Slovenski biografski leksikon

Teller Friedrich, geolog in paleontolog, r. 28. avg. 1852 v Karlovyh Varih (Češka), u. 10. jan. 1913 na Dunaju. Gimn. je obiskoval v Chebu, univ. na Dunaju, kjer je sprva kazal več zanimanja za zoologijo, šele pod vplivom E. Suessa se posvetil geol. in paleontologiji. L. 1874 je postal asist. pri prof. E. Suessu, 1877 praktikant pri drž. geol. zavodu na Dunaju; 1892 je napredoval v sekcij. geologa, 1897 rudar. svetnika, 1900 glavnega geologa. Imenovan je bil 1901 za častn. dr. univ. v Černovicah, 1902 za dopisn., 1912 pa za pravega člana Avstr. akad. znanosti na Dunaju.

Kot geolog je T. kazal največ zanimanja za terensko delo, v glavnem raziskoval Centraln in Južne Alpe; sprva dodeljen glavn. geologu G. Stacheju (SBL III, 433–4, ta uvedel T-ja v tirol. gorah v alpsko geologijo); 1878 raziskoval na Kor. in Kranjskem paleozojske sklade (v glavnem še v tirol. gorah), šele ko je sklenil drž. geol. zavod na Dunaju na novo kartirati slov. Štajersko, je 1884 prevzel izvedbo in delo v Centr. Alpah opustil; najprej je geol. raziskoval Julij. Alpe, Karavanke in Savinjske Alpe, ker nastopajo na terciarnem področju štajerske še ostanki starejših skladov, ki predstavljajo nadaljevanje zah. ležečih gorskih skupin. Geol. je kartiral Savinjske Alpe, na listih Žel. Kapla—Kokra—Lj. kot prvi razčlenil triado (kolikor se je le dalo zaradi pomanjkanja značilnih okamenin), na južnem prednožju pa zasledil morske oligocenske plasti (Vhdl. d. Geol. R.-A. 1884, 313–8; 1885, 193–200, 355–61; 1886, 102–9; 1892, 119–34); od tod je delo raztegnil proti Jezerskemu vrhu in Tržiču, kjer je naletel na paleozojske sklade (ib. 1886, 285–93; 1887, 145–7, 261–8; 1888, 110–7; 1899, 396–418). V nasl. letih je začel z raziskovanjem vzh. odrastkov Savinj. Alp in Karavank, da je zaključil list Žel. Kapla—Kokra, in potem prešel na področje lista Velikovec, tu raziskal vse ozemlje do Drave na severu, pozneje geol. kartiral južna pobočje Pohorja in vse ozemlje Savinje na jugu (ib. 1893, 169–82; 1894, 241–6). L. 1893 se je posvetil raziskovanju posavskih gub in še posebej terciarnih premogovnikov v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku (ib. 1885, 318 do 319; 1889, 210–1; 1895, 309–13; 1898, 284 do 292), 1896 reambuliral ozemlje lista Pragersko—Slov. Bistrica (ib. 1889, 234–46, 314–26; 1892, 281–7), 1898 končal z geol. kartiranjem na južni strani Save v okolici Kuma; 1899 je začel z raziskovanjem Triglavskega pogorja in Karavank na listu Radovljica.

Zaradi nameravane graditve karavanškega predora je T. razširil opazovanja še na sev. stran Karavank, na področja listov Beljak in Clc, v poletju 1891 preučeval prvotno traso (tj. za ljubeljsko železnico in ljubeljski predor) ter izdelal Geol. Bericht über die projektierte Eisenbahnlinie von Klagenfurt über den Loibl nach Neumarktl (rkp z geol. karto 1:25.000, predložen gen. inšp. avstrij. žel. maja 1892). Po odločitvi žel. strokovnjakov, da preložijo traso na zahod, se je 1894 lotil novega raziskovanja za karavanško progo, delo je podprla avstr. akad. znanosti v sporazumu z drž. geol. zavodom in mu dodelila v pomoč več geologov. T. se je omejil na najvažnejši odsek, kjer naj bi bil izpeljan karavanški predor, izdelal Geol. Bericht über die projektierte Eisenbahnlinie von Klagenfurt nach Görz. I. Teil: Klagenfurt — Karnervellach (rkp z geol. karto osrednj. dela trase 1:25.000 in geol. profilom dolžine tunela Karavanke—Stol 1:10.000); II. Teil: Karnervellach — Görz, ga predložil inšp. avstr. žel. aprila 1895 (tiskano kot material) in v poročilu navedel, da je trasa sicer izvedljiva, da pa vsebuje na nekaterih odsekih take sklade, ki bodo povzročali velike težave pri vrtanju in zato znatno višje stroške; 1899 se je železn. odločila za tretjo traso, ki naj bi potekala 9 km zahodneje od prejšnje. Tudi za to progo je T. izdelal podolžni profil v merilu 1:10.000, v bistvu isti kot za drugo traso, le da je bil izpopolnjen z nekimi novimi podatki; ko je bil karavanški predor končan, je avstr. akad. znanosti naročila T-ju, naj izrabi vse golice in podatke, dobljene pri vrtanju predora, in napiše delo o geol. zgradbi Karavank na tem odseku: Geologie d. Karawankentunnels. Dunaj 1910 (Denkschrift d. Akad. d. Wiss., math.-naturwiss. Klasse 82). Zanimivo, da so se pri vrtanju pridobljeni podatki povsem skladali s T-jevimi ugotovitvami in domnevami, do katerih je prišel pri površinskem ogledu Karavank. V tem zadnjem življ. delu ni T. opisal samo stratigrafskih in tektonskih razmer, marveč je tudi inženirsko-geol. plati posvetil vso pozornost.

V nasl. letih je nadaljeval 1899 začeto delo na listu Radovljica; ugotovil oligocenske plasti pri Mojstrani in v Bohinju, zasledil ladinske porfirje na obeh straneh savske doline, raziskal mlajši paleozoik na južnem pobočju Karavank pri Jesenicah, v Dolžanovi soteski in v okolici Blejskega jezera, dokazal nariv werfenskih skladov in školjkovitega apnenca na dachsteinske sklade v Triglavskem pogorju, odkril na Rudnici v Bohinju hallstattske apnence s školjko Monotis salinaria in z ostanki takih amonitov, kakršni nastopajo v enakih skladih Sev. Alp. Ob IX. mednar. geol. kongresu 1903 na Dunaju je pod T-jevo redakcijo izšla vrsta ekskurzijskih vodnikov po Južnih Alpah, vodnik v Dolžanovo sotesko pri Tržiču Exkursion in das Feistritztal beim Neumarktl in Oberkrain. 1903 (napisal sam in opremil z geol. profili, gl. tudi Bericht über die Exkursion in d. Feistritztal …, Congr. geol. intern. — Compte rendu de la IX. Session Vienne 1904). Leto za letom je objavljal v Vhdl. d. Geol. R.-A. (1879–913) izčrpna poročila o svojem terenskem delu, bil skoraj 20 let urednik obeh glasil drž. geol. zavoda: Jb. in Vhdl. d. Geol. R.-A. — Čeprav je bilo težišče T-jevega razisk. dela predvsem stratigrafija, se je tudi v paleontologiji z vso prizadevnostjo uveljavljal in dosegel lepe uspehe, napisal štev. razprave o fosilnih školjkah, določeval fosilne najdbe krednih in terciarnih skladov iz sev. Bosne (Jb. d. Geol. R.-A. 1879, 769–70, 773), obdelal terciarne in pleistocenske sesalce ter opisal novo vrsto ribe iz zgornje triade. Za nas so posebno pomembne razprave o novih ostankih močvirskih svinj (antrakoterijev) iz Trbovelj in Zagorja ter Promine v sev. Dalmaciji (Beitr. Paläontol. Oesterr.—Ung. Orient. 1884, 45–134), o pliocenskem tapirju (Tapirus hungaricus), ki so ga našli 1888 v krovnini velenjskega premogovnika (Jb. Geol. R.-A. 1888, 729 do 772; Vhdl. d. Geol. R.-A. 1889, 90), in o mastodontu vrste Bunolophodonarvernensis iz istega najdišča (ib. 1891, 295). T. se je sčasoma tako uveljavil, da je dobil poziv, naj zasede stolico za paleontologijo na dunaj. univ. kot nasl. prof. Uhliga, kar pa je odklonil, ker mu je bolj ležalo geol. terensko delo.

Posebne zasluge ima pri izdelavi geol. specialk, ki jih je začel objavljati državni geološki zavod na Dunaju. Prva, tako rekoč poskusna karta je obsegala vzh. Karavanke in Savinjske Alpe (1:75.000), izšla 1896. Zanjo je T. napisal Erläuterungen zur geol. Karte d. östl. Ausläufer d. Karnischen u. Julischen Alpen (Ostkarawanken) u. Steiner Alpen. 1896, določil barve in odtenke za posam. geol. dobe ter njihove oddelke. Izdelal še karte: Žel. Kapla—Kokra. 1898; Mozirje. 1898 (s pril. Erläuterungen zur geol. Karte … Prassberg a. d. Sann 1898); Pragersko—Slov. Bistrica. 1898 (z J. Dregerjem in pril. Erläuterungen … Pragerhof—Windisch Feistritz. 1899); Celje—Radeče. 1907 (s pril. Erläuterungen … Cilli-Ratschach), vse v merilu 1:75.000. Čeprav je bil veliko časa posvetil listu Radovljica, mu zavratna bolezen ni dopustila, da bi v celoti izdal tudi to geol. karto; izšla je 1933 na Dunaju, a le kot rkp, pri katerem so po T-jevi smrti sodelovali F. Kossmat, O. Ampferer in F. Härtel (redigiral Vetters).

T-jeva znanstvena dognanja in geološke karte veljajo v glavnem še danes. Kolikor je nastalo sprememb, so posledica podrobnejših raziskovanj, ki so zahtevala veliko več časa, kot ga je imel T. na voljo, ali pa v primerih, ko je bilo moč z napredkom geologije natančneje ločiti posamezne sklade. Za izredno vzorno in uspešno delo je prejel štev. priznanja in odlikovanja.

Prim.: J. C. Poggendorf, Biogr.-liter. Wörterbuch zur Gesch. d. exakten Wiss. III., Leipzig 1848, 1329; IV., 1904, 1483–4; F. Seidl, Kamniške ali Savinjske Alpe … 1907, 4, 5, 7, 8, 125; Almanach d. Akad. d. Wiss. Wien 1913, 377–80 (s sliko in bibliogr.); M. Pajk, Cart. 1913, 69–70; S. Rieger, Grazer Tagblatt 1913, št. 46; G. Geyer, Jb. Geol. R.-A. 1913, 193–206 (s sliko in bibliogr.); LZg 1913, št. 9; W. Hammer, Mitt. Geol. Ges, Wien 1913, 168 do 171; W. Petraschek, Montanist. Rundschau 1913, 123 (s sliko); E. Tietze, Vhdl. d. Geol. R.-A. 1913, 49–52; C. Diener, Zentralbl. f. Min., Geol., Paläont. 1913, 119–22; F. Kocbek, Savinjske Alpe. 1926, 87–9 (s sliko); K. Lambrecht in W. et A. Quenstedt, Palaeontologi. Catal. bio-bibliographicus. 1938, 425; H. Zapfe, Index paleontologicorum Austriae. Dunaj 1971, 118 (Catal. fossil. Austriae, zv. 15). I. R.

Rakovec, Ivan: Teller, Friedrich (1852–1913). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi690369/#slovenski-biografski-leksikon (21. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine