Slovenski biografski leksikon

Seebach (Sepach, Sepacher) Peter, 5. lj. škof (1558–68), r. ok. 1500 vitezu Luku in Marjeti r. Praunsperger najbrž v Smledniku, gotovo na Kranj., u. 25. dec. 1568 v Gornjem gradu in tam pok. — Rod S-ov je (po Pokornu) prišel na Kranj. s Češkega. Vitez Hans S. je kupil od Friderika II. Celjskega 1442 Stari grad nad Kamnikom in dosegel 1446 kranj. deželanstvo. Hansova sinova Wolfgang in Fritz sta 1459 Stari grad prodala Andr. Kreighu in si najbrž pridobila mlin pri Smledniku, ki je bil še v 16. stol. rodbinska posest. Tretji Hansov sin Lenart je kot lj. kanonik že 1463 spremljal škofa Sig. Lamberga (SBL I, 608). Med mlajše sorodnike šteje Luka, ki je bil 1497 kaplan v Kranju in 1498 vikar v Moravčah (IMK 1893, 26, 66). še mlajši Sebastijan Konstantin S., nečak škofa Petra S-a, je bil lj. kanonik po 1570, župnik v Naklem 1581–611, blejski prošt od 1597 in nekaj časa tudi upravitelj blej. gospostva. — Ožja družina je pobliže znana iz osebnih zapiskov Petra S-a v njegovem brevirju iz l. 1490 (NUK, sign. II, 12690, odtod faksimile rodovnika v Gspan-Badalić, Inkunabule, 319) in iz zapuščinske pravde za škofom (škALj, fasc. 15). Od tod vemo, da je S. mladost preživel v dednem mlinu pri Smledniku, kjer je oče zgradil še drug mlin in ga prepustil cerkvi. Dedni mlin je nekoč med 1536–41 na dan 17. dec. porušila povodenj, ko je bil oče gost pri Iv. Katzianerju na gradu. Bržkone je tu u. še mlada škofova teta Lucija, stric Jurij pa se je izselil in si pridobil graščini Kleinseglich in Rottenhof pri Regensburgu, kjer naletimo še na njegovega dediča Hansa Franza. Med reformacijo se je S-ova družina zvesto držala kat. stranke.

Mladi Peter S. se je šolal v Gornjem Gradu in se tu pripravljal na duhovn. stan. Še mlad je odšel na Dunaj, kjer se je družil z rojaki v dvor. službi, zlasti s Hansom Kobenzlom s Proseka (SBL I, 83) in Primožem Laknerjem, ki je bil nato dvorni miloščinar. S. sam je bil v dvorni pisarni že pod ces. Maksimilijanom I. (u. 1519) in služil še obema nasl. cesarjema. Pridobil in ohranil si je prizanesljivo naklonjenost ces. Ferdinanda I., čeprav ga S. ni vedno in slepo ubogal, pač pa izkoristil ces. zamisel: habsburške dežele bi mogle obnoviti verski mir, ako (preko koncila) dosežejo obhajilo pod obema podobama in odpravo celibata. Tako se je S. javno oženil s Heleno Kreutzer iz kranj. plem. družine in je imel z njo sina Janeza Krst. (gl. čl.). Ta Janez S. je pozneje (5. sept. 1604, škALj, fasc. 15, 4/9) trdil, da je oče »stante adhuc matrimonio« prejel duhovn. posvečenje, vendar se na to trditev ni zanesti. Za gotovo je S. že pred ženitvijo opravljal cerkv. službe, ki mu jih je naklonil dvor, a morda brez posvečenja. Viri soglašajo v tem, da je S. pretrgal zveze z ženo, ko je ta na smrt zbolela in ni upal, da bi okrevala. S tem so odpadle ovire za napredovanje v cerkv. službi. (Helena je le za silo okrevala in ga obiskala še v Gornjem gradu, a u. pred njim.)

Po Valvasorju in Thalnitscherju navajajo zgod. spisi, da je bil S. pred začetkom škofovanja župnik v Moravčah. V arhiv. gradivu o tem ni več sledu, tudi S. sam tega ne omenja. Imena moravških župnikov v času S-ovega škofovanja so nam znana (IMK 1892, 71). Iz zapiskov v S-ovem brevirju je razvidno, da je S. po l. 1527 postal naslednik in nato dedič župnika Vita Rumplerja na bogati fari Burgschleinitz (blizu Eggenberga nad Donavo v Spod. Avstriji), vsaj od 1536 je bil tu tudi dekan. Iz naslovov v zadolžnicah, ko je S. posojal denar (škALj, fasc. škof S.) so znane še druge cerkv. službe: 18. marca 1552 nastopa kot dekan v Burgschleinitz in župnik far Gross-Russbach in Grafensulz (obe sta bliže, sev. od Dunaja), hkrati pa že kanonik v Lj.; zadolžnica 22. nov. 1554 temu dodaja še naslov »dvorni kaplan«; ko 16. jul. 1556 dvoru prodaja 2469 mer vina v vrednosti 3.240 fl, se imenuje »svetovalec c. kr. veličanstva«. Iz teh virov sklepamo, da se je mudil zvečine na Dunaju in fare upravljal predvsem gospodarsko. Kot kanonik je obiskoval tudi Lj. in sodeloval s svojim škofov. prednikom Urb. Tekstorjem, ki mu je bil »mein sonderlich lieber Herr und Patron«. Kot član lj. kapitlja je upravljal nekaj let še faro Sv. Nikolaja pri Beljaku (zato ga Pokorn imenuje župnika te fare). Tolikšno kopičenje cerkv. služb je dokaz, da je S. užival naklonjenost dvora. V dobi (pozne) renesanse to pomeni bolj zbiranje nadarbin kot vir dohodkov in pravic kakor prevzemanje večjih pastirskih dolžnosti; zadnje je S. opravljal zvečine preko vikarjev. Ko so S-u nekajkrat na farah izostali zagotovljeni dohodki, mu je cesar z denarjem nadomestil nastalo »izgubo«. V denarnih poslih je S. vedno veljal za veščaka, vendar je dobro poznal tudi kanonsko pravo in tedanjo, zlasti »kontroverzno« teol. Morda je res, kar trdi (samo!) Trubar, da je na Avstrij. obhajal pod obema podobama, vendar smemo sklepati po načelni zvestobi kat. stranki, da je to storil iz spekulacijske uslužnosti dvoru in ne zaradi ideološkega popuščanja protestantom. Osebni zapiski ne dopuščajo, da bi ga smeli šteti za »napol protestanta«, pač pa za predstavnika dvorne polit. in spretnega taktika, ki je velike odločitve rad prepuščal drugim. Imel je dobre zveze z nunciaturo na Dunaju in vplivne zagovornike tudi v Rimu.

Po nesrečni nagli smrti škofa Tekstorja v Donauworthu se je S. potegoval v zač. 1558 za sedež lj. škofije. Cesar prošnje okretnemu in častiželjnemu pristašu ni odbil. Za reformo vneti katoliki na Slov. cesarjevega sklepa niso odobravali in so S-u pozneje očitali, da se je škofiji vsilil in da jo je dobil zgolj po cesar. milosti. Čas imenovanja ni natanko znan. Zapis škofa K. Glušiča (SBL I, 222–3) nastavlja ces. imenovanje »v postu 1558«, torej verjetno v marcu (velika noč je bila 10. apr.). S. se je kmalu nato naselil v Gornj. gradu in tu podpisal prvo pobotnico 17. jul. 1558. Kleru je 3. avg. naznanil, da prevzema upravo škofije zaenkrat — dokler ga papež ne potrdi — skupno s kapitljem. Tu izjavlja, da je cesarju obljubil zvestobo stari kat. veri; da bo zavračal prevratne nauke in zatiral sekte, ohranjal cerkv. lastnino in ne bo dopustil v cerkv. redu nobenih sprememb brez cesar. dovoljenja.

Stališče »izvoljenega škofa« (tako se je podpisoval poldrugo leto) S-a je ustrezalo položaju. Odkar se je Tekstom pripravljal, da iz obrambe pred napredujočimi prot. stanovi in meščani preide v napad, so dež. stanovi skušali moč uradne cerkve zmanjšati s tem, da so se polaščali cerkv. nadarbin,izrabljajoč patronatsko pravo nad beneficiji. Novi škof naj le-te rešuje, opirajoč se na ces. veljavo, hkrati pa zavaruje lastne dohodke. S. se je torej najprej zavzemal za utrditev gospodar. položaja, ožje cerkv. zadeve pa prepustil bojevitemu Nik. Škoficu, ki je ostal še njegov gener. vikar. Cesar je sodil, da čas za odločilni spopad z reformac. strujo še ni dozorel, zato je predvsem gledal, da ohrani lastno avtoriteto (to so tudi stanovi v besedah klečeplazno poudarjali) ter z novim škofom dokaže svojo spravljivost in primerno popustljivost glede obhajila, ki so ga tudi stanovi postavljali v ospredje svojih zahtev.

Samostojno vodstvo škofije je mogel S. prevzeti šele, ko ga je papež Pij IV. potrdil 2. okt. 1560 (ohranjena listina ima datum: sexto Nonas Oct.); posvečen je bil najbrž v Rimu naslednjo pomlad. Spet je nastopil cesar s svojimi navodili 9. dec. 1560: da bo zavrl napredujoči razmah reformacije, naj S. nastavi v Lj. sposobnega nem. pridigarja, ki bo kos predikantom; če bodo stanovi najeli lastnega pridigarja, bo to težko zagovarjal pred Bogom in cesarjem; stanuje naj v Lj. in tu s svojo škofovsko veljavo podpre kat. stranko; bolj naj se pobriga tudi za dvorni špital. Škof ni izpolnil ne prvega ne drugega naročila: nem. pridigarja ni nastavil kljub ponovni cesar. zahtevi, ker je gotovo sodil, da je spričo novih slov. protest. spisov bolj potrebno skrbeti za dobre slov. govornike; pazil je, da je stalno imel v stolnici sposobnega slov. kanonika-pridigarja, in tudi sam v Gornjem gradu govoril nem. in slov.; rezidence v Lj. ni držal, ker je že 17. marca 1559 lj. palatinat oddal v zakup stol. organistu Hansu Dienerju, deloma pa zato, ker se je izmikal javnim nastopom in spopadom s protestanti — bil je pač izrazit pisarniški človek. Izdal je 27. dec. 1560 prvo pastirsko pismo (»mandat«, prepis v Sem. knj.), kjer ostro svari pred odpadom in napoveduje, da bo svojo dolžnost zanesljivo opravil, zoper silo pa si bo izprosil ces. pomoč. Sam je res na Štaj., kjer je bil zemljiški in cerkv. gospod hkrati, odločno nastopal zoper verske novotarije in odpadle duhovnike ali od drugod prihajajoče predikante (Vlahovič po hudi ječi izgnan!), v Lj. pa je Nik. Škofic s kapitljem ukoril verske prevratnike v križankah (poročilo škofu 23. febr. 1561).

Ta vnema se je hitro polegla, ker je nastopila prva kriza v S-ovem škofovanju. S. je moral iti v Rim na »purgacijo«. Očiščenje sta posredovala Ferdinand I. in Maksimilijan (II.), bržkone zaradi S-ovih zvez z neko Nežo iz Ljubnega v Savinj. dolini, ki je dobila sina Franzelina; tega so pozneje v pismih večkrat pripisovali S-u, po škofovi smrti pa je kmalu izginila vsaka sled za njim. Ker je zadevo cesar javil dež. glavarju Jak. Lambergu in je ta škofu najavil 13. febr. 1561 nov ces. ukaz, je treba iskati povzročitelje preiskave v protest. krogih. To doslej ne omenjeno pot je S. opravil med 15. marcem in 1. junijem 1561. V Gornjem gradu je gotovino izročil zaupnim rokam, spotoma pa je na Vrhniki pri vikarju Jerneju Ahačiču pustil majhen dolg, ki ga je izterjal Ahačičev dedič Žiga Wassermann iz Kranja šele po škofovi smrti (11. febr. 1570, ŠkALj, fasc. 12, 1). V Rimu je S. lahko dokazal neoporečnost svojega učenja in dal poroštvo za primerno življenje. Govorica, znana še škofu Glušiču, da je S. sopodpisal stanovski poziv na Trubarja, da se vrne v domovino, v virih nima podlage. Sklepati smemo prav nasprotno: dež. stanovi so S-a prav zato odstranili, da jim tega ne bi preprečil. Podlaga za znano ces. nevoljo, da škof ni preprečil Trubarjeve vrnitve, je v sodbi, da bi se ob navzočem škofu le-ta ne mogel vrniti. Razumljiva je tudi poznejša opreznost škofa S-a v nastopih proti dež. stanovom in njegova ogorčenost zoper nje, kadar je bil varen pred maščevanjem. Varnost je iskal v ces. zaščiti, poslej še bolj kakor dotlej. Po povratku iz Rima je izvedel za novo smešenje starih obredov o binkoštih (bile so 25. maja) in je takoj prve dni junija pozval vljudno, a odločno, dež. glavarja, naj prepreči vsako pačenje obredov in motnje pri bogoslužju, zakaj hotel je cesarju na ljubo ohraniti videz kat. dežele.

Ta videz je bil hudo prizadet, ko so v jun. 1561 Trubarja z vso slovesnostjo sprejeli ob vrnitvi v Lj. Po prvi Trubarjevi pridigi 29. jun. je škof (3. jul.) pismeno zahteval od njega odgovor, na čigav poziv se je vrnil in kakšen je njegov namen; da je v Lj. dovolj pridig in da škofa nihče ni zanj prosil, da ga nastavi. Trubar je 8. jul. mirno odpisal, da so ga pozvali stanovi oznanjat čisto božjo besedo; držal se bo stare prave vere in augsburške veroizpovedi, nasprotoval pa krivi veri in zanesenjaštvu. Dež. stanovi so se nato posebej toplo zavzeli za svojega varovanca, hoteč ublažiti škofov odpor. Ko je S. dognal, da Trubar organizira lastno versko družbo, je o tem obvestil cesarja. Ta z razvojem ni bil zadovoljen, odredil pa je, naj škof potrpi, če Trubar nič drugega ne počne, kakor da obhaja pod obojno podobo. Če pa dožene, da se Trubar drži augsburške veroizpovedi, zameta pa katoliško, naj proti njemu uporabi uradno škof. oblast, zakaj pravica nastavljanja pridigarjev ne pripada stanovom, ampak njemu, ordinariju. Dostavlja spet, naj S. pridobi spretnega nem. pridigarja, da nihče ne bo imel upravičenega vzroka za pritožbe. Škof je dosledno pozval dež. glavarja, naj on prepove Trubarju pridigovanje, ker so ga najeli stanovi. Dež. odbor se je nato obrnil na škofa, da spodbije njegove pomisleke. Baje je s tem dosegel pri S-u dovoljenje, da sme skromno (»beschaidenlich«) javno nastopati.

Če se je to res zgodilo (poročila o tem so le enostranska), je Trubar poziv k zmernosti vzel resno, čeprav se je tako sovernikom hudo zameril (Gruden). Tako 1561 nobena stran ni šla do skrajnosti. Cesar je želel izrabiti škofovo avtoriteto, ne pa svoje. S. je to čutil in spričo dobrih zvez Trubarja z Maksimilijanom (II.), ki je celo z denarjem podprl protest. tisk, ni tvegal boja brez zanesljive zaščite z dvora. Trubar je po vrnitvi v Nemčijo škofovo oklevanje razlagal sebi v prid in celo upal, da škofa pridobi zase. Motil se je prav tako kakor ob veselem pričakovanju svoje zmage, ko bo nastopil vlado Maksimilijan II. (»Des sollen wir alle froh sein. Alleluja!«; pismo 11. apr. 1562).

Usodna odločitev je prišla 1562, ko se je poleti Trubar z družino drugič vrnil iz Nemčije z namenom, da ustanovi slov. protest. cerkev. S. tega ni smel dopustiti, saj je šlo za njegovo čast in oblast. Vedel je, da hoče tudi cesar preprečiti Trubarjev načrt. Takoj po Trubarjevi vrnitvi je S. skupno s kapitljem v pismu na cesarja Trubarja ocenil za razkolnika in odpadnika, ki v družbi 10–12 predikantov ščuva k razdoru in odpravlja kat. obrede, njegov tiskar pa širi sramotilne pesmi zoper rim. cerkev in vero. Ščitijo ga stanovi, ki uboge podložnike silijo, da po gradovih poslušajo krive nauke. Najhujše pritožbe ima zoper oba Trubarjeva pomočnika Tulščaka in Juričiča, »neuka idiota« in bogokletnika. Vse gibanje razglaša za pagubno, razdiralno in uporniško, tako da grozi prelivanje krvi. Škof sam je s katoliškimi voditelji v življ. nevarnosti, če nasprotniki izvedo za to pismo; zato roti cesarja, naj ne izda njegovega imena. — Tudi Trubar se je to pot odločil iti do kraja. V govoru 17. jun. je pozval škofa in kat. duhovščino, naj poskusijo dokazati, da uči krivo vero, sicer pa se naj dajo poučiti v čisti veri in naj odpravijo javno malikovalstvo, božja pota, pohujšanja in nečistovanje. Zdaj škofu že ne prizna več pravice, da mu prepove deliti zakramente in pridigovanje, za kar je bil pravilno pozvan. — Umik na nobeni strani ni bil več mogoč, obe strani pa sta se morali ozirati na dvor.

Cesar je najprej (30. jul.) ukazal civilnim oblastem v Lj., naj nikomur ne puste pridigati brez škofovega pooblastila. Ko je tako močno podprl škofovo avtoriteto, so to hoteli protestanti z vso silo omajati (odgovor dež. stanov 21. avg.). Besedilo škofove poslanice so dobili v roke anonimno in so tako smeli avtorja razkrinkati kot lažnjivega obrekljivca in mogli krivdo za verski nered pripisati »bogokletnim in nečistim pijancem« na kat. strani. S. jim je to sam nehote olajšal, ker je rabil nekaj neprimernih izrazov (psovko Jurij Kobila namesto priimka Juričič) in drugod pretiraval (tiskarja Friessa je naprtil Trubarju, ta pa ga niti v službo ni sprejel). Prejšnjo škofovo obzirnost so razložili, kakor da S. na Trubarju ni našel »nič kaznivega« in zato naložil le zmernost (Beschaidenheit). Za sklep so se sklicevali na svojo pobožnost, željo po obojnem obhajilu in na pripravljenost, da vsakogar kličejo na odgovor, ki bi ravnal proti škofovim ukazom. — Spretnejša stanovska taktika je sicer odbila glavno ost pritožbam zoper protestante, cesar pa je vendar zaupal prav škofu, naj avtoritativno preišče Trubarjev nauk (ukaz 1. novembra 1562), a hkrati naročil stanovom, naj to omogočijo; opozoril jih je tudi, da jim nikdar ni dovolil preiti na augsburško veroizpoved, obojno obhajilo pa je postavil le kot spravni predlog, dokler vprašanja ne reši koncil.

Ko je 6. in 20. dec. 1562 Trubar moral iti na javno zaslišanje v škof. dvorec, je sprva kazalo, da je premoč na škofovi strani; 21 točk (vprašanj), ki jih je S. sam predložil na prvem zaslišanju, razodeva natančno poznavanje kontroverzne teologije in prakse, ki sta ločili obe veroizpovedi. Trubar je nanje odkrito odgovoril in s tem priznal popoln prelom s kat. cerkvijo. (Vprašanja poznamo, odgovorov pa ne, a vprašanja so taka, da ne dopuščajo izmikanja.) Ob drugem zaslišanju je prišlo na vrsto devet členov, ki je nanje zahtevala odgovor ces. vlada. Ti členi so kazali očitno strankarsko pristranost, da je Trubar večkrat zlahka obšel čeri in krepko udarjal nazaj. Kljub temu je bilo razločno videti, da Trubarjeva slovenska cerkev ne bo zaživela, ako stanovi prej moralno ne stro S-a in njegovih bližnjih sodelavcev; zdaj se je nad škofom hudo maščevalo, da je prerad spregledoval človeške slabosti svojim pristašem, samo da so zvesto držali s kat. stranko. Ob napadu na kat. stranko 21. avg. so protestanti vsaj na videz varovali škofovo veljavo, zdaj pa so jo morali zlomiti, ako so hoteli zavarovati Trubarja pred polomom.

Cesarju obračun s stanovi in Trubarjem ni bil zaželen, dokler tridentski koncil ni objavil zadnjih sklepov in zavrnil njegovih spravnih predlogov. Zato je dal manj posluha škofovemu poročilu o adventnem zaslišanju 6. in 20. dec. (znana nista ne dan ne vsebina tega poročila) kakor strupenemu napadu na S-ovo osebo v pismu dež. stanov na cesarja 27. dec. 1562. Ko je stanovski odbor izpovedal, kar je mogel navesti v lastno obrambo, postavlja vmes trditev: »… vemo, da je tisti, ki ga imamo pri tem (ovajanju) za vodilnega in se znaša nad drugimi duhovniki (mišljeni so predikanti!), sam iz sebičnosti ločil poročeni par in si poročeno ženo od moža pridobil za denar in ostaja še danes v javnem prešuštvu«. Nihče ni dvomil, da to meri na škofa. Iz poznejših aktov ni nikjer razvidno, da je bil ta očitek upravičen, bil pa je tako hud, da je cesar opustil nastop zoper Trubarja in sprožil preiskavo zoper S-a. Opravek je izročil papežu in koncilu, ki sta za inkvizitorja določila Zaharija Delfina, nuncija na habsb. dvoru. Ta je izbral za svoja subdelegata neizprosno strogega pićenskega škofa Daniela Barbo (iz dominikanskega reda!) — škofijo je prevzel šele l. 1563 — in blagega zgb škofa Matija Brumana, ki se je mudil v Lj. le 4 dni in umrl že 18. avg. 1563. Barbo je prišel v Lj. po binkoštih (bile so 30. maja) in ostal do srede sept. Sklical je obilo prič in jim stavljal za škofa poniževalna vprašanja, da je vzbudil pri — Trubarju prisrčno sočutje za S-a. Medtem ko je bil zgb škof (z dvema kanonikoma) do Trubarja povsem ljubezniv, je moral ta zapisati (v pismu na Ungnada 8. jul.): Naša kranj. cerkev in jaz ne pričakujemo nič dobrega od laškega škofa. — Preiskava se je kmalu odmaknila od moralnih zadev in se zaostrila v sum, da je S. oškodoval cerkv. posest. Zato je nuncij Zahar. Delfin, poznejši kardinal in — zaščitnik S-ov, že 8. jun. 1563 (KapALj, fasc. 63, 36) ukazal subdelegatoma, da ob sodelovanju dež. glavarja Lamberga, vicedoma Höferja in dveh kanonikov popišeta in zasežeta vse škofovo imetje (o tem je sodil Trubar, da si ga je pošteno pridobil v avstr. župnijah in ne kot lj. škof!). Ko bo to opravljeno, vzameta imetje v varstvo oba dež. zastopnika, ki uživata ces. zaupanje. Razsodbo si pridržuje apostolski sedež v Rimu. Vendar o tem ni pozneje nobene besede. Ob a škof a sta S-u svetovala samo to, naj gre do cesarja, mu prizna svoj greh in doseže odpuščanje. Ker je šlo za odtujevanje cerkv. posesti, ki ga škof spričo nasilja plemstva in meščanov ni mogel preprečiti, kar je cesar moral vedeti, se je S. 14. septembra 1563 vrnil z Dunaja rehabilitiran in je poslej nemoteno upravljal škofijo, Barbo pa je izginil iz Lj. Nuncij je (morda) hotel S-u izkazati vidno zadoščenje in zaupanje s tem, da si je kmalu nato, 16. jan. 1564, pri njem izposodil 1000 fl (škALj, fasc. 11, 12 a). Ugodni konec inkvizicije je lahko pospešila tudi vloga lj. kapitlja na cesarja 3. avg. 1563; v njej dajejo kanoniki cesarju zagotovilo, da je škof povsem nedolžen in krivično preganjan le zato, ker je neustrašeno naznanil vodjo heretikov; cesarja rotijo, naj vendar zaščiti »virum catholicum, sobrium et venerandae senectutis« pred zlobnimi zavistneži. Da je škof ohranil svojo ogroženo čast in službo, je gotovo soodločala stara ces. osebna naklonjenost S-u, ki je izpričana tudi za naslednjo dobo. Po cerkv. plati je bilo škofu nedvomno v prid, da se je razločno opredelil za koncil v Tridentu (o tem spodaj) in s tem razorožil škofa Barba. S-a samega je preiskava končno rešila dolžnosti, da se spušča v javen boj s protestanti; tu je pokazal načelno trdnost, a malo praktične sposobnosti. Teža borbe je prešla na drž. oblast in pozneje na škofe z večjo bojevitostjo in polit. izkušenostjo. S-ova rehabilitacija je dosegla še več: ost se je obrnila spet nazaj na novoverce, zakaj že v sept. 1563 je prišel v Lj. prvi ukaz, naj izženo Trubarja in somišljenike. Stanovi so seveda bili še tako močni, da so z izvedbo takega ukaza mogli odlašati tja do julija 1565. Drugi Trubarjev izgon je imel temelj v razčiščenju, ki ga je opravil S. v dec. zaslišanju 1562. Ko se je Trubar še enkrat vrnil 1567, se je previdno umaknil, preden je mogel budni škof kaj ukreniti zoper njega.

Osebni odnos med prvakoma obeh vodilnih verskih struj na Slov., med S-om in Trubarjem, je bil vedno vljuden in spoštljiv, posebno v pismih 1561. Trubar je še 1562 upal, da S-a pridobi zase, ker je v Avstriji delil obhajilo pod obema podobama. Ko to omenja kranj. stanovom (iz Uracha 11. apr. 1562), razloži tudi, da je prav zato izpustil škofovo ime, ko je v izdaji hrv. Nov. testamenta grajal božjo pot pri Novi Štifti. Vendar dostavlja: Če se pa ne bo izkazal koristnega novi veri, naj ve, da mu bo slabo šlo in da bo ostal za večno v slabem spominu. — V ostrejšem spopadu 1562 si oba stojita načelno nepopustljivo nasproti, osebne obzirnosti pa ne opuščata. Škof celo cesarju omenja zgolj Trubarjev odpad in opuščanje kat. obredov, očita mu sovražen nastop proti rim. cerkvi in veri, ne žali pa njegove osebnosti, medtem ko je do drugih predikantov slej ko prej neizprosen in poln zaničevanja. Zasliševanje v dec. 1562 je potekalo brez osebnih žalitev. Videti je, da je Trubar osebno sočutje in zaupanje v Sovo poštenje iz l. 1563 ohranil še pozneje; šele 1577 ga (v razlagi apokalipse, Nov. test. pusledni dejl) uvršča med preganjalce pridigarjev in škofovo naglo smrt na božični večer pri večerji razloži kot božjo kazen. Verjetno je za tako ravnanje soodločal ozir na dvor, ki je bil S-u naklonjen, nekaj tudi nepopustljivo preganjanje sekt bičarjev, zamaknjencev in prekrščevalcev, ki je oba družilo. Da so S-a imeli za nasprotnika prekrščevalcev, je vidno iz pisma kamniškega župnika Ant. Šeškarja, ki je škofu 18. aprila 1566 opisal hujskanje Jurija Grilja (Grillius, ne Khrellius, gl. škALj, fasc. 16, 19) in zbiranje sektašev na gradu Kamnik in v Zapricah; tudi nadv. Karel je 17. jun. 1567 pozval škofa, naj ustavi delo te sekte. — Povsem drugače kakor Trubar je S. gledal na štiftarsko gibanje. Za prva leta ni poročil, da bi S. podpiral štiftarje, že 1561 se je tega gibanja oklenil z osebnim navdušenjem, dobro vedoč, da je to reformac. družbi skrajno zoprno. Tisto leto se je začelo romanje v Tirosek nad Gornjim gradom, kjer je nastajala Nova Štifta. S. je prve pripovedi o prikazovanjih oprezno pobijal, boječ se varljivih prividov. Nato je zbolel in se dal preprositi, da je na osliču jahal na Tirosek. Po lastni izjavi v pismu na papeža (Orožen II/2, 68–70) je tedaj ozdravel. Vsaj od tedaj je štiftarstvo štel za izraz pristnega katolištva in nekako bojno znamenje proti protestantom. Zavzel se je za zgradbo nove cerkve in zanjo precej žrtvoval iz svojega. Iz Rima je za Novo Štifto pridobil odpustke in o čudežih poročal nadv. Karlu še 14. sept. 1566. Službeno (okrožnica za darove 2. febr. 1562) in moralno je podprl do zidavo cerkve sv. Petra v Dvoru pri Polhovem gradcu (ne na Dobrovi!). Obe cerkvi s svojo monumentalnostjo in odlično arhitekturo pričata o zrelem S-ovem umetnostnem okusu. Odkar poznamo S-ove beležke o postih in odpustkih v njegovem brevirju, posebno pa še njegove zapiske o papeževem prvenstvu (v navedeni inkunabuli), vemo, da je bila S-ova miselnost povsem nasprotna reformaciji. S. se je tako znašel na strani ljudstva, ki je prav z božjimi potmi dajalo duška verski vnemi in odporu zoper verske novotarije med osovraženim plemstvom in meščani. Kako sodelovanje ali zbližanje s Trubarjem je bilo izključeno.

Isto spričuje celotni potek S-ovega škofovskega poslovanja. Za nastopno izjavo 1558 in »mandatom« po posvečenju 1560 poznamo še dve njegovi pastirski pismi. Obe, tako nemško (1. avg. 1561) kakor latinsko (21. febr.), sta ostro naperjeni zoper vsak verski odpad, pozivata k cerkv. zvestobi in verski obnovi, oboje izrecno v skladu s sklepi tridentskega koncila. Po običaju tedanjih prelatov je S. redko javno nastopal in redno bival v Gornjem gradu. Za izjemno je veljalo, da sam ni hodil niti na vizitacije, ampak je nanje pošiljal svojega komisarja Nikolaja iz Vrbovca, ki ga je Trubar besno napadal; kranj. del škofije je dejansko vodil preko gen. vikarja v Lj. Za Nik. Škoficem, ki zanj Trubar ni našel prijazne besede, srečamo na tem mestu Jurija Steinmetza-Latoma, ki je postal 1564 kanonik na način, ki je značilen za tisto dobo in mogoč samo še pod škofom S-om. Steinmetz je bil v tem kužnem letu vikar v Kranju (fara je pripadala škofovi menzi). Ni se držal celibata in vzdrževal redno družino, bil pa je iz srca vdan škofu in vztrajen v boju z G. Rokavcem (SBL III, 129–30), ki ga v pretresljivem pismu na škofa 25. avg. 1564 imenuje »des taifels Khundt der seelenverderber Rokhäuez«. S-u poroča, da mu je kuga vzela ženo in edinega sina in da so ga zadele druge hude nesreče na polju, pri ljudeh (okradel ga je oskrbnik in pobegnil) in pri živini. V resnični stiski prosi »per amorem saluatoris« za pomoč, obljubljajoč, da bo poslej živel le cerkv. službi in njemu, če mu nakloni — izpraznjeni kanonikat ad baculum. S. mu je ustregel in si pridobil hvaležnega in bojevitega sodelavca. Postal je gen. vikar in ostal to še pod Glušičem; u. je 30. okt. 1572 in si dal na nagrobnik vklesati besede: dai bug srezho (zapis Thalnitscher, Historia). V kapitlju je imel S. več članov, ki o njih vemo, da so gojili slovenščino (gl. BV 1923, 158–9), najviše je to izročilo dvignil Balt. Radlič (gl. ib., 157–8 in SBL III, 7). Zadnjih pet škofovih let je bil slov. pridigar v lj. stolnici Jurij Bravšič (Brausich), mož visokih moralnih kvalitet in neizprosen nasprotnik popustljivosti proti protestantom. Bil je dekan kapitlja, ki se s kolegi ni dobro razumel; škof ga je moral večkrat vzeti v zaščito proti drugim kanonikom in gen. vikarju (KapALj, fasc. 55, 5). Nikakor pa S. ni hotel varovati Polidora de Montagnana, ki mu je cesar dal 1560 lj. proštijo. Ko je sodno dognal njegova nečastna dejanja, mu S. ni vzel samo proštije, ampak ga je vrgel celo v ječo (gl. SBL II, 150). Naslednji prošt Matija Latomus je bil vsaj neoporečen, zadnji S-ov prošt (nastopil 1568) pa je bil izredno sposoben prelat.

Kljub tem in drugim sodelavcem (škof se je rad pohvalil, da ima dosti dobrih duhovnikov) S. v svojem škofovanju ni žel priznanja. Osebno se je največ trudil, da obdrži dovolj dohodkov in si je zato kljub pozivu Ferdinanda I., naj se odpove trem avstr. faram ali pa pusti lj. škofijo (12. jan. 1560), izprosil izjemno dovoljenje, da oboje ohrani do smrti. Nasprotnikom, ki so si lastili cerkv. imetje, na splošno ni bil kos. V soglasju z viri trdi Valvasor o S-u: Ker ni imel vajeti trdno v rokah, je mnogo redovnikov zapustilo samostane. Dohodki kanoniških prebend in škofije so se zmanjšali. Z dovoljenjem cesarja in rim. sedeža je prodal tretjino duhovniških posestev. Kuga 1564 je Lj. hudo prizadejala; mesto je bilo zapuščeno in brez pridig. Takrat se je luteranstvo razširilo v podeželje. — Vljudni in prizanesljivi škof je kljub včasih presenetljivi finančni spretnosti večkrat izgubil pravde s plemstvom in mesti, zato je pozneje raje odnehal, kakor da se spusti v tvegane spore; zato so protest. plemiči in meščani oddajali cerkv. nadarbine svojim pravim ali skrivnim pristašem, raje pa so jih pustili nezasedene, kakor da jih izroče katolikom. Tako je verjetno že 1566 dobil Adam Bohorič ob prevzemu protest. stanovske šole v Lj. beneficij sv. Jurija pri stolnici in ga (slabo) upravljal do 1575. Namesto da bi vlada S-u nudila zadostno pomoč, ga je pozivala, naj sam uporablja škofovsko oblast. Na to oblast se seveda plemiči in meščani niso mnogo ozirali in protestanti so znali izigravati celo oglejskega patriarha, da je škofu kljuboval (gl. SBL III, 130). Deželni zbori 1560, 1565, 1566 so potekali v znamenju premoči protest. plemstva in škofove nemoči, da bi ubranil svoja prava (Gruden). Očitka, da pusti propadati škofijsko posest, se je 1563 dovolj lahko ubranil, v letih 1566–8 pa bi to storil teže, ker se je v Gornjem gradu naselil sin Janez Krst. (gl. čl.), ki je znal spretneje izrabljati S-ovo dobroto kakor drugi. V finan. stiskah so škofu večkrat bili v pomoč pošteni protestanti; škof je imel z njimi stalne finančne posle, zlasti z baronom H. J. Egkhom. Ta je S-u 24. apr. 1564 posodil 15.000 fl in uvidevno čakal na povračilo tja do 1569, ko je bil škof že mrtev. Vmes je S. iskal posredovanja pri kapitlju in nadv. Karlu, plačeval penale in zastavil vso prosto škofijsko posest. Dolgoletne hude tožbe je imel z dediči škofa Tekstorja, vendar je kljub ponovnem porazu končno le rešil celo škofijsko posest. Podložne kmetije je S. že od 1558 dalje spreminjal v zakupne in tako pridobil precej denarnih sredstev.

Zadnje leto je hudo opešal in vidno propadal, odkar se je sprl z Janezom S-om. Zadnje dni ga je pogosto obiskoval Krištof Šiko, vikar v Ljubnem, njegov spovednik in denarni posredovalec. V dec. 1568 je prosil pri blagajni dež. stanov v Lj., naj mu vrne posojenih 2000 fl. Blagajna mu je posojilo vrnila, a odtegnila zaostanke pri davščinah in mu izplačala le 479 fl in 43 kr. Na božič je S. dobil to neugodno rešitev v roke, pobotnice pa že ni več mogel podpisati. Med večerjo je »umrl nagle smrti« (kap). Sodobniki so o njem spoštljivo govorili in pisali — izvzemši pristašev Urbana Tekstorja, ki so stalno nasprotovali S-ovemu načinu boja s protestanti in celotnega škofovanja. Prizanesljivo je S-a ocenjeval K. Glušič, blago Janez Tavčar, pod T. Hrenom (SBL I, 344 sl.) pa začenja ostra in zaničljiva kritika o možu, ki je bil ob neuspehih predvsem žrtev habsb. verske politike. S. sam je bil prešibka osebnost, da bi se povzpel nad zmedene miselne in moralne tokove svoje dobe. Čeprav si je zelo prizadeval, da bi rešil svojo čast, je ni ne med sodobniki ne pred zgodovino pridobil niti toliko, kolikor jo je zaslužil. — Njegov sin Janez Krst. S., zbiralec rokopisov in inkunabul, je bil r. 23. jun. 1546 v Burgschleinitzu na Spod. Avstr., u. malo pred 22. nov. 1613 v Gradcu. Ko se je oče odločil za duhovniški stan in pretrgal zvezo s Heleno, je dunaj. nuncij Hier. Martinengo otroku dal spregled nezak. rojstva in mu priznal vse pravice zakonskih otrok, zato ga je oče povsod javno priznaval. Ko je Peter S. odšel v Gornji grad, je sinu prepustil del prihrankov v fari Gross-Russbach. Janez je študiral 1564 na Dunaju, kjer se je že bavil z denarnimi posli. Nato ga je oče za dve leti poslal v Padovo študirat pravo in retoriko, obiskal je tudi Rim in Neapelj, druga pustolovska pota pa mu je oče prepovedal. Iz Padove sta ohranjeni 2 lat. pismi, ki razodevata bistro opazovanje, velike načrte in zahtevnost do očeta. V drugem pismu že zahteva, naj oče takoj odslovi bolno Heleno, ki je prišla v Gornji grad na obisk, njemu pa zavaruje bodočnost z denarjem in zemljo; pošilja mu tudi nove knjige. Oče mu je že prej nenaprošen kot nagrado »za učne uspehe in krepostno življenje« poklonil 3000 ogrskih zlatnikov in ga pri posojanju denarja imenoval za dediča. Ko se je Janez 1566 naselil v Gornjem gradu, je razsipno trošil gotovino, ki jo je izvabljal očetu, mnogo jo je tudi posojal. Peter S. je pazil, da ne bi trošil denarja iz škofije, ampak iz dohodkov v Spod. Avstriji. Ko je nadv. Karel 1566 zahteval od škofa 6000 fl za vojno posojilo, ni bilo pri roki gotovine. Zato je Karel dovolil, da je škof Janezu S-u prepustil kot zastavnino škofij. urada Ljubno in Luče, ta pa je Karlu izplačal 6000 fl na videz iz svojega, v resnici pa zvečine iz škofij. V pogodbi je škof določil, da vrne Janez oba urada škofiji takoj, ko bo izplačan. (Po poznejši pretirani oceni naj bi oba urada donašala 16.500 fl). Janez si je oba urada še naprej lastil, zlasti 1568, ko mu je Maksimilijan II. dal viteško diplomo. Tudi drugače, zlasti s prepisom treh desetin v okolici Kranja na svoje ime in z zadolžnicami na svoje ime, si je Janez hotel povečati svojo dediščino. Prišlo je do spora in začasnega Janezovega odhoda iz Gornjega grada. Na posredovanje viteza Janeza Kobencla s Proseka (SBL I, 476) se je sin smel vrniti, a vse denarne listine je oče pridržal sebi. Ko je Peter S. u., je Janez iz njegove sobe odnesel mnogo denarja, dragocenosti in zadolžnice na svoje ime, takrat je izginila tudi škofova oporoka. Še 6. jan. 1569 je neki Martin Crusius (Kraus) odpeljal iz Gornjega grada 8930 fl in jih naložil v Leipzigu. Nekaj denarja in dragotin je inventurna komisija po smrti Petra S-a iztrgala sinu iz rok, vmes zadolžnic za 16.540 fl. Janez si je verjetno takrat mogel pridržati knjige iz gornjegrajske knjižnice, nekaj teh iz knjižnice Vita Rumplerja (gl. Peter S.), ki je vanje vpisal svoje ime. Za lastništvo dveh uradov, treh desetin, zadolžnic in gotovine se je vnela dolgotrajna pravda, kjer je imel Janez prednost formalnopravnih dokazil in zaslombo pri dežel. stanovih, pri nadv. Karlu, Janezu Kobenclu, nunciju Zah. Delfinu in bratrancu Sebastianu Konstantinu S-u, lj. kanoniku. Zato je v razsodbi (Leoben, 16. jan. 1578) škofija pravdo izgubila. Ker bi bila preveč oškodovana, je nato (Bruck, 3. marca 1578) nadv. Karel izvršitev sodbe suspendiral, pustil škofiji vso posest in desetine, Janezu S-u pa iz svojega daroval 10.000 fl odškodnine. Ob reviziji razsodbe je Janez v dvorni pisarni in na komori (predsedoval ji je Kobencl) tako »neviteško« nastopal, da so mu vzeli plemstvo. Na prošnjo ponižanega (4. maja 1584) mu je verjetno Karel plemstvo obnovil in tu priznal že prej izboljšani grb, zakaj podpisoval se je poslej »von und zu S.« Ta čas in do smrti se je klatil po svetu, dobival tu in tam še vladino ali škofijsko podporo. Lj. škofiji je ponudil v nakup dvorec Kreutzerhof (materina dediščina?), a ta je ni sprejela. Po smrti je 22. nov. 1613 Ferdinand II. dal popisati inventuro njegovega premoženja »z nekaj tisočaki«, škof Hren pa je 1614 skrbel, da je Janezov sin Maks S. iz Lj. dobil enak delež dediščine kakor njegov brat, ki je živel v Regensburgu. Poslej viri plemičev rodbine S. ne omenjajo več.

Janez si je pri nas zagotovil spomin: naša kulturna zgod. je zaradi njegove prisvojitve knjig iz gornjegrajske knjižnice ohranila vsaj 5 rokopisov (5 rkp. nosi podpis S. J. B.) in za gotovo 72, verjetno pa celo 74 redkih inkunabul, ki jih hrani NUK v Lj. Tolikšnega knjižnega zaklada ni zbral nihče drug na slov. tleh.

Prim.: DAS: S. A. fasc. 54, št. 3; isti, Miscell. fasc. 285 iz l. 1568, str. 999–1006; 1569, str. 1065–8, 1093–6, 1172; 1570, str. 1535–8, 1609–12; fasc. Coll. I, fasc. 19; Ms 88, str. 668–9; KapALj: fasc. 6, št. 5, 6; fasc. 22, št. 18; fasc. 55, št. 5; fasc. 63, št. 36, 38, 74; fasc. 80, št. 2, 3; fasc. 84, št. 58, 61, 64, 65; fasc. 91, 1 a in b, 2; fasc. 99, št. 1, 2; fasc. 109, št. 3, 4, 5, 14, 34, 35; fasc. 199, št. 5/1–7, št. 19, 1/1–7, št. 20, št. 21 a–c, 22 a, b, 23, 24; škALj: fasc. 11, št. 10 a, b; 11 a–i; 12 a, b; št. 13, 14, 15, 15 a, 16 a–č, 17; fasc. 12, št. 1; fasc. 13, št. 8, 9; fasc. 14, št. 9; fasc. 15, št. 1/1–24, 2/1–36, 3/1–47, 4/1–14; fasc. 16, št. 3, 5, 6, 7, 8, 11, 12, 19, 22, 23, 35 b; fasc. 17, št. 11, 12, 13, 39 a, b; fasc. 18, št. 3; fasc. 21, št. 1; fasc. 22, št. 18; fasc. 23, št. 2; fasc. 36, št. 11–4; fasc. 39, št. 6; fasc. Seebach (ves); fasc. zapuščine škofov, odd. Tekstor in Seebach; knjiga formularjev (K. F.) II, 237–8, 533–6; Protoc. pont. I/2, 347–50; Zbirka listin: 18 listin 1558–70; Pokornovi zapisi, odd. Moravče, 2–3 (z napakami, kakor pri več naslednjih); Semen. knjižn. protestantika, št. 1 c (mandat 27. dec. 1560); Thalnitscher J. Gr., Hist. eccl. cath. Lab. (rkp.), 33, 49, 58; Catalogus cleri … 1881 (lj. prošti); Dimitz II, 249–53, 263–74; Gruden 642–50, 721; Kidrič, Zgod. 42, 46, 58, 61, 93; Orožen II/2, 68–73; Valvasor VII, 433–7; VIII, 656, 665; XI, 550; Žontar, Kranj 178–80, 183–4; Klun V. F., Archiv f. Gesch. v. Krain. I. Lj. 1852, 88; anonimno, MHK 1851, 47–8, 70; 1853, 33, 41; Radics, ib. 1861, 68; Elze Th., ib., 90; isti, ib. 1863, 11–2; anonimno, ib., 11–2; Hitzinger P., ib. 1864, 5–6, 51–2; Orožen, ib. 1865, 69–70; Dimitz, ib. 1867, 50–6; Elze Th., Superintendenten d. ev. Kirche in Krain. Wien 1863, 11–9, 21–6; Parapat Iv., LMS 1870, 112; Gams P., Series episcoporum. Ratisbonae 1873, 283; Koblar A., Zgod. nakelske fare. Lj. 1885, 75; Levec VI., MMK 1896, 8–10, 49–50, 130; Koblar A., IMK 1892, 71, 79; 1893, 26, 66, 103; 1899, 144; Gruden, ib. 1907, 1–15, 127–40; Vrhovnik Iv., ib. 1908, 79–80 (glede edine upodobitve Petra S-a); Elze Th., Primus Trubers Briefe. Tübingen 1897, 11, 113–36, 142–5, 166, 172–3, 181–7, 193–211, 287–318, 337–48; Stegenšek A., Dekanija gornjegrajska. Mrb 1905, 106–8, 141; Koblar A., Izobr. knjižn. I, Kranj 1914, 17–20; Kidrič RDHV 1923, 223, 225–6, 229, 238–9, 248–52; Kos-Stele, Srednjeveški rkpi. Lj. 1931, 88–91, 94, 118 (pravo škofovo ime je Peter!); Rupel M., Slov. protest. pisci. Lj. 1934, XVII-XVIII, 59–60, 122–3, 159–61, 165, 172–3; Grafenauer Iv., SJ 1939, 19–28, 143–54; Buturac J., Kult.-povj. zbornik zgb nadbiskupije. Zgb 1944, 480; Gestrin Fr., Drugi Trubarjev zbornik. Lj. 1952, 54, op. 181; Stele, ib., 124–5; Gspan-Badalić, Inkunabule v Sji. Lj. 1957, 123, 126, 318–9 (zapis Petra S-a v brevirju, rodovnika, nekaj slov. besed), 367, 491, 492, osebno kazalo (gl. Rumpler in Seebach); Rupel M., Primož Trubar. Lj. 1962, 124–6, 142–3, 149–51, 195, 208. Mkč.

Miklavčič, Maks: Seebach, Peter, plemeniti (okoli 1500–1568). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi556074/#slovenski-biografski-leksikon (18. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine