Slovenski biografski leksikon

Stoviček (Štoviček) Vladimir, kipar in medaljer, brat Jaroslava (gl. čl.), r. 26. jun. 1896 v Boštanju pri Sevnici, živi v Leskovcu pri Krškem. Obiskoval je 1903–8 tu osn. in 1908–9 v Krškem mešč. šolo, kjer je bil najboljši risar (mati spretna amaterska slikarica), v Lj. 1909–13 slikar. odd. na umetnoobrtni šoli, se poleg risanja učil modeliranja pri prof. C. Misu (SBL II, 126–7), nazadnje prestopil na kipar. odd. (Al. Repič, ib. III, 83–4). V Pragi se je za nadaljnji študij zaposlil (pri prof. Jos. Mařatki; kiparju Janu Stursu) in obiskoval 1913–4 večerni tečaj na specialki obrtne šole (prof. Jos. Drahoňovský in Plichta). Izbruh vojne 1914 ga je napotil v Leskovec, 1919 se je vpisal v Pragi na akad. (specialni medaljerski odd., prof. Otok. Španiel), kjer so mu bili slov. sošolci: K. Bulovec (SBL I, 65), Stane Cuderman, B. Jakac (ib., 368), I. Kos (ib., 528), V. Pilon (ib. II, 339) in mladostni prijatelj J. Hilbert. Po odl. dipl. 1923 se je S. vrnil v Leskovec, nato bival v Franciji (Bourg la Reine 1926–8, Pariz 1928–31), nazadnje delal v Lj., Nov. mestu in se stalno naselil v Leskovcu. Med 2. svet. vojno je brez stalne zaposlitve nadzoroval arheol. izkopavanja na Libni, kiparil in obdeloval dom. posestvo. L. 1961 je preživel pol leta v Egiptu.

V Pragi je S. 1913–4 po priporočilu arh. Kamila Hilberta pri prof. Mařatki klesal granitni figurativni relief na Mánesovem mostu, za kiparja Jana Sturso pa sličen relief; izdelal iz peščenca figuralno kompozicijo na Hlávkovem mostu v Pragi; posamezne kapitele in reliefe za obnovljeno katedralo sv. Vida na Hradčanih; sam izklesal Bandlov spomenik na Bubenču in različne kompozicije po načrtih prof. Stanisl. Sucharde. Po 1914 je v Leskovcu delal razne plastike; po diplomi 1923 marmornati Kolenčev nagrobnik za Celje; več portretov v kamnu. V pariškem središču je v veliki kamnoseški delavnici klesal razne portrete, pozneje izvrševal tudi načrte za kiparja Antoina Bourdella; izklesal njegovo znano »Alzaško Madono«; v službi pri kiparju Raymondu Delamarru je zanj izdelal vrsto portretov, reliefov, medalj; z njim delal za veliki spomenik Lessepsu; sam ustvaril mnogo elegantnih medalj s portreti članov pariške mešč. družbe. Po 1931 je doma izdelal nekaj nagrobnikov: bronasti relief Mati z otrokom (za Kobalovo družino, Lj.), Klečeča žena (bron, Zgb), Jutro (marmor, plast. figura, Novo mesto), kompoziciji Naši Dolenjci (last Fr. Leskoška-Luke, Lj.) in Plesalca (les; last Ant. Čebularja, Krško), doprsni kip Mih. Rostoharja (SBL III, 139; mavec); več bronastih plaket in plastičnih kompozicij. Po 1933 v Leskovcu večidel zase: mnogo kompozicij (kamen, les, žgana glina, mavec), pripravljal samostojno razstavo. Večino so odnesli okupatorji. Med večjimi dovršenimi naročili: veliki relief Jelen (beton; lovsko društvo v Nov. Sadu), figuralni timpanon (beton; gledal. Celje), bronasti relief za Trubarjev spomenik (1952, Rašica pri Vel. Laščah); spomenik padlim borcem (Radeče), skupina Deček z račko (vodomet za hotel Sremič, Videm-Krško), niz portretnih plaket (odd. NOB, Mest. muzej Celje). – Najboljše medalje in plakete: kipar R. Delamarre 1931, V. Chauvenet 1936, pisateljica Jeanne Leloup, Fr. Prešeren, A. Aškerc, J. Plečnik (zanjo mednar. priznanje na Dunaju; repr. Delo 1965, št. 285), F. S. Finžgar, B. Jakac 1949, J. Betetto 1954, Fr. Kotnik, Iv. Grafenauer, Fr. Ramovš, A. Sovré, dr. A. Melik, S. Jenko.

S. je že med študijem večkrat razstavljal: 1921 v NM; z J. Hilbertom v Lj. 1925 (J. Mantuani, SN 1925, št. 293): portrete, plast. figure iz terakote, plakete; 1930 in 1931 v Salon des artistes français, Paris, Salon international de la médaille (Hôtel des Monnais, Paris); sept. 1945 v Celju; 1946 Bgd, Slikarstvo in kiparstvo narodov Jsle v 19. in 20. st.; 1947 Zgb, Lj., Moskva, Leningrad, Bratislava; 1948 Praga, Varšava, Krakov; 1959 Dunaj; 1961 Kairo, Rim; 1963 Haag. – Prejel je priznanje, nagrade: ameriških Čehov; Suchardovo nagrado (še med študijem); 1930 Pariz, nagrada za okroglo plastiko, častno priznanje za plakete. – Prim.: osebni podatki; Kidrič, PA 218, 325; J 1931, št. 210; La Revue moderne des Arts et de la Vie. Paris 1931; Les artistes d'aujourd'hui. Paris 1930–1; M. L., J 1935, št. 93 (s sliko); Kron 1935, 94, 184 (popravi K. v V!); Jože Zupančič, SPor 1951, št. 220 (s sliko); LDk 1956, št. 244; Zasavski tednik 1957, št. 50; Lado Smrekar, DL 1959, št. 31; Revue Images, Cairo 11. 4. 1961; Progrès Dimanche, Cairo 11. 6. 1961; Vukovar, Galerija umjetnina od 17.–24. nov. 1962, katalog; Delo 1965, št. 158, 285, 302; (Ivan Komelj), DL 1965, št. 43; J. Mesesnel, TT 1965, št. 36 (s sliko); Delo 1966, št. 300, pril. RTV; DL 1966, št. 24; A. Bassin, LDk 1966, št. 79; Tov 1969, št. 46, 16–9. Dbd.

Dobida, Karel: Stoviček, Vladimir (1896–1989). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi616026/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine