Slovenski biografski leksikon

Trstenjak Anton, pisatelj, gledališki zgodovinar in organizator, r. 10. maja 1853 na Krčevini (župnija Miklavž pri Ormožu) sodarju in vinogradniku Ivanu ter Ani r. Zidarić (doma iz Hrv. Zagorja), u. 17. dec. 1917 v Lj. Imela sta sedem otrok, šest sinov in hčer; razen drugorojenca Ivana, ki je dobil dom, so se vsi sinovi šolali v Varaždinu: najstar. Martin (Davorin, gl. čl.) je postal učitelj, ugleden hrv. šolnik in pisatelj (prim. DS 1898, 225); Anton je z odl. uspehom končal gimn. (1865–73), prav tako Franc, ki je končal modroslovje na Dunaju, a kmalu u.; Jakob je bil učitelj v Sračincu blizu Varaždina; tudi najml. Miha je študiral, a je postal kmet; hči Ana je zgodaj u. – V Varaždinu, kjer so takrat službovali nekateri odl. slov. prof. (Fr. Bradaška, SBL I, 56; Jos. Stare, ib. III, 449–51; M. Valjavec, Seb. Žepič), se je Anton navzel narodnega duha in slovan. zavednosti. L. 1873 je šel na Dunaj študirat klas. filol. in slavistiko; bil je 1874–5 preds. Sje, vnet predavatelj v liter. odseku (npr. Kako se preosnuj liter. del sej našega društva), 1879 ustanovitelj Slov. liter. društva in njegov prvi preds.; pomagal je Stritarju pri upravi Z in zanj pisal rubriko Slov. glasnik (1877). Eno leto je bil dom. učitelj pri poznejšem ogrskem naučnem min. grofu Csakyju na Slovaškem; 1881 je prosil za tajniško službo pri SM brez uspeha (Gregorčič, ZbD III, 458). Ker zaključnih izpitov za sred. šole ni imel, je 1882 nastopil službo na Mahrovi (SBL II, 13) trg. šoli v Lj.; 1887–9 je bil pri Trg. in obrtni zbornici, 1889 je postal uradnik lj. mestne hranilnice, kjer je dosegel stopnjo kontrolorja.

Publicistično se je uveljavljal že v gimn.; pošiljal je dopise v N, SN in Vošnjakov Tednik. Smer vsemu T-ovemu delu je določilo njegovo obmejno domačijstvo, vseslovan. zavest in Miklošičeva slavist. šola. Že v Z 1877 je opozarjal na slovstv. dogodke pri Hrv. in Srbih; prvi večji spis je bil Fr. Ks. Miklošič (LMS 1882–3). Kot urednik Sn (1884–7) je razvil veliko informativno delavnost za spoznanje Slovanov in idejo slovan. vzajemnosti; napisal je številne življenjepise slovan. pisateljev, umetnikov in polit. delavcev (brez podpisa, ali šifre: β, δ, -k, Jugovič, Anton Ivanovič). Ko je 1885 organiziral poseben vlak Slov. in Hrvatov na Češko, je ta obisk in slavnost v Pragi obširno popisal (Sn 1885), nasl. leto pa v samozal. izdal Spomenik slovanske vzajemnosti. 1886; tu ponat. poročilo o popotovanju v Prago in dodal življenjepise 13 slov., 9 hrv. in 17 češ. umetnikov idr. znam. osebnosti; pri knjigi, ki ima 40 podob, sta sodel. M. Vamberger za hrv. in Frant. Ekert za češ. del. Življenjepisov o srb., polj. in ruskih kulturnih možeh ni ponatisnil. Pisal je o tristoletnici Gundulićevega rojstva (SN 1888, št. 5, 7), obširnejši spis o njem pa priobčil v LMS 1888; o dvestoletnici rojstva Andrije Kačića-Miošića (SN 1889, št. 35) in o Ivanu Kukuljeviću-Sakcinskem (ib. št. 177). Širši publicistični in tudi polit. značaj imajo razprava Slovanska ideja (Sn 1884), članek Ruski jezik (SN 1901, št. 54), Slovanski plesi (LZ 1904) in potopisne slike iz let 1905 do 1906 Belgrad (SN 1909, št. 53–74). Iz nar. navdušenja je nastal tudi obsežen sestavek Na planine (PV 1899).

Posebno zanimanje je T. posvetil svojim bližnjim rojakom, prekmur. Slov. Prepotoval je vse vasi v Prekmurju, opazoval življenje in navade, zbiral knjige in gradivo za opis ljud. posebnosti; pri tem je našel tudi star rkp iz 1643 (o njem predaval 3. jan. 1885, gl. Sn 1885, 44). Prvi tak spis so Navade v Prekmurcih (Sn 1884, 341). K Marnovemu Jezičniku XXII. je napisal dostavke o prekmur. književnosti (gl. Sn 1885, 46, 87), nato oceno Muraszombat és vidéke (Mur. Sobota in njena okolica) ter daljše sestavke kot: Ogrski Slovenci (LZ 1901, 1904, govori predvsem o prekmur. pisateljih); Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem (SN 1905, št. 41–5, 47,48, 50, 53–4, 56, 59, 60–63, 65–7 in v knjigi 1905); Jožef Borovnjak (Iz življenja ogr. Slov., LZ 1910, 156–61); Dr. Fran Ivanóczy (ib. 1914); v zapuščini (NUK, Ms inv. št. 193) je obsežen rokopis Slovenci na Ogrskem (Narodopisna in književna črtica), kjer v 9 poglavjih T. zajema celotno kult. podobo Prekmurja.

Kot učenec Miklošičeve slavistične šole je 1879 pripravil za tisk razpravo Razvojna zgod. jezikov jugoslovanskih (ostalo v rkp); s sestavkom Kako doseči enotni slov. jezik (ostal v rkp) je hotel odgovarjati Stritarju na njegov Pogovor o jeziku (Z 1879, 173–5; ZbD VI, 267–70). Pozneje je napisal več književnih ocen, v katerih se je zlasti zavzemal za pravilen in čist jezik. Grajal je površnost in nepravilnost v knjigah SM (Sn 1885, 7, 22) ter nastopil za čistost jezika tudi na matičinem občnem zboru; grajal je jezik v A (Sn 1887, 126), obsežno ocenjeval L. Pesjakove Beatin dnevnik (SN 1888, št. 256) in razne druge spise (LZ 1888, 375–9; 1889, 754–61); tehten je članek Imenik krajepisnih imen slov. (ib. 1888, 697–700). Pri tem je svoje jezikovne ugotovitve in kritično stališče tudi odločno branil (npr. Sn 1887, 77, 109 proti S 1887, št. 67). Pozneje je še poročal o Aškerčevih Jadranskih biserih (LZ 1908, 181).

Velik del T-ovega publicist. in praktičnega javnega dela je zvezan z njegovo organizacijsko vnemo. Udeleževal se je dela v lj. Čitalnici, Pisateljskem podpornem društvu, kjer je bil podpreds.; povsod je nastopal kot predavatelj in agitator. Predavanja so bila le deloma objavljena, več jih je ostalo v rkp. Največ je predaval v Lit. zabavnem klubu, npr. O nekaterih verzih v Prešernu (24. nov. 1887), O dubrovniški književnosti (12. jan. 1888), O slov. stilistiki (9. marca i.l.), Kako se ljudje pozdravljajo (29. nov.; obj. Slov. list 1896, št. 1–3; 1897, št. 7), Javno mnenje (7. dec. 1888). Kot urednik Sn je pisal razlage k slikam, spodbudne glose, zapisoval ljudske pesmi (1885, 29); 1886 nastopil v SM za izdajo Stritarjevih ZS (Sn 1886, 158). Uredil je Fr. Kocbeka Pregovore, prilike in reke. 1887; založil Fekonjevo knjigo Davorin Trstenjak. 1887, in v nji opisal Trstenjaka kot sotrudnika N; 1889 je ustanovil in urejal Nar. knjižnico (1889–94). Ob 20-letnici pevskega društva Slavec je napisal delce Slov. delavsko pevsko društvo Slavec. 1894, po lj. potresu je v češčini izšla njegova knjižica Zemětřesení v Lublani. Praha 1895. Dal je pobudo za Gregorčičev večer (gl. ZbD IV, 12–5, 407–9), opozoril na znameniti pevski zbor A. D. Slavjanskega (Sn 1886, 45) in 1890 omogočil koncert tega zbora v Lj. Z vrsto člankov Slovansko narodoznanstvo (SN 1895, št. 19–23) in Češka narodop. razst. v Pragi (ib. št. 123) je budil zanimanje za slovan. kulturne svojine ter pomagal organizirati skupinsko popotovanje na Češko (ib. št. 178, 184, 213–8); i. l. je govoril Jos. Vošnjaku ob slovesu iz Lj. (ib. št. 274–5). L. 1896 je prevzel uredništvo Slov. lista, a ga je moral zaradi polit. groženj odložiti (gl. Slov. list 1897, št. 8; S 1897, št. 75). Ob otvoritvi Nar. doma je k podatkom E. Laha (SBL I, 603) dodal dopolnila K zgod. Nar. doma v Lj. (SN 1896, št. 245). Ob razvitju zastave Pevskega društva Lj. je kot društveni preds. organiziral pevsko slavje, ki se ga je udeležilo ok. 60 slov., hrv. in češ. društev (SN 1897, št. 144, 147; Slov. list 1897, št. 26–7). L. 1909 je v samozal. izdal brošuro Mestna hranilnica ljubljanska. Ob petindvajsetletnici Pisateljskega in podpornega društva (1885–910) je sestavil njegovo zgodovino Pisateljsko podporno društvo v Lj. … 1911. Pod imenom Ivan Ivanovič je 1913 izdal polemična gospodarsko-politično brošuro Poroštvo Ljudske posojilnice.

T. je eden najzaslužnejših delavcev za slov. gledališče. L. 1882 je začel brezplačno poučevati sloven. na dramski šoli ter skrbel za širšo izobrazbo igralcev; opirajoč se na Miklošiča in Levstika je uvajal fonetična izreko trdega l (SN 1882, št. 284) in svoje stališče o odrskem jeziku tudi branil (O slov. izgovarjanji, ib. št. 291–3). Bil je šest let tajnik Dram. društva (1884/5–1885/6 in 1889/90 do 1892/3); ko je 1887 pogorelo staro dež. gledališče in čitalniški oder ni zadoščal tedanjim gledal. potrebam, je pisal v SN spodbudne članke in budil ljubezen do dom. umetnosti: O slovenskem gledišču (1888, št. 51, 56); v podlistkih O moderni drami (1891, št. 32, 33, 35, 38) je branil novo realistično smer; ob jubileju igralca Jul. Šušteršiča (SBL III, 735) Petindvajset let na odru (1892, št. 85) je razgrnil kos slov. gledal. zgodovine. Njegovo največje delo je Slovensko gledališče. 1892, ki ga je napisal ob 25-letnici Dram. društva. V tej knjigi je kronološko zbral podatke o našem gledališču od najstar. časov do 1892, prikazal boj Slovencev za kulturno enakopravnost, zgodovino gledal. predstav in dram. književnosti ter dodal poročilo o novem deželnem gledališču in otvoritveni predstavi (gl. oceno in dopolnila: LZ 1893, 310, 376, 440). Fr. Gerbiču (SBL I, 208) je pomagal pri snovanju slov. opere, zlasti opernega zbora, ter tu in tam naletel na ugovore zaradi svoje širokopoteznosti (prim. LZ 1892, 447). Ob otvoritvi novega gledališča so se našli tesnejši stiki s češ. gledališčem; po odhodu Ign. Borštnika (SBL I, 54) 1894 so prihajali poleg češ. pevcev tudi vidnejši češ. igralci, ki so nato skoraj 20 let dajali poseben značaj slov. gledališču. Ta slovan. orientacija, ki jo je sprožil T., je kasneje privedla do trenj in ugovorov, o čemer posebej priča T-ov zagovor Iz hrama slov. Talije (rkp); v njem poudarja svoje delo za slov. dramo in opero, zavrača očitke, da je bilo Dram. društvo krivo Borštnikovega odhoda, ter utemeljuje potrebnost in upravičenost češ. igralcev. Za slov. oder je priredil igre: Fr. Nissla Čarovnica ob jezeru, Ad. Willbrandta Svetinova hči (ST 1890, št. 56), L'Arrongeovo Doktor Blažič (gl. Repertoar).

Mnogostranost, tudi razdrobljenost T-ovega dela izvira iz njegovega čustvenega značaja in osebnih razmer. Njegova vseslovanska zanesenost je sicer presegala stvarne poglede na končni cilj, vendar je njegov delovni zanos treba razumeti kot odpor zoper tuji pritisk, pa tudi kot odpor zoper domačo malodušnost. Slovanska ideja, vzajemno spoznavanje in medsebojno kulturno prizadevanje naj bi duhovno družilo Slovane ter zlasti okrepilo zavest posameznih manjših slovan. narodov; to zbliževanje naj bi privedlo tudi do skupnega občevalnega jezika; ta jezik naj bi bila ruščina. Sam se je udeleževal mnogih takih vzajemnih prireditev. V slovan. vnemi se je 1893 oženil s Čehinjo, operno pevko Luizo Daneševo (gl. čl.). Njegov romantični zanos je šel celo mimo stvarnih pojavov o nar. samobitnosti. Zato je 1905 hotel ostro zavrniti razpravo Iv. Prijatelja Več Prešerna; v članku Manj Prijateljev pravi: »… mi potrebujemo za duševno prosvetljenost mnogo pesnikov Prešernov, a za svojo bodočnost ne potrebujemo politikov Prešernov!« (rkp). Morda je bil kriv T-ov mehki značaj, da se ni pripravil do profesorske usposobljenosti, morda je bil kriv celo njegov slovanski radikalizem; vedel je, da bi bil kot drž. uradnik vezan na službene ozire, toda prav to ga je pozneje privezalo na ozko delo mestn. uradnika in mu naklonilo marsikatero nevšečnost. Že ob težavah, ki so 1887 nastale pri Sn-u, piše 23. apr. Janezu Trdini (gl. čl.): »Suplenturo sem opustil; ker sem radikalec, nimam nikjer zaslombe … Hribar (SBL I, 353) išče urednika za mojim hrbtom, tako govore ljudje.« Uredništvo Slov. lista 1896 bi ga bilo skoraj veljalo službo, vendar je idejo slovan. vzajemnosti kljub vsem polit. oviram ohranil do konca. Njegova bogata in obsežna korespondenca je bila ob nem. okupaciji uničena in z njo vred veliko dragocenega kulturno-polit. gradiva.

Prim.: Status animarum župn. Sv. Miklavž pri Ormožu; literarna zapuščina, NUK; T-ova pisma: A. Aškercu, Jos. Cimpermanu, J. Trdini, vse NUK; Pajkovo gradivo; Bibl JLZ; Glaser IV, 366–7, 408, 435; Hribar I, 107, 138, 476; NE IV; Prijatelj, Kersnik II, 408, 448, 451, 489; isti, RDHV 1930, 132 pass.; Simonič 106, 218, 275, 419, 476–521, 534; SGL III, 742–3; Vencajz 64–5, 73, 87, 130, 132, 142, 146; Zssl IV, 189; S. Gregorčič, ZbD III, IV (pisma); J. Stritar, ZbD I, 415–9; J. Trdina, ZbD III, 578, 580 sl.; Izvjestje kr. gimn. Varaždin 1865/6–1872/3; J. Geršak, Ormoški spomini. 1902, 141–51; LZ 1911, 274; SN 1917, št. 288; J. Šlebinger, LZ 1918, 79; Carn. 1919, 108–10, 115 (s sliko); Kol CM 1919, 49–51 (s sliko); V. Novak, Slovenska krajina. 1935, 43–4; D. Moravec, Vezi med slov. in češko dramo. 1963, 67–9; Iv. Škafar, Kron 1972, 39–49; isti, SR 1972, 237–44. Kr.

Koblar, France: Trstenjak, Anton (1853–1917). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi726644/#slovenski-biografski-leksikon (21. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine