Sternen, Matej (1870–1949)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Sternen (Strnen) Matej, slikar, grafik in restavrator, r. 20. sept. 1870 v Verdu št. 22 pri Vrhniki kot enajsti (izmed štirinajstih) otrok gostaču Janezu in Mariji r. Šivic, u. 28. jun. 1949 v Lj. Osn. šolo je obiskoval na Vrhniki, mešč. 3 leta v Krškem, kjer ga je vzdrževal očetov vrhniški delodajalec, veleposestnik Franc Kotnik (SBL I, 537). L. 1888–91 je S. obiskoval Drž. obrt. šolo v Gradcu in študij nadaljeval na Dunaju: leto dni na umetnoobrtni šoli, 1893–6 strnjeno na AUU (prof. Sieg. L'Allemand), 1898–9 specialko za zgodovinsko slikarstvo pri prof. K. Pochwalskem. V Gradcu in na Dunaju se je S. vzdrževal z risanjem, s kopiranjem in priložnostnimi deli, ki so mu jih posredovali profesorji. V polet. počitnicah pa je doma slikal portrete (F. Kotnika 1893) ali pomagal pri restavriranju fresk (Skaručna 1898). L. 1899 je odšel v München, kamor ga je privabil sloves A. Ažbetove (SBL I, 20) šole. Tu je našel R. Jakopiča (ib., 370–2), M. Jamo (ib., 372–3), kasneje Iv. Groharja (ib., 262–5), ki ga je poznal že iz Gradca; kljub šolanju na dunaj. akad. je S. obiskoval Ažbetovo priv. šolo, ker so bili v njej študentom na voljo modeli, ki bi jih sicer sami težko plačevali. V Münchnu se je por. z Rozo r. Klein (gl. čl.) in tu ostal do poletja 1905. L. 1905–6 je s slikarjem Fritzom Radlerjem odprl risar. šolo, ki je zaradi finan. težav kmalu prenehala. Med bivanjem v Münchnu se je S. v polet. mesecih vračal v Sjo, med 1906–8 je slikal v okolici Škofje Loke, Gorenje vasi in v Godešiču. V jeseni 1907 sta z Jakopičem odprla zas. slik. šolo v Lj., S. je prevzel del pouka na njej, toda zaradi gmotnih težav jo je 1908 prepustil Jakopiču; i. l. se je vrnil z ženo in s hčerko v Lj., se v zimah do 1914 še vedno vračal v München. Pozno 1908 je odšel v Italijo do Firenc in nato v Pariz, kjer je ostal še pozimi 1909. L. 1910–1 je bil z družino v Devinu, 1913 je potoval sam po Kor. in Štaj., 1914–8 delal kot vojni risar in restavrator v Lj., Kamniku, Brucku n/Muro, Ennsu n/Donavo itd. Po vojni si je zgradil hišo na Mirju, Groharjeva 15 (zdaj Mirje 12), kjer je od 1924 v svojem ateljeju poučeval slikarstvo in restavriranje (Jelica Žuža, Franjo Golob idr.). Od 1921 je bil honor. učitelj risanja na odd. za arhitekt. tehn. fak. v Lj., 1924–33 njen red. učitelj, hkrati je učil na slik. šoli Probuda. Potovanja v tujino postajajo bolj redka: 1935 v Benetke, 1937 v Italijo do Rima, večkrat na Dunaj. V polet. času je potoval in restavriral po Sji, Hrv. Primorju in Dalmaciji (Rab 1920, Martinščica 1921, Dubrovnik 1925, 1930 itd.); 2. svet. vojna je S-ovo terensko delo prekinila, slikanje aktov in portretov pa je nadaljeval skoraj do svoje smrti.

I. Oljno slikarstvo: študij. doba (1888–99): že na umetnoobrtni šoli v Gradcu (v zad. letniku je bil odličnjak v risanju in slikanju) je delal S. pod prof. vodstvom sgraffite v Gradcu, Eisenerzu in Leobnu. Temeljito sred. in akad. šolanje s študijem perspektive, anatomije in kompozicije mu je vtisnilo pečat, zaznaven tudi v kasnejšem samost. ustvarjanju. Poudarek na figuraliki, tako značilen za akad., je samo podprl S-ovo zanimanje za človeško figuro. Realist. modelacija v barvno omejeni, temni skali, je uspeh študija na dunaj. akad. Potrebno znanje za upodabljanje in organiziranje večjih figuralnih skupin pa je dal S-u študij zgod. slikarstva pri Poljaku Pochwalskem, Matejkovem učencu (Obhajilo 1897). Izredno plodna so zgodnja münchenska leta (1899–904), ko ga zaposlujejo novi slikarski problemi. Prevladuje münchenska realist. tradicija, doživeta predvsem prek Ažbetove šole, ki jo najdemo že pri Jož. Petkovšku (SBL II, 325), Iv. Kobilci (ib. I, 477), pri zgodnjem Jakopiču in Ferdu Veselu. L. 1900 je S. dobil prvo večje slikar. naročilo za portret ces. Fr. Jožefa: MOL je tako priznala Sovo znanje v portretiranju. Nastop pred slov. javnostjo 1900 in 1902 v Lj. z Jakopičem, Jamo in Groharjem je povezal umetnike v stremljenju, da izoblikujejo novo slov. umetnost: impresionizem. Po neuspehu 1902 v Lj., so združeni v klubu Sava nastopali v tujini. S. je napredoval v osvetljevanju barv s še vedno močnimi nevtralnimi sivinami (Pri šivanju 1902) in v postopno finejših barvnih sestavah ter krepkejši potezi. Portret Roze Sternen (1903) pomeni vidnejši uspeh. S-ova prva impresionistična doba traja 1904–11. Od razstave pri Miethkeju (Dunaj 1904), kjer zaradi zadržanosti v barvah ne doživi enakega priznanja kot drugi, se zavestno loti reševanja slikarskih problemov impresionizma: Rdeči parazol, Postojnski kolodvor (oba 1904), Ulica v Monakovem (pred 1905), več slik iz Gorenje vasi in Godešiča (Godešč), naslikanih v poletjih 1907–8 (Jutro, Goloba, Pomladansko sonce, Gozd, Kokoši, Večerni mrak, Na divanu 1909, v Devinu, mali Devin 1910, veliki Devin, Hiše ob morju 1910–1) dokumentirajo to borbo in hotenje, da bi izdelal pripravno slikar. tehniko za optične vtise, ki mu jih nudita narava in figura v interieru. Zdaj se S-ova barvna skala naglo bogati, temne barve so skoraj izločene, poteza čopiča je kratka in včasih pastozna. Vijoličaste sence izginejo le na redkih slikah popolnoma; zaznavne so že v dunaj. dobi in ostanejo ena izmed značilnosti njegove palete. Bivanje v Parizu ne prinese v S-ovo slikarstvo nobenih očitnih sprememb. Te se pojavijo v delih tik pred 1. svet vojno in med njo (1913–8), ko postanejo kontrasti med svetlimi in temnimi površinami močnejši (Hodnik z arkadami 1913). Barvno sorodni ženski akti in pol-akti: Mali ležeči akt (1913), Žena s korzetom (1914), Veliki ležeči akt (1914), Magdalena (1919) idr. dosežejo skoraj dramat. izraz z nasprotji, vijoličastih in zelenih barv ter s kontrasti osvetljenih teles in močno obarvanih senc. Kontrasti, izrazita, podaljšana poteza čopiča in drža figure izdajajo čustvo, ki je v S-ovem slikarstvu redko (Žena s korzetorn, Magdalena). V svojem slikarstvu si S. ni dovoljeval posebnih čustvenih razpoloženj in malo njegovih del odkriva možnost razvoja v ekspresionizem. Kot prvi veliki slikar aktov je s to temo bistveno obogatil slov. slikarstvo. Žen. akt, ki ga je dosledno slikal po modelu, mu je osrednja slikar. tema, izraz doseže z držo telesa, s položajem in kretnjo v odnosu do okolja ter v dvogovoru z obleko. V tem razdobju je S-ov impresionizem podajanja optičnega vtisa prekoračen. Čas med obema vojnama (1919–39) je S-ova zrela slikar. doba, polna mladostne energije in veselja do eksperimentiranja. Svoboden v impresionist. tradiciji je sedaj lahkoten, bleščeč in dekorativen, posebno v portretih. V marsičem spominja na franc. nabiste, njihovo barvitost, nevezanost na ozek program in njihovo toplo simpatijo do figure v interieru. Med našimi impresionisti je v največji meri ohranil tedanji čas celo v njegovih modnih značilnostih (npr. Portret Tončke Gaber 1911), Violinistka (1924) ter z obleko, s šali in z opremo sestavljal nove barvne kombinacije in atmosfero danega trenutka. V letih 1926–7 rešuje probleme črnih, temnomodrih, temnovijoličastih ter oranžno rumenih in oranžno rdečih nasprotij (Bralka, Maska, Dekle s knjigo, Pred zrcalom), deset let kasneje 1937–8 pa je spreminjajoča se svila pobudnica vrste slik (V spreminjasti židi, Dekle pri zrcalu, Pred ogledalom, Gratulantka idr.). Problem svetlobe in barve v interieru in na figurah S-a vznemirja in sili k študiju vse do zadnjega (Ležeči akt 1947). S. je bil portretist od svojih graških štud. let; njegov portret je zvest in stvaren, realistično stopnjevan samo v barvnem izrazu (Dr. France Stelè 1928; Avtoportret 1930; Dr. Fran Windischer 1934; Podoba žene z lastno podobo v zrcalu 1942 idr.). Pokrajine v S-ovem slikarstvu niso številne, odlikujejo se s prefinjenimi kombinacijami zelenih barv, svežino in »vlažnostjo ozračja« (Mlin 1919; Dubrovnik 1930; Obala v Benetkah 1935 idr.). Za nastanek in zorenje S-ovega impresionist. slikarstva je važen prehod iz plenerizma v času, ko je v škofjeloški okolici veliko slikal v naravi. Razen oljnega slikarstva je odlično obvladal tudi:

II. risbo. Že risana Moška glava (1894) dokazuje obvladano realist. upodobitev s poudarjeno, trdno modelacijo. V münchenski dobi so za njegovo risbo značilne bogate linije, iz katerih nastajajo slike v svetlo-temnih nasprotjih (Na razstavi 1902). Pozneje so bolj skope, risba pa ohranja obris z nujno notranjo razčlenitvijo figure, vedno je sugestivna, neposredna in živahna. Ker mu je služila za prvo beleženje motiva, figure ali prizora, je risal neprestano in na vse, kar je bilo pri roki. V akad. letih je negoval akvarelno risbo in čisti akvarel, ki ju je kasneje nadomestila barvna skica v olju. Večje število oljnih skic na lepenki in lesu, pretežno študije aktov, dokazuje mojstrsko obvladanje motiva in izredno gotovost, s katero je S. prenesel svoj prvi vtis v osn. barvni akord. Od 1902 se je med prvimi pri nas ukvarjal z

III. grafiko. Sicer maloštevilne jedkanice, crayoni in monotipije so umetniške grafike; učinkujejo slikovito z razgibanimi linijami in z nasprotji svetlih in temnih partij (Primož Trubar 1911; Domov in Na skednju 1907). Monotipije so zasnovane slikarsko, barve so skope, poteze razgibane, prave impresije (Žen. glava in Lastna podoba 1927).

IV. Stensko slikarstvo. S. je med šolanjem v Gradcu prišel v stik z obrtn. delavnicami za stensko dekoracijo in si tam pridobil veliko tehn. znanje in veselje do eksperimentiranja. Prevzel je samostojna dela: Tabor pri Grosupljem, Horjul, trnovska ž. c. v Lj. (1901), Škocjan na Dol. in Kor. Bela. Ta dela predstavljajo tradicionalno dekoracijo cerkv. notranjščine, kjer pride bolj do izraza S-ovo tehn. znanje kot umet. izvirnost. Freske na stropu prezbiterija in glavne ladje v franč. c. v Lj. (1925 obnovil 2 kapeli, 1934–6 poslikal strop) so njegovo največje delo. Ohranil je v glavnem okvirno kompozicijo svojega prednika Mat. Langusa (SBL I, 614–6), se v prezbiteriju vrnil k čistemu izročilu baroč. stropnega iluzionizma in v ladji to izročilo tako formalno kot vsebinsko dopolnil z dosežki sodobnega slikarstva. Pri tem je skušal dosledno ohraniti enotnost baroč. prostora franč. cerkve. S-ovemu slikar. konceptu je bil stropni iluzionizem Tiepolove šole dovolj blizu, da ga je lahko približal svojemu pojmovanju barve in svetlobe. Od 1930 dalje se je ukvarjal z mislijo, da bi fresko delal tudi v ateljeju in jo nato kot prenosno fresko-sliko vključeval v steno. Med temi poskusi sta dve fresko-sliki (Žen. akt, Akt z zrcalom 1937), ki združujeta prosojno svetlost in zrnato površino freske z živahno potezo in barvitostjo impresionist. slikarstva. L. 1939 je prevzel poslikanje kleti v mrb gradu (tam je 1921 obnavljal stropne slike v viteški dvorani). Historično-folklorno snov je razporedil na omejenih površinah obokov, ne da bi skušal ustvariti iluzijo enotnega novega prostora. Ob pravi freski je S. že od graške dobe delal tudi sgraffito.

V. Restavrator. Po uspešnem restavriranju fresk na Skaručni (gl. Šubic Alojzij) je S. prevzemal 1898–901 dela za Centr. komisijo za varstvo spomenikov na Dunaju, po vojni za Spomeniški urad oz. Zavod za varstvo spomenikov v Lj. Velik sloves so mu prinesli novo odkriti spomeniki slov. srednjeveš. stenskega slikarstva. Dela je opravljal na terenu poleti pogosto več let, slike pa je restavriral doma tudi pozimi. Za Centr. komisijo je restavriral Bodešče, Godešič, Gosteče, Sv. Jurij na Igu, Mače, Sv. Miklavž nad Čadramom, Muljava, Sv. Primož nad Kamnikom, Slovenj Gradec (Straussove slike), Šmarje pri Jelšah, Žirovnica, freske na Kor., v Dalmaciji (Šibenik) in v Avstriji. Večja restavrat. dela po vojni: Muljava (1922–3), Kamen vrh pri Ambrusu (1923–4), Vrzdenec (1925), odkrivanje fresk v Stonu na Pelješcu (1925), znamenite stropne slike v stari graščini v Celju (1927), Turnišče (1928–9), dominikanski samostan v Ptuju (1931), krilni oltar Konrada Leiba v prošt. c. v Ptuju (1931–2, sedaj v Ptuj. muzeju). Med obema vojnama je veliko restavriral za NarG, bil neutrudljiv, najboljši sodelavec Fr. Steleta (gl. čl.); obnovil največ umet. spomenikov Sje, mdr. tudi sgraffite v lj. Mest. hiši in bil odličen kopist starih mojstrov. (Seznam restavr. del do 1938 v Serta Hoffilleriana 1940, Zgb).

VI. Pisec. S. je za javnost malo napisal. Teksti so izšli v: Vesni 1921, št. 3 (XIX. umetn. razst. v Jp); ZUZ 1924, 14–8 (Spomini na Ažbeta; ponat. v katalogu Ažbe in njegova šola, Lj. 1962); 1926, 214–25 (Restavratorjevo potovanje po Dalmaciji); polemike z R. Jakopičem, R. Ložarjem idr. (S 1911, št. 194, 204, 229; 1935, št. 233; J 1927, št. 167; Sja 1932, št. 24) idr. (Tabor 1924, št. 106). Oznaka: S S-ovo smrtjo se konča doba slov. impresionizma. Med štirimi vodilnimi impresionisti Jakopičem, Groharjem in Jamo je S. nova, izrazita umetn. osebnost, ki vnaša v slov. impresionizem svojski slikar. koncept. Bil je predvsem figuralik, slikar aktov in portretov; pokrajine in tihožitja so v manjšini. Razvil se je iz dunajsko-münchenske realistično-naturalist. tradicije. Veliki koloristi Benečani in Velazquez so mu bili vzorniki. S-ov impresionizem je bližji severni smeri (Liebermann, Corinth, Slevogt) kot pa francoski, katero je spoznal že v času dunaj. šolanja in še bolje v Münchnu. Bil je slikar vidnega sveta in je vedno slikal po modelu. Risba mu je bila primarno sredstvo za konstrukcijo slike in bila je živa v potezi čopiča še tedaj, ko je vtis čisto slikarski. V svojem slikarstvu je hotel ohraniti plastičnost figure ali predmeta v prostoru ter z barvo posredovati optični vtis celote. Trudil se je, da bi mu sončna svetloba ne razkrojila barvnih površin do take mere, da bi predmeti v razblinjenem barvnem tkivu izgubili svojo plastičnost in končno vso spoznavno obliko, kot se je to dogajalo pri doslednem impresionizmu. Med 1904–9 podaja S. na sliki čisti optični vtis, realiziran z barvnimi lisami, ki pa niso rezultat znanstv. analize, ampak ostrega opazovanja in izkustva. V tej dobi se skoraj ukloni svoji optični viziji, sam pa poudarja, da slikar ne sme opisovati niti narave niti človeka, temveč da ju mora upodobiti in izraziti tako, da bo slika izrazila doživetje, ki je bilo pobudnik za njen nastanek. Nosilec tega izraza pri S-u postaja v vse večji meri barva. Z njo pride do izraza v nasilnih barvnih nasprotjih tudi slikarjev temperament in njegova fantazija, ki iz skromnih pobud resničnosti ustvarja nove barvne svetove. Energična, na videz samovoljna poteza s čopičem, ki ustvarja trdno povezane celote, odkriva v stvarnosti fantazijo, v zadržanosti živ temperament ter veliko sposobnost za ravnotežje med nasprotji. V času med obema vojnama oslabi S-ov objektivnejši impresionizem; vedno bolj se predaja študiju in reševanju kolorist. problemov, ki jim je »vtis« resničnosti komaj še izhodišče, a zveze s predmetom ne izgubi nikoli. S. je od portreta v barvno stopnjevani realist. upodobitvi, prek aktov, ki rešujejo probleme barv in svetlobe, do stropnega iluzionizma baročne tradicije vsebinsko in slikarsko-tehnično obogatil slov. umetn. ter opravil velikansko restavrat. delo z velikim tehn. znanjem, odgovornostjo in s spoštovanjem do dediščine preteklosti. Ni se šolal za restavratorja, kar tedaj tudi ni bila navada, toda njegovo praktično obvladanje stenskega slikarstva mu je pri tem delu pomagalo. Od zgodnje mladosti je bil zelo delaven in je poleg svojega bogatega umetn. ustvarjanja našel čas še za delo v odboru NarG in Umetnostno-zgod. društva v Lj. V javnosti ni rad nastopal, za svoj študij pa je zbral lepo umetn.-zgod. knjižnico in obsežno zbirko dragocenih reprodukcij znanih umetnin.

Razstave. Doma: Lj., Jp: 1900 in 1902, 1909 ter tu še 1910, 1912, 1916, 1917, 1918, 1927, 1938, 1940, 1944 (edina retrospektivna – portretov); na velesejmu 1926, 1927, 1937 in 1938; ModG 1949; Bgd 1904, 1905 in 1922; Novi Sad 1927; Škofja Loka 1931; Mrb 1934 in 1938; Celje 1936; 1946–7 sodeluje na razst. Slikarstvo in kiparstvo narodov Jsle v Bgdu, Zgbu, Lj., Moskvi, Leningradu, Varšavi, Krakovu, Pragi, Bratislavi in Budimpešti; po smrti 1952, 1953 v Zgbu (Pola vijeka jsl slikarstva); 1953 v Lj.; 1955, 1956, 1958 v Lj.; 1963 v Celju; 1965: Čačak. – Po svetu: Berlin 1899; München 1903 (Glaspalast) in 1913; Dunaj 1904 (Miethke); London 1906, 1930; Sofija 1906; Trst 1907; Varšava (klub Sava) 1907; Krakov (klub Sava) 1908; Hannover 1911; München 1913; Pariz 1919, 1937; Philadelphia 1926; Zürich 1926 (grafika); Praga 1927 in Plzeň (grafika); Praga 1927; Clc 1956. S-ova dela se nahajajo v NarG in ModG v Lj., v Nar. muzeju v Bgdu, v pokrajin. muzejih in priv. zbirkah. – Prim. mdr.: dokumenti in rkp. o restavrat. pri hčeri Rozi S., Lj.; Gabrovo gradivo (ModG); Steletovo gradivo; Veselovo gradivo; Bibl DS; Bibl LZ; Moh Bibl; ELU 4, 325; NE IV, 485; OSN Dodatek VI/1; SBibl 1945-; F. Stelè, Oris, 113 sl.; Thieme-Becker XXXII, 10; S(ervaes Franz), Neue Freie Presse 1904, 2. marca; (Abels), Wiener Morgenzg 1904, št. 59; LZg 1910, št. 223; S 1910, št. 233; F. Stèle, ib. 1930, št. 213 (s sliko); 1931, št. 18; 1935, št. 225; S. Mikuž, ib. 1936, št. 202; 1937, št. 297; 1940, št. 177, 216 (s sliko); 1944, št. 139, 215; E 1911, št. 123; NDk 1924, št. 188; IS 1926, št. 18; 1930, št. 40; J 1926, št. 222; 1930, št. 219 (s sliko); 1931, št. 18; 1940, št. 220; 1944, št. 124; Š(ijanec) Fr., Jsln 1930, št. 108; 1940, št. 214; Gaber (Ante), SN 1930, št. 214 (s sliko); 1931, št. 7; 1935, št. 63; 1936, št. 185; 1940, št. 214; Fr. Stelè, Kron 1935, 221–6; 1937, 32–8; 1938, 32 sl.; 1939, 138–43; K(os Fr.), ib. 1940, 166–72, 125; A. Cevc, ib. 1954, 57–9; Sja 1937, št. 33; ŽiS 1937, št. 11; Fr. Mesesnel, Sd 1940, 525–6; Um 1940–1, 82–3; 1941–2; 1944–5; Fr. Mesesnel, Umetnički pregled, Bgd 1940, 289–93 (slov. prevod v Umetnost in kritika. Lj. 1953, 184–91); Stane Mikuž, Obisk 1941, 211–3; SPor 1948, št. 88; 1949, št. 150; F. Šijanec, ib., št. 155; 1954, št. 220; DEn 1949, št. 26; S. Mikuž, LdP 1949, št. 97, 118, 152 (s sliko); LdTd 1949, št. 173; S. Mikuž, MR 1949–50, 7–10; K. Dobida NS 1949, 796–7; Fr. Stelè, Slov. slikarji. Lj. 1949, 154 (z bibliogr. in reprod.); Tov 1949, št. 28; Kol OF Trž. ozemlja 1950, 100 (s sliko); Fr. Baš, ZUZ 1951, 176–84; Fr. Stelè, ib., 194–7; N. Županič, ib. 1959, 608, 620, 629; Fr. Stelè, The Studio 1953, Vol. 146, št. 724, 2,8; Rudolf B(ranko), 7 dni 1956, št. 27; L. Menaše, Avtoportret na Slov. 1958; Fr. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost. 1961, 66–7; M. Juteršek, Razst. katalogi umetn. razstav, Lik. revija 1962–63; Špelca Čopič, Slov. slikarstvo. 1966, 132–5; M. Stele-Možina, ib., 241–2; Pionirski list 1968/9, št. 20; Fr. Stelè, Slov. impresionisti. Lj. 1970. Čopič

Čopič, Jelisaveta: Sternen, Matej (1870–1949). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi611563/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine