Slovenski biografski leksikon

Trnkoczy Jela, r. Humek, slikarka, r. 24. decembra 1905 v Bohinjski Bistrici učitelju Martinu (SBL I, 359) in Mariji r. Pucher kot 3. izmed petero otrok (sestra slikarja-cistercijanca Gabrijela), u. 4. maja 1957 v Piranu, pokop. v Lj. L. 1910 se je s starši preselila v Lj., tu obiskovala 1912–6 osn. šolo, 4 razr. meščan. šole 1916–20 in 1-letni trg. tečaj 1920–1. Službovala je kot uradnica v tovarni usnja K. Pollak, po tečaju za otroške vrtnarice pa v priv. vrtcu Slavice Vencajz-Brejc (Resljeva c.), od 1929/30 kot instrumentarka pri materinem sorodniku zobozdr. Feliksu Pucherju. V prostem času se je bavila s slikanjem, umetno obrtjo in glasbo (v dom. komornem orkestru odlično igrala violino), slikar. znanje si pridobivala v ateljejih R. Jakopiča (ib. I, 370–2), F. Pavlovca (ib. II, 275) ter v Probudi, ves čas pa ji je bil skrben in nesebičen mentor Franc Uršič. L. 1954 je študiral akt v večernem tečaju pri A. Gerlovič (skupaj s C. Potokar, T. Stegovec – SBL III, 459 – idr.). Po poroki 1931 z J. Trnkoczyjem je stanovala na Mirju, potem na Mest. trgu 4 in tu imela tudi atelje, vendar se po r. dveh sinov (1943 Amadeja, 1946 Ubalda) bolj posvečala družini, zato je utegnila na strok. izpopolnjevanje v tujino le za kratek čas (1955 v Rim, gl. Podoba nune 1954–6).

T-jeva je bila izrazita ateljejska slikarka, le občasno ustvarila nekaj krajin. vedut in žanrskih podob, mdr.: Ljubljanica 1934–9; Barje 1941–4; Ob morju 1941–4; Stara Ljubljana 1950–3; Pomlad 1951; Na trgu 1952; Turjak; b. l. V njenem delu se odlikujejo štev. portreti (brez cenenega laskanja upodobljencu, niti kadar je to otrok) ter tihožitja; oboje je imelo pri slov. slikarkah že lepo tradicijo. Nekaj del je takih, da se lahko v tem izročilu kosa z deli za generacijo starejše I. Kobilce (SBL I, 477), npr. Lastna podoba (s skicami), zlasti zadnja iz 1956; Ciganka 1941; Igralec na flavto (Josip Trnkoczy, 1942); Z rdečim sončnikom (Maja Grahovec, 1944, zanimivo prim. s Sternenovim – SBL III, 476–9 – Rdečim parazolom); Deklica v rdečem (= Minca Ahčin, 1948); Kadilec (= Andrej O. Župančič, 1952); Podoba dr. Andreja O. Župančiča, 1952; Podoba Lili Novy, b. l. ter barvno prefinjena, čeprav v zasnovi nekam okorna Podoba M. Heine, 1956. V to prvo vrsto zlasti barvno odličnih stvaritev lahko štejemo tudi cvetlična tihožitja kot: Anemone 1953, Bele potonike 1953–4, Perunike 1954, Teloh v košarici, 1954–5. Upodobila je še vrsto slov. kulturnikov, svojih ožjih znancev: Radojko Vrančič (1939–40), Lidijo Wisiak, 1948, Bogdana Derča, 1951 (odkupil Klinični center Lj.), Franceta Godca, b. l.

Razstavljala je v Lj. prvič 1939 v Jp (Jsl umetnice, 7 olj), sicer skupinsko še: 1944 v galeriji Obersnel (19 olj, z Baro Remec); po 1945 na vseh razst. DSLU; 1952 v Londonu (Britan. kralj. galerija, Mednar. žen. klub slikark in kipark, z Jelico Žuža); 1955 v ModG (Slov. umetnost po osvoboditvi); 1958 v ModG (Avtoportret na Slov., 3 dela iz 1951, 1952, 1956). Samostojno: 1942 galerija Obersnel; 1953 v ModG (41 olj, največ portreti, nekaj tihožitij in krajin); 1976 – ob 20-letnici smrti – retrospektiva v Kostanjevici ob Krki, okrnjena prenesena v Kočevje in Šk. Loko. Mnogo del je raztresenih po Sji, Jsli, Franciji, ZDA, ZRN, za nekat. so nahajališča neznana; mnogo je tudi nedokončanih v Lj. pri zasebnikih, nekaj jih je v družbeni lasti: 1953 je IS SRS odkupil Tihožitje (zdaj neznano kje), Etnogr. muzej Lj., podružnica Goričane Podobo Japonke (b. l., = M. Skušek, SBL III, 343), Sokličev muzej Slov. Gradec Cvetje I, II; samostan Stična Podobo opata dr. A. Kostelca, 1950. Sin Amadej je sestavil seznam 194 ugotovljenih del, večinoma olja na pl., vezano ploščo ali lesonit, nekaj rdečih kred in grafik-linorezov (verj. iz večerne šole Probuda) ter več ko 400 krokijev (risanih s peresom, svinčnikom in kem. svinčnikom) iz večernega tečaja. Slike je večinoma ohranjala zase, manj delala za odkup in po naročilih.

S posrednimi izkušnjami evropskega in neposred. uočenjem slov. realizma, zlasti impresionizma, je kljub pomanjkanju rednega šolanja dosegla s samokritičnim in kultiviranim napornim delom uspehe, ki jih je potrdila kritika doma in v tujini. Živahno se je zanimala za vse štev. in večkrat protislovne tokove v svet. likovnem življenju med obema vojnama, sprejemala pa novosti zelo preudarno in hitro odklanjala vse, kar ni ustrezalo njenemu bistvenemu konceptu. Barve je nanašala pastozno v tehniki »à la prima«, lokalno barvo bogato razčlenjala in brez nevtralnih prehodov slikala različne barvne lise drugo poleg druge. Večkrat je iskala tudi svetlo temne učinke; pomanjkanje trdnega risar. znanja je nadomeščala z zanesljivo in odločno potezo čopiča. Pri slikanju izstopajo njene odlične barve, pri portretih je poudarjala obraz in roke ter kakšno značilno podrobnost; okolje je često sodobna meščan. soba, še večkrat pa je ozadje nevtralno. – Šele po retrospekt. razstavi 1976 sta občinstvo in kritika lahko ocenila delo že skoraj pozabljene T-jeve, ki za življenja ni dobila pravega priznanja. Četudi so bile ocene vedno ugodne, so ostajale nepopolne; ob njenem prvem javnem nastopu je S. Mikuž napisal: … »morda se preveč oklepa predmeta in ji objektivna lupina sveta zaenkrat pripoveduje še preveč zanimivosti, da bi poiskala pot navznoter« … (DS 1939, 613). Postopoma je to pot našla nekaj let pred smrtjo, predvsem z opuščanjem nadrobnosti, z izraznostjo ter z uporabljanjem sivovijoličaste barvne lestvice namesto živih in včasih namenoma dražljivih ter slikovitih naglasov. Značilna je predvsem celopostavna Lastna podoba z zaprtimi očmi (v ateljeju; 1956) in odmaknjenim obrazom, nekaj tihožitij in portretov. Prezgodnja in nenadna smrt (srčna kap) je presekala T-jevi razvoj v vidnejši ekspresionizem, ki pri Slov. ni ravno pogosten. – Prim.: S 1939, št. 259; SN 1939, št. 259; DP 1940, 36; J 1944, št. 111; LDk 1953, št. 75; SPor 1953, št. 77, 83; Vabilo na samost. razst. v ModG Lj. 1953 (katalog z biogr. in seznamom del); Slov. umetnost po osvoboditvi. 1955 (razst. katalog); LdP 1957, št. 106; SPor 1957, št. 106 (podatek o akad. stopnji napačen); 1958, št. 264; Avtoportret na Slov. 1958 (razst. katalog); F. Šijanec, Sod. slov. lik. umetnost. 1961, 204; J. Mesesnel, Delo 1976, št. 126, št. 136 (s sliko, napačno podnaslovljeno), št. 142 (slika), 217, 254; J. Trnkoczy. Retrosp. razst. Kostanjevica 1976 (katalog); NŽ 1976, št. 8. Zdč.

Znidarčič, Asta: Trnkoczy, Jela (1905–1957). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi723459/#slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine