Slovenski biografski leksikon

Rosina Jožef, javni delavec, r. 4. marca 1810 v Malem Gabru pri Šentvidu na Dol., u. 27. jun. 1889 v Kandiji pri Novem mestu. Šolal se je v Novem mestu, pravne študije pa dokončal v Gradcu v akad. letu 1836/7. Od 1. sept. 1837 je bil v polit. in civilni praksi v Mirni na Dol., od 1. avg. do 16. okt. 1838 pa konceptni kandidat pri kamerni prokuraturi v Lj. Po rigorozih je bil 26. jun. 1839 v Gradcu promoviran za doktorja prava. Isto leto je bil od 21. nov. dalje pravi neplačani konceptni praktikant pri kamerni prokuraturi v Lj., v tretjem letu službe mu je bil z odlokom 11. dec. 1841 priznan adjutum. Istočasno je bil prestavljen v Clc k fiskalnemu uradu. Ko je po 17 mesecih opravil fiskalni izpit, se je vrnil v službo h kamerni prokuraturi, od tam pa spet k fiskalnemu uradu, oboje v Clcu. Hotel se je posvetiti odvetništvu in je zato trikrat vložil prošnjo za samostojno advokaturo; vsakokrat je bil tekmec Prešernu (SBL II, 517–64). Dvakrat, 1843 in 1845, je bil odklonjen, 1846 pa je bil postavljen v Novo mesto (dekret o imenovanju podpisan 18. avg., prisega 9. sept., dovoljenje za opravljanje advokature izdano 12. sept.). V R-ovi prošnji poudarjajo uradno, kar navaja kompetent sam, namreč: popolno obvladanje »kranjščine«, ki da je njegov »materni jezik«, odlične strokovne kvalifikacije, splošno porabnost ter moralno in polit. neoporečnost. Nasproti Prešernu je bil mlad po letih in službi. V Novem mestu je imel samostojno odvetniško pisarno. Postal je tast politika Frana Šukljeta. — Do odhoda v Novo mesto ni dokazov o kakem njegovem slov. polit., kult. ali društvenem udejstvovanju, poznejše delo pa opravičuje misel, da je že tedaj imel pozitiven odnos do takih prizadevanj. Še pred marčno revolucijo 6. in 9. jan. 1848 so uprizorili diletanti — večinoma uradniki — v Novem mestu Linhartovega Matička v Prešernovi redakciji. Sestava igralcev priča, da je misel na to slov. uprizoritev nastala najverjetneje v nemški Kazini, katere člani so bili tudi slov. uradniki in novi odvetnik, ki je s svojim prihodom okrepil tu slov. polit. misel. Med igralci je bil tudi Franc Polak, s katerim sodelujeta v naslednjih letih. Po marčni revoluciji prevzame R. vodstvo slov. gibanja v Novem mestu ter postane 4. dec. predsednik Slov. zbora, podobnega združenja, kakor so bila slov. društva v Lj., Gradcu in na Dunaju, dasi se polit. zdaleč ni tako uveljavilo kakor navedena društva. Tudi ni dolgo živelo, saj je verjetno umrlo že 1849, gotovo pa vsaj ob ukinitvi ustavnosti konec 1851. Na R-ovo pobudo je bil ustanovljen list Sloveniens Blatt, nem. list za slov. koristi, prvi v narodnem in svobodoljubnem duhu urejevani novomeški časnik (izhajal od začetka jul. do konca dec. 1848). Urejal in pisal ga je Fr. Polak. — Ko se je obnovilo ustavno življenje in so mogla društva spet delovati, so 21. jan. 1866 v Novem mestu ustanovili slov. čitalnico in ji za predsednika izvolili R-o. Ker je R. živel v dobi, ko se je društveno in polit. življenje moglo malo manifestirati v javnih akcijah, ni mogoče pri njem zaznamovati vidnejših in številnejših dejanj, zdi se pa tudi, da se je bolj nagibal k dajanju pobud. Še za njegovega življenja je J. Trdina v »bajki« Gospod Vedež, kjer je v središče postavil »Vedeža«, t. j. Franca Polaka, označil njegov pomen in veljavo z zelo pozitivnimi stavki: »Kar je rekel on, je bilo kakor pribito. V vseh zborih je imel prvo besedo in poglavitno veljavo«; 1848 ga »ni zapustil bistri razum, spoznal je precej prvi trenutek, kaj je treba ukreniti in storiti. On ni mislil na svojo korist, nego na korist svojega naroda, na blaginjo zanemarjene in zamorjene dolenjske krajine. Dokazal je Novomeščanom in drugim rojakom svojim, da so Slovenci, in jih poučil, kake pravice jim to daje, pa tudi kake dolžnosti jim to naklada. S prijatelji svojimi je ustanovil časnik, v katerem je naznanil svetu, da je mrtva Sja zopet oživela in se dvignila iz tisočletnega groba. Osnoval je tudi slov. družbo … Časnika sam ni utegnil pisati, ker je bil preobložen s svojimi opravili … Trud (Polakov) in doktorja R-e je obrodil tako dober sad, da v nekoliko mesecih ni bilo v mestu nobenega poštenega domačina več, ki bi se bil sramoval slov. svoje nature in krvi in jezika našega« (LZ 1885, 590–8). — Prim.: roj. podatek župnega urada Šentvid pri Stični; SN 1889, št. 150; DN 1889, št. 13; Kron II (1935), 54; Apih 138, 147; DAS, fascikel »odvetniki na Kranjskem 1816 do 1850« (Kidrič v RDHV III, 1926, 47 označuje fascikel »reg. II C 53«); akti, zadevajoči Slovenski zbor in Sloveniens Blatt, v DAS niso na voljo, ker so bili izločeni že v starem hranilišču; Kidrič, Prešernove odklonjene prošnje za advokaturo, RDHV III (1926), 84, 85–6, 92, 94 ter opombe 183, 211 in 217; Jarc, Novo mesto in njegova prostovoljna gasilska četa, 1936, 25 (R-ova slika), 32, 34; N 1865, 349; 1866, 41, 50; LZ 1933, 125–6; Linhart, ZbD I, 481–2. Smj.

Smolej, Viktor: Rosina, Jožef (1810–1889). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi517464/#slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine