Tomšič, Anton (1842–1871)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Tomšič Anton, prvi slov. poklicni časnikar, r. 26. maja 1842 v Dednem Dolu pri Višnji Gori kmetu Antonu in Marjeti r. Pajk, u. 26. maja 1871 v Mrbu, 1940 prekopan in prenesen v skupno grobnico zaslužnih mož na Pobrežju v Mrbu. Osn. šola je obiskoval v Višnji Gori, gimn. 1855–7 v Lj., Trstu, Celju, 1858–63 v Nov. mestu (mat.). Študiral je pravo v Gradcu in bil v tem času glavna opora Geršakovemu (SBL I, 210) listu Čitalnica, 1867 postal koncipient pri Ferd. Daminkušu (ib. I, 144) v Mrbu, še pred 9. marcem 1868 pa se posvetil časnikarstvu in študij opustil, v začetku 1871 postal solastnik tiskarne in lista SN.

T. je poleg Levstika ena najbolj razgibanih slov. osebnosti svojega časa. Njegovo delo zajema časnikarstvo, prepleteno z liter, in polit. narodnimi pobudami. Urednik: Iz opozicij. vzdušja zoper oportunist. in dualizmu naklonjeno politiko nekaterih slov. poslancev je zorela v krogu štaj. Slov. misel na polit. list, ki naj bi razglašal slovan. in federalist. program. Mladoslov. krog je bridko občutil kanec Einspielerjevega (ib. I, 151–5) S v Clcu, N pa že zdavnaj niso več ustrezale potrebam časa, kakor tudi ne mrb SGp. J. Vošnjak je zaman spodbujal lj. prvake, naj začno misliti na slov. polit. dnevnik; zato se je odločilo 12 uglednih slov. štaj. domoljubov za izdajanje novega slov. lista, ustanovilo komanditno družbo »Dr. Vošnjak in dr.« z deleži po 250 gld, uredništvo pa zaupalo T-u. Dinamičen, bistrega duha, neustrašen in dosleden, je T. urejal SN vzorno po obliki in vsebini, začrtani program strogo izvajal; jezik skrben. K sodelovanju je pritegnil odlične sodelavce, mdr. Fr. Celestina (SBL I, 74–5), Fr. Erjavca (ib. 167–8), Fr. Levca (ib. 640–7), Fr. Levstika (ib. 651–9), Jos. Ogrinca (ib. II, 221–2), Janka Pajka (ib. 251–6), Jos. Vošnjaka in Val. Zarnika. Ko je 1869 potoval na Husove slavnosti v Prago, ga je nadomeščal Jurčič (ib. I, 414–7). Vendar je bilo dopisnikov malo, za honorarje se je moral pri lastnikih SN trdo potegovati, dopise je sam popravljal, predeloval, plačo pa imel neznatno (nekaj časa stanoval z Jurčičem kar v uredništvu v Gosposki ul., pozneje v Čeligovi hiši); bil za kritiko izredno občutljiv (nekaterim rodoljubom nazori preostri, njihov najmanjši odpor je v T-u zbujal duševno depresijo). Delo mu je raslo čez glavo, menil je, da dolgo vsega sam ne bo zmogel (SN izhajal 3-krat tedensko). Ko je bil Jurčič pripravljen zapustiti Dunaj, so tudi lastniki SN uvideli to potrebo; predlog R. Razlaga (ib. III, 53–5), da se ustanovi nekakšen časnikarski odsek, ki bi dajal navodila za urejevanje lista, je T-a zagrenil. Vanj naj bi prišel tudi Etb. H. Costa (ib. I, 85), zato je T. sklepal, da ga hočejo izriniti. V teh slutnjah je v pismu (ok. maja 1871) »s povzdignjenimi rokami« prosil Vošnjaka, naj pride v Mrb, a ta je sodil, da nima vzroka: koncesijo za tiskarno so imeli notar. koncip. Fr. Rapoc (ib. III, 28), veleposestnik Fr. Skaza (ib. 326) iz Šmarja in tamkajšnji trgovec Hugo Tanšič (gl. čl. - pozneje lastniki). Z vsemi je bil T. v prijateljskih odnosih. - Uredniška radikalnost je T-u prinesla vrsto tiskovnih pravd, mdr. zaradi Levstikovega članka Tujčeva peta (SN 1868, št. 73, prim. poročilo ib. 1869, št. 11–20); prvostopenjsko sodišče je T-a oprostilo, višje v Gradcu izreklo kazen (50 gld ali 10 dni zapora, 60 gld izgube od kavcije ter poravnavo sodnih stroškov), Dunaj je sodbo potrdil; zaradi 3 Levstikovih uvodnikov: Slovenci »galgenvögel« (SN 1869, št. 72), Kdo na Kranj. vlada (ib. št. 84) ter Janjče in Vevče (ib. št. 65); za prvega je terjalo obtožbo avstrij. vojno min. (zagovorništvo je prevzel Razlag), porotna obravnava je trajala od 13.–17. dec. 1869, a T-ev odlični zagovor v sloven. je porotnike pridobil in bil je oproščen (gl. SN 1869, št. 146–8, 151); celj. drž. pravdnik imel na zalogi še 13 člankov, da bi spravil z zaporednimi tožbami SN ob kavcijo in urednika. Jurčič pripisuje T-evo zmago pred sodiščem daru hitre presoje, sposobnosti najti v hipu pravi izraz, mojstrstvu jezika in dovtipa, zaradi česar naj bi bil T. bolj ustvarjen za parlament kot za uredništvo.

Časnikar: S članki je sodeloval od apr. 1867 pri mrb SGp, večinoma pa pisal v SN: Evropa v orožji (1868, št. 100), Bog visoko, a cesar daleko (ib. št. 25), Rihard Cobden (ib., št. 19, 21), B. Beust o notr. zadevah (ib. št. 101), Finance in kupčija v Srbiji (ib. št. 106–8), Čudni svetniki (ib. št. 108) itd., šifre A. T., T.; uvodnike brez naslova, označene »v Mrbu«; listek o slov. visokošol. vprašanju (ib. 1870, št. 55–7). T-evih člankov ni težko spoznati, odlikuje jih sočen jezik, takrat redka duhovitost in poznavanje pravega slov. javnega mnenja. Časnikarstvo je T-a povezalo z literarnimi vprašanji: zavzemal se je za izdajanje leposl. časopisa, verjetno želel tudi presaditi Levstikove sestavke, naperjene proti Koseskemu, iz SN v novi časopis Pripovednik. Uspevanje SN je namreč T-a sililo k previdnosti, zato je pisal Jurčiču: »samo Koseskega mi pustite jeden kvartal pri miru, potem pa le počnite ž njim kar hočete«; k sodelovanju pri Pripovedniku je povabil Jurčiča, Levstika in D. Trstenjaka (gl. čl.), a pobuda se ni uresničila. Zato je mislil na pos. prilogo SN, toda zgodnja smrt je to preprečila

T. je stal v središču polit. in nar. gibanja na slov. Štaj., bil preds. graške Sje, predaval v mrb čitalnici, rešetal pereča polit. vprašanja z Jurčičem, Kocljem, B. Ipavcem (SBL I, 363), Val. Zarnikom idr. mrb domoljubi v Dominkuševi ali Sernečevi (ib. III, 295) hiši, v uredništvu SN ali pri slov. omizju Ronacherjeve gostilne; bil v čitalniškem odboru in preds. Slov. polit. društva. Navduševal je kot govornik na shodih in taborih (zlasti 3. maja 1868 v Vel. Nedelji), nasprotniki so ga imenovali »der windische Heiland«. SN je po T-evi smrti nabiral za nagrobnik, odziv je bil tako velik, da je ostanek prevzela SM in osnovala T.-Jurčičevo ustanovo za leposl. nagrade. - Prim.: korespondenca T.-Levstik (NUK), T.-Jurčič (NUK in MALj); Glaser IV, 365; Lončar, 38–9, 47 in pass.; Prijatelj, KPZS; isti, SKSZ; Šuklje, Sodobniki 65; Vošnjak II, 5–10 in pass.; Sn (Praga) 1869, št. 9; 1871; št. 67, 2; Davorin Trstenjak, B 1871, str. 91; LT 1871, št. 122, 123; 1875, št. 221; Našinec 1871, št. 44; N 1871, 176; Posel z Prahy 1871, št. 133, 2; J. Jurčič, SN 1871, št. 62–3, 116; isti, Politik (Praga) 1871, 12. jun.; Světozor 1871, 410–11; LZ 1884, 57–8; 1919, 98 sl.; 1924, 422 sl.; Solus (= Fr. Levec), SN 1893, št. 75; J. Karásek, Naše doba 1906, 729 sl.; Veda 1914, 271; I. Prijatelj, RDHV 1930, 376, 446 sl.; SN 1921, št. 116; J 1924, št. 180; MV 1932, št. 117; 1934, št. 248; 1936, št. 120; J. Dolar, Kron 1936, 38–41 (s sliko); isti, Stremljenje po slov. liter. listu v Mrbu, ČZN 1937, 219–27 (in p.o.); J 1940, št. 92 a (s sliko); SN 1940, št. 206; B. Teplý, Teden kulture in prosvete … 1955, 62–4; Delo 1965, št. 283; F. Vatovec, ib. 1971, št. 136 (s sliko); isti, Zbornik obč. Grosuplje 1971, 89–98; PDk 1971, št. 120; 225 let novomeške gimn. 1971, 390, 421; VMrb 1971, št. 115; Pisma Fr. Levca, III. 1973 (kazalo). Vtc.

Vatovec, Fran: Tomšič, Anton (1842–1871). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi709872/#slovenski-biografski-leksikon (20. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine