Slovenski biografski leksikon

Szijárto (Šjarto, prav: Sijarto) Štefan, prekmurski pisatelj, r. 1765 v Večéslavcih pri Pertoči v Prekmurju kmetu Ivanu, u. 10. sept. 1833 v Dománjševcih v Prekmurju. Kot »Vandalus« (prekm. Slovenec) je bil 5. jul. 1776 sprejet v evang. šolo v artikularnem kraju Nemescsó v Železni županiji na Madžarskem »in classe Hungarica legens«. Izučil se je za učitelja neznano kje. Ko je po tolerančnem ediktu bila ustanovljena 1783 evang. župnija in šola tudi v Púconcih v Prekm., je S. sledil prvemu učitelju na tej šoli v službi. Tu se je por. 9. maja 1791 in neznano kdaj postal učitelj v Dománjševcih, kjer je ostal do smrti.

S. je priredil prekm. evangeličanom — kot peti njihov pisatelj — prvo tiskano mrliško pesmarico in prvi molitvenik. Pesmarico je naslovil: Mrtvecsne peszmi, štere so sti stári pism vküp pobráne, pobougšane, ino na hasek slovenskoga národa zdaj oprvič Na. svetlost dáne, po S. S. P. S. Štampane v Somboteli pri Sziesz Antoni vu leti 1796 (str. 179). Avtorjevo ime je okrajšano v začetnicah: Szijarto Stevani Püconskom Skolniki. — S-va pesmarica vsebuje 73 mrliških pesmi za petje pri čutju ob mrliču in ob pogrebu. Medtem ko sta Mihael Sever (SBL III, 299) in Števan Küzmič (ib. I, 599 sl.) prevzela v svoji knjigi iz madžarščine in nemščine prevedene pesmi, ki med ljudstvom vsaj vse niso bile znane, je S. zbral — po izjavi v naslovu knjige — pesmi, ki so jih vsaj nekatere več stoletij, druge pa tudi že dolgo peli prekmurski Slovenci pri pogrebu in čutju. Nekatere izmed njih so protestanti prevzeli za časa reformacije od katoličanov, druge pa so katoličani ob rekatolizaciji prevzeli od protestantov. Zato zavzemajo S-ve mrtvečne pesmi v zgodovini prekm. cerkv. pesmi pomembno mesto. Njihov izvor pa je danes težko natanko določiti. Reči moremo, da so bile v glavnem prevedene iz madžarščine, kot je pri mnogih pesmih naznačeno pod naslovom, druge pa so nem. izvora. Madž. avtor je npr. dijak Miklós iz 16. stol., nemški pa so: Joh. Herman, Barth. Ringwaldt (1530–98), Nic. Heermann (1480–561), Valerius Herberger (1562–627), Christoph Knoll (1563–650), M. Simon Dach (1605–59), Simon Graff (1609), Michael Franck (1609–67), Joh. Georg. Albinus (1624–79), Joh. Rosenmüller (1652), L. Hornigh (1632), Emilia Julianna (1637–706) itd. Pesem Pojdmo tejlo pokopajmo Mich. Weissa (u. 1534) je bila husitska. Starejša je pesem Tomaža iz Celane (u. ok. 1255) po prevodu Barth. Ringwaldta in Jacoponusa (1250–306). — Iz M. Severja Reda zveličanstva… 1747 je prevzel S. z manjšimi spremembami tri pesmi, iz Št. Küzmiča Vöre krstš. krátki návuk… 1754 eno pesem in iz M. Bakoša, Nouvi gráduvál 1789 šestindvajset pesmi. — Prekm. rkp. cerkv. pesmarice, ki so v razvidu, pa vsebujejo v S-vi knjigi natisnjene pesmi: seniška (iz 1780) eno, pertočka (iz konca 18. ali zač. 19. stol.) 22, prot. Berkejeva (iz 1807–20) 20, Županekove (rkp. 1884 in 1908, tisk. 1910) 23, dve Gaberovi (1824/5 in 1825/6) 37, Kozarjeva (1888) 15 in Cant. Mortuorum (Štud. knj. V Mrbu) 19. — Poznejši sestavljavci prekm. prot. pesmaric so prevzeli od S-a: M. Barla (SBL I, 24–5) v Kršč. nove pesmene knige 1823: 7, Ad. Luthár (ib., 687) v ponat. Kardoševih Krstš. mrtvečnih pesmi 1929: 10. — S-ve Mrtvečne pesmi so bile tako priljubljene, da jih niti Kardoš (ib., 427–8) ni mogel spodriniti s svojo knjigo iz 1845. — Drugi natis S-ve knjige sta oskrbela Gregor Luthar in Mihael Kološa (prvi obč. tajnik v G. Petrovcih, drugi kmet v Sebeborcih) 1887 pri Marku Grünbaumu v Soboti, tretji nat. je izd. Ernö Balkányi 1910 v Soboti.

Druga S-va knjiga je: Molitvi. Na stári slovenski jezik obrnyene, ino na hasek slov. národa vö dáne po Szijárto Stevani Püczonszkom Solszkom Vucsiteli. Stampane v-Soproni, pri Sziesz Anni Klári vu leti 1797. V razvidu ni noben primerek. Drugi nat. pri vd. Endreja Balogha v Lendavi 1868, 3. pri Arpádu Baloghu v l. 1896, natisnjen v tisk. Leykam v Gradcu.

S-v jezik: — Grafika je bolj preprosta kot pisateljev pred njim, vendar piše npr. za č: cs in c, za ž: ’s in včasih ’z; v pret. del. piše povečini -o (bio), redko tudi -l (stal). Po dotedanji tradiciji veže predloge z vezajem s sledečo besedo (z-svetim, k-tvojoj). Za glasovje je značilno, da piše končni -m (sam, vsejm); i na začetku piše ali opušča (imeo, mam); pogoste so skrčene oblike; tva, ká-katera, za ké (katere), kou (katero), pogosto je etimološko prizadevanje, tako da nastanejo križane oblike z izgovarjanim in neizgov. soglasn.: povejhne, posejhne; pod kajkavskim in starejših prekm. pisateljev vplivom piše: koteri, kako, kaj, kakoti, takovo. — Oblikovno se ravna po starejših vzorih: instr. sg. z -m: strplejnjem, smrtjom, menom; stara oblika daj.: Bouguvi, skrčena: člek, čleki (-človek) po goričkem govoru, staro 3. os. mn. pomerjou, se zapletou, po madž. in nem.: se vö mentüjemo, vö preminé, doli zbriše. — V besedišču so kajkavske izposojenke: lepraj, den pitani, pitanye (=sodni dan), plakali, nenavidnost; madž. iz živega govora: gyingav, batriven, mentüje, enako germanizmi. Verjetno je sam naredil oblike: obvladavnik, Bojštvi, pozojnosti, v-manyoj diki, gori z-postanejnja itd.

S-vo ime so nekateri napačno pisali: Jánov, priimek pa so od Andr. Fekonje (SBL I, 173) dalje napačno pisali: Šijarto. Pravilno ga pišemo v gajici: Sijarto. — Prim.: Glaser I, 201; Kidrič, Dobrovský 59, 74, 75, 224, 243; isti, Zgod. 349; Simonič 377, 503; Zssl I, 429; J. Košič, A Magyar országi Vendus Tótokról, Tudományos Gyüjtemény 1828, 27; Joh. Csaplovics, Croaten and Wenden in Ungarn. Pressburg 1829, 83; Czípott R., Predga 1883-ga leta… Keszthely 1844, 19; A. Trstenjak, Sn 1885, 87; isti, Odlomek iz ogrskoslovenske književnosti. Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava. Matica Hrvatska, Zgb 1900, 518; isti, LZ 1901, 316; Andrej Fekonja, Sn 1886, 58; isti, DS 1892, 174; J. Melich, A magyarországi vend (szoovén), nyelvü irodalom bibliografiája, Magyar Könyvszemle, Budapest 1902, 434, 447; isti, Ujabb adalékok a hazai vend (szlovén) nyelvü irodalom bibliografiájához. Budapest 1908 16; Fr. Mohorič, ČZN 1920–1, 34; J. Fliszár-A. Luthár, Prêkmurja znameniti evang. mô’zje. Sobota 1926, 18–20; pismo evang. župnika v Nemescsóju Pál Barátha z dne 5. dec. 1962; M. Smolik, Odmev verskih resnic in kontroverz v slov. cerkv. pesmi od začetkov do konca 18. stol. Lj. 1963, 68, tipkopis; pismo A. Luthárja z dne 16. okt. 1964. Škf. + Nk.

Škafar, I., Novak, V.: Szijárto, Štefan (1765–1833). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi636273/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine