Umek, Anton (1838–1871)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Umek Anton–Okiški, pesnik, r. 12. jun. 1838 na Okiču pri Boštajnu polgruntarju Janezu in Jeri r. Železnik, u. 15. jul. 1871 v Trušnjah pri Velikovcu, pokopan v Clcu. Po osn. šoli v Boštajnu je v Lj. 1853–4 obiskoval 3. razr. normalke in ob podpori dom. župnika Ign. Kutnarja in vodje lj. normalke J. Šlakerja 1854-62 gimn. (mat. z odliko); 1862–6 študiral klas. filologijo na Dunaju (denarno ga je podpiral Ludw. Gutmannsthal–Benvenuti, SBL I, 279); 1866 je bil suplent na gimn. v Šentpavlu (Kor.), nato i. l. prišel po nasvetu A. Janežiča (ib. I, 376–80) na gimn. v Clc, poučeval klas. jezike, nemšč. in predvsem sloven., pomagal Janežiču pri izdaji njeg. knjig, mu bil v bolezni pomočnik pri urejanju B, od sept. 1869 do smrti pa njegov samost. urednik.

U., pesnik poznoromant. formalizma, gladek stihopisec in preprost poučni pripovednik, je veliko slovstv. delavnost razvil že v dij. letih ter sodeloval s pesmimi, večinoma verskega značaja, v listih: ZD (1857, 111; 1858, 32, 169, 177: ob smrti A. Globočnika, neskladno naslonjena na Prešern. elegijo V spomin A. Smoleta; 202; 1859, 17, 25: ob smrti A. A. Wolfa; 97: v spomin J. Kanduču; 197–8; 1860, 94; 114: škofu J. Widmarju; 199; 1861, 18–9, 133: Bog, oda, ki se opira na Levstikov prevod Deržavina v SG 1858; 1862, 231: Slomšku v spomin, stance, ki ga precej neznačilno slave; 1863, 1: sv. Ciril in Metod; 119–20: Na očetovem grobu; 1866, 185: sošolcem duhovnikom), N (1859, 214; 1861, 37 395, 429: prof. J. Macunu; 1862, 51: V. Vodniku; 216: ob smrti dijaka in pesnika L. Engelmana–Nožarjevega; 266: ob koncu šol. 1.), UT (1862, 95) ter zabavnikih kot Nanos (1862, 107–14; 149–70: dve zgodbi v prozi; 171–3), Biser (Zgb 1863, 143 do 144: 2 gazeli), po zvezi z Janežičem še v KMD (1861, 29–30; 1862, 45–6; 1864, 59–63: proza; 1866, 48–9), SV (1860, 60–2; 1861, 43 do 45; 1862, 3–63: poučna proza; 1870, 87–99, 107–22) in SG, kjer je objavil glavne pesmi (gl. bibliogr. SG – strok. naloga, NUK) in prozo (gl. ib.), mdr. Potovanje za Savo (1862, 293 sl.), ki je najznačilnejša, popolnoma po zgledu Levstikovega Popotovanja iz Litije do Čateža. S sošolci idr. dijaki (Fr. in Ljud. Tomšič, Jk. Trobec, SBL IV, 126, 132; F. Levec in Fr. Marn, ib. I, 640–5; II, 56) je kot glavni pesnik sodeloval ter oskrbel brošuro Venec. Njih blagorodnosti … g. I. J. Nečásku, vodju lj. gimnazije … 1862 (gl. pismo Levstiku, NUK), kjer so U-ve: uvodna in zaključna pesem, sonet Domovina, Zvon sile, Zlata Praga in bela Ljubljana, ter govor ob koncu šol. leta 1860. Priložnostni namen imajo tudi večje pesnitve: Abuna Soliman. 1863 (slavospev v 10 spevih Ign. Knobleharju, SBL I, 472–5, z dodanim življenjepisom, prejel razpisano nagrado ZD); Slovanska tisočletnica, ZD 1863, 1; Slovanska blagovestnika Ciril in Metod … Clc 1863 (Cvetje … 11; 3. spev. obj. ZD 1863, 177–8); Nauk za mladino (slov. prevod v heksam.) v brošuri: Marci Ant. Mureti Institutio puerilis. Dunaj 1863, 29–32; Boj in mir, ZD 1866, 185, je posvetil sošolcem duhovnikom. – Sodeloval je s prisp. Poezija v krščanstvu v spomenici Zlati vek … na čast SS. Hermagoru … 1863.

L. 1865 je izdal v založbi SG svojo zbirko Pesmi. (Cic, Cvetje … 16.), vanjo sprejel večino razmišljujočih verzov iz ZD in SG, nekatere tudi od drugod, ter dodal več novih. Predmet so mu v glavnem: narava, Bog, domovina; v njih prevladuje nagnjenje do stalnih oblik, zlasti do soneta, in klasično–mitološke alegorike; v pripovednih pesmih mu je najljubša nibelunška kitica. Lahkotnost verzifikacije se kaže v sonetnih vencih Pozdrav zvezdi na morju ter Domovini (tu še bolj), kjer z geslom Slovenski dragi svet o Bog ohrani začenja in konča I. in II. del venca ter tako povezuje v enoto 28 sonetov, ali po U-ovi izjavi »dva sonetna venca v enem«. Značilna je tudi obsežna pripov. pesem v sestinah Telemak na spodnjem svetu. U-ovo lirsko čustvovanje ni globoko, epski izraz ni krepak, kar se najbolj vidi tam, kjer se naslanja na Prešerna in F. Cegnarja (SBL I, 74–5), vendar lirskega občutja ni ponarejal in hlinil, kakor mu je očital Levstik (gl. isti, ZbD II, 222, 424–7) in tudi Stritarjevo kritično pismo (gl. SG 1868, 132) je bilo zaostreno pod Levstikovim vplivom. Velik del pesmi, posebno ljubezenskih, se je izgubil; erotično čustvo je U. prikrival z alegorijo (npr. Rožici, SG 1863, 273), 15. maja 1871 pa je z Bele Peči pisal J. Cimpermanu (SBL I, 81–2): »Brez erotike ni nič, jaz sam, če kdaj popolnoma ozdravim, in če bom še kdaj stopil na Parnas, hodil bom vse druge poti kot nekdaj. Naši gospodje so, kar se tiče tega predmeta, silno prenapeti in tako ne sme biti« (gl. Cimpermanovo zapuščino, NUK). Ni brez pomena, da se je v rkp ohranil njeg. prevod povesti B. de Saint–Piera, Pavel in Virginija (obj. postumno v LMS 1872/3, 210–75). Celotno U-ovo delo pa očitno kaže vpliv L. Jerana (SBL I, 404–5) in Janežiča; označuje ga velika ljubezen do slovstv. dela, zvezana z versko in nar. zavestjo; v skrbi za ljud. izobrazbo prevladuje verska vnema, to zadnje ga je tudi ločilo od tedanjega mladoslov. rodu. V njeg. zapuščini je ohranjen načrt za večjo pesnitev Sijonska slava. Razen leposlovja je U. v dunaj. letih obj. več kulturnopolit. spisov (mdr. v ZD 1863, 150; 1864, 22–3, 63–4, 111–2; 1865, 184–5, 193–4, 202).

Čeprav U-ovo urejanje B (1869–71) ni doseglo Janežičeve organizacijske spretnosti in nazorske širine, je bilo vendarle uspešno; bil je tudi vezan na lastnico lista (Janežičevo vdovo Karolino), zlasti pa na skrb, da bi list ohranil. Ob Stritarjevem Z ni mogel pritegniti pomembnejših pisateljev, zvest mu je ostal samo Gregorčič, drugi so bili nepomembni začetniki. Sam je pisal rubriki Ogled po svetu in Razne novice, poročila o avstr. politiki pa mu je sestavljal najbrž kdo drug, morebiti celo A. Einspieler (SBL I, 151–5); razpravljal je tudi o potrebi: farnih bralnic (1869, 68–9), katol. polit. društev (1870, 167), napisal »po resnični dogodbi« ljud. povest Sreča na zemlji je nestanovitna (1871, 17–8, 25–6), v Odprtem pismu (1870, 126) in Dopisovalnici (1870, 136) je odgovarjal svojim sodelavcem, da je B predvsem list za ljud. izobraževanje, svoj program pa je jasno izpovedal ob zaključku 1. letnika (1869, 185): vodila ga je ljubezen do naroda in vera v lastne moči ter božjo pomoč. Z objavo parodije Pesem starega Slovenca (1870, 122), v kateri je smešil tedanje nar. in kulturne razmere, ter s ponatisom Levstikove pesmi Reši nas zlega (1871, 4–5), za kar ga je le-ta ostro prijel, si je U., čeprav blagega značaja, napravil težave (gl. SN 1871, št. 17; B 1871, 29–30), sicer pa se je že v zadnjih dveh pesmih, Svitoslavu-Jeranu (SG 1868, 6–7) in Čuden upor (ib. 161–2), čutilo, da U. stoji v nasprotju do svojega realističnega časa. – Psevd.: Okiški; -k-; -m-; +. – Prim.: r. matice ž. urada Boštajn (ŠkALj); katalogi lj. normalke 1853–4 (MALj); Glaser III, 183–4; Grafenauer II, 457–8; Marn XIII/2, 1–51; Simonič 540–1; Stritar ZbD I, 460, 506; VI, 433, 469–70; VII, 500–1; IX, 248, 357–8; Zssl II, 282; izvestja lj. višje gimn. 1855–62; SG 1863, 319; 1865, 221; 1866, 414; ZD 1863, 57, 214 sl.; B 1871, 105, 113, 128; SN 1871, št. 83; UT 1875, št. 14–24; 1876, št. 4–9; M 1938, 346 do 348 (s sliko); S 1938, št. 133; Bibliografija JLZ; Dolenjski razgledi 1971, št. 3; GG 1971, št. 46. Kr.

Koblar, France: Umek, Anton (1838–1871). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi745422/#slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine