Stelè, Francè, akademik (1886–1972)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Stelè Francè, umetnostni zgodovinar, r. 21. febr. 1886 v Tunjicah pri Kamniku kmetu Francetu in Jožefi r. Pavlič, živi v Lj. Obiskoval je osn. šolo v r. kraju, gimn. 1898–906 (mat. 1906) v Kranju in se kljub izrazitemu matem. talentu odločil za študij umetn. zgod. Po dosluženem voj. roku (30. avstr. pešpolk v Lvovu) je 1907 študiral slovan. filol. in zgod. na dunaj. filoz. fak. in tu postal član Inštituta za avstr. zgod. raziskovanje. Na umetn. zgod., S-tovem osrednjem študij. predmetu, sta mu bila glavna učitelja prof. Max Dvořák, ki je štel S-ta med najljubše učence ter mu ostal prijatelj do smrti 1921, in Jul. Schlosser. Poslušal je tudi predavanja Jos. Strzygowskega. S 1911 končanim študijem se je S. usposobil za arhivsko, bibliotečno, muzej. in spomeniško službo, 1912 prom. na Dunaju z disertacijo o srednjeveš. stenskem slikarstvu na Kranj. (povzetek: Gotsko stensko slikarstvo na Kranj., Bulićev zbornik, Split 1924), v kar ga je usmeril Dvořák. Jeseni 1912 so S-ta nastavili kot praktikanta pri dunajski, po Dvořaku tedaj decentralizirani in v modernem duhu preurejeni Centralni komisiji za varstvo spomenikov, kjer naj bi se S. specializiral za problem umetn. trgovine. L. 1913 je kot eksponent te komisije in dež. konservator za Kranj. odšel v Lj. in v Dvořákovem spremstvu obiskal Juž. Tirolsko in Dol. Prva svet. vojna je pretrgala delo v novo organiziranem uradu: S. je 15. sept. 1914 prišel pri Zalesianih v Galiciji v rus. ujetništvo, ga prebil v Čiti, Novo Nikolajevsku, Marijinsku, Semipalatinsku, Tjumeni, Tari, Omsku in Krasnojarsku, vmes študiral umetnost in slavistiko (obvlada vse slovan. in glavne evrop. jezike). L. 1918 je S. postal član Jsle komisije pri Podružnici češkoslovaš. nar. sveta v Jekaterinburgu, se 1919 kot član v Washington povabljenega odposlanstva češkoslovaš. legionarske armade čez Vladivostok, Japonsko, kalifornijski San Diego, Brest, Pariz in Prago vrnil v Lj., tu prevzel vodstvo spomeniš. urada, obsegajoč vse slov. ozemlje stare Jsle. Od 1921 je honorarno predaval umetn. zgod. na arhitekt. odd. tehn. fak., od 1935 predsedoval Gradb. odboru, nato bil po imenovanju 1937 od 1938 izred., 1952 red. prof. za umetn. zgod. na filoz. fak. do upok. 1960, odslej red. hon. prof. — S. je bil od 1936 red. član Druš. za humanist. vede v Lj., Mednar. zveze muzejev, od 1937 v Mednar. odboru za umetn. zgod. (od 1960 častni član), od 1940 red. član SAZU, tajnik njenega razr. za družb. in zgod. vede, načelnik sekcije za zgod. umetnosti, od 1951 dopisni član Mednar. komiteja za spomenike pri UNESCO, od 1954 JAZU, od 1970 SANU, od 1955 član jsle sekcije mednar. zveze likovnih kritikov (AICA) pri UNESCO, dosmrtni član Inšt. za avstr. zgod. raziskovanje, čast. član muzej. društev (Celje, Mrb, Ptuj) in Zveze društev jsl konservatorjev in kot dolgoletni odl. predsednik dosmrtni častni predsednik slov. Društva za umetn. zgod. — Prejel je: 1962 zlati doktorat dunaj. univ.; 1969 častni doktorat Ij. univ.; 1966 Prešernova nagrado za življenjsko delo in red zasluge za narod z zlato zvezdo; 1969 Herderjevo nagrado na dunaj. univ.; 1968 čast. članstvo Dol. kulturn. festivala v Kostanjevici in 1969 skupine Les amis du Petit Palais v Genevi.

Kot prvi slov. poklicni konservator (prej laični, častni) je S. uredil varstveno službo po novih Al. Rieglovih in Dvořákovih principih ter pravilu: konservirati, ne restavrirati; ohraniti kar največ zgod. pričevalnosti; enako upoštevati spomenike provincialnega značaja kot tiste na stilno vodilnih ravneh. Zaradi stika s spomeniki na terenu in njihovimi varuhi je S. stalno potoval, tudi čez polit. meje (Primor., Kor.); prijateljsko sodeloval s tržaškim (Antonio Morassi) in clškim (Otto Demus, Walter Frodl) spomeniš. uradom; se naslanjal na podež. zaupnike, dobre restavratorje (najpomembnejši Matej Sternen, gl. čl.; z njim določil tehn. postopek za čiščenje fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom); mojstrsko vodil še danes zgledno obnovo got. polihromacije na rebrastem oboku samost. cerkve v Millstattu, Kor. Največ skrbi je S. posvetil ohranjanju že znanih, odkrivanju še pod beležem skritih srednjeveš. sten. slikarij; obnovi srednjeveš. arhitektur. Njegova najpomembnejša spoznanja in odkritja: razvozlal je napisa o slikarju Vincencu iz Kastva (Marij. cerkev na Škrilju pri Bermu), ključen za problem poznogot. slikarstva v Istri; osvetlil delež in stil koroško šolanega freskanta Janeza Ljubljanskega (z briksenskimi infiltrati; sreda 15. st.); kompleksa prekmur. slikarske skupine (konec 14. st.) s slikarjem Joh. Aquilom de Rakespurga; odkril zgodnjegot. freske v minorit. cerkvi, Ptuj, njihovo povezavo s freskami v zah. empori stolnice v Krki na Kor. in prek teh z vzhodnoalp. slikar. slogom ostro lomljenih gub (druga pol. 13. st.); freske na Vrzdencu pri Horjulu (zač. 14. st.), ob katerih se je kmalu zbrala lepa slogovna slikar. skupina. — S. je obnovil: križna hodnika (dominikanski v Ptuju; Stična); kostanjeviško samostan. cerkev (sred. 13. st.); rešil got. cerkev na Ptujski gori; arheološke (rim. zid v Lj.) tja do baročnih (zlati oltarji, križansko in uršulinsko cerkev v Lj.) in etnograf. spomenikov; cele urbanistične in ruralistične komplekse (gl. še nedavno neokrnjeno zgod. pričevalno podobo Lj., Mrba); po 1945 zelo ogroženo cerkev sv. Sofije v Ohridu.

V predapr. Jsli brez spomeniš. zakona je S. uspel vriniti vsaj nekaj spomeniš. določil v zakone o gozdovih in gradbeništvu, po 2. svet. vojni pa je bilo njegovo pripravljalno delo temelj napredni spomeniš. zakonodaji (gl. načelni študiji Problem spomeniš. varstva v Jsli I. in II, Jsl istorij. časopis, Bgd 1935, 1936). — Poročila o spomeniškovarstvenih akcijah je S. sproti objavljal (ZUZ) ali v večjih samostojnih študijah. Neizčrpni so njegovi terenski zapisniki, bogata fototeka; od tega gradiva ima danes marsikaj že značaj umetnostnozgod. vira. — Metodološko vzoren primerek tovrstne strok. literature je S-tova umetnostna topografija Sodni okraj Kamnik. Umetnostno topografski opis. Lj. 1922–9.

V znanstv. publicistiki je S. odmeril največji delež svoji spec. stroki, srednjeveš. slikarstvu na Slov., ki mu je znal kljub provincialnemu značaju spomenikov poudariti tudi evropsko pomembnost. Med številnimi razpravami so najvidnejše: Freske u crkvi sv. Primoža nad Kamnikom (Starinar, Bgd 1925); Slike got. krilnega oltarja v Kranju (ZUZ 1926); Stenske slike v ladji cerkve na Vrzdencu (Vjesnik hrv. arheol. društva u Zgbu 1928); Slikani svodovi gotskih prezbiterija u Slovenačkoj (Starinar 1928); Vplivi mojstra E. S. v slov. freskah 2. pol. 15. st. (Šišićev Zbornik, Zgb 1929); Stenske slike v minorit. cerkvi v Ptuju (ZUZ 1931); Geograf. položaj got. slikarstva v Sji (Ephemeridis instituti arch. Bulgarici VI, Sofija 1950); Laibov oltar v Ptuju (RSAZU za zgod. in družb. vede I, 1950); Der Maler Johannes concivis in Laybaco (900 Jahre Villach, 1960); Ikonograf. kompleks slike Sv. Nedelje v Crngrobu (Razprave Filoz.-filol.-hist. razr. AZU 1944); Die mittelalterliche Wandmalerei in Slowenien im mitteleurop. Rahmen (Südost-Forschungen, München 1957); Die friulanische Gruppe in der got. Wandmalerei in Slowenien (Festschrift Karl M. Swoboda zum 28. Januar 1959, Wien). — Odlično sintezo teh raziskovanj je S. podal v knjigi Cerkveno slikarstvo med Slovenci. Srednji vek (Celje 1937) in v prvem delu dvojezične (slov. franc.) izdaje Monumenta artis slovenicae (Lj. 1935; drugi del 1938 posvečen slikarstvu baroka in romantike). Razširjeno in zaokroženo je to gradivo zajel v knjigi Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja. Lj. 1969. Poudariti moramo duhovite formulacije o ikonografskem sestavu »kranj. prezbiterija,« predvsem pa umetnostnogeograf. zelo prepričljivo vključitev slov. srednjeveš. umetnosti v veliki geografski pas (juž. pobočje Alp, Genova-Kvarner; zajema poleg Lombardije tudi Tirol., Furlanijo, Kor., Sjo do Istre). Izkazalo se je, da je za obravnavo našega spomeniš. gradiva in njegovo razmerje do evrop. umetnosti prav S-tova umetnostno-geografska metoda najprimernejša.

Najdražji prispevek pa je podaril S. Slovencem s knjigo Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (Lj. 1924, ponat. 1966); z njo je prvi odkril umetn. razvoj na naših tleh in nam naš umetnostni delež dobesedno vzdignil v zavest, ko je z isto odločnostjo kot trditev, da Slov. nimamo zgodovine, zavrnil tudi podobno, da nimamo umetnosti; gre namreč samo za vprašanje, kako smo to umetnost doživljali in kako smo ji vtisnili svoj posebni značaj. Doživljal jo je tudi sam: segel je s pogledom od zgodnj. srednj. veka do svojega časa in pri tem poskusil formulirati zlasti delež slovenstva v umetnosti, hkrati utrdil tudi sistematiko splošn. pregleda naše umetnostne zgod. in njeno periodizacijo.

S prevzemom univ. stolice za umetn. zgod. se je S-tovo znanstv. delo še poglobilo in razširilo ter vedno bolj segalo tudi v splošno umetn. zgod., kateri je že 1935 posvetil knjigo Umetnost Zapadne Evrope. Privlačili so ga posebno mejni problemi med zahodnoevrop. in bizant. umetnostno zgod.: L'art en Slovénie et le byzantisme (v G. Millet, L'art byzantin chez les Slaves. Paris 1933); Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe na Slov. (Razprave Filoz.-filol.-hist. razr. AZU 1943); Le byzantinisme dans la peinture murale Yougoslave (Atti dell' VIII. congresso di studi Bisantini, vol. VIII, 1953). Problem »karolinškega vozla«, ki ga je nakazal že v Umetnosti Zap. Evr., je še posebej osvetlil v razpravi Predromanski ornament iz Slivnice (Razprave Filoz.-filol.-hist. razr. AZU 1943), temeljna vprašanja umetnostn. vrst in zlasti arhitekture pa je reševal tako v special. predavanjih kot v knjigah Architectura perennis (Lj. 1941). Slov. slikarji (Lj. 1949). Napori (Lj. 1955). Zelo zavzeto spremlja S. tudi življenje domače in svetovne moderne umetnosti z živo in tiskano besedo; mnogim umetnikom je utrl pot skozi goščo nerazumevanja, posebno pa je stal ob strani arh. Jožetu Plečniku (SBL II, 372–6), ki mu je bil zagovornik in interpret. S. je bil moderni umetnosti kritičen pobornik, starejši pa globokoumen, z vsemi sodobnimi metodami oplojeni raziskovalec.

Iz zelo obsežne S-tove bibliografije še nekaj pomembnejših del: Celjski strop (Celje 1929 in 1969); Cerkv. slikarstvo. O njegovih problemih, načelih in zgod. (ib. 1934); Ptujska gora (1940 in 1966); Slikar Fortunat Bergant (RSAZU, Lj. 1957); Ivan Grohar (Lj. 1960);o Crngrob (Lj. 1962). — Temeljnega pomena za umetnostnogeograf. značaj slov. zemlje pa je knjiga Umetnost v Primorju (Lj. 1960), katere prva poglavja so izšla posebej že 1940; Slov. impresionisti. 1970.

Odlični pedagog in vedno nesebični vodnik S. je vzgojil vso mlajšo generacijo slov. umetnostnih zgodovinarjev in s svojim predhodnikom na univ. stolici, dr. Iz. Cankarjem (SBL I, 72) utemeljil pravo lj. umetnostnozgod. šolo, ki ji segajo korenine do odlične Dvořákove dunaj. katedre. S posebno ljubeznijo pa navaja S. svoje učence v raziskovanje dom. umetnostne preteklosti. — Kot izkušen svetovalec in organizator stoji vedno ob strani muzej. ustanovam, zlasti NarG in ModG, slov. republiškemu (Lj.) in Jsl inštitutu za varstvo kulturnih spomenikov (Bgd).

Odkar se je S. pod vplivom Karla Štreklja (gl. čl.) že v srednji šoli zavzel za zbiranje ljud. blaga, je čutil posebno nagnjenje tudi do ljud. ustvarjalnosti, saj nikdar ni pretrgal srčnih vezi z zemljo in s kmečkim človekom. Zapisoval in objavljal je ljud. pesmi (»France Francetov« v SNP), pripovedno izročilo deda Tomaža, očeta Franceta (Et XI, Lj. 1939; SE XVI.—XVII., Lj. 1964), pri čemer je sledil motivu o Jakcu-hudobcu prav do skandinavskega Peera Gynta. — Znal je poiskati tudi povezavo med stilno in ljud. umetnostno ustvarjalnostjo. Celo v rus. ujetništvu je zbiral foklorno gradivo med soujetniki, tudi romunsko, italij. in madžarsko. Mikal ga je anikonsko-abstraktni svet vzhodnjaške umetnosti, pa tudi indijanski umetnosti je posvetil pozornost v dneh, ko se je iz ujetništva vračal okoli sveta v domovino.

S. se je udeležil številnih strok. mednar. kongresov, na njih vzbujal pozornost kot predavatelj. Bizantološkim kongresom je bil celo eden od utemeljiteljev in je na njih sodeloval v Bukarešti, Bgdu, Sofiji, Atenah, Rimu in Palermu. Umetnostnozgod. kongresom je prisostvoval v Parizu, Švici, Londonu, Amsterdamu, Benetkah, ponovno v Parizu, New Yorku, Bonnu in Budimpešti.

S-tova podoba bi bila nepopolna, če bi prezrli njegovo uredn. in kulturnopolit. delo. Že 1908 je ustanovil in uredil 4 letnike Koledarčka slov. kat. nar. dijaštva; kot sourednik dij. kat. lista Zora je ustanovil lit. prilogo Prvi cveti, nato bil Zori urednik 1908–12; v Jekaterinburgu na Uralu je urejal 1918–9 slov. del Jugoslavjanina; 1920–30 in 1933–7 pa DS sam ali s F. Koblarjem (SBL I, 479) in drugimi ter vanj sprejemal tudi prispevke modernističnih pisateljev in pesnikov, saj mu po doživetju vojske ni bil blizu samo ekspresionizem, ampak je v Rusiji spoznal tudi oblikovno in vsebinsko revolucionarne pesnike kot Majakovskega, Burljuka, kiparja Šadra idr. — Zelo pomembno je bilo prijateljstvo s pisateljem Iv. Pregljem (SBL II, 481–6): v romanjih s S-tom po okolici Kranja se je Preglju porodil prenekateri lit. motiv (npr. za Bogovca Jerneja). S. je 1924–30 sourejal Č; od 1930 ureja ZUZ; 1930–41 je bil sourednik, nato urednik Kron; tudi je član v uredništvu zvezn. Zbornika za zaštitu spomenika kulture v Bgdu. — S. je sodeloval s številnimi gesli o slov. umetnikih v NE, o jsl v Thieme-Becker; je sourednik in sodelavec EJ, ELU in SBL.

Kulturnopolit. delo je bilo mnogokrat tesno povezano z uredniškim. S. je že na Dunaju sodeloval pri akciji za ustanovitev slov. univ. (gl. razpravo v Šwiatu słowiańskem); se zavzemal za prijateljstvo med slov. kolegi, zlasti pa gojil stike s Poljaki. Sodeloval je pri Bibliografiji Słowianoznawstva, ki jo je na Poljskem izdal Kołłodziejczik. Razen v poljskih je sodeloval tudi v češ., nem. in italij. akadem. glasilih ter bil v stikih s pedagogom Foersterjem in filoz. R. Guardinijem, s polj. kult. filozofom Marjanom Zdziechowskim in zgodovinarjem Fel. Konecznim. Misli na zbližanje med slovan. narodi in državami tudi po 1. vojski ni zanemaril; posebej jo je zagovarjal na kongresih na Velehradu in v Lj. Postal je podpredsednik Društva prijateljev Poljske in Poljsko-jsle lige, 1935 bil imenovan za čast. konzula republ. Poljske. Tudi je prevajal iz poljščine in slovaščine (K. Morawski, Večeri ob Lemanu. Lj. 1919; M. Urban, Živi bič. Lj. 1932). — Zelo pomembno je bilo S-tovo sodelovanje v PEN-klubu kot tajnik slov. sekcije. S svojim velikim mednarod. ugledom se je posebej zavzemal za pomiritev napetosti med Srbi in Bolgari, nepopustljiv pa bil v konfliktu s pristaši fašizma in nacizma. V okviru PEN-kluba je izdal brošura La Slovénie, aperçu de son histoire — sa culture — sa littérature (Lj. 1933). — Udeležil se je PEN-klubskih kongresov v Haagu, Barceloni, Parizu, Pragi, Budimpešti, Dubrovniku in (po drugi vojski) na Bledu. — Po 1948 je S. opravil pomembno nalogo v jsl restitucijski delegaciji v Rimu za vrnitev v Italijo odpeljanega spomeniškega patrimonija z našega ozemlja. — Psevd. in šifra: France Francetov; Francesco Farfalla; François; Frst. — Prim.: LAZU 1943, 113–23 (s sliko in glavno bibliografijo); E. Cevc, ZUZ V.—VI. (Laureae Francisco Stelé oblatae. Lj. 1959), 5–40 (s sliko in strok. bibliografijo do 1958); M. Mušič, Zbornik zaštite spomenika kulture, Bgd 1958, 1–4 (z Jakčevim portretom); PDk 1962, št. 8, 10, 11 (ponat. NRazgl 1962); 1966, št. 45 (s sliko); Delo 1966, št. 48 (s sliko), 50 (s sliko); 1969, št. 16, 349 (s sliko); Knjiž. glasnik 1966, 38–40 (s sliko); LDk 1966, št. 50 (s sliko); 1969, št. 16; Luc Menaše, Sinteza 1966, št. 4, 85–7 (z bibliografijo (1959–65; ponat. v Varstvo spomenikov 1966, 181–7); Mica Černigoj, Varstvo spomenikov X, 1966, 5–12; F. Stéle, Iz konservatorskih spominov, ib., 13–38 (s slikami); Marjan Šetinc, Dialogi 1969, 540–2; J. Gregorič, Nova pot 1969, 192–4; Objave univ. 1969–70, št. 1, 46–8; ULj 72–4; 1969, 30. Cc.

Cevc, Emilijan: Stelè, Francè, akademik (1886–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi608537/#slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine