Slovenski biografski leksikon

Thomas de Cilia (v lat., v nem. aktih 2-krat Thoman von Cilli; rojak B. Preprost — SBL II, 497–8 — ga v dekan. poročilu 1476 imenuje T. Prelokar; sicer še za življenja: Prelager = Prelogar?, pogost priimek na Štaj.; v lit. navajan kot Perloverius, Berlower, Berlogar, Ferlower, Verlower, Prilokar, Prekokar) humanist, diplomat in škof, r. ok. 1425–30 v Celju ali okolici, u. 25. apr. 1496 v Konstanci (Nem., med cerkv. opravilom v stolnici, kjer je pok.). Štud. je na artist. fak. univ. na Dunaju (imatrikuliran 1446 v let. sem. kot Thomas Prelager de Cilia, pri natio Hungarica), 1449 dosegel licenco, 1451 regenco (r. prof.); neznano kdaj je odšel štud. obojno pravo v It. in dosegel pravni doktorat 13. sept. 1466 v Padovi (sicer v dun. virih izpričan kot doktor šele od 1474 naprej). Zaradi široke humanist., retorične in jurid. izobrazbe je dolga leta opravljal pomembne drž. funkcije v neposr. bližini ces. Friderika III., v njeg. imenu opravil vrsto diplomat. misij: 1470 se kot ces. pooblaščenec v Rimu pri papežu Pavlu II. potegoval za kanonizacijo mejnega grofa Leopolda IV. Babenberžana (proces uspešno zaključen 1485, T. bil navzoč pri kanonizaciji); 15. dec. 1475 bil cesar. orator (poslanec) pri kuriji, da bi izposloval pos. milosti za cesar. hišo; enako 27. marca 1476; sicer v diplomat. misijah zastopal cesarja, večkrat pri ogrskem kralju Mat. Korvinu (1473, 1478), na dež. zborih avstr. dežel (1480 tudi v Lj.). V l. 1471–83 je izpričan v cesar. deželnoknežji pisarni: 1473, 1476–7 kot njen protonotar in ces. svetnik, vmes 1474 delal pri komornem sodišču v Strasbourgu in Augsburgu; 30. marca 1475 je dobil na Friderikovo prošnjo od papeža Siksta IV. dovoljenje, da sme kumulirati dve nadarbini, pred tem pa že 27. apr. 1473 posebne privilegije, da sme dispenzirati v vseh rezervatnih primerih. T. je večkrat omenjen med ces. prisedniki in komornimi svetniki (1474, 1476–7), kot pooblaščenec v finanč. zadevah pri mest. svetu na Dunaju (1476); kot papežev pooblaščenec v reševanju spora med passau. škofom in njeg. kanoniki (1482).

Dne 7. nov. 1473 je cesar sprejel T-a v svoje varstvo: postal je stolni prošt v Konstanci (v tej škofiji imel tudi faro v Wigoltingenu), zaradi apostol. in cesar. poslov pa ga je kapitelj odvezal dolžnosti rezidirati v Konstanci; 1477 prošt kolegiatn. kapitlja pri sv. Štefanu na Dunaju (proštijo v Konstanci je obdržal), kot tak tudi kancler dunaj. univ.; ob slovesni vzpostavitvi dunaj. škofije 17. sept. 1480 s papeževim pismom investiran v proštijo stoln. kapitlja. Istega l. je vojvoda Johann Bavarski spodbijal T-u pravico do stolne proštije v Konstanci, a papež Sikst IV. je odločil, naj jo obdrži. Ko je bila jan. 1482 na novo urejena dotacija dunaj. stare proštije, je kot prošt postal tudi župnik v Perchtoldsdorfu pri Dunaju. Dne 22. marca 1491 (takoj po smrti škofa Otta v. Sonnenburga) je bil T. providiran za konstanškega škofa, urad. je nastopil 9. sept., tamkajšnjo proštijo obdržal, dunajski pa se odpovedal in s tem dosegel vrh svoje kariere. Stanje v škofiji je bilo obupno (dolgovi), s papeževim dovoljenjem je T. uvedel poseben davek (= subsidium charitativum) in naletel na odpor, zlasti v švicar. delu škofije. Prizadeval si je za notranje reforme (gl. pastoralno pismo iz l. 1495, obj. Ljubša, str. 57–62), ki so le delno uspele (izboljšal temporalije). Varčni, če ne že kar skopi cesar je podelil T-u regalije brez zahtevka po običajnih taksah in dajatvah mdr. tudi zato, ker je bil T. »vormalen langezeit sein diener, auch seines sohnes Maximiliani praeceptor gewesen«.

Čas, ko je T. postal vzgojitelj mladega princa, bodočega cesarja Maksimilijana I. (1459 do 1519), navajajo različno: 1477 (Seuffert, 36), 1471 (Grossmann, 270), in celo 1466 (Ljubša, 13). Najverjetnejša je letnica 1471, ker sovpada z začetkom T-ovega delovanja v ces. pisarni. Tedaj je tudi T. prepustil princu dve svoji rkp knjigi (zdaj v Nat. Bibliothek, Dunaj, kod. CVP 3210 in 3462) z zapisom na obeh: Maximiliano duri Austriae etc. huius Terentii (na 3462: huius libri) usum dedit doctor T. de Cilia anno 1471; zapis izvira od okorne roke 12-letnega Maksimilijana, ki je v CVP 3210 dodal še spoštljivo obljubo: Ego vere tibi profiteor atque polliceor eximium atque singulare meum studium, in ne od izpisane T-ove roke. Koliko časa se je T. pred tem zadrževal v It. in kje, iz rokopisov ni ugotovljivo; stavki v tekstih, ki omenjajo bivanje v Padovi, Bologni idr. ital. mestih (Omnes hee Ytalie urbes litterarum studiis insignes me trinis lustris hiis artibus et disciplinis deditum viderunt: CVP 3462, fol. 53v, ital. mesta še večkrat navaja) so izjave avtorjev (Lorenzo Valla, Guardino da Verona, Enea Silvio ali anonimi), ki jih je T. samo prepisal. — T-ov vzgojni program prikažeta oba rkp zbornika le delno; CVP 3210 vsebuje: Terencove komedije (z glosami in komentarjem); Petrarkov življenjepis Terenca (humanistom je veljal za zgled elegantne pogovorne latinšč.); ekscerpte iz Ovida; izpiske iz retoričnih spisov; humanističen poziv na boj s Turki, naslovljen na ital. vojvode; CVP 3462 (še bolj pester, bibl. seznam 3 str. dolg) pa: govore in pisma; krajše in daljše ekscerpte iz klasikov in sočasnih ital. humanistov (izbor ocenjuje Strakosch-Grassmann, 16: recht elend), a upoštevati je treba, da je pripravil T. rkpa zase in ju je le prepustil v rabo (usum dedit) svojemu učencu. Gre torej za pripomoček humanista (zbirko raznih citatov in odlomkov priznanih piscev) za retorične potrebe; šele paleografska analiza bi dokazala, katere izmed tekstov v obeh zbornikih je zapisal T. (Grossmann, 270, op. 13, sklepa, da vse; Fichtenau, 14, op. 90, se ne izjasni), ki se ni mogel vselej intenzivno posvečati delu s svojim gojencem (naloge v cesar. pisarni, štev. diplomat. misije), vendar je bil prvi humanist. učitelj mladega princa. V kasnejših l. ga je tudi (v širšem smislu) uvajal v državniške, upravne, pa tudi zunanjepolit. naloge, za kar je bil kvalificiran kot malokdo drug na dvoru. Da bi bil kot kancler vplival na uveljavljanje humanizma na dunaj. univ., ni znano, a praviloma kancler ni imel posebne besede pri notranjih univ. zadevah (relat. zastoj v teh letih pogojujejo tudi neugodne polit. razmere: vojna z Mat. Korvinom, njeg. obleganje in zavzetje Dunaja; kuga 1481 ipd.). Med težko dokazljive domneve gredo ugibanja, da je T. identičen s kmetom v avtobiografiji Maksimilijana I., ki da je mladega princa učil sloven. in češč. (gl. izd. Weisskunig. Dunaj 1888, 74: Wie der jung weiss kunig von einem pawren windisch und behamisch lernet; dalje, da je Maksim. znal 7 jezikov, med njimi tudi slov.; na str. 425 fragment Grünpeckove biografije Maksimilijana I.: Studuit linguam latinam … didicit quoque autem Sclavonicam, ab uno rustico faceto et duobus suis pueris nobilibus ex Sclavonia). V tej romaneskni avtobiogr. je marsikaj izmišljenega, vendar kažejo npr. osebna imena zmeraj realne osebe, četudi prikrito (gl. ib. str. XV.). Še dlje gredo konstrukcije (gl. Ljubša, 15), češ da je T. sestavil za Maksimiljana slov. slovnico in slovar (če ne gre za zamenjavo s P. Oberstainom, ki 1513 omenja v panegiriku, da je Maksim. od njega zahteval »ut sibi vocabularium pro lingua Sclavonica omnium aliarum latissima peraddiscenda conficerem«, prim. P. Simoniti, Živa antika 1978, 207–229). O pomenu tega moža za dun. hum. in o vprašanju hum. implikacij Maksimilijanovega poznavanja slov., gl. P. Simoniti, Humanizem … 1979. T. je kot škaf izd. Edictum de breviariis typis edendis. Ulm 1493 (t. Matija K. Dinckmut), inkunabula na 1 listu; ohranil se je 1 fragmentaren izv. z lesorezom (T-ov grb); za njeg. škofovanja je izšel Breviarium Constantinense. Strasbourg 1495. — Po Braunu (navedbe pa ne dokument.) si je T. kot konstanški stolni prošt pridobil velike zasluge kot mecen. — Prim.: Acta facultatis artium III (1447–97), fol. 11v in 263r (Univ. arhiv, Dunaj); Libri diversorum 32, fol. 218 v (škof. arhiv Padova); H. Göhler, Das Wiener Kollegiat-nachmals Domkapitel zum Hl. Stephan … 1365–1554. Dis. tipkopis (1932, 87–9, Univ. arhiv, Dunaj); Dimitz II, 4; Gruden I, 298; Macun 11; Zssl I, 169; Hormayer's Archiv II, 1 p., 141 sl.; I. Orožen, Celska kronika. 1854, 117–8; J. Aschbach, Gesch. d. Wiener Univ. I. Wien 1865, 623; Tabulae Codicem manu script. in bibl. Palat. Vindob. asservatorum II. Vindobonae 1868, št. 3210, 3462; M. Ljubša, Doctor T. de Cilia … Graz 1897 (s starejšo bibliografijo); G. Strakosch-Grassmann, Fünfter Jber. d…. Realgymn. Korneuburg 1903, 14–8; Einblattdrucke des XV. Jh. Halle 1914, št. 1456; K. Rieder, Regesten zur Gesch. d. Bischöfe von Constanz, von Bubulcus bis T. Berlower 517 bis 1496. IV. Innsbruck 1928, št. 14047, 14075, 14086, 14090 (samo do leta 1474); K. Grossmann, Die Frühzeit des Humanismus in Wien bis zu Celtis Berufung 1497, Jb. f. Landeskunde v. Niederoesterr. NF 1929, 770–1; Gesamtkatalog d. Wiegendrucke. V. Leipzig 1932, št. 5324; B. Seuffert, Drei Register aus d. Jahren 1478–1519. Innsbruck 1934, 32–44; A. Braun, Der Klerus d. Bisthums Konstanz im Ausgang d. Mittelalters. Münster 1938, 102; Die Matrikel d. Univ. Wien. I. (1377 do 1450). Wien 1956, 249; H. Fichtenau, Die Lehrbücher Maxim. I. u. die Anfänge d. Frakturschrift. Hamburg 1961, 11–5; A. Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497. 1965, 176–7; A. Slodnjak, Prostor in čas 1972, 219; A. Ožinger, Kron 1975, 150, 152; P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem. 1979, 120, 138, 147–54, 217, 228, 245, 252. Sti.

Simoniti, Primož: Thomas de Cilia (med 1425 in 1430–1496). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi698256/#slovenski-biografski-leksikon (14. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine