Slovenski biografski leksikon

Rozman Jožef Konjiški, pedag. in nabožni pisatelj, r. 10. jan. 1812 v Stražišču poleg Šmartna pri Kranju kmečkim staršem Jožefu in Tereziji r. Hafner (po dom. »pri Krmcu«), u. 12. avg. 1874 v Arclinu pri Vojniku, kjer se je na vožnji v Št. Jurij pod Rifnikom k prijatelju Jož. Hašniku (SBL I, 294–7) ponesrečil; pokopan v Konjicah. Osn. šolo je obiskoval v Šmartnem pri Kranju, gimn. 1822–8 in fil. 1828–30 v Lj. Po enem letu neodločnosti je na prigovarjanje starološkega rojaka Greg. Pevca, župnika pri Novi Štifti nad Gornjim gradom, prosil za sprejem v lavant. škofijo, vendar 2 leti študiral bogosl. v Lj. (1831–3), potem v Clcu in bil 1835 ord. v Št. Andražu v Labotski dolini. Pod spiritualom Slomškom se je R. v Clcu udeleževal lit. vaj bogoslovcev in prispeval za rokopisni zbornik Pesme za pokušno (1834) pesem Kmetiška zadovoljnost (rkp. v Študij. knj. v Mrbu, prim. ČZN 1930, 205¹), za Sedem novih perpoved za otroke (Clc 1836) pa poslovenil povest Ptičje gnezdice; mož besede (označeno J. R.). Kaplanoval je v Šmartnem v Rožni dol. pri Celju 1835–6, pri Sv. Rupertu nad Laškim 1836, v Loki pri Zid. mostu 1836–7 in v Laškem 1837–42, kjer je v nedeljski šoli vsako leto »nad sto fantov in deklic slov. brati učil«, »cele zaboje slov. bukvic iz Lj. dobival« in delil. Kot župnik pri Sv. Rupertu nad Laškim (1842–8) je sestavil farno kroniko in kljub nasprotovanju »začel slov. šolo imeti«. Na Slomškovo željo je prosil za kanonikat in se v jan. 1848 preselil v Št. Andraž v Lab. dol. Ko je tu Slomšek 1850 za svoje bogoslovce četrtoletnike dosegel bogosl. učilišče, je postavil R-a za ravnatelja in prof. pedagogike in katehetike. 1849–56 je R. prispeval za Drobtinice več življenjepisov, zgodovin. črtic, naravosl., poučno-vzgojnih člankov in homilij ter objavil dobro premišljeno in v lepem jeziku podano Katehetiko ali poduk pervencev u sv. veri Jezusovi (Drobt. X, 1855, 211–385; posebej Clc 1855), njegov članek o 4. in 5. križ. vojski (Drobt. VIII, 1853) je Miklošič sprejel v Slov. berilo za 7. gimn. raz. Ko je bil R. uredil Drobt. VI–X (1851–5) in jim napisal predgovore, se jim je popolnoma umaknil (prim. Slomškovo pismo Stojanu 4. jan. 1857; AZN I, 82). 1. sept. 1851 je z drugimi rodoljubi podpisal oglas, naj se osnuje društvo za izdajanje slov. knjig. Istega leta ga je Slomšek postavil za viš. nadzornika šol v škofiji. Na tem mestu je moral kljub prošnji za razrešitev ostati do 1858, a se čutil nesrečnega, »ker so mu bile roke na vse strani zavezane in ni bil drugega kakor stroj v vladinih rokah, ki je naznanjal in izpeljeval ukaze iz Gradca in Clca« (avtobiogr.). S priznanjem se R. izraža o šol. svetniku Simonu Rudmašu (gl. članek), nepovoljno pa o Hermannu in Jarischu (Gradec), češ da sta hotela slovenščino v šolah popolnoma zatreti, njega samega pa dolžila sovraštva do nem. kulture. V tem času je R. sestavil Kerš. katol. nauk okrajšan (Dunaj 1852), del katerega Kratka dogodivščina sv. vere Jezusove starih in novih časov je tudi posebej izšla. Doraščajoči mladini je namenil Cvetje kerš.-slov. zemlje (Clc 1857; z 9 podobšinami po Drobt.), kjer obravnava »tiste svetnike in svetnice, ki so živeli tu v naši domovini«. Leta 1852 sta v zalogi šol. knjig na Dun. izšla Abecednik za slov.-nem. šole in Malo berilo za pervošolce (1854²) »z nekaterimi novimi oblikami in besedami«. Ko so iz Lj. ugovarjali uvedbi teh knjig, jih je R. odločno, tu in tam s sarkazmom (vloga na ministr. 14. jan. 1853) zavrnil, češ da »hočejo napraviti … ne slovenski, marveč specifično kranjski jezik«. Prepričan je bil, da bo »napredujoče oblikovanje slov. jezika« te nove oblike (-ega nam. -iga itd.) že v sledečem desetletju nujno zahtevalo, medtem ko bi pomenilo pisanje »po navodilih, ki jih daje kn.-šk. konzistorij v Lj., … korak vsaj za 20 let nazaj« (avtobiogr.). Iz Št. Andraža je R. pisal kaj malega tudi v N in nem. liste. L. 1841 je potoval v Marijino Celje, na Dunaj in na Moravsko do Brna, 1850 v Prago, skoz Saksonsko in Hanoveransko v Köln, Mainz in Frankfurt, skoz Hesensko in Badensko v Konstanz ob Bodenskem jezeru, skoz Württemberško na Bavarsko v Regensburg in München ter preko Salzburga domov, 1858 iz Trsta v Benetke, Padovo, Florenco, Livorno, po morju do Cività vecchia in po suhem v Rim, kamor je šel ponovno 1871. Breme šol. nadzorništva in veselje do dušnega pastirstva ga je nagnilo, da je 1858 prosil za nadžupnijo v Konjicah, kamor je prišel v apr. 1859 (umeščen že v dec. 1858 v Št. Andražu). Tu je preložil težišče svojega dela na duš. pastirstvo. Priredil je po Slomškovem zgledu velik misijon (1867) in večkrat stanovske duh. vaje, obhajal v župniji in dekaniji razne verske slovesnosti (n. pr. ob 1000-letnici sv. Cirila in Metoda), poživil že obstoječo, po stanovih za može, fante, žene in dekleta razdeljeno »križevsko družbo« in za to spisal dekletom Družbene bukvice za dekleta, ki so pri dekl. ali križevski družbi v Konjicah (Lj. 1860? do R-ove smrti 7 izdaj; kasneje več novih, 190813), ženam pa Družbene bukvice za žene in hišne gospodinje, ki so pri križevski družbi v Konjicah (Lj. 1864). L. 1868 je začel sestavljati kroniko konjiške nadfare in dekanije (Liber memorabilium; prim. J. Voh, VBV 1899, 142). Naredil je 4 ustanove, med njimi eno z glavnico 5050 gld za darila poštenim dekletom, ki se omože. Bil je med prvimi ustanovnimi člani SM (1000 gld!) in celjske Čitalnice in je 1871 ustanovil katol. polit. društvo v Konjicah, ki mu je bil do smrti predsednik. V svoji oporoki (1871) je določil za glavnega dediča lavant. škofa z naročilom, naj obrne njegovo premoženje v prid šestim župnijam, ki jim je konjiški župnik patron. Langusovo sliko sv. Jožefa je zapustil farni cerkvi, nem. knjige farni knjižnici, slov. pa naročil razdeliti med ljudi. Iz R-ove zapuščine je zgodovinar Iv. Skuhala priredil vrsto pridig, objavljenih v SPj 1879–83 in še v DPast 1885 nasl. — Prim.: Juventus; katalog filoz. študija, sedaj v MALj; R-ovo avtobiografijo v konjiški farni kroniki; I. Skuhala, I. R., kn.-škof. konz. svetovalec … (Mrb 1874); N 1874, 262; ZD 1874, 264, 269–70; SGp 1874, št. 33, 34, 44; S 1874, št. 96, 98; L. M. (= Lipakov Miha = Napotnik Miha), S 1874, št. 101, 102; isti, LMS 1874, 101–9; SN 1874, št. 183–6; Orožen I, str. XXII in IV/1, 261 (VIII, 506); M. Lendovšek, Slomškove pesmi (Clc 1876) 232, op. 4; Macun 163; L. Škufca, Dvojno kazalo DPast 1884–93; V. Bernik, Dvojno kazalo DPast 1894–903; Marn XXIV, 69–73; Glaser III, 134–5, 284–5; M. Napotnik, Obris cerkve … pri sv. Jožefu više Celja (Mrb 1904) 20; Simonič 446–7; A. Medved, VBV 10 (1907) 187–8; Dr. J. S., ib., 1908, 126; A. Stegenšek, Konjiška dekanija (Mrb 1909), 27–33, 51; F. Kovačič, Zgod. lavant. škofije (Mrb 1928), 372, 438; isti, A. M. Slomšek II (MD 1935), 62; AZN I (gl. osebno kazalo) in I/1, 27, 47; J. Žigon, Veliko pismo slov. duhovne združitve (SM 1935) 41; I. Prijatelj, Borba (Lj. 1937) 89; A. Slodnjak, Pregled 140–2; A. Pirjevec v ČZN 34 (1939), 172; J. Moder, Iz zdravih korenin I (Celje 1952), 95, 161, 164, 376. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Rozman, Jožef (1812–1874). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi522180/#slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine