Slovenski biografski leksikon

Schell pl. Schellenburg Jakob, lj. veletrgovec, finančnik in mecen, r. 24. jul. 1652 sedlar. mojstru in meščanu Jakobu Schellu v Sterzingu pri Innsbrucku in materi Justini r. Atzwanger, u. opolnoči 1.–2. febr. 1715 v Lj., pokopan tu v uršulinski cerkvi (nagrobnik z grbom). Ni znano, kje si je pridobil klasično in trgovsko izobrazbo. Prirojeno spekulacijsko nadarjenost je spretno izrabil v okviru merkantilizma in njegove posebne nemške zvrsti, kameralizma, ki sta v njegovi zreli moški dobi prišla na slov. tleh do polnega razmaha. Cesar Leopold I. je 1678 odločil, naj bi v Lj. bilo »vzhodnjeindijsko« (t. j. ameriško) skladišče za blago habsburških dednih dežel, glavno pristanišče pa v Trstu. To leto je bil S. že v poslovni zvezi z razgledanim lj. trgovcem Avguštinom Codellijem. Kmalu nato (leto ni ugotovljeno) se je S. naselil v Lj., kamor je 1684 dobavljal danske žrebce preko Hamburga in kjer je takrat že imel skladišče za žeblje v zvezi z dr. Karlom Jož. Kappusom (SBL I, 427). V Lj. se je 23. okt. 1685 poročil z domačinko Ano Katarino pl. Hofstätter, po kateri je dobil tesne stike s cerkvenimi in dvornimi krogi, kar je bilo že v družinskem izročilu; že njegov ded Jurij je 12. jan. 1622 dobil osebno plemiško diplomo od Ferdinanda II. v priznanje za radovoljno ponudeno vojno posojilo.

V trgovskem poslovanju je S. v Lj. izredno hitro napredoval in obogatel, ker se je povezal z domačimi podjetniki, ki so po predpisih fiziokratizma iskali trga za krajevne poljedelske, obrtne in industrijske proizvode. Za vse je znal S. najti kupce in naročnike tako pri armadi kakor pri tržaških izvoznikih. Poleg železnih izdelkov je zbiral in prodajal na tuje zlasti še sita, platno, sukno, les, med, olje in žito; postal je glavni posredovalec za domačo in tranzitno trgovino. Še več mu je pozneje donašalo golo finančno poslovanje. Z l. 1691 začno S-ovi finančni posli z dež. stanovi; koroški stanovi so mu prepustili dobavo tekstilij za karlovško Vojno krajino, kranjski stanovi so pri njem najemali predujme (n. pr. na vojno kontribucijo) in posojila, ki so se 1698 dvignila do vsote več ko milijon gld. Zastavljali so davščine, n. pr. vinski dac, ki so bile zanj nov vir dohodkov. Mimo tega je bil S. finančni upravnik kranjskih posestev šlezijskega vojvode kneza Franca Karla Auersperga, urejevalec kreditov kneza Porzije na Koroškem in finančnik lj. škofa grofa Ferd. Karla Kuenburga.

Medtem ko se je S. v začetku gibal pretežno v meščanskih krogih in je kmalu postal ud lj. notranjega sveta, so mu posli z vodilnimi plemiškimi predstavniki odprli vrata med plemstvo, ki je hotelo izrabiti njegove sposobnosti v svoj prid. 22. maja 1696 mu je cesar podelil plemstvo (von und zu Schellenburg) in naslov ces. svetnika; plemstva je bil deležen tudi njegov edini brat Tomaž, župnik v Sterzingu, otrok pa S. ni imel; 1696 so mu podelili deželanstvo (inkolat) kranjski deželni stanovi, 1713 pa tudi koroški. Poteza se je dobro obnesla, zakaj S., ki je bil že prej ne le podjeten, ampak tudi odprtih rok, se je poslej trudil, da si zagotovi slavno ime kot dobrotnik kranjske dežele, in sicer v duhu te dobe kot podpornik verskih ustanov, medtem ko je njegova vdova v prvi vrsti mislila na druge socialne potrebe. Dokazi o širokogrudnem S-ovem mecenatstvu začenjajo 1694, ko je kipar M. Cussa (SBL I, 87) začel na njegove stroške izdelovati mogočen marmornat oltar za franč. cerkev v Lj. (Vodnikov trg). 1695–703 si je z novo prezidavo samostana in obnovo zakristije frančiškanov v Kamniku pridobil naslov ustanovnika. 1703 je plačal stroške za obnovo loretske kapele in zakristije pri lj. avguštincih (cerkev Mar. Oznanjenja) in kupil bron za nove zvonove v jezuitski cerkvi sv. Jakoba. Novi lj. stolnici je podaril 1000 gld v gotovini, kupil zanjo (1706) marmornat lavabo in dragocene svečnike (grb, napis in letnica 1713); podobno je prispeval še drugod, n. pr. za cerkev sv. Roka v Dravljah, kjer je bil ključar, in za frančiškane v Trstu, 1702 je s prvim darom 20.000 gld, ki se je pozneje večkrat ponavljal v manjših, a izdatnih zneskih, postal ustanovnik uršulinskega samostana v Lj. in dekliške šole, ki je ostala za 170 let edina šola za deklice v Lj. Prve uršulinke, ki jih je privedel 1702 sam iz Gor. v Lj., je najprej nastanil v lastni hiši na Starem trgu, nato je zanje najel Ederjevo hišo (zdaj Glavna pošta), kupil zanje prvotno deželno igrišče in nato še vrtove knezov Auerspergov in Eggenbergov ter Fabjančičevih dedičev in tako pridobil prostor, kjer so 1713 začeli zidati samostan. Kapelo jim je zgradil že 1710, medtem ko so cerkev začeli graditi 1718, kar je omogočil s precejšnjim volilom. — Glavnico za 12 dijaških ustanov je naložil že 1713 in jo 1714 in nato še v oporoki povečal.

Do svoje smrti 26. jun. 1732 je upravljala bogato Savo zapuščino vdova Ana Katarina. Izplačala je 49.400 gld valil iz oporoke svojega moža, tako bratu pokojnega 25.000 gld in manjša volila v prid revežem, cerkvam, mnogim bratovščinam, jezuitskemu kolegiju in zlasti mendikantskim redovom na Kranjskem in v Trstu; drugo največje volilo, t. j. hiša z vrtom in 25.000 gld za elizabetinke, ako se naselijo v Lj., je morala obrniti v druge namene, zlasti za uršulinke, ki jim je S. volil nov beneficij (10.000 gld) in 3000 gld za grob. Drugo premoženje je razdeljevala sama pod vidikom tedanjih družbenih potreb. Tako je 1720 izročila cesarju 100.000 gld za zgradbo vojaške bolnišnice v Lj., kar so pozneje uporabili za dom vojnih invalidov v Ptuju. 75.000 gld je dala za 8 ustanov v prid kranjskim gojencem v vojaški akademiji Terezijanišče na Dunaju; glavnica 40.800 gld naj bi omogočila vzgojo 24 vojaških otrok iz karlovškega in varaždinskega generalata, glavnica 24.000 gld pa naj bi bila vir podpore za 12 kranjskih častniških vdov slov. ali nem. rodu. Vse imetje je upravljala tako, da je ostalo po možnosti na Kranjskem ali pa se vsaj na Kranjsko spet vračalo.

Zgodovinski pomen S-ovega delovanja in njegovega imetja je dosti znaten. Bistveno je pomagal gospodarstvu slov. dežel iz mrtvila in z ugodno prodajo domačih proizvodov pomagal k vidni gospodarski blaginji ob nastopu 18. stol. Posredno je pospeševal tudi šolstvo in umetnostno kulturo, ker je nudil denar samo za kvalitetna dela; vodstvo zgradb je zaupal umetnostnemu odboru Akademije operozov. Njegove bogate poslovne izkušnje je izkoristil 1714 koroški dež. glavar knez Hanibal Alfonz Porzia v spomenici za dvig pomorstva in trgovine, kar je bila pobuda za ustanovitev svobodne luke v Trstu in cesarske Orientalne družbe (1719); ker je S. prezgodaj u., je postal ud te družbe mladi Franc pl. Raigersfeld (gl. čl.) in v njej zastopal kranjsko deželo. Sebi enakega naslednika S. ni zapustil. Mesto Lj. je 1877 imenovalo po S-u ulico (zdaj južni del Titove c.), kjer je ostalo še največ vidnih znamenj njegovega mnogo obetajočega delovanja. — Prim.: Theatrum memoriae Societatis Unitorum, f. 42 (Semen. knjižnica, rkp. št. 6); Dimitz VIII, 99–100; J. Gruden 960; (Friderik) pl. Kreizberg, IB 1837, št. 14, str. 53; isti (anonimno) Jakob Schell von u. zu Schellenburg u. seine Stiftungen, 1843, 1–38 (najpopolnejša dokumentacija); Carn. 1839, št. 84 (Das Nonnenkloster der Ursulinerinen zu Lb.); 1843, št. 104, 415–6 (poročilo o Kreizbergovi brošuri iz l. 1843); J. pl. Sch. in njegove ustanove, S 1877, št. 126–9, 132–3; Iv. Vrhovec, LZ 1888, 87–93, 164–72; V. Steska, IMK 1900, 89; Spomenica o dvestoletnici uršul. samostana v Lj., 1902, 6–19, 27–33 (slika: S. in nj. žena); posnetek te Spomenice: DS 1902, 318–9 in Vl. K., S 1902, št. 89; A. Luschin pl. Ebengereuth, Carn. N. V. 1917, 192–3, 196; Fr. Stele, GMDS 1928, 70–98; isti, Kamnik (1929), 48–9; R. Andrejka, Trgovski Tovariš 1936, 137; isti, Trgovska zgodovina Schellenburgove ulice v Lj. (pos. odtis iz Trg. Tov. 1937), 1, 34–6; J. Mal, Stara Lj. in njeni ljudje, 1957, 119. Mkč.

Miklavčič, Maks: Schell plemeniti Schellenburg, Jakob (1652–1715). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi541007/#slovenski-biografski-leksikon (30. maj 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine