Slovenski biografski leksikon

Štoka Jaka, prosvetni organizator, igralec, pisatelj in knjigotržec (ni sorodnik Franca, gl. čl.), r. 5. jul. 1867 na Kontovelu pri Trstu ribiču in kamnoseku Antonu ter Mariji r. Mauri, u. 15. avg. 1922 v Trstu. Osn. šolo je obiskoval na Proseku-Kontovelu, kljub nadarjenosti se dalje ni šolal, pač pa se sam izobraževal (znal slov., ital. in nem.); po odsluženju voj. roka pri mornarici (dosegel čin podofic.), je v dom. vasi 1890 ustan. Gospodar. društvo, 1891 pa pevsko-prosv. društvo Danica, bil mu dobro desetletje pevovodja, igralec, režiser in organizator prosv. in gospodar. akcij (zgraditev gostiln. prostorov za društvo z dvorano in odrom – največji v tržaški okolici). L. 1891 je postal uradnik, nato solicitator in ravnatelj v odvetn. pisarni G. Gregorina (SBL I, 260) in E. Slavika (ib. III, 359), tu ostal do 1914, ko je odprl v Trstu edino slov. knjigarno (obstajala tudi po Š-ovi smrti) in izdajal oz. zalagal slov. knjige. Š. je 1902 dal pobudo za ustanovitev Dramat. društva v Trstu, bil njegov intendant, neumoren odrski delavec in je med prvimi dosegel, da so 1904 dobili Slov. v Nar. domu v Trstu gledal. oder in dvorano, 1907 pa ustanovili stalno slov. gledališče; v društvu je med 1891–907, čeprav amater, kmalu igral glavne vloge (Nande v Rokovnjačih) in postal režiser. Po 1907 je ostal še član gledal. odbora, a nastopal ni več. Ob 80-letnici društva Danica so na Kontovelu (pročelje stavbe Gospodar. društva) Š-u odkrili 31. avg. 1968 spomin. ploščo.

Š. je napisal več preprostih burk: Ne kliči vraga! 1905, 1908²; Trije tički. 1905, 1910²; Moč uniforme. Burka s petjem … 1909 (uglasbil Hrabroslav Vogrič); Mutasti muzikant. 1910; Anarhist. 1912; Lažizdravnika. 1923. Kot knjigarnar je 1916–33 izdajal žepni koledarček Vedež; 1918–9 Gospodinjski koledar; 1922–3 priročnik Hišni prijatelj in ju večinoma sam polnil s prispevki; založil je mdr. vojne zapise A. Resa (SBL III, 86) Ob Soči. 1916, 1917² ter prvo pesn. zbirko J. Lovrenčiča (ib. I, 682–3) Deveta dežela. 1917; I. Kleinmayr, Priročna slovnica ital. jezika. 1919; istega Ital.-slov. in slov.-ital. žepni slovar. 1920. – Odrske igre, ki sicer niso posebna slovstvena vrednota, so bile s svojo domačnostno, veselo vsebino in ljud., odrskim prijemom priljubljene v Trstu in okolici, pozneje tudi v Sji, poglabljale so ljubezen do odrske dejavnosti, dvigale nar. zavest med ljudstvom, ga izobraževale; bile so odraz dobe in slov. ljudi (kmečki očanci, obrtniki, občin. uradniki in oblastniki, agenti in žandarji) in so si našle in si še danes najdejo hvaležno občinstvo. – Prim.: SDL II, 163; E 1922, št. 193; M 1922, 287, 367–9 (s sliko); Vedež 1922; 1926, b. pag. (s sliko); GL Slov. gled. v Trstu 1967, 1–2 (s sliko); B. Gerlanc, Ob našem prazniku. 80-letnica … društva Danica … 1969, 1–12 (s sliko); Delo 1969, št. 324; PDk 1969, št. 203; Zaliv 1969, 202–4; Primorske novice 1970, št. 4; VMrb 1970, št. 244. Glc.

Gerlanc, Bogomil: Štoka, Jaka (1867–1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi668574/#slovenski-biografski-leksikon (19. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Primorski slovenski biografski leksikon

ŠTOKA Jaka, pisatelj, igralec, režiser, prosvetni delavec, r. 5. jul. 1867 na Kontovelu pri Trstu, u. 15. avg. 1922 v Trstu. Oče Anton, ribič in kamnosek, mati Marija Mauri, gospodinja. Osn. š. na Proseku-Kontovelu; učenja ni mogel nadaljevati, ker so bili starši siromašni in so zgodaj umrli. Delal je doma in se sam izoblikoval (znal je slov., it., nem., in franc.), dokler ga niso poklicali k mornarici. Tu se je tako izkazal, da je napredoval do podoficirja, predlagali pa so mu, naj ostane v mornarici. Vrnil se je domov in se vrgel na prosv. in gosp. delo. 1889 je ustanovil pev. društvo Danica z igralsko skupino. Š. ji je bil preds., pevovodja, režiser in igralec dobro desetletje. 1900 je ustanovil Gospodarsko društvo, ki je na njegovo pobudo zgradilo gostilniške prostore in dvorano z odrom, največjo v trž. okolici, 1891 je postal uradnik, nato solicitator in ravn. v odvetn. pisarni dr. G. Gregorina in E. Slavika in ostal tu do 1914, ko je odprl v Trstu knjigarno (edino slov.) ter izdajal in zalagal slov. knjige. 1902 je dal pobudo za Dramatično društvo v Trstu (preds. dr. Jos. Abram, tajn. Jos. Prunk) in postal njegov intendant, režiser in igralec. Sprva so igrali v Narodnem domu pri Sv. Ivanu in Š. je v letih 1903 in 1904 tam zrežiral šest iger: Mlinar in njegova hči, Mirijana, Ženski Otelo, Šest tednov po poroki, V Ljubljano jo dajmo in Krivoprisežnik. 1904 so dobili Slov. v Trstu Narodni dom z gled. odrom in dvorano. Tudi tu je Š. režiral in igral. Pripravil je prvo predstavo, Jurčič-Govekar Rokovnjači, in igral v njih glavno vlogo Nandeta (predst. 8. in 15. jan. 1905). Sledile so njegove režije iger: Na Osojah, Materin blagoslov, Legionarji, Ženski jok, Zgrešeno nadstropje, Mirijana (ponov.), Šivilja, Čevljar baron, Kinematograf ali Martin Smola, Ugrabljene Sabinke, Putifarka, Čarovnica pri jezeru, Pri belem konjičku. Kot režiser je bil Š. zelo vztrajen, reden, natančen, imel je razvit estetski čut za odrsko podajanje. Znal je razgibati množične prizore in izoblikovati posamezne igralce. Kot igralec je bil izrazit, dosegel je veliko spretnost, a najučinkovitejši je bil v intrigantskih vlogah. Ko so 1907 ustanovili v Trstu Stalno slov. gledališče, se je Š. umaknil z odra, ostal pa je član gled. odb. Nastopal je le občasno, navadno na Miklavževih, Silvestrovih in Sokolskih večerih in tu se je izkazal predvsem kot učinkovit komik. - Š. je napisal več iger, ki so šle preko vseh tukajšnjih odrov. Prvo njegovo delo je Gospod Lukin. Spisal J. Štokovič in uglasbil H. Skalovič (1897). To sta J. Š. in Hrabroslav Ražem, organist in skladatelj iz Bazovice. Po ustanovitvi Dram. društva v Trstu je napisal šest burk: Ne kliči vraga! Burka v enem dejanju s petjem (izšla 1905 in 1910). Poudarek je na ošabnosti bogatih kmetov, ki gledajo pri porokah svojih otrok samo na denar. - Trije tički. Burka v dveh dejanjih (1905 in 1908). Krojač, urar in loncevez delajo vse narobe, se šalijo in pojejo. - Moč uniforme. Burka s petjem v treh dejanjih (1909, uglasbil Hrabroslav Vogrič), Krojač ukroti hudo ženo. - Mutasti muzikant. Burka v enem dejanju (1910). Družinski prepir z deklinim fantom, ki se skrije v omaro, in s fantom, ki se dela mutastega. - Anarhist. Burka v dveh dejanjih (1912). Zabavna občinska seja o domnevnem anarhistu in komičen razplet. Nastala je pod vplivom Sumljive osebe srb. dramatika Branislava Nušića. - Lažizdravnika. Burka v dveh dejanjih (izšla po avtorjevi smrti 1923). Zdravnikov sluga in njegov prijatelj se spremenita v zdravnika in zabavata občinstvo. - Vse Š-ove igre so burke, namenjene vaškim ljudem, ki so imenovali vsako prireditev »veselico«, kar pomeni, da so se hoteli veseliti in zabavati. Pravih odrov je bilo malo, zato jih je Š. napisal tako, da jih je mogoče povsod igrati. Nekatere burke se močno približujejo opereti. Prof. Fr. Koblar je o njih zapisal: »Ta umetniško sicer nepomembna dela so vendarle imela svoj uspeh: s ceneno zabavnostjo so pritegovala h gledališču najširše občinstvo ter posredno vplivala tudi na narodno zavest tržaških Slovencev.« Čeprav je hotel Š. zabavati, je ob smehu povedal marsikatero bridko resnico, tako javnim upraviteljem (npr. občinske seje) kot posameznikom (bogatim kmetom, budim ženam). Ljudi je zajemal iz vsakdanjega življenja domačih krajev, zato so odraz dobe in razmer. Razsipno je uporabljal besedno, značajsko in položajno komiko. Da so burke še vedno žive, kažejo ponovne uprizoritve v povojni dobi. Samo SSG v Trstu je uprizorilo: 1967/68 Anarhista 18 krat, 1969/70 Moč uniforme 38 krat, 1971/72 Tri tičke 29 krat, 1973/74 Mutastega muzikanta in Ne kliči vraga! 25 krat. Več iger je uprizoril amaterski oder s Proseka-Kontovela, ki se je dec. 1978 poimenoval po Jaki Štoki. - Končno je Š. važen kot založnik. Od 1916–35 je izdajal žepni koledarček Vedež, v letih 1918–19 Gospodinjski koledar, 1922–23 priročnik Hišni prijatelj; oba je večinoma sam pisal. Založil je vojne zapiske Al. Resa Ob Soči (1916, ponat. 1917), prvo pesniško zbirko Joža Lovrenčiča Deveta dežela (1917) ter Ivana Kleinmayra Priročna slovnica ital. jezika (1919) in Ital.-slov. in slov.-ital žepni slovar (1920). Ob 80-letnici Danice so mu na pročelju stavbe Gosp. društva na Kontovelu odkrili spominsko ploščo (31, avg. 1968).

Prim.: Bog. Gerlanc, Š. J., SBL III, 690–91 in tam navedena liter.; J. Samec, J. Š., M 1922, 367–69s sl.; Fr. Koblar, Slov. dramatika, I. knj., Lj. 1972, 222; M. Jevnikar, Slov. književnost v It., RAITrstA 15. maja 1979; Isti, Rojstne hiše naših velikih mož na Tržaškem, Dramatik J. Š., Kol-GMD 1985, 110–12 s sl. roj. hiše in s ploščo na Gosp. društvu; Eva Ficiur, Gledališka dela Jake Štoke, doktorska teza na univ. v Vidmu v akad. letu 1982–83, str. 172; SG v Trstu, Lj. 1986, pass., str. 12 s sl.; Dokumenti SGFM, Lj. 1988, 52 in pass., 156 s sl.

Koren

Koren, Jože: Štoka, Jaka (1867–1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi668574/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič Suhadolc - Theuerschuh, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1989.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine