Slovenski biografski leksikon

Rosolenz Jakob (pri krstu Janez), prošt v Stainzu, domnevni pisec polemik zoper protestante, r. ok. 1570 v Kölnu, u. 3. marca 1629 v Gradcu. Vpisan 1588 na graški univ., kot doktor teol. stopil v red avguštinskih kanonikov v Stainzu (jzah. od Gradca), 1596 župnik v Lipnici (Leibniz), že isto l. imenovan za prošta (inful. 1597) v Stainzu, kar je ostal do smrti. Bil je izvrsten gospodarstvenik, pospeševalec redovne discipline in splošne kat. obnove v Pomurju, zaupnik nadvojvode Ferdinanda II. in njegov versko-polit. sodelavec, s sekovskim škofom Brennerjem in proštom Pet. Muhičem (SBL II, 161–2) vodja prelatske klopi v graškem stanovskem zastopstvu, »kjer je pokazal pogum, znanje in premočrtnost« (Schuster). R-evi osebni cerkv. politiki so splošno nasprotovali redovni sobratje v Stainzu, podpiral pa jo je škof Brenner. Od 1611 je bil prizadeven kandidat za nameravano škofijo v Gradcu (načrt so opustili po R-evi smrti). 1614 je v Radgoni, pri cerkvi, ki je bila last samostana v Stainzu, ustanovil kapucinski samostan; ta je bil skupaj z novim samostanom kapucinov v Mrbu važno središče protireformacije ob slov. sev. meji. — Do 1912 je R. veljal za avtorja dveh polemičnih knjig zoper trditve Davida Rungiusa, prof. bibl. teol. v Wittenbergu in avtorja spisa Bericht und Erinnerung von der Tyrannischen Bäptischen Verfolgung des heil. Evangelii in Steyermark, Kärnten und Krain (iz l. 1601). Odgovor na Rungiusa je izšel prvič pod naslovom Gründlicher Gegenbericht auff den falschen Bericht … Davidis Rungii … von der tyrannischen bäptischen Verfolgung (Grätz, 1606, 4°, 158 str.), drugič kot Extract des Gegenberichtes … wider Weiland D. Davidi Rungii Bericht (Praga, 1620, 107 str.); drugi spis vzdržuje trditve v prvem. Prva knjiga je vzbudila toliko ogorčenja med štaj. protestanti, da je moral R. 1607 v graškem dež. zastopstvu prebrati izjavo, da ni hotel plemstva žaliti, sicer R. ne bi bil mogel ostati član tega zbora. Domnevni R-evi knjigi prinašata obilo podatkov, ki jih poznejši zgodovinarji (Dimitz, J. Loserth) deloma odklanjajo, deloma (od Caesarja do K. Robiča, gl. članek!) pa sprejemajo kot zanesljive. Stvarno povzemajo polemiko, znano široki javnosti, posebno iz pisma M. Brennerja Marku Fuggerju (1600), pisma Ferdinanda II. na vojv. Maksa Bavarskega (Gl. FRA II, zv. 60) in aktov reformacijske komisije. Vsebina se opira na avtentične uradne podatke, avtor pa jih uporablja svobodno, z žgočo ironijo ter učinkovito polemičnostjo. Obe knjigi smemo vzeti kot nadomestilo za objavo dokumentov o delovanju reformacijske komisije (Gruden). Analiza obeh spisov kaže, da je mogel biti zbiralec objavljenih podatkov samo škof Martin Brenner. — Jos. Gruden je 1912 (Carn. 1912, 103–15, 277–80) prepričljivo dokazal, da je sam Brenner in ne R. tudi pravi avtor obeh knjig. V izvodu Gegenberichta, ki ga hrani NUK (št. 15.704) je namreč lastnoročni ekslibris škofa T. Hrena: Sum Thomae Epi Labacensis transmissus dono, ab ipsomet authore 1606; na 1. strani, kjer Hren beleži smrt M. Brennerja (obiit 14. Octob. 1616), stoji: Notandum. Reverendissimus in Chro Pater ac Dnus Dnus Martinus Brenner … hunc librum ipse composuit, sed alieno sub nomine. Ta knjižni izvod ima več glos in podčrtanih mest, kjer Hren opozarja na podatke v poročilih s Kranjskega. Gruden je ta mesta pregledal in dognal, da se nanašajo na isto snov, kakor je znana iz ohranjenega dopisovanja med Hrenom in Brennerjem (dokumenti v ŠkALj, fasc. 16 in v semen. knjižnici; del teh je za Hrena zbral lj. prošt G. Freudenschuss). Pregled ostale vsebine ne nudi nobenih opor, da bi smeli R-u pripisati vsaj stransko avtorstvo, ker je prva knjiga nastala neposredno za tem, ko je Brenner dobil objavljene podatke s Kranjskega. Pač pa je R. mogel prirediti drugi spis iz l. 1620, ko je bil Brenner že mrtev. Soditi moremo, da je Brenner uporabil R-evo ime, ker ni hotel veljati za avtorja tako ostro polemične knjige. Grudnovo ugotovitev je znanost splošno sprejela. »R-u gre sploh samo sekundarna vrednost, ker sloni na Hrenovem gradivu« (Kidrič). — Prim.: ADB 23, Nachträge 504–7; Dimitz III, 346–8; Gruden 865; Kidrič, Zgod., 98; Pohlin 46 (naslovi pogrešni); Schuster L., Martin Brenner, Graz-Leipzig 1898, 116, 163, 247, 580, 594, 606, 610, 691–700; Gruden, Zur Autorschaft des »Gründlichen Berichtes«, Cart. 1912, 103 ss, 277 ss; Kidrič, Ogrodje za biogr. P. Trubarja, RDHV 1923, 181, 264; isti, Razv. linija slov. preporoda, ib. 1930, 42–119. Mkč.

Miklavčič, Maks: Rosolenz, Jakob (okoli 1570–1629). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi517816/#slovenski-biografski-leksikon (22. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine