Slovenski biografski leksikon

Taufer Vida, pesnica, r. 15. jun. 1903 v Toplicah pri Zagorju rudniškemu pazniku Ivanu (pozneje lastnik kamnoloma in apnenic ter hišni posestnik v Zagorju in Litiji) in Leopoldini r. Jerin, u. 18. okt. 1966 na Bokalcah pri Lj. Osn. šolo je 1909–16 obiskovala v Zagorju, 1916 prišla v 3. razr. žen. liceja v Lj., v 6. razr. 1919 zbolela za težko gripo (posledice so jo razjedale po mnenju zdravnikov do smrti) in morala Lj. zapustiti; odšla je v Mrb, tu štud. na učiteljišču, 1923 maturirala. S skoraj istočasno smrtjo staršev 1921 ji je kot najstar. od petero živečih otrok pripadla skrb in odgovornost za vzgojo in nemajhno premoženje družine, katero je po krivdi nespretnega varuha šlo v kratkem po zlu (T-jeva, ki je dala zanj jamstvo, je morala odplačevati dolg iz učiteljske plače vse do 1942). V Mrbu je obiskovala dramatični krožek gledališča. Učiteljevala je v provinci nad 2 desetletji: 1923–8 v Zagorju, vmes nekaj mesecev v Toplicah, 1928–44 v Stični. Avg. 1944 je v njeni prisotnosti peklenski stroj s strahovito eksplozijo uničil pol hiše v Stični, kjer je stanovala, in z njenim stanovanjem prav vse, kar je imela in hranila. Brez vsega se je zatekla v poselsko sobo brezposelne sestre Nike v Lj.; 1945 je T-jevo sprejela v svojo hišo pesnica L. Novy (SBL II, 209). Do 1945 je bila na spisku učiteljev na razpoloženju, po osvoboditvi 1 leto v Lj. učiteljevala, nato je bila referent v kult. odd. min. za prosveto v Lj. do predčasne upok. 1950; 1957 se je preselila v dom na Bokalce.

V javnost je T-jevo pritegnil Iv. Lah (ib. I, 604–5) s prvimi objavami v srednješol. glasilu Preporod (Ciklame, 1920/21, št. 1), vanj sprejel vrsto pesmi iz rkp zbirk Moja beseda in Tihi akordi (psevd. Vida Maja); v Preporodovem krožku se je srečala s Sr. Kosovelom (SBL I, 532–3) in njeg. sodelavci, ki so jo pritegnili k reviji Lepa Vida. Tu še ni prišla do objavljanja, oglašala pa se je v listu Utrinki (1921, opalograf, psevd. Saša) in prodrla v DS (1921), v socialist. družin. list Kres (1921/2) in na prve strani ekspresionist. revije Trije labodje (1922). Ta dosegljiva bilanca 2. ustvarjaln. sedemletja 1917–24 se začenja z veliko zbirko novih pesmi v poletju 1917 in se ustavi zavoljo bolezni. — Rodni industrijski kraj, ki je bil v 1. ustvarj. dobi izzval prvenstveno socialne pesmi in jo v 2. dobi podžigal k socialni upornosti, T-jevi v 3. dobi 1924–31 ni več dajal pobud. Te so se razmahnile šele s preselitvijo v Stično, kjer so našle v mehki in čisti dolenj. krajini odločilno oporo. Sodeč po edini obj. pesmi iz tega časa (V morju lana, LZ 1927, 120; druge pesmi so ostale v ured. predalih, kolikor kasneje niso prišle na dan), se je njen izraz z doživetjem vred spremenil. Svobodni ritem brez blagoglasne rime je sicer ostal, v 3 neenake kitice podaljšana pesem pa preseneča z razkošno barvno epitetonezo, ki potrjuje pesničino polnokrvno samozavest antitezi s prejšnjo črno opustošenostjo. Vendar se ta simbolika, v skladu s slikovito podobo iz prirode, nanaša samo na osebo T-jeve, odbija z narcisoidnostjo odmirajočega ekspresionizma. Nekaj podobnih, bolj blestečih, a manj vsiljivih pesmi, objavljenih v četrti dobi 1931–8, je utegnilo nastati že poprej. Ta doba je bila ustvarjalnosti T-jeve najbolj naklonjena. Brez svetovnonazorskih ali umetnostnih pomislekov jo je od srede 1931 naprej objavljalo časopisje kot: Božji vrelci, DS, Jsln, Kraljestvo božje, LZ, Luč, Naš dom, NR, Roditeljski list, Sd in ŽS. Izbor iz teh objav z dodatkom novih pesmi je 1938 pripravila za zbirko Veje v vetru. 1939 (gl. L. Legiša, 1551 1936/7, št. 17; M. Mohorič, MP 1938/9, 263–5; S. Trdina, Dejanje 1939, 210–2; B. Borko, J 1939, št. 120; R. Rehar, MV 1939, št. 159; isti, Oja 1939, 447–8; T. Debeljak, S 1939, št. 80; L. Legiša, ŽS 1939, 85–8; M. Boršnik, ib. 271–2; Slov. mladina 1939/40, 138–9; L. Novy, Sd 1940, 125–7; Ton Smerdel, Franjevački vjesnik 1939, 305–17; isti, Južni pregled 1939, 288–9). Knjižica je pretehtana in skrbno izpiljena, čeprav je nekat. močnejša pesem izostala. Razen vidnejše izjeme (V beznici) so vse pesmi mehkeje ubrane, česar tudi močnejši realizem III. razdelka ne preprečuje. Vključene so namreč v enakomeren ritem in rimo in domala vse tudi v kitičnost. Rahla doživetje je izklesano v preprosto, a skrajno disciplinirano in melodiozno obliko, neredko v sonet. Podobno, kakor se nekatera pesem zaključuje v krogu z enakim začetkom, se tudi celotna zbirka zaključuje z doživetjem smrti, kakor se začenja, le da žari od hrepenenja po svetlobi, ki je tudi skeptični zaključek ne razblinja. Hrepenenje je ubrano na ljubezen z elegičnim podtonom. Ljubezen postaja zdaj sanjski privid Župančičevih bleščav, vendar kljub nekaterim precioznim odbliskom ekspresionist. metaforike tako preprost, iskren, prizadet, da prepričevalneje zveni brez vsakršnih artističnih okrasij. V izbrani čisti plemenitosti se skriva uporni podton nepremagljive bolečine.

Iz naslednje dobe 1938–45 je bila v to prvo zbirko poslednji hip primaknjena pesem Jutrnjica, ki pa ustreza relig. čustvovanju T-jeve šele zdaj v toliko poglobljenem času. Izraža ga zlasti v knjižici Križev pot. 1941 (gl. T. Debeljak, S 1941, št. 25), kjer spremlja z lirično besedo od postaje do postaje mojstrovino baročn. slikarja F. Berganta. Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni. Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod dojmom velikonočn. koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva in mu jo tako arhaizirano spet vračati. Pred vojno se je T-jeva oglašala še v listih Dejanje, M, MP, Razori. Ob kulturnem molku tudi njena pesem v javnosti usahne. — Sedemletje 1945–52 ostaja v primeri s prejšnjim na videz neplodno, kolikor ne zajema snovi iz NOB in iz bolečine. V tem času se je največ izživljala v mladin. poeziji, ki ji zanjo sicer primanjkuje humorja in otroške radosti, a se ji je ob sodelovanju z L. Novy le posrečilo edino dramsko delce v verzih Mojca in živali. 1950, otr. igra v 6 slikah. Ilustr. Marlenka Muk (gl. M. Mejak, NS 1951, 371–5). Istočasno je obj. svojo drugo pesn. zbirko Izbrani listi. 1950 (gl. A. Baš, LdTd 1950, št. 241; B. Janc, SPor 1950, št. 274; B. Hofman, Mladi rod 1950/1, 235–7; S. Janež, DEn 1951, št. 11; M. Mejak, LdP 1951, št. 5; F. Vodnik, NOja 1951, 282–3; A. Slodnjak, NŽ 1951, 100); v njej je komaj IV. razdelek s sedmimi bolj ali manj partizan. pesmimi izraz te dobe. Slaba polovica je ponatisov (Veje v vetru), le del I. in II. razdelka je pretežno nov, zrcali pa v glavnem prejšnjo, ljubezensko dobo. Zbirka je torej vse drugo kot organska, saj ni ne časovno ne stilno enotna; manjka pa v njej nekaj lepih pesmi, ki so izšle tik pred vojno (Dejanje 1940, 1941; Razori 1940/1; MP 1940/1).

V dobi 1952–9 je T-jeva začela telesno upadati in hirati, dokler ni bila za stalno prikovana na posteljo. Vendar je kmalu po preselitvi na Bokalce zasnovala načrt za tretjo zbirko Svetli sadovi. 1961 (izšla 1962; gl. NOja 1962, 197, 288; K. Kovič, NRazgl 1962, 13; M. Mejak, ib. 94; N. Grafenauer, NSd 1962, 843). Kakor prva zbirka je tudi ta urejena v razdelke, vsak je intoniran padajoče, iz neke svetlobe v temo. V tem sedemletju se postopoma čuti usihanje mehke melodioznosti, tako značilne tudi še za prve kvalitetne pesmi te zbirke. Melodija postaja ostrejša, četudi jo uravnava še zmeraj enakomeren ritem z rimo, utesnjeno v enake kitice. Z izjemo zapletene meditacije (Venomer) izstopata kot ritmično svobodnejši edinole obe izpovedi okupacijske groze. — Samo korak je od te zbirke do še živih verzov iz poslednje dobe 1959–66. V njih je T-jeva o lastnih duševnih in telesnih mukah domala umolknila. Zaprla se je med neprodirne stene, presenečala pa zmeraj znova s trdimi abstraktnimi izpovedmi brez svoječasnega metaforičnega okrasja in subtilne muzike. Približujoč se duhu sodobn. časa, se je izmikala subjekt. neposrednosti. — Posam. pesmi so prevedene v angl., češč., ital., nem. in slovaščino (gl. M. Brecelj–F. Dobrovoljc, Bibl. prevodov iz slov. leposlovja. Le livre slovène 1971). — Psevd.: Vida Maja, Saša. — Prim.: rkp zapuščina pri sestri Niki Arko, Lj.; posamezni rkp v lasti M. Boršnik, A. Gspana, F. Vodnika (vsi Lj.); EJ VIII, 321; Zssl VI, 200–1 (s sliko), 344–5 sl.; T. Debeljak, S 1937, št. 126; J. Korner, Hrv. prosvjeta 1937, 8; S 1939, št. 80; 1941, št. 299; 1942, št. 25; Naša knjiga 1941, št. 4/6, 4–5 (s sliko); L. Novy, NŽ 1953, 7–8; B. Borko, NRazgl 1963, 240; M. Boršnik, NŽ 1963, 252 (s sliko); J. Kajzer, TT 1965, št. 20 (s sliko); M. Boršnik, Delo 1966, št. 286 (s sliko); ista, NŽ 1966, 419 (s sliko); ista, Sd 1966, 1235–48; J. Zupančič, PDk 1966, št. 256; Slov. književnost 1945–65. I. (1967), 61; II. (1967), 426; M. Strašek, VMrb 1967, št. 2; J. Kajzer, Mladina 1968, št. 21; isti, Jana 1973, št. 14 (s sliko). — Slika: 2 portreta F. Vesela iz 1930–5, olje, pl. (last sina prof. Sava Vesela, Lj.). Bk.

Boršnik, Marja: Taufer, Vida (1903–1966). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi684233/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine