranjine (1891, knj. 18.); Crkvena prikazivańa starohrv. 16. i 17. vijeka (1894, knj. 20); tu je prir. 14 besedil v verzih, prepisanih v latinico vsaj iz glagol. predloge, sicer pa so prvotno prir. po ital. predlogah. Za Starine JAZU pa knjigo Razgovaranje meju papistu i jednim luteranom stumačeno po Ant. Senjanine … MDLV (1885). Od novoslovenskih besedil je prir.: Izgledi slov. jezika na Ogrskem (LMS 1874, 1877; pridige neznanega avtorja, verj. iz Dol. Senika iz let 1802–30), ki jih je prepisal v sodobno slov. pisavo; Iz kotoribskega protokola (Kres 1885) so poslovalna besedila, začenjajoča se z 1724. H kajkav. besedilom štejemo seveda tudi V-evo narodopisno blago (npr. Nar. pripovijedke, 1858) ipd. Novoslov. rkp žal V. ni analiziral, tako kot je staroslov. Edina izjema je razprava o Trubarjevi knjižici Ena molitou tih kerszhenikov … z naslovom Droben spisek Truberjev (LMS 1882/3); njegova jezik. analiza potrjuje Kopitarjevo domnevo, da je besedilo Trubarjevo, ne Vergerijevo.

7. Na obrobju je V-evo narečjeslovje: Proben des Slovenischen wie es urn Preddvor in Oberkrain gesprochen wird (gl. zgoraj Jber. d. Gymn. zu Warasdin… 1858); prvič je podrobneje podano glasoslovje gorenjščine, prav na kratko pa še nekaj drugih posebnosti; V. posredno potrjuje Čopovo mnenje, da ima gorenjščina tudi mehke šumevce (V. ima raće – rake, greśe - grehe proti kršen). V Nar. pripovijedkah … (1858) je sumarno označil. tudi kajkav. narečje (str. VII-X). – Psevd.: Belšičan, Kračmanov, Kr., Kr. M., M. K., M. Kr., M. V., M. Valj., V-c.

Prim.: nekaj rkp. in pisem v NUK (gl. Katalog rkp … 1975-); ASK; Bibl JLZ; EJ; Glaser I–III; Grafenauer II, 220–34; Marn XXX; NE; Prijatelj, Borba 124; SGL; J. Trdina, ZbD XII; Wurzbach; Zssl II, III; Juventus; Fr. Levec, KK 1895, 163–210 (s sliko, V-evo avtobiogr. in bibl.); Brankovo kolo 1897, 351; S. Škrabec, CFr 1897, št. 12, ovitek; F. Lampe, DS 1897, 217–20; Hrv. domovina 1897, št. 61; J. Stare, LZ 1897, 279–84; Nada 1897, 138; Nar. novine 1897, št. 61; Obzor 1897, št. 61; S 1897, št. 67; Slov. list 1897, št. 12; SN 1897, št. 63; M. S. Pavlović, Godišnjak SANU 1898, 232–6; Iskra 1898, št. 16–8; A. Musić, Uspomeni M. V-a, Zgb 1898; LZ 1899, 58; J. Tominšek, LZ 1904, 458–62; J. Wester, Slov. balade in romance, 1912, 202–6; P. Strmšek, LZ 1918, 297–9; F. Erjavec in P. Flerè, ISp za mladino, 1922; A. Pirjevec, Slov. možje, 1927 (z lesorezom M. Maleša); Mentor 1930/1, 161–2; J. Premrov, S 1931, št. 38; Varaždinske novosti 1931/2, št. 142; Popis publikacija JAZU 1867–1935, Zgb 1935; M. Rupel, V-ev Dnevopis, SJ 1941, 128–47; NRazgl 1957, 160; J. Toporišič, ZslPh 1962, 390; D. Moravec, Dokumenti SGM 1968, 69–74; Glas 1968, št. 4–12; 1971, št. 39–47 (s sliko); J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva III, 1969, 194–6; IV, 1970, 52. Nk. + Trč.

Novak, V., Toporišič, J.: Valjavec, Matija (1831–1897). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi758091/#slovenski-biografski-leksikon (19. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine