Slovenski biografski leksikon

Štebi Anton (od 1920 tudi Milorad), politik, v Lj. r. 31. okt. 1877, brat Alojzije (gl. čl.) in u. 13. jun. 1942. Po osn. šoli in realki (1889–96) v Lj. je končal univ. v Altenburgu (Nem.), 1904 dipl. (inž. elektrotehn.), 1906 se študijsko mudil pol leta v Ameriki; zaposlil se je najprej na Dunaju v strojnopreizkuševalnem odd. elektrotehn. podjetja, 1912–4 v Sarajevu; med prvo svet. vojno mobiliziran v inženir. enotah, po vojni je bil inšp. dela pri nar. in dež. vladi v Lj. L. 1920 se je preselil v Bgd, kjer je bil osrednji inšp. dela in načelnik odseka v min. za socialno politiko do 1924, nato se je vrnil v Lj., tu zastopal dunaj. elektr. industrijo Elin Viennese, bil tehn. svetovalec pri češki tovarni Škoda in njen centralni zastopnik za vso Jslo, kot tak oskrboval jsl industrijo z opremo (npr. elektr. centralo v Nišu), 1937–41 vodil dobave orožja vojnemu ministr. Jsle in zato živel nekaj v Podborštu pri Črnučah, nekaj v Bgdu. Prodajalno elektrotehn. izdelkov v Lj. je odstopil svojemu družabniku. Apr. 1941 je doživel v Bgdu, odtod se je ilegalno umaknil najprej v Lj. in na Vrhniko, jun. 1941 na svoje posestvo v Kraljevico (hrv. Primorje), dec. i. l. se vrnil v Lj. in aktivno vključil v OF; 27. febr. 1942 so Š-ja ital. okupac. oblasti aretirale, do 18. marca držale v zaporu, nato selile iz zaporov Padove, Benetk, Trsta in Postojne nazaj v Lj., kjer je bil mdr. po krivem obdolžen sodelovanja pri atentatu na bančnika-kolaboracionista Avg. Praprotnika in kot talec ustreljen.

Š. je bil pred prvo svet. vojno aktiven soc. demokrat; maja 1912 se je udeležil VIII. zbora Jsl soc. dem. stranke v Lj., nastopil v debati o separatizmu v češ. delav. gibanju ter predložil samost. resolucijo (Zarja 1912, št. 286; Zgod. arhiv KPJ, tom V, Bgd 1951, 239–40, 245), ki pa ni bila sprejeta. Spomladi 1914 je zaradi svoje kritičnosti prišel v ostro nasprotje z vodstvom soc. dem. stranke (očital ji malomarnost v agitac. delu, nekvalificiranost kadrov, neopravičeno prenehanje Zarje kot dnevnika, »rejenje v stranki«), opazil pri njem oportunistične in reformistične deformacije in s tem zavzel stališče levega socialista. L. 1918 je bil med pobudniki opozicije v JSDS (tkim. »socialist. omladine«), ki je začela izdajati glasilo Demokracija. Konec vojne, razpad Avstro-Ogrske, nastanek kraljevine SHS idr. so Š-ja dvignili v vrste vodilnih osebnosti slov. delav. gibanja in JSDS, v katere izvršnem odboru je bil; postal je eden nosilcev opozic. struj v soc. dem. stranki in vpliven vodja delavstva v Sji. Od 1919 se je v soc. dem. tisku vedno pogosteje in vedno bolj zavzeto potegoval za radikalne družbene spremembe, nastopal na javnih zborovanjih, bil preds. okrožne org. JSDS za Lj. in okolico. Zavzet za razvoj Sje, je jun. 1919 obiskal Kor. in Clc potem, ko ga je bila zasedla jsl vojska, ugotovil »klavrne« plodove »narodnjakarske domišljavosti in slov. aneksionistične nadutosti iznad pohojene pravice« in zagovarjal samoodločbo prebivalstva. Hitro naraščajoča opozicija v stranki (Š., M. Lemež [SBL I, 633], Drag. Gustinčič [ib., 277–8], R. Golouh [ib., 231], Nino Furlan idr.) je vznemirila desnič. vodstvo, da je izključilo Gustinčiča in Furlana, Š-ja pa (verjetno neopravičeno in brez dokazov) obdolžilo denuncianstva (oficirja Zv. Bernota zaradi predavanj v stranki); Š. se je zato jul. 1919 umaknil iz stranke, društev in polit. javnosti. Da bi se bil priključil prostozidarjem, za to ni bilo ne tedaj ne danes ustreznih dokazil. L. 1925 je obnovil zveze s kom. stranko, sodeloval pri ustanovitvi in vodstvu Delav. kmetske matice v Lj. (zadruge za izdajanje marks. literature), ki jo je ustan. KP; bil član uredništva strankine teoretične in publicistične revije Zapiski Delav. kmetske matice; ko pa je bila konec 1925 revija polic. ukinjena, se je vnovič umaknil iz polit. življenja. Posvetil se je gospodar. dejavnosti. Sredi 30-ih let je nastopil s polit. programom samouprave Jsle in Sje. L. 1936–8 je podprl ljud. fronto in nar. obrambno gibanje, ki ga je vodila KP skupno z drugimi naprednimi organizacijami, se pridružil nov. 1939 Zvezi delovnega ljudstva Sje in podpisal njen razglas Kaj hočemo, zaradi česar je bil z drugimi podpisniki nekaj časa zaprt.

Š. je bil eden prvih, če že ne prvi slov. raziskovalec dela in delovnih pogojev v industriji, zlasti vpliva tehnike na delovno storilnost in nove tehnologije na delav. gibanje. Poznal je tedanji najsodobn. delovni sistem amer. tehnologa F. Taylorja in ga ocenjeval kot naravno posledico nezadržljivega pritiska tehnizacije. Seznanjen z ravnijo delav. gibanja, je 1913 prišel do presenetljivih ugotovitev, da je delav. gibanje v nekem prehodnem obdobju, da ima soc. demokracija senčne strani, in zaslutil, da bo v strok. organizacijah (sindikatih) marsikatera taktika »blizu reakcionarnega gibanja« (Naši zapiski 1913, 145 sl.; 1914, 7 sl.). Po Š-ju je organizirani proletariat radikalen, levičarsko orientiran, medtem ko hodi vodstvo stranke mlačno, oportunistično pot; stranki manjkata močna roka in jasna, dosledna usmeritev; zato se je treba otresti psevdopolitike Ant. Kristana (SBL I, 571–2). V polemiki z Alb. Prepeluhom (ib. II, 495–7) je 1919 trdil, da jsl proletariat nima nobenega interesa na nacionalizaciji veleindustrije, pač pa na skorajšnji socializaciji v marksističnem smislu. Zedinjenje delavstva v novi državi SHS je označil kot veliko, važno nalogo, ki jo je treba takoj izvesti. Tako se je Š. po 1. svet. vojni razšel s strankinim oportunizmom in reformizmom, izoblikoval določen načrt za preobrazbo jsl soc. dem. stranke in delav. gibanja. Svet. razvoj se mu je kazal v poglavitnem nasprotju med revolucijo in reakcijo, v odločitvi ali za Pariz ali za Moskvo, za imperializem ali za demokracijo, pri čemer se sam izjavlja za Moskvo, za novo demokracijo, ne da bi sprejel boljševizem kot doktrino in Komun. internacionalo kot novo mednar. delav. organizacijo, dasi je obsodil Prepeluha in Golouha za včlanitev JSDS pomladi 1919 v propadlo Drugo internacionalo; kot filo-komunist se je znašel v sredi med socialdemokratizmom in boljševizmom. V tedanjih nazorih Š-ja (da je samoodločba narodov in uresničenje jsl države predvsem narodnogospod. problem, da delavstvo stremi po zedinjenju predvsem zaradi gospod. in soc. potreb, da je treba ljudi vzgojiti v zavedne producente in konsumente i sl.), se je poudarek na prvotnosti gospod. interesov v družbi sprevrgel v pretirano ekonomiziranje družbenega življenja, kar je Š-ja zbliževalo s Henr. Tumo. Glede nekaterih prvin narodovega življenja ni bil dosleden v presojah: 1918 je govoril o enotnem jsl jeziku, hkrati pa zaradi razlik v narodni psihi o nepremostljivih prepadih med posameznimi plemeni oz. narodi, h katerim šteje Slovence, Hrvate, Srbe iz obeh kraljevin (srb. in črnog.), Bolgare in Makedonce, katerih združitev je po njegovem nemogoča; menil tudi, da je zedinjenje balkanskih narodov brez »resne podlage v sedanji dobi«; zavzemal se je takrat za jsl državo tokraj Save, Donave in Drine, znotraj katere je predvideval pojav narodnopolit. bojev med Slovenci, Hrvati in Srbi; l. 1936 pa gradil svoje nacionalne poglede na doktrini »treh narodov« in na preureditvi Jsle z ustanovitvijo šestih ali sedmih pokrajin. samouprav. Samosvoje je Š-jevo stališče l. 1918 do Trsta: nedvoumno se je izrekal za pripadnost Trsta jsl državi, pri tem pa zahteval za njegov razvoj popolno svobodo tržaške luke in »medsebojni sporazum vseh prizadetih narodov v socialist. duhu«. Tretje rešitve – »neodvisne tržaške republike«, ki je vznikla med tržaškim delavstvom okt.–nov. 1918, ni sprejemal. Patriotično, a hkrati internac. prepričanje je izrazil z nazori o kor. vprašanju, ko je nasprotoval aneksionist. politiki in zagovarjal samoodločbo prebivalstva. Krivičnost nad narodn. množicami, pomanjkljivosti nove države SHS, zlasti centralist. uprava, zapostavljanje nacionalnih koristi slov. naroda usmerjajo zato Š-ja 1919 k rešitvi poglavitnih družbenih nuj, ki jih je videl v socializmu in v delav. razredu kot nosilcu nove demokracije. Vsi ti pogledi so našli med delavstvom velik odmev in plodna tla.

Š. je objavljal članke in razprave v Družin. kol. (1913), Zarji (1913, št. 570, 594, 595, 598), Naših zapiskih (1913, 1914), deloma pod psevdonimom Outlaw v Demokraciji (1918) in Napreju (1919, št. 22, 36, 41, 50, 57, 58, 142, 145, 146, 156), v Zapiskih Delav. kmetske matice (1925, št. 3), v Zborniku Delav. kmetske matice (1925) in Neodvisnosti (Mrb 1937, št. 36). V članku Narodnogospod. utrinki (Naprej 1919) je npr. razglabljal o izkoriščanju gozdov in vodnih sil, o elektrifikaciji Sje, navajajoč konkretne predloge, ki so se začeli uresničevati šele v zadnjih dveh desetletjih (npr. gradnja elektrarn na Dravi).

Izdal je knjige: Vzgoja in zaščita obrtnega in industrijskega naraščaja. Lj. 1922 (predlaga mdr. 8-razr. obvezno osn. šolo, podržavljeno šolanje, pouk vajencev med delov. časom, samoupravno življenje v vajen. domovih); Brezposelnost in gospodar. kriza. Lj. 1933, samozal. (predlaga zaposlitev z javnimi deli, načrtno gospodarjenje, gradnjo hidrocentrale na Tari in Morači, tovarn za aluminij, nitrate in klorate, avtocesto Lj.–Bgd–Skopje ipd.; Š. se kaže tu naprednega analitika in realista); Samouprava Sje, tisk. Zgb 1936 (tožilstvo je sprožilo sodno preiskavo, jo pozneje ustavilo; gre za programsko delo nacionaln. demokrata, pogumnega vizionarja prihodnosti in hkrati vročega slov. patriota; čeprav se je oddaljil od svojih nazorov iz 1919, tj. od revol. ciljev delav. razreda, mu je delav. gibanje še zmerom pomenilo napredno silo in zaveznika; prišel je navzkriž s politiko KP o slov. vprašanju, ko je pritrjeval SLS; želel je ureditev Jsle, t. i. pokrajinsko samoupravo 7 pokrajin: Sje, Hrv., Bosne, Vojv., Srbije, Makedonije in Črne gore, z njo v zvezi priobčil zgledni proračun države za 1936–7, predlagal preureditev države po zamisli Vl. Mačka; nasprotoval je nacionalni politiki KPJ, dasi tega nikjer ne omenja, medtem ko negativno ocenjuje social. voditelje); 29. oktober. Mrb 1939 (ob obletnici razpada Avstro-Ogrske se je spomnil preteklih napak, se zavzel za »samostojnost slov. naroda v skupni državi Slov., Hrv. in Srbov«, bil kritičen do SLS in do A. Korošca [SBL I, 517–20], sporazum Maček-Cvetković pa ocenil zelo ugodno; knjiga vsebuje tudi integralna besedila krfskega pakta iz 1917, majniške deklaracije iz i. l., zagrebške resolucije marca 1918, nekaterih poglavitnih listin Nar. vijeća v Zgbu, slov. deklar. jan. 1933, nar. sporazuma z dne 8. okt. 1937, resol. kmetsko-delav. gibanja z dne 29. jan. 1939 idr.).

Š. spada med samosvoje in vplivne slov. politike. Začel je pot v delav. gibanju kot levi socialist, sprejel okt. revolucijo kot začetek nove demokracije, postal pobudnik komunist. gibanja v Sji in ostal na glasu komunista oz. simpatizerja s KP do smrti, dasi je kasneje svoje sile osredotočil na splošno nac. politiko slav. naroda, se zavzemal za samoupravno Sjo, prispeval k obrambi Jsle pred fašizmom, da bi se 1941 pridružil OF slov. naroda, izjavljajoč se 1942 v predsmrtnem pismu za vstajenje nove »sproščene Slovenije«. – Prim.: Tuma 458; A. Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. Lj. 1938, 490; Zbornik dokumentov in podatkov o NOV jsl narodov, VI. knj. 1, 1952, 475, 476; knj. 3, 1956, 439; I. Kreft, Spomini ljud. agitatorja. Mrb 1954, 81, 97, 108; I. Regent, Poglavja iz boja za socializem. I. Lj. 1958, 129; D. Kermavner, Kron 1959, 59–60, 64; isti, Iv. Cankar in slov. politika l. 1918. Lj. 1968, 234–5; Fr. Klopčič, Zaton … Prispevki za zgod. delavskega gibanja. Lj. 1960, I, 64, 67; isti, Velika razmejitev. Lj. 1969, 34, 38, 40, 85, 161, 163–4, 251–2, 258; I. Regent-I. Kreft, Progres. preusmeritev polit. življenja … Mur. Sobota 1962, 208, 220; Fotografski dokumenti o boju KPS, I, zv. 1, 1964, 196; zv. 2, 1965, 441; M. Mikuž, Oris zgod. Slovencev v stari Jsli 1917–41. 1965, 30, 37; R. Golouh, Pol stoletja spominov. 1966, 78, 100, 136, 144, 347. Kpč.

Klopčič, France: Štebi, Anton (1877–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi665618/#slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine