Šest, Osip (1893–1962)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 9, 28. 2. 1926

Slovenski biografski leksikon

Šest Osip (Josip), režiser in publicist, igralec, r. 23. jul. 1893 v Metliki učitelju Andreju (1854–923) iz Bohinja in učiteljici Mariji r. Andolšek (1869–95), u. 22. maja 1962 na Golniku, pok. v Lj. Obiskoval je osn. šolo (1899–904) v Krškem in Cerknici, realko v Lj. (1904–11), nato Ottovo gledal. šolo na Dunaju. Po poskusnem igral. nastopu 16. febr. 1913 v lj. slov. dež. gled. v A. Schwagerja dij. tragediji Red iz nravnosti (S in SN 1913, št. 39) je bil 1914 redni član lj. gled., se udeležil njeg. daljše turneje (12. apr.–20. jun.) po Istri, v Trstu, pa Gorenj., Štaj., Dol. V počitnicah 1913 in 1914 je nastopal v nem. Sommertheatru v Litomeřicah in Chomoutovu na Češ. L. 1915 je kot rus. vojni ujetnik deloval v gled. v Rjazanu in Moskovskem nar. domu, se jun. 1919 vrnil domov, bil od sezone 1919–20 igralec in režiser v SNG v Lj. ter se 23. nov. 1923 por. z igralko Nano Wintrovo (1885–959). Ostal je v Lj., z izjemo sezone 1945–6, ko je bil brez službe, in 1946–7, ko je bil prideljen SNG v Mrbu; 23. marca 1952 je praznoval 40-letnico svojega dela, bil 31. dec. i. l. upok. Kot mednar. priznanje je prejel 1925 diploma franc. ministrstva za prosveto v Parizu, doma pa naslov prof. in viš. režiser. L. 1965 so mu v Metliki odkrili spominsko ploščo.

Š. je že kot srednješolec nastopal pri dij. predstavah v areni Nar. doma v Lj., obiskoval dram. šolo M. Skrbinška (SBL III, 335–7), kazal tudi lit. nagnjenja (gl. Zk 1912; Dan 1913, št. 551, 686) ter zavzetost za igral. poklic (prim. Poglavje o pojmu »umetnik«, Stanovska organizacija igralcev, Dan 1913, št. 481, 664). Prva leta je nosil glavno težo gled. dela; zgodaj je prišel v stik s pomembnimi gled. strokovnjaki. Po 1925 je redkeje nastopil. Kot igralec je v duhu časa ljubil fantastične, nenavadne ali živčno razrvane osebe npr.: Baron (Rittner, Mimogrede), Kočkarov (Gogolj, Ženitev), Luka (Gorki, Na dnu), On (Tucić, Golgota), Vrag (Molnár, Vrag), Stotnik (Strindberg, Smrtni ples), Teodor (Schnitzler, Ljubimkanje), Peter (Cankar, Pohujšanje), Anthony (Galsworthy, Borba), Fedja (Tolstoj, Živi mrtvec), Andrej Bledica (Shakespeare, Kar hočete), Pišta (Langer, Kamela skozi uho šivanke). V celem je ustvaril ok. 60 igral. tipov in izvirnih podob. — Po 1925 je bil Š. predvsem režiser. Njegov dnevnik navaja nad 250 dram. in opernih režij ter nad 2400 uprizoritvenih večerov, večinoma v Lj., pa tudi gostovanja v Mrbu, Celju, Sarajevu, Osjeku, Varaždinu in Karlovcu. Pripravil je večino prvih uprizoritev slov. del: St. Majcen, Kasija; Iv. Cankar, Hlapci; A. Kraigher, Školjka; I. Šorli, Na Pologu; A. Novačan, Veleja, Herman Celjski; Ks. Meško, Pri Hrastovih; O. Župančič, Veronika Deseniška; Sl. Grum, Dogodek v mestu Gogi; B. Kreft, Celjski grofje; skoraj vse mladin. igre P. Golie, začenši s Peterčkovimi poslednjimi sanjami, njegovo dramatizacijo Desetega brata in Dobrudžo. — Iz klasičnega sporeda: Sofoklej-Hofmannsthal, Kralj Edip; Aristofanes, Lizistrata; Hofmannsthal-Župančič, Slehernik; Ben Jonson, Volpone; Molière, Skopuh, Namišljeni bolnik, Izsiljena ženitev, Ljubezen zdravnik; Goethe, Faust; Schiller, Razbojniki; cikel Nestroyevih burk (Lumpacij Vagabundus, Danes bomo tiči, Utopljenca, Pritličje in prvo nadstropje, Za ljubezen so zdravila); Büchner, Vojček, Dantonova smrt; iz novejše klasike: Tolstoj, Živi mrtvec, On je vsega kriv; Wilde, Saloma, Bunbury; Maeterlinck, Vsiljenka, Slepci; Shaw, Cezar in Kleopatra; E. Rostand, Cyrano de Bergerac, Orlič; Strindberg, Smrtni ples; A. Schnitzler, Ljubimkanje, Zeleni kakaduj; L. Andrejev, Dnevi našega življenja, Anfisa, Prekrasne Sabinke; Pirandello, Šestero oseb išče avtorja, Henrik IV.; Hasenclever, Gobsek, Boljši gospod; Molnárjeve fantastične igre. — Iz širše jsle dramatike je uprizoril: Begović, Pustolovec pred vrati, Brez tretjega; Feldman, Zajec; Janković, Brez ljubezni; Nušić, Protekcija, Pot okoli sveta; Dimitrijević, Ljubimec svoje žene; Vesnić, Gosposki dom; iz bolgarske dramatike: Kostov, Goljemanov. — Gojil je tudi novejšo lahkotno veseloigro, skorai brez izbire od Blumenthalovih in Kadelburgovih burk (Pri belem konjičku) ali Schönthanovih Ugrabljenih Sabink do Zuckmayerjevega Veselega vinograda; novo franc. komedijo (Pagnol, Jules Romain, Achard); češko: Langerjeve komedije, O. Scheinpflugove in Piskořeve ter Haškovega Švejka.

Š-ovo posebno prizadevanje in največji uspeh je bilo uprizarjanje Shakespeara. Od 1920 do 1938 je pripravil 13 tragedij in komedij, nekatere tudi v novi zamisli: Sen kresne noči (dvakrat), Komedija zmešnjav (dvakrat), Hamlet, Othello (trikrat), Kar hočete, Beneški trgovec, Zimska pravljica, Macbeth, Mnogo hrupa za nič, Ukročena trmoglavka, Romeo in Julija, Vihar, Julij Cezar.

V operi: Izvirna slov. dela: A. Förster, Gorenj. slavček; R. Savin, Gosposvetski sen, Matija Gubec; H. Sattner, Tajda; Sl. Osterc, Iz komične opere; D. Švara, Veronika Deseniška. Iz svetovnega sporeda: Don Juan, Figarova svatba, Čarostrelec, Carmen, Evangeljnik, Jevgenij Onjegin, Pikova dama, Bajazzo, Glumači, Aida, Rigoletto, Ples v maskah, Večni mornar, Prodana nevesta, Libuša, Jakobinec, Carjeva nevesta, Bohême, Manon Lescaut, Tosca, Turandot, Hugenoti, Notredamski zvonar, Samson in Dalila, Zaljubljen v tri oranže, Katarina Izmajlova. Iz hrv.: Nikola Šubic Zrinjski, Novela od Stanca.

Š. je poleg M. Skrbinška prvi preusmeritelj slov. gled. kulture. Iz Rusije je prinesel nove oblikovne osnove, nov delovni način in svojstveno občutje gled. sveta; te pridobitve je dopolnjeval s študijem gled. življenja v Sred. in Zah. Evropi (Dunaj 1920, Praga 1921, Berlin 1922, Rim, Pariz, London), zlasti je sprejel pobude ted. ekspresionizma. Njeg. uprizoritve so se nagibale v reprezentativnost in slikovitost; iskal je večjega poudarka v močni dramatični zgodbi in presenetljivosti kakor v besedni dognanosti. Najbolj se mu pozna Reinhardtov vpliv. Bil je nagel, okreten in neupogljiv delavec, obdarjen z domiselnostjo in izrazitim čutom za teatraličnost. Odtod tudi težnja po velikih predstavah in poskusi gledališča na prostem. Pred uršulin. cerkvijo v Lj. je uprizoril Slehernika, v polet. gled. v Tivoliju Sen kresne noči, Kralja Edipa, Kulturno prireditev v Črni mlaki, Prodano nevesto. — Z njegovimi režijami so se močno premaknila tudi vprašanja odrskega prostora, posebno inscenacije, ki jim je Š. postavljal vedno nove zahteve ter prvi terjal sodobno odrsko opremo.

Kot vzgojitelj je 1919–45 predaval gled. igro in recitacijo na konservatoriju GM; vodil dram. šolo Združenja gled. igralcev, od 1954 na AG operno dramaturgijo, režijo in dikcijo; gled. tečaje v Trbovljah, Hrastniku, Kranju, Kamniku, Celju. — Kot odrski praktik je dramatiziral Tavčarjevo novelo Cvetje v jeseni. 1944; v smeri svojega okusa in sodobnega sporeda prevedel nad 40 gled. del npr: iz ruščine: Andrejev, Dnevi našega življenja, Prekrasne Sabinke; Arcibašev, Ljubosumje, Sovražnik; iz nem.: Büchner, Vojček; Nestroy, Dekle iz predmestja; Schnitzler, Ljubimkanje, Anatol, Zeleni kakaduj; Rittner, Mimogrede; Wildgans, Ljubezen; Hasenclever, Gobsek, Boljši gospod; iz češ.: Čapek, RUR; Langer, Kamela skozi uho šivanke, Periferija; Hašek, Dobri vojak Švejk; Scheinpflugova, Skrivalnica; Piskoř, Upniki na plan! Velika skušnjava; iz franc.: Courteline, Hišni mir; Pagnol, Velika abeceda uspeha; Achard, Migo, dekle z Montparnasa; M. Rostand, Vest; iz angl.: Galsworthy, Golobček; Manners, Pegica mojega srca; Coward, Nedeljski oddih; Berkeley, Dopust na Francoskem; iz madž.: Czinner, Maska satanova; Molnár, Bajka o volku, Liliom, Nekdo. — Kot plodovit gledal. publicist je napisal ok. 200 priložn. člankov (GLLjD, šifre: O. Š., Ost) v lahkotnem slogu, večinoma kratke obrise o dramaturških, uprizoritvenih, repertoarnih, organizacij. in osebnih vprašanjih (gl. O sceničnem ozračju, DS 1924; O razvoju naše scene, Lj. nar. gled. v l. 1928); svoje vtise s popotovanj; zabavne feljtone; razpravljal o neposrednih dogodkih; risal portrete svojih sodelavcev. Izdal je: Kar po domače. Mrb 1936, pomenki o lepem vedenju; Enaintridesetineden. Lj. 1938, VD, zgodbe iz rus. ujetništva; Sézam, odpri se. Lj. 1955, »biologija gledališča«. — Prim.: izvestja in katalogi lj. realke 1904–11; službena mapa (SNG, Lj.); zapuščina (Muzej SNG v Lj.); SDL II, 152–4; S. Škerl, DP 1928, 66–7; Iv. Peruzzi, ib. 1934, 302; 1936, 42; 1937, 328; 1938, 153; 1939, 29, 404 (s slikami); GLLjO 1937–8, št. 12; 1951–2, št. 4 (s sliko); 1961–2, št. 7; 1962–3, št. 1, 2; Fr. Lipah, GLLjD 1942–3, 105–7; 1951–2, št. 7; SR 1949, 271 sl.; LDk 1952, št. 70; jt (Janko Traven), SPor 1952, št. 71 (s sliko); F. Kalan, Linhartovo izročilo. Lj. 1957, 152–4; Delo 1962, št. 141 (s sliko); 1965, št. 283; Samec Smiljan, NRazgl 1962, 214–5; PDk 1962, št. 125 (s sliko); Fr. Koblar Dvajset let slov. drame. I, 1964, 10, 14, 233 (slika), 357, 399; II, 1965, 464; Fr. Vodnik, Kritična dramaturgija. 1968, 386. Kr.

Koblar, France: Šest, Osip (1893–1962). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi647001/#slovenski-biografski-leksikon (21. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine