Slovenski biografski leksikon

Šega (Schega) Franc Andrej, graver, medaljer, slikar, r. 16. nov. 1711 v Nov. mestu puškarju in orožarju Andreju ter Katarini r. Kastelic, u. 6. dec. 1787 v Münchnu. Pri očetu izučen v puškarstvu, graverstvu, je kot pomočnik izdeloval drobno gravuro in pečate v Kamniku 1728–30, v Münchnu 1730–4 (pušk. mojstra Pavel Lienhard, Joh. Greg. Dapenbord). Na Dunaju 1734–8 občasno pri bratu Jerneju (gl. čl.), se je samostojno izpopolnjeval v vrezavanju pečatnikov in slik v baker ter modeliranju portretov v vosku, bronu, posrebrenem mavcu. L. 1739 je po uspelem portretu Karla Alberta postal v Münchnu dvor. mojster za vrezavanje žigov v knežji kovnici denarja, 1751 dvorni medaljer bavar. knezov. L. 1755 je delal v Würzburgu za knezoškofa A. F. v. Seinsheima in saškega kralja Frid. Augusta II., hkrati je tamkajšnji grad s freskami poslikal Tiepolo. Ponujenega mesta dvor. medaljerja (po smrti Mat. Donnerja) na Dunaju 1756 Š. ni sprejel, a tu 1758 delal za kneza Jož. Venc. v. Lichtensteina, 1766 portretiral v vosku ces. Marijo Terezijo; od 1766 je stalno živel v Münchnu, tu portretiral 18 bavar. vojvod od 12. stol. dalje. Oslepelost desnega očesa je zmanjšala njeg. delavnost, 1776 je popolnoma oslepel, 1779 bil upok. (pogoj: modele vseh medalj dobi država).

Najpomembnejša dela (hrani NM): portreti: 1.) Karel Albert 1739, avers (= a); bavarskopfalški grb revers (= r); 2.) isti 1738 (a); isti grb ob M. B. z Detetom (r); 3.) Karel VII, 1742, novo kronani bav. cesar v štirih variantah: portret (a), sarkofag s knjigo in napisom Dekalogus (r); mavčni odlitek s portretom; dvojni portret cesarja in žene Amalije; cesar v oklepu; 4.) Š-ov avtoportret 1740–50 z obrobnim napisom Franc. Andr. Schaega Neapolitanus Carniol. (a), posvetilo Jan. Gašperja Lipperta prijatelju (r), dokončal 1796 Joh. Martin Bückle; 5.) slikar Fr. Joach. Beich 1740 (a); 6.) slikar zgod. prizorov Balthasar Augustin Albrecht 1742 (a), oboje iz pozlačene medenine; 7.) freisinškoregensburški kardinal 1746 (a), personifikacija vere s kardinal. grbom (r); 8.) ces. Maksimilijan Jož. in žena Marija Ana 1747 (a), žen. figura s prošnjo za blaginjo ob ces. poroki (r), poklonili stanovi; 9.) oba ista 1747 (a), hribovita pokrajina — simbol Bavarske, obsijana z mavrico — željo po zakon. sreči (r); 10.) Marija Ana 1750 (a), bavar. grb (r); 11.) bavar. princ Klemens Avgust 1750 (a), sonce z napisom Sic Augusti Clementia fulget (r); 12.) würzburški knezoškof Adam Frid. v. Seisheim 1755 (a), personifikaciji pravice in pobožnosti držita grb würzbur. nadškofije, spodaj na stopnicah sedi personifikacija ljubezni (r); 13.) grof Sigmund v. Heimhausen 1760 (a), zahvalni napis predstojniku münchenske denarne kovnice (r); 14.) poljskosaški princ Frid. Kristijan 1760 (a), njeg. žena Mar. Antonija (r); 15.) isti 1763 (a), antični mavzolej, v njegovi sredini na pravokot. podstavku doprsni portret njeg. očeta, pok. polj. kralja Avgusta (r); 16.) princ Klemens Franc de Paula 1764 (a), Marija Ana v. Sulzbach (r); 17.) isti 1764 (a), napis in križ reda sv. Mihaela (r), spomin. medalja ob imenovanju za vel. mojstra reda sv. Mihaela; 18.) Marija Jožefa Bavarska, hči ces. Karla VII. (a), varianti: spominski napis (r), Dunaj z drž. grbom (r), kot spomin na poroko z avstr. ces. Jožefom II.; 19.) freisinškoregensburški škof Klemens Vencelj 1765 (a), grba obeh škofij, škofov. insignije, meč in stanovski križ kot poljskolitavski knez in saški vojvoda (r); 20.) grof Maksimilijan Emanuel v. Törring-Jettenbach 1768 (a), njegov grb (r); 21.) slikar bavar. zgodovine Christian Wink, verjetno okrog 1769 (njegova poroka s Š-ovo hčerjo) (a), v lovorovem vencu Vivitur ingenio (r), dokončal 1794 J. M. Bückle; 22.) knez Maksimilijan Jožef z ženo Marijo Ano 1770, dve varianti, različen format; 23.) isti, 1771 (a), s konjem v diru (r); 24.) bavar. dvor. svetovalec in bankir Jur. Frid. Dittmer 1774 (a), posvetilo Janeza Gašperja Lipperta svojemu prijatelju, ki je pri Š-i medaljo naročil (r); 25.) 18 bavar. vojvod od 12. st. dalje (naročil Maksimilijan III.), 1766–70. Predloge zanje: fantazij. slike, risbe, bakrorezi, kipi, nagrobniki, razlike le v modnih nošah; po zgod. podatkih, zadnja dva po naravi.

Druga dela: portreti: Antonius v. Ehrnburg 1740, princ Joh. Theodor Bavarski 1746, Georges de Marèes 1750, Georg Christoph Volkamer 1753, knez Jos. Vencelj v. Liechtenstein 1758, dve varianti; knez Maksimilijan Jos. III., več spomin. medalj ob razl. priložnostih: ustanovitev AZU 1759, razdelitev akad. nagrad. medalj 1763, šol. nagradne medalje 1772 — dve varianti, odlikovanje za poljedelstvo 1773 — dve varianti, zgraditev voj. bolnice 1775; Balthasar Aug. Albrecht, ok. 1760, Joh. Gašper Lippert 1768, varianta 1772. — Medalje v negativu (München, mest. zbirka denarja): slikar Franc Joach. Beich 1740, Gregor Lachenmayer 1740, slikar Balth. Aug. Albrecht 1742, v globoko vrezani obliki, za razmnoževanje pri vlivanju v mavec, štuk ali porcelan. Slike: avtoportret v pastelni tehniki (München, Muzej), knez Karel Albert z ženo Amalijo in otrokoma (po 1734), olje, izgubljeno. Portreti Š-ovih medalj so bili upodobljeni tudi na številnih porcelanastih medaljonih nymphenburške manufakture. Ni znano, kdo je modele izdelal: Š. sam ali po njeg. originalih drugi, pod vodstvom Dominika Auliczka, od 1763 medaljer nymphenburške porcelan. manufakture. Nekaj del v mavcu, nekaj izgubljenih, nekaj napačno pripisanih Š-i.

Š., značilni predstavnik poznobaročn. medaljerstva, po lastnih težnjah ok. 1760 izoblikovanega dvor. rokokoj. stila, po kvaliteti nedvomno izstopa v evrop. medaljerstvu 18. st. V l. 1738–40 je še pod vplivom brata Jerneja: v pritrjevanju medalj na ogledala, v trdi, linearni obdelavi las s še togo urejeno pričesko. Značilnosti Š-ove zgodnje dobe: energično odrezana roka pri doprsnih portretih (v zadnji fazi ponovno); pretirano natančna, zato suhoparna graverska obdelava posameznih delov obleke, opreme; skromno gubanje, draperije z dekorativnim učinkom; za kasnejše medalje že pri začetnih delih značilen zavihan, v začetku bolj ploskovno, nato plastičneje, končno slikovito obdelan rob oblačila. V drugi razvojni stopnji 1740–2 je obdelava mehkejša (lasje, oblačila, tudi portreti sami); le formalni naslon na način portretiranja prijatelja, švicar. medaljerja Joh. Karla Hedlingerja (razigrane draperije!) v motivih, opremi, izposojanju gole doprsne figure. V l. 1742–7 Hedlingerjev vpliv skoraj zamre, 1747 še zadnjikrat poseže po bratovem začetnem vplivu. Nato pa se je Š. zavedel, da se dokončno izoblikovanemu rokoj. načinu more približati le po v njem samem vzniklem realizmu (gl. še kar naturalist. portreta št. 5, 6). Zrelega Š. lahko uvrstimo v paralelo s ted. bleščečim rokokoj. slikarstvom: ob koncu je namreč Š. rokokojsko igriv pri obdelavi las, obleke. To igrivost in patos povečajo: pompozna, reprezentativna drža; razgibana, povsem neurejena draperija z bogatim zlatar. okrasom; biseri, krzno; virtuozna tehnika z dosledno zglajenostjo; močno prelivanje sence in svetlobe. Portreti so med seboj likovno in tehnično tako sorodni, da jih komentira le portretna raznolikost in tipika posameznika; marsikje telesna zabrisana jasnost prehaja že v dekorativnost. Š. je torej dokončno zapustil puškarskoobrtniško graversko tehniko, se predal umetniški, ki v svoji pretiranosti marsikje zabrisuje čisto likovno kvaliteto. Ob njegovem velikem naravnem daru nobeno njegovih del, iz katerih odseva zvihrani tiepolovski rokoko, prepričljivo ne kaže konkretnega naslona na kateregakoli ted. umetnika. — Prim.: arhivi (Geh. Hausarchiv, Kreisarchiv, oboje München; Staatsarchiv Landshut, Hauptstaatsarchiv Dresden); Nymphenburger Mahlerey Beschreibung de anno 1763 (Ms, Residenzmuseum München); župni arhivi Novo mesto in Naše Ljube Gospe, München; ELU IV, 362; Erberg, Versuch 316; Hoff II, 59–60; Strahl 25; Thieme-Becker XXX, 10–2 (s seznamom del in podrobno lit.); Wurzbach XXIX, 157–60 (popravi r. podatke!); Lippert, Kunstzg d. Akad. zu Augsburg 1770, 322–30, 1771 (Register); Westenrieder, Beiträge z. vaterl. Hist. 1788, 385–8; Meusel, Museum 1788, 78; J. A. Suppantschitsch, LW 1806, št. 51–2; IB 1834, 89; 1840, 53–4; Bolzenthal, Skizzen z. Kunstgesch. d. mod. Med.-Arbeit. 1840, 276; Nagler. Künstlerlexikon 1845; isti, Monographie 2 (1860), št. 1899 (popravi r. podatke!); Beierlain, Oberbayr. Archiv f. vaterl. Gesch. 1848, 59–96 (popravi r. podatke!); 1852, 142, 156 sl.; LZg 1868, št. 154; Zora 1872, 128–9; LMS 1875, 21–2; Archiv d. Hist. Ver. v. Unterfr. u. Aschaffenb. 1876, 71 sl.; Joh. Amberg v., D. Geschichtsfreund 1886, 276 sl.; I. Vrhovec, Zgod. Nov. mesta. 1891, 157–8; Fridolin Kavčič, LZ 1895, 206–7; K. Domanig, Porträtmed. d. Erzhauses Oesterr. 1896, št. 234, 318; isti, D. deut. Med. 1907, 55, 162 sl.; D. Münzen u. Med. d. Gesamthauses. Wittelsbach 1897/1901, Einleitung (Habich), p. XXXVI; Mitt. d. Bayr. Numismat. Ges. 1900, 18; Zft d. Münchner Alt.-Ver. 1903–4, 6 sl. 35; F. H. Hofmann, D. europ. Porz. d. Bayr. Nat. Mus. München 1908, 236; isti, Gesch. d. Porz.-Man. Nymphenburg 1921–2, III, 408, Abb. 332; Forrer, Biogr. Dict. of Medall., 5 (1912); Frankenburger, D. Altmünchner Goldschm. 1912; Bernhart, Medaillen u. Plak. 1920, 86, Abb, 120; Feulner, D. Samml. Röhrer., 1926, 31, št. 41–8; GMS 1929, 73–4; P. Grotemeyer, Festschrift z. 6. deut. Münzforschertag, München 1926, 9–78; R. Andrejka, Znameniti slov. obrtniki. 1940, 3; E. Justin, J 1943, št. 35 (pond. izd., z repr.); Luc Menaše, Avtoportret na Slov. 1958; Delo 1961, št. 253 (z avtoportretom); J. Jarc, DL 1963, št. 16–7. V.-D.

Vilhar-Dremelj, Vesna: Šega, Franc Andrej (1711–1787). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi644266/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine