Slovenski biografski leksikon

Semič Stanko-Daki, nar. heroj, polkovnik, r. 13. nov. 1915 v Lj. v obrtn. družini, živi tu. Izučil se je za peka. Spomladi 1936 je šel služit voj. rok, toda s prvega dopusta se ni več vrnil v vojsko: 4. nov. 1936 se je odpravil na špan. bojišče, kamor je zaradi polic. zaprek in preganjanj prišel šele sredi maja 1937. Kot borec-topničar mednar. brigad je bil na toledski fronti in v bojih za Estremaduro. Po zmagi reakcionarnih sil se je z republik. špan. vojsko umaknil v Franc., kjer so ga odvedli v konc. taborišče Gurs. Sept. 1940 je pobegnil v Nem., odtod pa iz Münchna prek Salzburga, Gradca in Mrba k svaku v Stenjevec pri Zgbu. Tu je živel ilegalno do začetka maja 1941, ko se je vrnil v Lj.

Dne 26. jul. 1941 je odšel v partizane v Molniško četo in takoj postal komandir desetine. Sredi avg. je odšel na Mokrc z delom Molniške čete, ki je tam rasla v Mokrško četo. Tu je bil sprejet v KPS. Po sept. ofenzivi je bil mitraljezec v Loški četi Krimskega part. bataljona. Odlikoval se je pri napadu na Lož. Konec okt. 1941 se je z L. Šercerjem in še nekaterimi partizani zaradi visokega snega in ofenzive umaknil v Lj., kjer so ga Ital. celo zaprli. Brž ko so ga izpustili, se je odpravil na Kožljek. Tam je bil postavljen za komandanta part. tabora. Odtod je prišel v štab III. part. bataljona. Sodeloval je pri napadu na postajo Verd. V začetku apr. 1942 je odšel z manjšo skupino na sektor Mokrc-Barje z nalogo, da od tam vznemirja Ital. Bil je komandir Leteče patrulje, ki je bila konec apr. 1942 preimenovana v Proletarsko udarno četo. Četa je sodelovala pri vzpostavitvi svobodnega ozemlja na Igu in okol. vaseh. Vtem je S. postal komandant V. bataljona Notranj. odreda. Vendar je že konec maja dobil nalogo, da formira I. slov. proletar. udarni bataljon Tone Tomšič, ki je bil jedro poznejše brigade. V sestavu tega bataljona je organiziral akcije na progo Lj. — Novo mesto in vodil številne boje, ki so preprečevali ital. vdore na osvob. ozemlje.

Ob ustanovitvi I. slov. udarne brigade Tone Tomšič 16. jul. 1942 je bil imenovan za nam. brigad. komandanta. V veliki ital. ofenzivi je bil z brigado najprej na Rogu, nato na Gorjancih. Pri napadu na ital. postojanko v Ratežu je bil v noči na 10. avg. 1942 hudo ranjen. Na osvob. ozemlju na hrv. strani se je izzdravil in hkrati preživel ustaški napad na part. bolnico. Po povratku med naše partizane je bil 16. sept. i.l. imenovan za namestn. komand. slov. udarne brigade Ivan Cankar. Dne 26. dec. 1942 je bil premeščen v I. slov. udarno brigado Tone Tomšič na enako dolžnost. Z obema brigadama je sodeloval v bojih za uničenje belogardist. postojank (Suhor, Ajdovec, Dob, Primskovo, Temenica, Šentvid pri Stični idr.). Marca 1943 je sodeloval v ofenzivi štirih brigad na Suho krajino (boji za Ambrus in Plešivico) in v bojih za Žužemberk. Konec jul. 1943 je bil imenovan za komandanta I. slov. udarne brigade Tone Tomšič. Poleg akcij na progo Lj.—Trst (pri borovniškem viaduktu) je vodil boje za uničenje plavogard. postojank (Stari grad nad Ortnekom pri Vel. Laščah in Grčarice). Po kapitulaciji Ital. je Tomšičeva brig. prisilila posadko ribniške postojanke k predaji in krenila skozi Vel. Lašče v napad na Turjak, kjer so se zbrali belogardisti iz vse Suhe krajine in Ribn. dol. Na premiku s Turjaka proti Notr. je brigada uničila belogardist. post. na Vel. Osolniku, vodila boje za Rakek in napadala progo med Rakekom in Postojno.

S spretnim manevriranjem svoje brigade in osebnim junaštvom je odločilno vplival na potek večdnevnih bojev na Mašunu v nem. ofenzivi. Dne 23. nov. 1943 je s svojo in II. slov. udarno brigado uničil domobransko postojanko Grahovo, štiri dni zatem pa postoj. v Vel. Laščah. Sodeloval je tudi v bojih za Kočevje. Tedaj je bil pri Dolenji vasi drugič hudo ranjen. Za dva meseca je odšel v partij. šolo na Rog, kjer se je obenem zdravil, nato pa za dva tedna v tečaj višje oficir. šole v Metliko. Ko se je proti koncu febr. 1944 vrnil, je postal namestnik komand. XV. divizije. V tej enoti je reševal številne važne naloge. Divizija je morala blokirati Novo mesto, da sovražnik ni vdiral na osvob. ozemlje, uničila je belogardist. postaj. v Križni vasi blizu Višnje gore in v Zdenski vasi pri Dobrepoljah. Po uničenju take postoj. v Žužemberku je napadla v začetku maja 1944 Dobrnič in nekaj zatem Trebnje. Jun. 1944 je S. postal komandant XVIII. divizije. Tedaj je tretjič rušil Štampetov most. Na tem položaju je bil do okt. 1944. Nato je prišel v Gš NOV in POS, kjer je bil operativni oficir. Sredi nov. 1944 je bil poslan v ZSSR v vojno akademijo. Vrnil se je nov. 1945. Dec. 1945 je bil imenovan za komandanta 43. divizije, mesec dni pozneje pa za komandanta II. divizije Korpusa nar. odbrane Jsle.

Po demobilizaciji 15. avg. 1946 je bil uslužbenec Kontrolne komisije LRS, ministrstva za kmet. in gozd. LRS, GO ZB NOV Sje in Muzeja nar. osvoboditve v Lj. Zdaj je upokojen.

Dne 22. sept. 1943 je Gš NOV in POS predlagal Vš NOV in POJ S-a za red nar. heroja, ki ga je kot prvi živi Slov. dobil 20. okt. 1943. Je nosilec Partiz. spomenice 1941 ter mnogih visokih voj. jsl in inozem. odlikovanj. — Prim.: Bili smo v Španiji. 1960, 60–79, 400–12; Stanko Semič-Daki, Spomini nar. heroja, Borec 1949–51; Zbornik dok. in podatkov v NOV jsl narodov VI/1–5, 7, 9; štirje narodni heroji — delavci, Koledarček Enotnih sindikatov zveze delavcev in nameščencev Sje, 1946, 67–8; Arhiv CK ZKS; Zbornik nar. heroja Isle 1957, 712 (s sliko). F.F.

Fischer, Ferdinand: Semič, Stanko (1915–1985). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi560685/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine