Slovenski biografski leksikon

Suppantschitsch (Supanzhizh, Zupančič) Janez Anton, leposlovec, zgodovinar, potopisec, r. 22. maja 1785 (ne 1788) v Lj. urarju Andreju in Jožefi r. Sperkus, u. 24. jul. 1833 v Kopru. V Lj. je v skromnih razmerah končal 3 razr. normalke, 1797–802 gimn., kjer mu je bil učitelj Val. Vodnik, sošolca pa mdr. U. Jerin (SBL I, 406–7) in Flor. Sentimer (ib. III, 290), ter filozofijo 1802–4. študiral je 1804–6 bogosl., nameraval k pianistom, a si premislil, »da bi sledil vroči vnemi za poezijo, ki ga je že dečka navduševala« (Puff). Znanci so mu bili mdr. Mat. Kalister (SBL I, 425), Gregor Dolar, J. Kopitar, (ib. 496 sl.), Žiga Zois in Jož. Kal. Erberg (ib., 162–6), v čigar hiši je stanoval. Zaželenega prof. mesta ni dobil, zato je šel za dom. učitelja h graščaku Fr. K. baronu Hallerju-Hallersteinu na Rako. Tu ga je okt. 1806 obiskal Vodnik, seznanil se je s Fel. Lenzem, cenzorjem in sodelavcem Sartorijevih Annalov, ter z Mod. Schreyem (ib. III, 245). Namestitve na lj. gimn. avg. 1807 zaradi slabe ocene pri konkurzu sprva ni dobil, vendar je tu 10. dec. 1807 nastopil službo proviz. suplenta za zgod. in zemljep. Sredi 1808 se je priglasil za brambovca. Ob reformi študij, ko je Vodnik spet prišel do svojih predmetov, je bil odpuščen. Konec okt. 1808 je po 20-dnevnem potovanju prispel na Dunaj in se najbrž vpisal v 3. letnik filoz. Zaradi revščine je hotel k benediktincem (škot. menihi), a ga niso sprejeli. Družil se je s Kopitarjem, J. Schobrom (ib., 233–4), Tom. Dolinarjem (ib. I, 143), Fr. Herbitzem (ib., 314–5), Erbergom, Jak. Zupanom ter se srečal z J. Hormayerjem in J. Chr. Englom. Bil je nekaj mesecev dom. učitelj, dokler mu ni učenec pobegnil v vojsko. Životaril je ob Kopitarjevih posojilih in priložn. zaslužkih: za Zoisa je prepisoval Pohlinovo Bibliotheco Carn., za 15 gld mesečno zbiral kot »literarni lakaj« (Kopitar) literarno- in kulturnozgod. gradivo o Kranjski in imenitnih Kranjcih za Erberga. Le-temu je brez dovoljenja prodal 2 redki knjigi, kar je odkril Kopitar. Apr. 1809 je S. mislil na službo na novo ustanov. gimn. v Celju, bil res nastavljen za proviz. suplenta in odpotoval z Dunaja 9. nov. 1809 v upanju, da mu »bodo v filol. in zgod. oziru tako znamenita celjska tla nudila priložnost za literarno udejstvovanje« (Erbergu). Razen zgod. in zemljep. je učil matem., prirod., fiziko in gršč. Med umikom Francozov si je veliko prizadeval za avstr. stvar. Za prof. zgod. in zemljepisa je napredoval 1813. Da bi izboljšal položaj tu ustanovljeni, zaradi slabega gospodarjenja težko živeči družini, se je potegoval za službo na akad. gimn., v Joaneju in za izpraznjeni mesti po Jan. Nep. Primcu (SBL II, 579–83) v Gradcu. L. 1816 je postal definit. prof. humanitete, 1817 pa prof. poetike in retorike. Tačas je bil učitelj Slomšku in Iv. Veselu (Koseskemu), bil v stiku s Primcem, J. Aličem (ib. I, 7–8) in M. Zagajškom. Spomladi 1819 je imel težave s šol. oblastjo zaradi nerednega opravljanja službe in neprimernih učnih metod. Jeseni 1819 je šel za prof. humanitete na gimn. v Mrb. Tu so mu bili mdr. učenci Ant. Lah (ib., 603), Jož. Muršec (ib. II, 182–4), Št. Kočevar (ib. I, 486–7), Fr. Miklošič (ib. II, 118–22, (zaradi izredne nadarjenosti ga je S. imenoval »neizbrušen diamant« ), Jak. Košar (ib. I, 534–5), St. Vraz in Dav. Trstenjak. Kakor v Celju se je tudi v Mrbu veliko udejstvoval v družab. življenju: organiziral patriot. in kult. prireditve, sestavljal zanje besedila, nastopal kot govornik in deklamator. Toda šol. uprava je grajala S-evo površnost v službi in neredno zasebno življenje, postavila ga pod nadzorstvo in mu grozila z odpustom. S pristankom oblastev je zamenjal mrbsko mesto z mestom Rud. Puffa (ib. II, 593–5) na gimn. v Kopru, kamor se je preselil konec okt. 1831. Tu se je rad spominjal Mrba, »tega dobrega, prijaznega mesta«; neredno življenje pa je tudi tu izzvalo discipl. postopek, gimn. prefekt je celo upravljal njegove prejemke. Zaradi vdanosti alkoholu je obolel in kmalu u. (delirium tremens).

Javno se je S. začel udejstvovati najprej v leposlovju. Njegov razvoj je bil zgoden, nagel in je veliko obetal. Kar je objavil leposl., je vse nemško (vpliv šole in branje klasikov Klopstocka, Matthisona, Höltyja in Schillerja). Prva njegova pesem je izšla kot poseben tisk 1803 (elegija ob smrti prof. Schallerja). Ko je Jurij Standelmann (ib. III, 434) ustanovil in urejal LW (1804—zač. 1807), je dobil S. možnost objavljanja svojih pesmi idr. prispevkov; tu ali kot posebni tiski je med 1804–7 izšlo 11 njegovih pesmi: 6 prigodnih, 4 lirske in 1 didakt. Nekatere od teh neugodno ocenjujejo Annalen d. Literat. im österr. Kaiserstaate (1809 I, 126). Iz Celja je še pozdravil 1809 imenovanje novega kranj. dež. glavarja, med 1809–13 pa mu je »nekokšino klun zamrznel« (Vodniku ok. 24. dec. 1810). Od 1813 se je pogosteje oglašal s pesmimi v samostojnih tiskih, z vložki v prozaičnih spisih in v periodikah (mdr. Der Aufmerksame 1813–32; LW 1813–6; Car. 1814–26; IB 1821, 1827, 1832; Kreutznerjev Grosser National Kalender 1826). Zadnji pesmi (Kaiser Rudolf v. Habsburg in Aachen, IB 1832, št. 48; Friedr. der Schöne, Herzog von Oesterr., ib., št. 50) naj bi sestavljali večji cikel verzific. zgodb o Habsburžanih. Samostojne zbirke S. ni izdal, 8 pesmi, vse v zvezi s Spod. Štaj., je uvrstil A. Schlossar v antol. Steiermark im deut. Liede. Gradec 1880, II, 171 sl., 348. S. je bil »izrazit prigodničar. Večino njegovih verzov so »inspirirali« cesarjevi roj. dnevi, šol. slovesnosti ipd. prilike. Bog, cesar, domovina so njegovi ideali in to opeva neutrudljivo leto za letom, da se končno čitatelju vse zdi samo še fraza. Značilno za njegov dinastični patriotizem je, kako ustvaritev sv. alijanse imenuje »die grösste Stunde«… Na splošno so njegove poezije elegične, osnovno noto jim daje misel na minljivost vsega posvetnega. To velja tudi o verzih, v katerih opeva lepoto spodnještaj. pokrajine, ki spadajo pesniško med najboljše, kar je napisal. Oblikovno so S-eve pesmi enolične« (Glazer). Ta oznaka ne velja le za tistih 37 pesmi, ki jih je S. objavil v Der Aufmerksame, marveč za vse njegove verzifikacije in celo za dramo. — Tudi v dramatiki se je S. začel uveljavljati zgodaj. Že 1803. so mu v lj. gledal. uprizorili igro Die beyden Freyherrn von Auersperg. L. 1805 se pojavi na istem odru drama tudi iz domače zgod. Hietra, 1823 pa igrajo v Mrbu pri novoletni proslavi Die Versöhnung. V tisku oje izšla le »dramatizirana pripovedka v štirih oddelkih« Der Türkensturm auf Marburg im Jahre 1529. Gradec 1829, 124 str., odlomek pa v Der Aufmerksame 1829, št. 21. Posvečena je Mariborčanu Jožefu Vareni, direktorju pravnih študij na graški univ. Doživela je uničujočo oceno (Neues Archiv f. Geogr., Historie, Staats-u. Kriegskunst 1829, 684–6). Da bi S. napisal tudi kakšno povest ali novelo (Andriolli, Car. 1835, št. 7), doslej ni ugotovljeno, kakor tudi ne, da bi zložil kakšno slov. pesem (A. Rožič).

Zgodaj kakor za poezijo je S. pokazal smisel za zgodovinopisje. V LW začneta on in Fr. A. Breckerfeld (SBL I, 57) objavljati zgod., domoznanske ipd. članke. Pod skupnim naslovom Fragmente aus der Gesch. von Krain oz. Fragmente aus der Literaturgesch. von Krain ipd. priobčuje S. življenjepise v LW 1804, št. 2, 4; 1805, št. 1, 4, 11, 23, 24, 31, 33, 39; 1806, št. 47, 49–50, 51–2, 58; 1807, št. 4. Sem sodijo še članki v Der Aufmerksame 1813, št. 9 in nepodpisana, nedvomno S-eva brošura Leben d. h. Maximilianus, Bischofs u. Märtyrers. Celje 1815, 16 str. ter njen prosti prevod Življenje svetiga Maximiliana škofa in martirnika (ib., 7 str.), kar je edino znano S-evo slov. besedilo; nekrolog Nik. J. Lipiča, celj. sodnika in pobudnika ustan. celj. gimn. (VB 1818, št. 41); Biographie d. Matthias Löschnigg, Kreisdechant… (pos. odtis, Dunaj 1832); Freyherr v. Rauber zu Weineck (D. Aufmerksame 1832, št. 117). — Domoznanske članke v LW 1804, št. 7, št. 16; 1805, št. 22, 25, 26 (povzetek iz Linhartovega Versuch einer Gesch. (II, 211–24) brez navedbe vira, omeni ga šele v nadaljevanju po očitku, da je vsebina prepisana, zato bo nadaljeval z izvirnim gradivom, a obljube ni izpolnil; LW 1806, št. 2, 3, 19–24, 28–9; 1807, št. 32 (javna prošnja poslana z Rake na oblastva, graščake, duhovščino idr. prijatelje domoznanstva na Kranj., za zgod. in narodop. gradivo v izpopolnitev celotne podobe dom. dežele, tudi p. o.). — Topografske spise. V Celju si je zastavil dvojno nalogo: razen kronike mesta in Celj. grofov napisati zgod. vsakega kraja celj. okrožja. Z uradnim pooblastilom je potoval po Spod. Štaj. in zbiral arheol. gradivo, listine, novce ipd., zalagal Joanej (gl. D. Aufmerksame 1812, št. 36; LW 1815, št. 51–2; Wartinger, Gesch. d. Steyermark, 159); da bi si utrl tja pot, je podaril nadvojv. Johanu primerek Dalmatinove Biblije. Sam je zbral v enem letu nad 6000 beležk, si ustvaril sloves strokovnjaka za zgod. in krajepis celj. okrožja in dajal interesentom podatke. Dotlej le informativni, kompilirani članki so poslej originalnejši. — Pretežno arheol., zgod. in topograf. vsebine so njegovi potopisi. Od široko zasnovanega dela Wanderungen durch den Cillier-Kreis je obdelal le odlomke: a) opis izleta v Solčavo (LW 1816, št. 24–6; D. Aufmerksame 1823, št. 46–9, razširjeno, tudi p. o. 1826, 38 str.); b) izlet v Dobrno, datiran z 18. avg. 1816 in 15. maja 1817, s posvetilno pesmijo dobrnski graščakinji, neobj. zaradi nepopolnih podatkov; c) Ausflug von Cilli nach Lichtenwald. Celje 1818, pos. brošura (gl. Car. 1819, št. 4), posvečena sevniškemu graščaku J. N. Händlu; č) Die Carthause Geyrach (Car. 1819, št. 41–3, 45), razširjeni spis o jurkloštrski kartuziji. — Drugi zgod. članki v: VB 1818, Archiv f. Geogr., Historie, Staats-u. Kriegskunst 1818, Kumar’s Almanach f. Damen 1820, D. Aufmerksame 1821, št. 17–8; 1826, št. 79 (verjetno sodeloval pri Št. Terpina, Episcopi eccl. Tergestinae atque Justinopolit., insertis notitiis historicis de patriarchatu Aquilejensi… Tergesti 1833; gl. primerek v NM z rkp. beležko U. Jerina »der eigentliche Verfasser des Buches Joh. Ant. Suppantschitsch… seinem Mitschüler geschenkt. Terpin ist bloss Editor sumptuum« ). — Med poročevalski drobiž gredo S-evi dopisi v D. Aufmerksame o raznih proslavah v Celju in Mrbu ter brošura Der Brand von Leibnitz in der Nacht am 8. auf d. 9. Sept. 1829. Gradec 1829, 16 str.

S. se je začel neznano kdaj in na čigavo pobudo (Vodnik, Zois?) zanimati za slov. prerod in se pridružil »slavistom«. Prvi podatek sega v 1804: na počitn. potovanju je v okolici Stične slišal pesem o ustanovitvi stiš. samostana, toda S-u tudi kasneje ni uspelo, da bi jo zapisal, zapomnil si je pa vsebino ter jo objavil. Prvi si je pri nas pod Herderjevim vplivom osvojil nazor, da so ljud. pesmi zelo dragoceno, staro izročilo, ki lahko nadomešča neohranjene dokumente o nar. značaju in zgod. (drugače Zois: epske ljud. pesmi so manj vredni, novejši izdelki cerkovnikov, šolmaštrov). S S-em se strinjajoči Vodnik mu je izročil svoj iz več inačic kontaminirani zapis o Pegamu in Lambergarju v novi obliki (3-vrstične kitice, jamb. četverci, zaporedna rima). S. ga je prevedel v nem., napisal uvod (tu omenil Linhartovo svobodno prelitje te pesmi v nem. heksametre v Blumen aus Krain f. d. Jahr 1781) in objavil kot Übersetzung des krainerischen Volksliedes von dem Turnier zwischen dem Ritter Lamberg u. Pegam (LW 1806, št. 37), v brošuri pa Der Turnier zwischen den beyden Rittern Lamberg und Pegam. Lj. 1807. V obširnejšem uvodu (datum 10. febr. 1807) ugotavlja: iz časov slov. naselitve ni ohranjena nobena ljud. pesem; stare pripov. pesmi so zaradi Slov. nenaklonjene zgodovine redke (posnel po Linhartu); potrebno je zbirati te pesmi kot zgod. dokumente narodovega čustvovanja in značaja; kljub zoprno menjajoči se usodi so Slov. ohranili mnogo izvirnosti; na osnovi pesmi o Stični razlaga izvor, kraj imena iz »žito« in oporeka aitiološki pripovedki (gl. Valvasor VIII, 694). Prevod v nadrobnostih posnema izvirno obliko in izraz (zaradi baladnega tona po starem ukrojena nemščina). Objava je zbudila v strok. krogih zanimanje (Dobrovský, J. G. G. Büsching) in odobravanje (Annalen d. Litt. 1809). Članek Historische Fragmente ü. d. krainerische Poesie (LW 1806, št. 33–4) spodbuja k nabiranju ljud. pesmi; pretresa pesem Od Marka kneza; Zizenčelijevo (SBL III, 320) prigodnico; Redeskinijeve Oseminušestdeset pesm iz 1775; Pisanice; Linhartovi slov. veseloigri; Vodnikov prevod Tinček Petelinček; Knoblove Štiri pare kratkočasnih pesmi, 1804; Vodnikove Pesmi za pokušino (so prava podoba nar. občutja in značaja, čisti slov. naravni izraz, vredne branja). — Najbrž na Lenzovo prigovarjanje. je S. poglobil oceno Vodnikove pesn. zbirke (Annalen d. Litt. 1808, marec); članek je S. razširil za Erberga (DAS) z natančnejšimi podatki o sodelavcih Pisanic (popravi: B. E.=B[osi] E[remit], t. j. Feliks Dev, SBL I, 130–1, ne pa Baron Edelstein t. j. Žiga Zois). Zanj je zbral veliko gradiva, izpisal vrsto periodik, knjig ter spravil v razvid mnogo dragocenih podatkov (mdr. tiskarni Mandelc in Mayer, Frischlin idr. protestanti, Hipolit, dalmat. zgodovinar Iv. Lucius, Gladič, Japelj, Linhart; gl. Erberg, Versuch).

Edini dolg, ki ga je S. mimo omenjenega življenjepisa škofa Maksimilijana plačal slovenšč., sta dva danes izgubljena rkp prevoda vzgojnih knjižic Chr. G. Salzmanna Moralisches Elementarbuch ter K. H. Seibta Betrachtungen auf jeden Tag des Monaths. Pač pa je med njegovimi vsega 17 znanimi pismi (13 Vodniku med 1806–13; 2 Erbergu 1809, 1810; 1 Primcu 1813; 1 koncept nadvojvodi Johanu 1813) 5 slovenskih, pisanih Vodniku. Korespondenca z omenjenimi kakor tudi po 1 pismo Kopitarjevo (iz 1813), Aličevo (iz 1814) in Büschingovo (iz 1815) obravnavajo slavist. vprašanja, vtem ko se tičejo Kalchbergovo, Kollmannovo, admontskega priorja Gottharda Wissiaka predvsem S-eve službe, Sartorijeva, Kumpfova in S. M. Mayerjeva pa sodelovanja v nem. časopisih. Od obravnavanih predmetov so važni: Kopitar (30. okt. 1813) kot urednik za filologijo in slavika vabi S-a k sodelovanju pri WALZ in ga prosi, naj zbira za G. S. Bandtkieja »zemljepisna sinonima«; Alič (8. marca 1814) pričakuje, da bo S. postavljen na Primčevo mesto; Kumpf (12. nov. 1814) ga prosi, naj obdeluje za Car. zgodovino Celja in slovan. mitologijo; prof. Friedr. A. Frank iz Lj. (3. nov. 1818) želi podatke o Pribinovi državi; Büsching (12. jan. 1815) se zanima za S-ev Turnier in za slov. ljud. pesmi. Na to, da bi se S. ob preselitvi v Celje posvetil zbiranju ljud. blaga, je mislil tudi Kopitar (Zoisu 4. nov. 1809). V edinem ohranjenem pismu J. N. Primcu (4. febr. 1813) S. svetuje, naj v govoru ob otvoritvi slov. stolice v Gradcu izpusti »pesniške floskule« v uvodu in zaključku, četudi sam spoštuje slovan. jezik, ker bi »kritiki in popadljivi psi« utegnili negodovati; pošilja mu Zagajškov rkp. slovar, ker ga od Vodnika zlepa ne bi dobil nazaj; sporoča mu, da se je »na celjskem pesniškem nebu prikazala nova slov. pesniška zvezda«. Najtehtn. so pisma Vodniku, ker razodevajo S-ev odnos do preroda in tudi njegov humor. Podpisuje jih »vaš hvaležni učenec in nepremenljivi prijatelj«, »hvaležni učenik« ipd. ter se edino tu 4-krat podpiše v bohor. Pisma mdr. govorijo: o razliki med dol. in gorenj. narečjem, o cenzorju Lenzu in njegovem zanimanju za Pesme za pokušino, o Vodnikovi zmagi pri natečaju za gimn. učbenik iz zgod., o najdbi rkp. Chronica deren Grauen von Cilli, o Johannesu de Carniola, lepopiscu Thaulerju, bivanju Alb. Dürerja v Kamniku, o Slatkonji, stiku s Hormayerjem, o težkem gmotnem položaju na Dunaju, o svojem obisku Primčevega slavist. krožka v Gradcu, kjer je videl, kako »trmasto ti gospodje šarijo z ne zmerom preskušenimi idejami«, naj napiše za 7. zv. Kunitschevih Biographien merkwürdiger Männer d. österr. Monarchie članke a Karlu Zoisu, škofu K. Herbersteinu, Linhartu in Hugonu Vodniku. Omenja svoje goreče spoštovanje Ž. Zoisa, spodbuja ga, naj že vendar izda slov. slovar (21. jul., 8. sept., 24. dec. 1809 in v nedat. p.) in napiše celotno zgod. Kranjske oz. slov. zgodov. v latin., Vodnika imenuje našega Mentorja, Adelunga, Petrarko, Bürgerja, Nestorja in Eneja kranj. pevcev. Svari ga, naj bo v odnosu do franc. režima previden in naj pride, če mu le-ta ne bo po volji, za prefekta na celj. gimn. Zatrjuje mu, da se ne sramuje kakor drugi slov. rodu, veseli se, da bo kakor Vodnik vzgajal mladino, »pel in žvrglal« še naprej, se bahal s svojim poreklom in ga spodbujal: »Misli, da si Vodnik, nate gledamo, od tebe še dosti čakamo, pomisli, da se staraš, de more v pedesetih lejtah dodelan(o) biti, kar sturiti rajtaš!« (17. sept. 1809). Kakor je iz teh pisem razvidna iskrena privrženost Vodniku, tako preseneti podatek, da mu le-ta 5 let sploh ni odpisal. Morda so prav to razočaranje in omalovaževanje, neuspeh pri potegovanju za Primčevo mesto in v Celju rahli stiki s slavisti povzročili, da se je S. ohladil za slov. prerod. Je pa vsaj toliko cenil prizadevanja preroditeljev, da je kot šolnik vcepljal ljubezen do slovenstva za to dostopnim učencem, kakor so bili Slomšek, Miklošič, Vraz idr. — Kot človek je bil S. manjše, čokate rasti, imel je temne, žive oči, bil duhovit in izobražen svetovljan, vendar vihrav značaj. Slovel je kot dober govornik in deklamator in veljal za dobrodušnega, pobožnega moža, dinastičnega patriota, prijetnega družabnika in neugnanega humorista. Kopitar ga je označil »mladenič s precejšnjo knjigarnarsko načitanostjo, a brez načela (Dobrovskemu 13. jun. 1811). — Prim.: r. matica šentklav. župn. v Lj.; mrl. matica v Kopru; osebni dokumenti, rkpi (DAS, NUK, knjižnica NM); k lit. Fr. Ilešič, ZMS 1912, 81–123 in Kidrič, Dobrovský, dodaj: W. Kosch, Deut. Literatur-Lexikon IV, 2937; Hof III, 148–9; Kidrič, Prešeren II, 102, 152, 153, 154; Orožen, Tüffer IV/2, 32; SNP I, 34–8; Zssl I, kazalo; Neue Annalen d. Lit. d. österr. Kaiserthums 1807, febr.; Intelligenzblatt d. Annalen d. Lit. d. österr. Kaiserthums 1807, nov.; Puff, MHK 1816, 49–50; Primo programma dell’ i. r. ginnasio di Capodistria 1858, 26; Südsteir. Post 1881, št. 25–6; I. Vrhovec, LZ 1886, 217; I. Prijatelj, IMK 1905, 84–91; J. Glonar, ČZN 1908, 149; 1914, 6–7; Nagl-Zeidler-Castle, Deutsch-Oesterr. Litgesch. II/2, Dunaj 1914, 936, 947; N. Omersa, ČZN 1927, 77 sl.; J. Glaser, ib. 1928, 53–4; 1929, 190–8; J. Orožen, Izv. drž. real. gimn. v Celju 1928, 3–4; Kidrič, Korespondenca J. Nep. Primca. Lj. 1934, kazalo; Th. S., Mariborer Zg 1936, št. 251; Petrè, Poizkus ilirizma… Lj. 1939, 19; M. Uršič, RSAZU 1965, VI, 96, 122. Gpn.

Gspan, Alfonz: Suppantschitsch, Janez Anton (1785–1833). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi631027/#slovenski-biografski-leksikon (23. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine