Stefan, Jožef (1835–1893)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Stefan Jožef, fizik in leposlovec r. 24. marca 1835 pri Sv. Petru poleg Clca Mariji Startinik, u. 7. jan. 1893 na Dunaju. Šele po materini poroki avg. 1844 je po svojem očetu Alešu prevzel priimek S. (v krstni knjigi: Stephan; v katalogu gimn. VI., VII., v Vedežu in SB: Štefan; pozneje samo Stefan). S. je obiskoval normalko in gimn. (1845–53) v Clcu ter kot »rojen Slovenec« (katalog VII. razr.) od 1848 za slov. gimnazijce prosti, od 1849 obvezni pouk slovenščine. Bil je najboljši dijak v 7. (nagrada: Eisenlohr, Fizika) in 8. razr., kjer je v obeh učil fiziko K. Robida (SBL III, 117–8), ter pri maturi (nagrada: Vollmer, Popolni leksikon mitologije vseh narodov). Študiral je od 1853 na filoz. fak. na Dunaju matem. in fiziko, a se zanimal tudi za kemijo, astronomijo, botaniko ter za predavanja Fr. Miklošiča (SBL II, 118–22). Že v gimn. letih je znal srbohrv., češ., rus., v univerzitetnih še franc. V 8. sem. (1857) je že predaval na univ. eksperimentalno fiziko za farmacevte, odlično opravil prof. izpit iz matem. in fizike ter glavni rigoroz iz fizike; jeseni je postal prof. na zaseb. realki na Dunaju, hkrati predaval na univ. viš. matemat., fiziko in hidrodinamiko. V dec. je s svojim predavanjem na AZ zbudil zanimanje fiziologa Ludwiga ter tako prišel do laboratorija. L. 1858 je opravil še filoz. rigoroz, promoviral in se habilitiral kot privat. docent na dunaj. univ. za matem. in fiziko. Po svojih razpravah iz mehanike in toplote je 1860 postal dopis. član dunajske AZ, 1863 red. univ. prof. za viš. matemat., fiziko in predložil AZ sedem razprav o optičnih raziskavah. Zato mu je AZ 1865 podelila tedaj ustanovljeno Liebenovo nagrado in ga izvolila za red. člana; hkrati je postal predstojnik fizikal. inštituta dunaj. univ. v Erdbergu in tako dobil možnost za eksperimentalno delo. Inštitut se je preselil v nove prostore (Türkenstrasse) ter po raziskavah S-a samega, njegovega sodelavca in prijatelja Josipa Loschmidta ter učencev, zlasti Ludwiga Boltzmanna in Alberta Obermayerja, zaslovel tudi preko avstr. meja. L. 1869–70 je bil S. dekan filozof. fak., 1876–7 rektor, 1875–85 tajnik matem.-prirodosl. razr. na AZ; 1884 je bil ob Mednarod. elektr. razstavi odlikovan z redom železne krone 3. razr. s pravico do plemstva, česar pa ni izkoristil; 1885 je postal podpredsednik AZ.

I. Leposlovec. Že na clški gimn., kjer mu je bil profesor slov. A. Janežič (SBL I, 376–80), se je S. včlanil v dij. krožek, ki je izdajal list Celovška Slavija (1849–51) in tu objavil svoje prvence. Pobudo za pesnikovanje je dobil pri Goetheju, blažilno je na S-a vplival Adalbert Stifter, spodbujala ga je tudi poezija Fr. Levstika. S-ove pesmi so večinoma lirske, in sicer razpoloženjske: Jutro (Vedež 1850, 353; podpis je po pomoti izostal); Večer (ib., 377), ki ritmično in čustveno spominja na Goetheja; Prepozno (SB 1852, 125); Večer (SŠP 1854, 301; ni ponatis iz Vedeža!); premišljujoče: Nevmerlost (SB 1853, 121); Prazni klasi (SŠP 1855, 141); ljubezenske: Iskrice 2 (SB 1851, 2. zv., 146); Kako to meni je hudo (SŠP 1855, 41); prevod češ. narod. Kratko premišljenje (SB 1852, 409); Prizanesi, mila (Koledarček slov. 1855, 58); patriotične: Ne išči pokoja (SB 1850, 190–1); Iskrice (SB 1851, 1. zv., 88; ponatis iz clške Slavije); Iskrice 1 (SB 1851, 2. zv., 146); Domovina (SŠP 1855, 41); Hrasti (ib., 141); Oziri na domače slovstvo II, III (SŠP 1855, 70). Poetično prirodopisna je Večerna rosa (SŠP 1854, 283–4; kot Ponočna rosa ponat. v V 1883, 49–50; podpis J. St.; z enakim naslovom po pomoti pripisana Levstiku v Levčevi izdaji 1891, I, 228–9); kmečko občutje ponazarja Slaba letina (SŠP 1855, 141). Izvirna je Basen (ib., 1857, 159); zelo gladko je prevedel ljud. pripoved. pesmi: ruske Kdo bo venec nosil (SB 1852, 308), Nevesta očetu vkazuje (ib., 337), Pesen jetnikova (ib. 1853, 9) ter nemško Grof in mlinarjeva hči (N 1854, 236). Dobrovoljne pušice (ib., 300) zagovarjajo kmetijsko poučevanje noviškega urednika Bleiweisa. Vprašanja slovnice se dotaknejo Oziri na domače slovstvo I. (SŠP 1855, 70), lastnega pesnikovanja pa Avtokritika (ib.).

V prozi je S. objavil živahen potopis Obrazi iz Serbie (SB 1852, 337–9, 345–6, 358–9, 364–6), v obliki zgodovinske anekdote Lastnoročni životopis Fedora Rostopšina (SŠP 1855, 123–4; podpis: P. N.). Največ je prirodopisnih sestavkov, ki so kot najboljši prispevki dvignili SŠP na literarno višino: Morski pes (SŠP 1854, 283); Morska goba (ib., 318–9); Zrak, ki ga dihamo (ib. 1855, 11–7, 52–8); Pogledi v nebo (ib., 82–4); Modro nebo (ib., 192–3; ponatis v Sket, Slov. slovstvena čitanka. 1893, 151–2 ter v Jakob Sket in Jos. Wester, Slov. čitanka IV, 1912², 60–1); Tice (SG 1858, I. zv., 43–6); Verba (ib., II. zv., 116). Teoretična sta matematična spisa Delivnost (SŠP 1855, 84–5) in Številna znamenja in sostave (SG 1858, I. zv., 75–80, 105–9), filozofski pa Naturoznanske poskušnje (ib. 1859, 3. zv., 9–11, 96–8). Zakaj upada število slov. dijakov na Kor., skuša razložiti v dopisu iz Clca (SG 1858, 2. zv., 72). Literarnozgodovinska razpravica O domačem slovstvu (SŠP 1855, 67–70) daje pregled dotedanjega dela, poudarja potrebo po več naravoslovnih knjigah, zlasti pa po »lepoznanskih« za izobražence. V dopisu z Dunaja (SG 1858, II. zv., 21–3) opozarja S. na nujne potrebe slov. slovstva in na naloge SG: vzgojiti izvirne slov. pisce; zbrati podatke o »prvakih«, dokler je spomin nanje še živ, zlasti o Prešernu (S. pozna »mlado glavo, ki bi bila primerna za to delo«, tj. Levstika); spisati monografijo posameznih dob; razpravljati o ljud. pesništvu. – Lastnega načrta iz univ. let, napisati obširno delo o Kor., jo obdelati zgodovinsko, zemljepisno, topografsko, prirodoslovno, statistično in fizikalno, S. ni uresničil. Tudi imenik slov. rastlinskih imen, ki jih je zbral, da bi jih izdal z lat. in nem. imeni, je ostal v rkp. (SG 1858, II. zv., 154).

S-ov jezik je čist in bogat, brez tujk, verzi gladki. Sicer najmlajši med tedanjimi literati, je bil S. najbolj nadarjen, v svojem izražanju najtoplejši. Vendar se je ob spoznanju, »da ni ničesar ustvaril«, že 1855 odpovedal slov. literaturi, ki se ji je prvotno nameraval popolnoma posvetiti, želel pa je ohraniti zanimanje zanjo. Svoj prvi nemško pisani članek je objavil 1857 (Klagenfurter Zg, 4. jun.). Še ga je izid SG navdal z velikim navdušenjem, tudi ga je list javno pohvalil in spodbujal (SG 1858, I. zv., 92–3), vendar po 1859 ni več zaslediti nobenega S-ovega slov. spisa. Odtrgan od domače zemlje, je tožil (SG 1859, III. zv., 96), da pogreša voditelja, ki bi mu pravil »kar je slovensko«, ter da stoji pred slov. bralci »s košem nem. znanja in s pestjo slov. Besedi«. Odslej je samo še

II. Znanstvenik. Uveljavil se je kot teoretik in eksperimentalni fizik na vseh področjih tedanje fizike ter svoje izsledke objavil v številnih razpravah, zlasti v S. B. A. W.:

a) iz mehanike: o pritisku tekoče vode pravokotno na smer toka (s K. Ludwigom. 1859/37, 25–42; prvo S-ovo delo); o transverzalnem nihanju prožne palice (1858/32, 207–41); o novem zakonu kinetične energije v gibajočih se tekočinah (1859/37, 420–38); o gibanju tekočin (1862/46 II, 8–31, 495–520); pripombe k teoriji plinov (1863/47 II, 81–97). Glede nihanja prožnih teles: o longitudinalnem nihanju prožnih palic (1867/55 II, 597–621); o nihanju strun, sestavljenih iz neenakih delov (1868/57 II, 517–31); uporaba nihanja zloženih palic za določevanje zvočne hitrosti (1868/57 II, 697–708); o lastnostih nihajočega točkovja (1872/66 II, 159–87). Do zadnjega ga je zanimalo gibanje tekočin, zlasti pojav difuzije: o ravnovesju in gibanju, posebno pa o difuziji plinskih zmesi (1871/63 II, 63–124); o dinamični teoriji difuzije plinov (1872/65 II, 323–63); o difuziji ogljikove kisline skozi vodo in alkohol (1878/77 II, 371–409); o difuziji tekočin I (ib., 957–75) in II (1879/79 II, 161–214); o medsebojni difuziji kislin in baz (1889/98 II a, 616–34); o izparivanju in topljenju kot pojavih difuzije (ib., 1418–42). — Glede difuzije je S. po docela drugi poti prišel do C. Maxwellovih in s poskusi dognanih Loschmidovih rezultatov; S. je še določil difuzijsko hitrost raznih plinskih dvojic in teoretično proučil primer, ko primešamo dvema plinoma še tretjega; njegove zaključke je potrdil Slovenec Andrej Wretschko (Vrečko). V zvezi s proučevanjem molekularnih sil so tudi S-ovi znameniti poskusi o »navidezni adheziji« (S. B. A. W. 1874/69 II, 713–28).

b) Na področju akustike je S. po svoji izumljeni metodi določil hitrost zvoka v plinih in trdnih telesih. Predsedoval je 1885 na Dunaju mednarodni konferenci za normalni ton: le-ta (435 nihajev na sekundo) se je po njenih zaključkih potem splošno uveljavil. Sejnim zapisnikom je priložena S-ova razprava, kako naj se izdelujejo primerne glasb. vilice. Na mednar. glasb. razstavi na Dunaju 1892 je S. razstavil gosli, ki jih je sam izdelal.

c) V kaloriki ga je zanimal problem, kako se toplota širi, zlasti toplotna prevodnost plinov. Pisal je v S. B. A. W.: o Dulong-Petitovem zakonu (1858/36, 85–118); o razširjanju toplote (1863/47 II, 326–45); poizkusi o toplotnem prevodu v plinih I. (1872/65 II, 45–69) in II. (1875/72, 69–101). Do tedaj še niso znali izmeriti prevodnosti plinov; v ta namen je S. izumil diatermometer, preprosto pripravo, ki z njo presenetljivo lahko eksperimentalno določimo prevodnost plinov. Poskusi s to napravo so S-a privedli do proučevanja toplotnega sevanja v odvisnosti od temperature. Tako je odkril znameniti zakon o sevanju: po njem je množina izsevane toplote premo sorazmerna s četrto potenco temperature sevajočega telesa (Q = σ T⁴⁴). Zakon je znan kot Stefanov zakon, stalnica (σ = 0,56686·10-7 Wm-2 0K-4) se imenuje Stefanova stalnica (tudi Stefan-Boltzmannov zakon, ker ga je S-ov učenec L. Boltzmann 1884 teoretsko utemeljil). S tem zakonom je S. prvi pravilno ocenil temperaturo sončnega površja.

č) Z optiko se je S. ukvarjal zlasti, odkar je postal red. prof. Pisal je o polarizaciji svetlobe, in sicer: o razsipanju svetlobe po vrtenju polarizacijske ravnine v kremenu (1864/50 II, 88–124); o razpršitvi barv po vrtenju polarizacijske ravnine v sladkornih raztopinah (1865/52 II, 486–92). Na razpravi o interferenčnih pojavih v prizemskem in v uklonskem spektru (1864/50 II, 138–42) temelji njegova nova metoda za merjenje dolžine svetlobnih valov (1866/53 II, 521–8); še zadnja razprava iz optike se ukvarja z interferenčnimi poskusi, napravljenimi s Soleilovim dvolomnim kremenom (1872/66 II, 325–54). Z istim predmetom se bavijo tudi razprave o pojavih pri Newtonovem barvnem steklu.

d) Na področju elektrike in magnetizma si je S. pridobil trajne zasluge kot teoretik, a tudi kot praktik je zavzemal vodilno mesto v svet. merilu. V letih 1869–79 je v S. B. A. W. objavil vrsto pomembnih razprav: v njih je kritično presojal in dopolnil tedanje klasične teorije: o osn. formulah elektrodinamike (1869/59 II, 693–769); o zakonih elektrodinamične indukcije (1871/64 II, 193–229); o diamagnetni indukciji (ib., 789–98); k teoriji magnetnih sil (1874/69 II, 165–210). Z razpravo o zakonih magnetnih in električnih sil v magnetnih in dielektričnih sredstvih ter o njihovem razmerju do svetlobne teorije (1874/70 II, 589–644) je teoretsko potrdil pravilnost Maxwellove teorije in ji tako utrl pot na evrop. celino. Sledila je razprava o razlikah med Ampèrovo teorijo magnetizma in teorijo elektromagnetnih sil (1879/79 II, 659–79). Na problem električnega valovanja se nanašajo razprave o električnem nihanju v premih prevodnikih (1890/99 II a, 319–39) in o teoriji oscilatornega razelektrenja (ib., 53/1 48). V razpravi o premenljivih električnih tokih v debelih vodnih žicah (1887/95 II, 917–34) je podal preprosto razlago za skinefekt (obrazec za skinefekt pri visokih frekvencah je znan kot Stefanova formula). Zadnje S-ovo delo obravnava ravnovesje elektrike na plošči in na elipsoidu (1892/101 II a, 1583–8). Pomembne so tudi njegove razprave o nekaterih poskusih z zemeljsko-magnetnim induktorjem (1880/82 II, 1306–13), nosilnosti magnetov (1880/81, 89–116) in proizvajanju močnih magnetnih polj (1888/97 II a, 176–83).

S. je bil 1883 med ustanovitelji in prvi predsednik (do pomladi 1886) Elektrotehniš. društva na Dunaju, v njem predaval 1883 in 1884; po njegovem prizadevanju je začelo 1883 izdajati svoje glasilo Zft d. Elektrotechnischen Ver. (od 1884 Zft f. Elektrotechnik); njemu v spomin je ustanovilo zlato Stefanovo medaljo za posebne zasluge domačinov in tujcev na področju praktične in teoret. elektrotehnike ter elektriš. gospodarstva. — Pod okriljem Mednar. elektrotehniške razstave na Dunaju so 1883 ustanovili Tehniškoznanstveno komisijo (8 sekcij; 171 domačih in tujih znanstvenikov): na predlog italij. fizika G. Ferrarisa je bil S. njen predsednik ter aktivno sodeloval v tretji sekciji za dinamo stroje, razsvetljavo in prenos električne energije. Komisija je odprla velik laboratorij v Rotundi in nadaljevala svoje delo še po končani razstavi. V njenem poročilu 1886 je S. pisal: o opazovanju vibracij toka v dinamo strojih; o uporabi elektrodinamometra za merjenje električ. dela; o karakteristiki stroja za izmenični tok (prva knj. z opisanimi natančnimi meritvami na strojih za enosmerni in izmenični tok).

S. je bil od ustanovitve 1877 član Komisije za raziskovanje fizik. razmer Jadrana; član Komisije za normalno merosodstvo in Komisije za ugotovitev najprimernejših varnostnih mer (ustan. 1886 po velikih rudniš. nesrečah v Karvinu in Dombavi); red. član Kralj. društva v Upsali in dopisni Kraljeve akad. v Münchnu ter Fizikalnomedic. društva v Würzburgu; officier de l'Instruction publique; vitez rus. reda sv. Ane. – Znal je tudi najtežje predmete obravnavati na lahko umljiv način. Njegova predavanja so bila po vsebini in obliki klasična, zrela za tisk. S svojim preudarnim, s plemenito samozavestjo in dobrohotnostjo prežetim nastopom je bil najpriljubljenejši prof. dunaj. univ. Neznani vzroki so nekdaj veselega, za vsako šalo dovzetnega moža spremenili v vedno resnega, vase zaprtega, svetu odtujenega; šele zadnje življ. leto mu je povrnilo nekdanjo živahnost. – Kot leposlovec se je podpisoval: Štefan, J. Štefan, J. A. S., J. A. Spleteni, Dr. J. St., J. St., J. Stefan; sicer J. Stefan. – Na dunaj. central. pokopališču je S-ov relief v belem marmorju; v arkadah univ. je postavilo Kemij: fizikalno društvo njegov spomenik v visokem reliefu; Inštitut za teoret. fiziko na Dunaju hrani njeg. sliko; ob 100-letnici rojstva je Kärntner Landsmannschaft odkrila spomin. ploščo na r. hiši; v Lj. se po njem imenuje Nuklearni inštitut. – Prim.: Ms 454, 40021 (NUK); Glaser III, 36; Moder I, 130–2, 141, 144; Šuklje, Sodobniki 99; Wurzbach XXXVII, 284–6; P. Radics, MHK 1859, 87; S 1865, 166, 187; Almanach d. kais. Akademie d. Wissenschaften. Jg. 43, 1893, 252–7, s sliko na pos. prilogi med str. 252–3; LZ 1893, 126; Mir 1893, št. 4; Obermayer A., Zur Erinnerung an Joseph Stefan. Wien-Leipzig 1893; SN 1893, št. 6; K. Glaser, SS 1893, 31–2; Zora 1893, 127; I. Šubic, ZMS 1902, 62–85; L. Boltzmann, Josef Stefan (govor ob odkritju spomenika). Populäre Schriften. Leipzig 1905 in 1919; H. Thirring, Joseph Stefan, d. Entdecker d. Strahlungsgesetzes. Freie Stimmen 24. marca 1935, Clc, tudi sep.; Miroslav Adlešič, J 1935, št. 70 (s sliko); Mariborer Zg 1935, št. 69; L. Čermelj, Proteus 1935, 115–9 (2 sliki); isti, Prvo egzaktno odredjivanje sunčeve temperature. Saturn I. Bgd 1935; Silvo Breskvar, S 1935, št. 117; Sja 1935, št. 13, 15; 1936, št. 17; M. Adlešič, ŽiS 1935, št. 13, 14 (s sliko); L. Čermelj, GJPD XVII, Bgd 1936–7; A. Sonnabend, ib.; Ph. Lenard, Grosse Naturforscher. München 1937³, 309–11, 315, 335 (slika na str. 310); P. G(rošelj), Proteus 1939–40, 11; Rich. Meister, Gesch. d. Akademie d. Wissenschaften in Wien 1847–947, 257, 259, slika na tabl. 29; Svoboda 1949, št. 8–9; Čermelj Lavo, Josip Stefan. Življenje in delo velikega fizika. 1950 (s sl. in z bibliogr. S-ovih fizik. del); SPor 1952, št. 6 (s sliko); 1954, št. 70; 1955, št. 69; Vode Angela, Pionir 1957, 48–9; J. Boncelj, EV 1959, 41–8, 364–7; isti, Jožef Stefan in njeg. delo na področju elektrotehnike. Lj. 1960 (s sliko in seznamom S-ovih razprav s področja elektrike in elektrotehn.); Letno poročilo Drž. gimn. za Slov., Klagenfurt-Clc 1959–60, 30–1 (z objavo pesmi Sonet na str. 31); NZT 185–8 (s sliko). Črm.+U. M.

Čermelj, L., Uršič, M.: Stefan, Jožef (1835–1893). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi605384/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine