Slovenski biografski leksikon

Schmidburg Jožef Kamilo, baron, državnik, r. 4. marca 1779 v Gradcu, u. 11. okt. 1846 na Dunaju. Njegov oče, iz stare porenske rodbine, je služil kot major v Pragi, kjer je sin končal gimn. in filozofsko-juridične študije. L. 1800 je stopil v drž. službo pri kresiji v Berovnu, naslednje leto je prišel k dež. sodišču v Prago, kjer je 1808 postal dež. svetnik, in l. 1816 kot apelac. svetnik v Clc, kjer je preuredil justično upravo v novi kraljevini Iliriji. L. 1817 je postal dvorni svetnik pri najvišjem sodišču v Veroni, a že l. 1819 se je vrnil v Clc kot predsednik dež. sodišča, dež. glavar in predsednik dež. stanov.

27. jun. 1822 je bil S. imenovan za dež. guvernerja v Lj., kamor je prišel 3. okt. 1822; postal je tudi tajni svetnik in stanovski predsednik ter kranjski deželan. Tu se je takoj zavzel za osuševanje Lj. barja, ki se je začelo naslednje jeseni z odstranitvijo jezov na Ljubljanici in s poglabljanjem Gruberjevega kanala. L. 1825 je ustanovil posebno osuševalno komisijo pod svojim predsedstvom, v kateri je vplivno sodeloval župan J. N. Hradecky (SBL I, 340). Se isto leto so pod izlivom Gradaščice zajezili Ljubljanico in začeli poglabljati njeno strugo, l. 1827 so ji izkopali novo strugo na Codellijevem svetu in naslednje leto začeli graditi Ižansko cesto. Ob njenem začetku so 1829 Ljubljančani postavili obelisk, l. 1833 pa spomenik Hradeckemu pri mostu čez Iščico, do kamor sta se bila l. 1830 pri svojem obisku v Lj. pripeljala cesar in cesarica; na obeh spomenikih je omenjen tudi S., ki ga je že ob začetku osuševalnih del imenoval magistrat za častnega meščana. Predvsem po njegovi zaslugi je bilo do 1840 zgrajenih na Barju nad 37 km cest in 25 mostov, izkopanih nad 250 km jarkov in prekopov, tako da je bila ob njegovem odhodu že več kot polovica Lj. barja godna za obdelovanje. S. je podpiral tudi gradnjo in vzdrževanje cest, zlasti okrajnih; takrat je bila speljana in po njem imenovana cesta čez Črni vrh v Idrijo in Vipavsko dolino. Zanimal se je tudi za železniško zvezo juž. dežel z Dunajem in že jeseni 1835 naročil gradb. ravnateljstvu, naj zbira zadevne podatke.

S. si je pridobil zasluge tudi za ustanovitev zastavljalnice in zasaditev Zvezde, zlasti pa za ustanovitev lj. muzeja. Že 1820 je bil kot preds. kor. dež. stanov izdelal podroben načrt za muzej v Clcu, za lj. muzej pa je skušal pridobiti graščino Podturen. L. 1823 je kot predsednik dež. stanov izdal oklic za zbiranje muzealij in obljubil 100 gld letne podpore. Po Metternichovem posredovanju, ki je ob kongresu l. 1821 stanoval v Zoisovi hiši, je dosegel nakup Zoisove rudninske zbirke za muzej in njegove biblioteke za licejko. L. 1837 je izdal tiskano »vabilo domoljubnim prijateljem znanosti za ustanovitev splošnega društva kranjskega dež. muzeja« in dosegel, da se je po potrditvi pravil 1839 ustanovilo Muzejsko društvo.

Slov. nar. prerod je S. spremljal s simpatijo. Češki jezik je znal iz otroških let, s slovenščino se je pa gotovo seznanil že za šestletnega službovanja v Clcu. Zveze s preroditelji je posredoval Čop, ki je bil že l. 1828 znan v guvernerjevi hiši, ko je učil njegove hčere poljski, kasneje 1831–2 pa francoski in italijanski. Ko je šlo za I. zv. KČ, ki jo je gubernij hotel smatrati za časopis, je najbrž S. nalašč odlašal z odpravo zadevnega spisa na Dunaj, da je medtem uspelo Čopovo posredovanje pri Kopitarju. S pismom 11. febr. 1830 S-u je Sedlnicky »z ozirom na njegovo priporočilo« dovolil natisk KČ, ki je še isto leto izšla s posvetilom »poglavarju ilirskega kraljestva«. Koj za posvetilom stoji v svečanem tisku še posebna Zupanova pesem, slaveča S-a, ki da je »podoba domovinstva, — neutruden, tih, krotak; — on podpornik sirotinstvu, — Ilirjanom vsem enak«. Brez vednosti Sedlnickega je S. 1838 Kordešu dovolil izdajanje Carn. in nato tudi priporočil njegovo prošnjo za izdajanje Slov. novic z literar. prilogo Zoro. Istega leta je dovolil Korytku, čigar prošnje za izlete izven Lj. je vedno priporočal, izdajo 12 slik narodnih noš obenem s portretom Vodnika in Čopa. Ko je ob Korytkovi smrti l. 1839 policija hotela prepovedati slovesni pogreb, je S. po posredovanju Horodynskega to preprečil.

Zadnja leta bivanja v Lj. je S-a mučil protin in pešati mu je začel tudi vid. Kljub zdravljenju v Karlovih varih je vedno teže hodil, zato se je že 10. jun. 1840 preselil na Dunaj in bil 24. dec. 1840 upokojen. Njegova bolezen se je slabšala in, ko je po 1844 popolnoma oslepel, si je dal od slov. visokošolcev prebirati knjige in časopise. L. 1845 so mu skušali odstraniti sivo mreno, operacija pa ni uspela in po hudem trpljenju je naslednje leto u.

S. je bil široko razgledan in temeljito izobražen aristokrat, ki se je kljub obilici upravnega dela zanimal tudi za kulturno življenje. V mlajših letih se je poskusil v literaturi in objavil več potopisov; ostal je vse življenje ljubitelj glasbe in njegovi otroci so nastopali v Lj. pri koncertih Filharm. družbe. V osebnem občevanju je bil priljuden; svojim uradnikom je v potrebi pomagal z lastnimi sredstvi in skrbel tudi za mestne uboge. Od njegovih štirih hčera je ostala Antonija, poročena z baronom Ant. Codellijem, v Lj., kjer je 80-letna umrla 1888.

Njegov sodobnik, Ljubljančan Wurzbach, pravi: »Možje, kakršen je bil S., so napravili v deželi skrivnim in očitnim naprednjakom tedanje žalostne dobe življenje kolikor toliko znosno,« kajti »policija ni mogla svoje intrigantske igre tako razprezati, kot je to takrat delala na Dunaju«. S. je bil »prvi avstrijski guverner kraljestva Ilirije, ki je s simpatijo spremljal slov. kult. prerod ter si upal pokazati to tudi s tako gesto, kot je bilo dovoljenje, da se mu posvetijo 1. bukv. KČ« (Kidrič). — Prim.: Kidrič, Prešeren II, 76, 113, 128, 247, 248, 268, 311, 316, 336; isti, PA 293, 307, 308, 311; Kramer, D. Lb. Moor, 137, sl.; Mal 333, 568; isti, Vodnik po zbirkah Nar. muz. v Lj., kult.-zgod. del, 9 sl.; Polec, Kraljestvo Ilirija, 121; J. Siebmacher's Gr. u. allgem. Wappenbuch IV, 2: Krainer Adel, Nürnberg 1858, 17, tab. 17; Wurzbach XXX, 192–6; LZg 1822, št. 80, 81; Hohenwart, Gesch. d. Entsumpfung d. Lb. Morastes, Lj. 1838, 64 sl.; H. Costa, Schriften d. Hist. Ver. f. Innerösterr., Graz 1848, I, 189–206; isti, MHK 1852, 3, 9; Prijatelj, ZMS 1902, 197; isti, IMK 1909, 12 sl.; isti, Veda 1915, 73, 297; Žigon A., DS 1926, 157 sl.; Mal, GMS 1939, 3; Andrejka, ib. 1943, 105, 109; Kidrič, Korytkova smrt in ostalina, Lj. 1947, 8; Cefarin, Kärnten u. die Freimaurerei, 1952, 49. Slike: DS 1926, 293; Kidrič, PA 67; Mal 231. S. K.

Kranjec, Silvo: Schmidburg, Jožef Kamilo, baron (1779–1846). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi544124/#slovenski-biografski-leksikon (20. oktober 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine