Slovenski biografski leksikon

Tominšek Stanko, alpinist in pravnik, v Lj. r. 2. sept. 1895 Franu (gl. čl.) in Elizi r. Wallner ter u. 4. sept. 1961. Osn. šolo in klas. gimn. je obiskoval v Lj., 1913 mat.; štud. 1913–8 pravo v Gradcu, tu 1917 opravil 1. drž. izpit, 2. in 3. pa v Zgbu (1919, 1920), 1921 bil prom. na univ. v Lj. V l. 1920–9 je bil odvetn. koncipient pri očetu, vmes v sodni praksi; po opravljenem odvetn. izpitu 1929 je bil do 1945 samost. advokat, nato 1 leto načelnik odd. pri komisiji za upravo nar. imovine (KUNI), služboval v zakonodajn. odseku min. za pravosodje LRS, 1947 pri vrhovnem sodišču LRS (tajnik, sodni pravdnik, viš. sodni pravdnik), pred upok. 1954 še do deljen republ. svetu za zakonodajo. - Od 1920 je T. delal v osred. odboru SPD (1921 gospodar Erjavčeve koče na Vršiču, 1931 dóma na Kredarici), 1941–5 bil tajnik društva; zaradi sodelovanja z OF zaprt, izpuščen in 1945 ponovno zaprt ter interniran v taborišču pod Ljubeljem.

Oče je T-a otroka jemal s seboj v planine, 1907 je bil prvič na Triglavu, od 1913 že plezal v družbi Janka Petriča; ta se je ponesrečil na grebenu med Rinko in Skuto. Plezalec: T-u gre zasluga za smer po severni steni na Mojstrovko; za Hanzovo pot na Prisojnik. Oba vrhova po rapallski pogodbi z južne strani nista bila dostopna. L. 1936 je z Miro M. Debelakovo v klas. slogu preplezal 1000-metrsko sev. steno Špika (še danes 5. težavnostna stopnja), eden najpomembnejših prvenstvenih plezalskih slov. vzponov med obema vojnama. Z Debelakovo, Pavlo Jesih in Antonom Guerro je preplezal smer skozi Okno v Triglavski sev. steni, nato plezal največ v navezi z Jož. Čopom in M. Potočnikom (SBL II, 464). Prvenstvene smeri: Jalovec, Rjavina, Spod. Rokav, Široka peč, Škrlatica, Škrnatarica; Triglavska stena: gorenjska smer, varianta med skalaško in Prusikovo smerjo, Zlatorogove police (najpomembnejše). L. 1925 se je v marcu sam mimo Okna povzpel na Prisojnik (za tisti čas pomemben zimski vzpon). - Publicist: objavil je nekaj spisov o prvenstvenih vzponih v PV 1924 (Prisojnik), 1927 (Jalovec, Triglavska severna stena, Jugova grapa), 1928 (Škrlatica). Bolj se je ukvarjal s planin. fotografijo, posebej plezalsko; tudi na najtežje ture je nosil kamero z okornim stojalom (gl. PV 1912). Med 1918–28 se T-ova fotogr. uvršča med snovno najobsežnejšo in oblikovno najboljšo. Odločilno je sodeloval pri prvem slov. filmu Triglavske strmine. 1932, zanj posnel številne plezalske prizore v triglavski in v martuljških stenah, ga tudi finančno podprl (50.000 din). - Prim.: Naš alpinizem, 1932, 53 sl.; Dela 1961, št. 245; E. Lovšin, PV 1961, 911; M. Potočnik, ib. 609; S. Hribar, ib. 1963, 577–80. T. O.

Orel, Tine: Tominšek, Stanko (1895–1961). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi708848/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine