Slovenski biografski leksikon

Taufferer Franc Ksaver (pri krstu Jurij Jožef Ksaver Dizma), 53. in zadnji stiški opat (v sklenjeni vrsti stiških opatov), r. 22. marca (ne 13., 23. marca ali 23. apr.) 1733 na Turnu pri Višnji Gori, u. 23. maja 1789 v Lj., pokopan v Viš. Gori. T. je bil 6. sin lastnika turnske gospoščine in preds. kranj. stanov. urada Maksimilijana Antona (gl. rod VII/2) ter Marije Cecilije Katarine r. Fürnpfeil-Pfeilheim (SBL III, 32); krstni botri so mu bili astronom in geograf Jan. Dizma Florjantschitsch de Grienfeld (ib. I, 182–3), Marija Jožefa Leop. Rasp r. Erberg iz Dola (ib. III, 31) in stari stric, grumlofski graščak Vid Jakob T. (gl. rod VI/3). T. je bil mlajši brat eksjezuita, prof. Inocenca T-ja in stric Jan. Siegfrieda Heriberta T-ja (gl. članka). Obiskoval je lj. jezuit. gimn. (1746 v Juventusu izpričan kot sintaksist), vstopil 7. sept. 1750 v cisterc. samostan v Stični, privzel red. ime Franc Ksaver in se 8. sept. 1751 slovesno zaobljubil. L. 1752–6 je bil v Rimu gojenec Germanika, tam iz teologije doktoriral in bil marca 1756 posvečen, se vrnil v Stično, opravljal funkcijo sekretarja in se nadalje izobraževal. Po smrti opata Vilj. Kovačiča (u. 12. marca 1764) je bil 27. sept. i. l. v navzočnosti opatov iz Raina, Kostanjevice, Vetrinja in vicedomovega odposlanca izvoljen, komaj 31 let star, za opata najstar. in največje kranj. redovne ustanove (s tem tudi najvišji prelat v deželi), čez 3 dni umeščen in jo vodil 20 let — do razpusta. Po resignaciji 20. dec. 1784 je živel upok. v Lj. ali na Turnu. Bil je član: Družbe za kmetij. in koristne umetelnosti v Lj., duhovne bratovščine sv. Mihaela v Mengšu, kranj. dež. stanov, arhidiakon gor. nadškofije in cesar. svetovalec.

T. je bil dober gospodar: ni samo poplačal velikih dolgov, marveč je zbral še toliko, da je opravil velika obnovitvena dela v Stični, pri mestn. stolpu v Nov. mestu ter končno še izkazal v blagajni prebitek. V stiški cerkvi je dal: postaviti nagrobnik predhodniku Kovačiču, predelati oltarje, jih opremiti s podobami (delo J. M. Lichtenreitha), izdelati križev pot (Fort. Bergant), nov krstni kamen, oltarno ograjo, korne klopi in klopi v ladji, obložiti prezbiterij z marmorjem, urediti grobnico pod korom, prezidati prelaturo in v njej rokokojsko opremiti opatsko kapelo. Zaradi pretiranega varčevanja pa je 1778 izzval nezadovoljstvo med konventuali in celo upor, kar je imelo za posledico zrahljanje samostanske discipline, izstop novicev (J. Gollmayer, M. Kuralt, A. T. Linhart, SBL I, 229–30, 591–3, 664–72), pritožbe in denunciacije ter slednjič preiskavo, ki jo je ukazala cesarica Marija Terezija, in kazni. Ti notranji pretresi, pri katerih sta bila najbolj aktivna jožefin. usmerjena p. Robert Kuralt (ib. 593–4) in p. Ign. Fabiani, kažejo, da je bil T. idejno bliže svojemu sufraganu, gor. nadškofu Rud. Edlingu (ib. 149–50) kakor jožefincu in janzenistu lj. škofu K. J. Herbersteinu (ib. 303–13).

V slov. kulturno sfero je T. razen z mecenatstvom vidneje posegel dvakrat. Prvič 1770, ko je anon. izšla njegova knjiga Ta kratki zapopadik keršanskiga navuka za otroke inu kmetiške ljudi. Lj. J. F. Eger, 1770 (avtorstvo po Pohlinu) v zvezi z delovanjem bratovščine krščanskega nauka — namenjena katehetom (zato uvod in metodični napotki v lat.). Izšla pa je vsaj še štirikrat (1773, 1801, 1804, 1805), a ne kot ponatis, marveč metodično bolj dognana, s pregledneje razporejeno snovjo, brez latinskih napotkov in ličneje opremljena. Pravopis in jezik sta tradicionalna (dolenj. narečje, štev. germanizmi), ne upošteva Pohlinovih reform (drugače Kidrič, Dobrovský, 12; Zgod., 148). Z gor. nadšk. Edlingom, A. Spendovom, Žigo Kapusom in bratom Inocencem je pregledal in odobril Jan. Nep. Edlinga (SBL I, 146–9) novi prevod izvlečka iz vel. katekizma (1779). — Drugič 1772, ko je bil poklican, naj se izrazi o predlogu B. Kumerdeja (ib. 583–7) glede reforme osn. šolstva na Kranj. (šola naj bo splošno izobraževalna, sredstvo za gospodar. in kulturno razsvetljevanje), ko je do splošne šol. obveze zavzel negativno stališče: otrok podložnikov ne kaže siliti v šolo, ker bi se z branjem kmetje polenili, se odvračali od dela, se ovedeli svojega položaja in postali nezadovoljni z usodo. Zavzemal se je za izbirno šolo, namenjeno izbrancem; četudi je z manjšimi zneski T. podprl stiško osn. šolo in pošiljal na lj. normalko v pedag. tečaj tudi redovnike, je to delal bolj iz lojalnosti navzgor in zaradi predpisov kakor iz prepričanja.

Ali sta T-jeva opatovstvo in razpust stiškega samostana v neposred. zvezi, ni jasno. Najprej je Jožef II., ko je jan. 1782 razpustil tudi 8 kranj. samostanov, Stični prizanesel. Ob obisku v Lj. 20. marca 1784 pa je že menil, da kaže tudi ta samostan razpustiti, čeprav se je ukvarjal z dušnim pastirstvom (na skrbi je imel mimo dekanatov Vače in Šmarje 17 župnij, 14 župn. vikariatov in 3 beneficije) in šolstvom (trivialka v Stični). Možno je, da je zaradi stare rivalitete med Stično (opat najvišji prelat v deželi) in lj. škofom K. Herbersteinom v imenu le-tega cistercian Ign. Fabiani še nadalje rovaril na dvoru zoper opata, kar je izzvalo vladarjevo dokončno odločitev (gl. Linhartovo pismo Kuraltu z dne 6. maja 1784; Pesem od gorivzdignejna zetiškega kloštra, LZ 1882, 606–8 oz. Pesem o stiških menihih, ZD 1901, 281–2). Dejstvo je, da je Jožef II. 4. okt. 1784 zapovedal razpust samostana in da je njegov reskript prišla izvršit 25. okt. t.l. posebna drž. komisija pod vodstvom svetnika dež. glavarstva Jan. Nep. Buzeta. Popis inventarja je trajal do 20. dec., nato je T. kot opat resigniral s priznano letno pokojnino 2000 gld in pravico do nekaj samost. inventarja (srebrno posodje, paramenti). Drugo samostansko premoženje je šlo v verski sklad. Arhiv in z dragocenimi kodeksi bogata knjižnica sta bila večinoma razsuta. Največje dragocenosti so morale biti oddane dvorni knjižnici in arhivu na Dunaj, drugo je prišlo v sestav Družbe za kmetijstvo v Lj. in prek nje v licej. biblioteko oz. NUK, ostanki arhiva pa po raznih ovinkih v DAS. V čigavo last je prešla znamenita stiška lekarna, ni znano. Velikansko zemljiško posest so razdelili domačim in priseljenim kmetom, od nekdaj najbogat. kranj. samostana je ostala le kameralna gospoščina Stična, ki je s težavo vzdrževala razsežne zgradbe. — T. je bil kot človek delaven, odločen in dostojanstven, da je celó pri framasonu A. T. Linhartu kot njegovem nekd. redovn. predstojniku zbujal spoštovanje (gl. pismo M. Kuraltu z dne 6. maja 1784). — Slike (olja), delo Fort. Berganta, so v razvidu 3: ena je propadla na Turnu, druga je v NarG (reprod. Fr. Stelè, Oris zgod. umetn. pri Slovencih. 1924, slika 40), tretjo, najbrž kopijo prve, pa hranijo v knjižn. cisterc. samostana Rain pri Gradcu. — Prim.: r. matice Višnja Gora, mrl. ŠkALj; Nicrologia seu Catal. Domin. Abbatum Sittic. a 1135 ad novissima usque tempora (1777); Nicrologia seu Catal. regularium, que ab anno 1674 secundum annos Induct. et Profess. Deo Sitticii militantibus obierunt aut adhuc militat; Samostan Stična II/16 r (vse DAS); Inventarji (DAS, Stiški arhiv); C. Weibl, Cronicon (knjižn. franč. samost. Novo mesto); Verwaltungsarchiv, Dunaj (Kultus No. 96, Stift Sittich); (R. Podhorsky), Veröffentlichungen No. 1, No. 3, 15–23 (s sliko, rkp zbirka NUK); Dimitz VIII, 168, 214, 217, 218; Glaser I, 174; Kidrič, Dobrovský (kazalo); isti, Zgod. (kazalo); Marn XXII, 48; Pohlin 54; Schiviz, Krain 207, 344, 345 (netočno); Simonič 522; Šafařik 25, 118; Wurzbach 43, 136; Instanzkalender 1774, 1781, 1782, 1791; F. Pokorn, Šematizem lj. nadšk. za leto 1788. Lj. 1908, 16; J. A. Helfert, D. oesterr. Volksschule. I, 1857, 567; P. Radics, MHK 1866, 108; A. Wolf, Aufhebung d. Klöster in Inneroesterreich. 1871, 145–6; Fr. Wiesthaler, LZ 1882, 603–8; V. Milkowicz, Archiv f. oesterr. Gesch. 1889, 291–345; K. Črnologar, MDZK 1891, 227–33; 1900, 168–75; J. Apih, LMS 1894, 308; isti, IMK 1895, 129, 229; ZZ 1895, 463; I. Mauring, DS 1898, 449–52 (s sliko); Jos. Benkovič, IMK 1898, 72; K. Štrekelj, ČZN 1906, 84–5; R. Kušej, Josef II. u. d. äussere Kirchenverfassung Innerösterr. 1908, 237; P. Radics, Studien u. Mitt. zur Gesch. d. Benedictinerorden 1911, 458–76; R. Senn, Cisterzienser Chronik. 1914, 97–104, 353–60; J. Srebrnič, Stična. 1919, 23, (slika); Fr. Stelè, Oris zgod. umetn. pri Slov. 1924, sl. št. 40 (detajl portreta); Katalog portretne razst. Lj. 1925, št. 40; J. Mantuani, S 1925, št. 222; M. Mikuž, Vrsta stiških opatov. 1941, 77–80; A. T. Linhart, ZbD I. 1950, (kazalo); A. Cevc, Fort. Bergant (1721–1767). 1951, 24–6, 31–2, 35–6, 48; V. Schmidt, Zgod. šolstva in pedag. na Slov. I. 1963, 174–7, 205; A. T. Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi. 1967, 192–4; M. Zadnikar, Stiški samostan. 1969, 14, 16, 24. Gpn.

Gspan, Alfonz: Taufferer, Franc Ksaver, plemeniti (1733–1789). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi684767/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine