Slovenski biografski leksikon

Tulščak Janž (Ivan), protestantski pridigar, po rodu iz Gracarjevega turna pri Nov. mestu (datum r. in starši neugotovljivi), u. ok. 1594 neznano kje. V virih ga najdemo 1559 kot predikanta v Metliki, kjer deluje z J. Vlahovičem; tu je bil član komisije, ki je avg. i. l. pregledovala Konzulov prevod slov. knjig v hrv. jezik ter ugotovila, da je dober. V Lj. je bil od 1561, z Jur. Juričićem pridigal v cerkvi nem. viteškega reda, od sept. 1561 do jun. 1562 sta nadomeščala odsotnega P. Trubarja (gl. čl.); v tem času sta tudi drug drugega javno poročila. Z ženo Katarino je imel sinova Jakoba in Gašperja, ki sta se posvetila teologiji; 10. febr. 1584 mu je u. sinček, ki so ga pok. pri sv. Petru. - Imenovali so ga tudi Feistenberger (po gradu Tolsti vrh, kot se je tedaj imenoval Gracarjev turn) ali Scherer (Lisac; vzdevek razlaga Gruden, 640, z vžganim sramotilnim znamenjem na čelu).

T. je bil fanatičen zagovornik Lutrovih reform, močno je nagibal k flacijanstvu. Lj. škof Seebach (SBL III, 263–70) ga je (in še nekat. druge predikante) poleti 1562 ovadil cesarju Ferdinandu I., da deluje proti katol. cerkvi, in predlagal, naj ga zapro, a do tega ni prišlo. T. je s Kreljem in Trubarjem jul. 1564 pozval frančiškana Jur. Bravšiča na javni razgovor (disputacijo), naj dokaže krivoverstvo protest. pridigarjev, toda Bravšič se ni odzval. Ob smrti S. Krelja (1567) kranj. dež. stanovi niso dali T-u superintendentske službe, ker je bil premalo izobražen (tudi strasten in svojeglav), da bi mogel zavračati napade nasprotnikov; 1569 so namestili K. Spindlerja. Gašpar Kumperger in T. sta po Flacijevih načelih začela opuščati pri cerkv. opravilih koretelj, zaradi česar so odborniki T-a odpustili in na njeg. mesto 6. jun. 1569 poklicali J. Švajgerja iz Črnomlja. Trubar je 17. jun. 1569 zapisal: »S papežniki se ne prepiramo zaradi koretlja ali adiaforičnih ceremonij …« (gl. T. Elze, P. Trubers Briefe, 1897, 484). T. se je nato ukvarjal s trgovanjem. Ko se je po 2 letih glede koretlja vdal, je sept. 1571 prejel s smrtjo Fr. Steinerja izpraznjeno mesto pomožnega pridigarja. V tem času je hodil pridigat tudi v Idrijo in v Podgorje pri Kamniku. Ko je v Lj. 1579 razsajala kuga, je dobil še mesto diakona za kužne bolnike in se zelo izkazal, dobival zato posebne nagrade. 1580 je podpisal Formulo concordiae. Po odhodu Kumpergerja v Dolenjske Toplice 1581 je bil T. v Lj. nastavljen kot dež. pridigar z letno plačo 200 gld. Tega leta je tudi sodeloval v revizijski komisiji za Dalmatinovo biblijo. Sicer je bil veliko bolan, od 1585 skoraj službe nezmožen in 1590 upokojen.

Prevedel je prvi slov. molitvenik: Kerſzhanske leipe Molitve sa vſe potreibe inu Stanuve, na vſaki dan skusi ceil Tiedan, poprei v Bukouskim inu Nemshkim Iesiki, skusi Iansha Habermana, piſſane, Sdai pak tudi pervizh v Slouenſzhino ſtolmazhene, Skusi Iansha Tulszhaka. V Lvblani, Skusi Iansha Mandelza, vtim Leitu M. D. LXXIX. Knjiga je izšla v 2 inačicah (obe sta unikat, hranijo ju v Kobenhavnu in Fresachu), ki se razlikujeta v pisavi imen; v drugi sta na naslovni str. navedena prevajalec »Skusi Ivana Tulszhaka« in tiskar »Skusi Ivana Mandelza«. Pod nem. posvetilo, namenjeno sestrama Mariji (ženi Janža Khisla) in Margareti (ženi Jurija Reina s Strmola), se je pa podpisal »Hans Tulschak«. Knjiga vsebuje še slov. predgovor. Molitve so prevod iz lat. ali nem. Pravopisno in jezikovno se T. ni ravnal po Trubarju, kot so nekdaj mislili, temveč »se zelo močno ujema z Dalmatinom, zlasti z njeg. pentatevhom« (J. Rigler, 196). Molitvenik se verj. ni priljubil, ker so 1584 izdali novega (Karszhanske lepe molitve), ki je imel za predlogo lat. oz. nem. molitvenik Andr. Muscula, prev. pa ga je Dalmatin. Ko je bilo 1595 spet treba tiskati molitvenik, so segli po slednjem in ne po T-ovem; izdajo je oskrbel Felicijan Trubar (gl. čl.). Molitve iz T-ove knjige najdemo v dveh koroških rkp (Oblakov in Sadnikarjev) iz poreformacijske dobe. – Po Klombnerjevem naročilu naj bi T. s Kreljevo pomočjo prev. Dietrichovo (oz. Lutrovo in Avenarijevo) postilo; v tisku ni izšla, rkp pa se ni ohranil.

Prim.: Gruden 654; Kidrič, Zgod.; Valvasor VII, 432, 434; M. Rupel, Zssl I; P. Hitzinger, Das Quecksilber-Bergwerk Idria … Lj. 1860, 39; T. Elze, Die slov. protest. Gebetbücher des XVI. Jh., JGGPÖ 1894; L. Podlogar, DS 1908, 270–1; F. Kidrič, Bibl. uvod v zgod. reformac. književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku, 1927, 162–3; II. Trubarjev zbornik 1952, 35, 76, 164, 169, 170; M. Rupel, Primož Trubar, Lj. 1962, München 1965; isti, Slov. protest. pisci, 1966², 40, 375–6; B. Berčič, Das slow. Wort in den Drucken des 16. Jh., Abh. über d. slow. Reformation, München 1968, 185, 211; J. Rigler, Začetki slov. knjižn. jezika, SAZU 1968, 142, 152, 194, 195 do 200, 227, 229, 239. Rajhman

Rajhman, Jože: Tulščak, Janž (?–okoli 1594). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi732100/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine