Razlag, Radoslav (1826–1880)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Razlag_Radoslav.jpg (21. 5. 2014)

Slovenski biografski leksikon

Razlag Radoslav (Jakob), pesnik, pisatelj in politik, r. 12. jun. 1826 v Radoslavcih (Ljutomer) kot šesti otrok sred. kmetu Petru, u. 5. jun. 1880 v Brežicah. Ljud. šolo je obiskoval pri Mali Nedelji, po smrti staršev (ok. 1840) je bival pri teti Ceciliji Drašković v Bučkovcih. Doštudiral je neznano kje gimn. (1. razr. v Mrbu), v Gradcu pa filoz., bogosl. in, ker je bil premlad za ordinacijo, še pravoslovje (prom. 1854). Narodno prebudili in ilirsko usmerili so ga A. Krempl (SBL I, 567), prijatelj St. Vraz ter branje Šafařika in Kollárja. Obvladal je pasivno vse slovanske jezike, se učil romanskih, v počitnicah bival v Italiji. Kot zadnji Vrazov gojenec je z njim vezal jeseni 1845 v graško semenišče došlo generacijo, slovansko-ilirsko usmerjenost pa krepil ob obisku Zgba in Hrvatske (Radoslav, Moje potuvanje, Sja 1848, 53–4) ter 1850 propagiral vseslovanski skupni knjižni jezik (SB I, 1850, 125–6). S prozo in pesmimi je sodel. v Drobt. (1850, 123, 149–51, 243–4 pesmi; 1858, 321), s prozo v celjskih Slov. Novinah (1849, 106) in SB (1850, 125, 157; 1851, 142, 171; 1852, 7, 23, 32, 62). 1851 je objavil v Gradcu Zvezdice, zbirko domoljubno-buditeljskih člankov, in (z Iv. Vinkovićem) Zoro, jugoslavenski Zabavnik za god. 1852, lit. almanah s članki, ki jih je pretežno sam napisal.

Medtem ko je Ant. Janežič (SBL I, 376–80) Zoro navdušeno pozdravil, so Bleiweis (SBL I, 42–7), Cegnar (ib., 74) in Luka Svetec odločno nastopili zoper njo. Najbolj so grajali R-ov jezik (»lunin jezik«). R-ova šibka obramba ni mogla nikogar prepričati, celo Janežičevo in Einspielerjevo (SBL I, 151–5) navdušenje za ilirščino se je ohladilo. R. je izdal sam 2. in zadnji letnik Zore l. 1853 v Zgbu in se vrnil k živemu jeziku. Največ pesniške vrednosti imajo nekatere R-ove domoljubne pesmi, tako Domovini (Bodi zdrava, domovina) in pa Sirota (Mati ziblje, lepo poje) iz 1. letnika Zore, ki sta se tudi zaradi napeva priljubili.

Po končanih pravnih študijah je bil R. koncipient pri odvetniku Blagotinšku-Kaiserfeldu, dež. poslancu in kasnejšem dež. glavarju v Gradcu. Hkrati je učil slovenščino na realki ter prevajal dež. zakone in vladne razglase v slovenščino. Pri prvih deželnozborskih volitvah 1861 in enako 1863 je brez uspeha kandidiral za poslanca kmečkih občin celjskega okraja. Medtem je bil junija 1862 imenovan za odvetnika v Brežicah. Tu je izdal in založil Pesmarico, ki je izšla 1863 v Gradcu, 2. pomnoženi natis pa 1872 v Mrbu. Ta zbirka najbolj priljubljenih slov. pa tudi hrvatskih, srbskih in drugih slovanskih pesmi predvsem domoljubnega značaja se je zelo priljubila in veliko pripomogla k narodni prebuji ljudskih množic. Maja 1865 je bil R. izvoljen v odbor SM, konec leta pa je postal predsednik novo ustanovljene čitalnice v Sevnici. V začetku 1865 je bil soglasno izvoljen za poslanca celjskega okraja in prišel kot prvi Slovenec v graško dež. zbornico. Tu je skupaj z Nemcem Mih. Hermanom (SBL I, 317–8) in kasneje z dr. Josipom Vošnjakom odločno nastopal za narod. pravice štajerskih Slovencev in zagovarjal federalistično ureditev Avstrije. L. 1867 je bil ponovno izvoljen v celjskem okraju, a je že naslednje leto odložil mandat, ker se menda ni ujemal z ostrim nastopom Hermanovim in bil nejevoljen, da ga niso izvolili za poslanca v drž. zbor.

R. je postal tudi priljubljen taborski govornik. L. 1868 je govoril v Ljutomeru in Žalcu, l. 1869 v Sevnici, Vižmarjih in v Ormožu; na obeh zadnjih taborih se je zavzemal zlasti za slov. vseučilišče. Spomladi 1870 se je največ na prigovarjanje Lovra Tomana (gl. čl) preselil iz Brežic v Lj., kjer ga je Bleiweis sprejel med voditelje kot priznanega rodoljuba in sotrudnika N. Izkazal se je tudi kot zagovornik zaradi nočnega izgreda 23./24. jul. 1867 v Lj. obtoženih Sokolov in v pravdi proti SN l. 1869 v Celju, ko je zagovarjal urednika Ant. Tomšiča in dosegel, da je bil ta oproščen. 1869 je bil R. izvoljen za dež. poslanca kmečkih občin kranjskega okraja. N so ga priporočale, kajti prikupil se je bil Bleiweisu, ker je grajal preostro pisavo SN in hvalil N. Drugič je bil izvoljen 1870 in govoril za adreso kranjskega dež. zbora, kjer se je prvič v ustavni dobi omenjala zedinjena Sja. Nato se je udeležil sestanka slov. in hrv. politikov 8. nov. 1870 v Sisku ter jsl politikov 1. dec. 1870 v Lj. kjer je bil sprejet lj. jsl program. Hohenwartova vlada ga je 11. sept. 1871 imenovala za dež. glavarja. Tako je Štajerec R. postal prvi slov. dež. glavar Kranjske, kar ni bilo všeč Bleiweisu in Costi (SBL I, 85–6), ki je sam upal na to mesto; Valentin Zarnik se je pa celo izrazil, da je to imenovanje žaljivo za Kranjce. Začelo se je poudarjanje »domačinstva« zoper prodiranje štajerskega »svobodomiselstva« na Kranjsko, pri čemer so kranjski prvaki mislili na preselitev SN in prihod Vošnjaka, R-a in Zarnika v Lj. Dasi je R. že 16. dec. 1871 po Hohenwartovem (SBL I, 331–5) padcu nehal biti dež. glavar, se je moral še vedno boriti s prikrito opozicijo kranjskih prvakov. Zato se je vedno bolj oklepal SN in Narodne tiskarne, katere predsednik je bil, medtem ko je Bleiweis zaman poskušal ustanoviti konkurenčno tiskarno SM. Že kot dež. glavar je prišel R. z Bleiweisom v nasprotje zaradi uradniške službene pragmatike, pri čemer je apeliral na zbornico in govoril včasih tudi nemški, da bi ga tudi vlada in Nemci razumeli. Enako je v naslednjih letih še nekolikokrat uporabljal nemščino. S tem je izzival glasne ugovore med Slov. in hude napade v N, grajal ga je tudi SN. Zato je R. konec l. 1872 izstopil iz upravnega odbora Narodne tiskarne.

Ko je bila v novem dež. zboru decembra 1872 v razpravi federalistična adresa, ki ni omenjala Zedinjene Sje, ampak se je samo sklicevala na zadevni adresi iz obeh prejšnjih let, je R. govoril proti preostremu poudarjanju dež. avtonomij, ki jih je imel za kvarne malim deželam in zlasti Slovencem. Še z dvema slov. poslancema (Svetec in Zagorec) je glasoval proti adresi, kar mu je zopet nakopalo grajo SN. L. 1872 je postal predsednik novega učiteljskega društva Šola in podpredsednik Pisateljskega društva, ki so ga takrat ustanovili na Davorina Trstenjaka pobudo s prikrito ostjo zoper SM pod Costovim vodstvom. Velik uspeh je dosegel R. kot slavnostni govornik na Prešernovi proslavi, ki jo je društvo priredilo 15. sept. 1872 v Vrbi.

Očiten prelom med mlado- in staroslovenci se je končno pokazal ob prvih direktnih volitvah v drž. zbor 1873. Konservativnemu grofu Hohenwartu, ki ga je Bleiweis kandidiral v notranjski kmetski skupini, so »mladi« postavili nasproti R-a, ki je tudi zmagal. Pri teh volitvah so »mladi« dobili štiri poslance, ki so si ustanovili v drž. zboru poseben klub. Pred začetkom zasedanja jeseni 1873 so sklicali Čehi na Dunaju shod federalistov, kjer je R. nastopil proti Riegerju in »fundamentalnim členom«, ker jih je smatral za neprimerne malim deželam, češ da bi bile te s preobširno avtonomijo finančno pasivne. V istem smislu je R. govoril v drž. zboru, nastopajoč kot »poslanec tako zvane slovenske politične napredne stranke«. V proračunski debati 26. marca 1874 je predlagal ustanovitev »internacionalne univerze juž. dežel« v Lj., kjer bi bila predavanja v nem., italij., slov. in »ilirskem« jeziku, češ da je za poldrugi milijon Slovencev čisto slov. univerza težko ostvarljiva. Pri tej priliki se je zopet izjavil proti avtonomiji malih dežel in proti »dekomponiranju države«, češ v takih deželah, kjer bi malenkostni duhovi zlorabili svojo moč, bi ne bilo svobode in marsikak pameten mož bi se moral izseliti. Aprila 1874 je glasoval proti Fuxovemu predlogu za izgon jezuitov, toda z ostalimi tremi tovariši za Stremayrove cerkveno-politične zakone. Kot poročevalec za zakon »o ureditvi pravnih odnošajev samostanskih združb« je govoril kritično o jezuitih, pohvalil cerkveno politiko Jožefa II. in grajal kopičenje zemljiške posesti v rokah samostanov. Zato je bil deležen pohvale nem. liberalcev in dunajskega časopisja, cesar pa si je dal po notranjem ministru Lasserju poročati o njem. Ta »samostanski zakon« namreč tudi po dveletnem zavlačevanju v gosposki zbornici ni dobil cesarjeve sankcije.

R-ovi nastopi v drž. zboru so poglobili prepad med njim in konservativnimi slov. poslanci. Slov. parlamentarno delo v zasedanju l. 1873/4 je opisano v knjižici Slovenci in drž. zbor l. 1873 in 1874. Vse za narod, omiko in svobodo (Lj. 1874), ki jo je po dogovoru z R-om spisal in založil J. Vošnjak, predgovor pa je iz R-ovega peresa. Stari so odgovorili z nasprotno knjižico Mladoslovenci in drž. zbor l. 1873 in 1874. (Lj. 1874), ki jo je spisal L. Haderlap (SBL I, 287–8) in z njo uveljavil naziv »mladoslovenci«. V knjižici očitajo R-u, da je »govoril za mednarodno univerziteto v Lj.« in da je »vrgel nem. molohu naše težnje po avtonomiji v žrelo«. Ker se boji, da ne bi imel večine v Zedinjeni Sji, rajši vidi, da je ne bi nikoli bilo, in nasprotuje taki avtonomiji, v kateri on in Vošnjak ne bi imela prve besede. Mehkega R-a je to bolelo in je že avg. 1874 skušal doseči spravo in odstraniti preostrega Jos. Jurčiča (SBL I, 414–7) od SN, kar se mu pa ni posrečilo. Vendar je z ostalimi 3 tovariši stopil v Hohenwartov klub. Do zbližanja med mladimi in starimi je prišlo v jesenskem zasedanju dež. zbora ob Zarnikovi interpelaciji zaradi ponemčevanja šol in preganjanja slov. poštnih uradnikov, ki so jo podpirali vsi slov. poslanci razen R-a. V tem zasedanju je R. nastopal za enakopravnost učiteljev z učiteljicami in za zvišanje učiteljskih plač. Tudi v majskem zasedanju 1875 R. ni podpisoval skupnih slov. interpelacij; ko ga je zato dunajska Sja indirektno obsodila, je odložil njeno častno članstvo (od l. 1872) in se zagrenjen umaknil iz polit. življenja, k čemur ga je silila tudi nastopajoča bolezen. Njegov umik je olajšal dokončno spravo med mladimi in starimi, ki so si še bolj oddahnili, ko je 24. marca 1877 R. odložil deželnozborski mandat in se vrnil v Brežice.

Ob slovesu iz javnega življenja je R. napovedal brošuro Prvotno rodoljubje in ustavni razvoj na Slovenskem, toda te potem ni izdal. Stanoval je v brežiški graščini, katere upravitelj je bil, in se bavil s kmetovanjem, zlasti s sadjarstvom, medtem pa je napredovala njegova bolezen (rak na želodcu?), za katero je umrl. Na grobu mu je govoril dr. J. Vošnjak; njegov slov. govor je v takratnih ponemčenih Brežicah zbudil veliko pozornost. Ob stoletnici rojstva so rojaki 1. avg. 1926 pri Mali Nedelji odkrili R-u doprsni relief, delo slikarja Frana Košarja (SBL I, 534), slavnostni govor pa je imel dr. Fran Mohorič (SBL II, 144–6), ki je priredil tudi novo izdajo R-ovih pesmi (Krško 1926, 29 str.).

Vsestransko nadarjeni in zelo izobraženi R. se je odlikoval kot narodni voditelj in govornik; zato so ga usposabljali impozantna postava, prijeten glas in gladek jezik. Kot izvrsten pravnik se je uspešno boril za slov. uradovanje, ki ga je podpiral tudi s političnim delom. Za to ga je usposobila dvanajstletna praksa pri prevajanju štaj. deželnih zakonov, pri čemer si je ustvaril dobro pravno terminologijo. Že l. 1862 je izdal v Gradcu kot pripomoček za slov. uradovanje Slovenski pravnik. Zvezek I. Ta obsega odlično prevedeno menično pravo in nekaj obrazcev za pisma in tožbe s kratko juridično terminologijo. Kot nekako nadaljevanje je izdal v l. 1870 – 2 tri letnike strokovnega lista SP, list za pravosodje, upravo in državoslovje, v katerega je večino člankov napisal sam. Nameraval je izdajati tudi slov. koristi zastopajoči nemški list Adria (edina številka izšla 1871 v Lj.).

R. je najbolj problematična narava med mladoslovenskimi politiki. Kakor pri večini mladoslov. liberalcev so bili tudi R-ovi kulturni in politični nazori malo jasni in dosledni. Dober prijatelj je bil škofu Jan. Zl. Pogačarju (SBL II, 404–7) in si prizadeval na Dunaju za njegovo imenovanje. V pismu dr. K. Ahačiču je l. 1873 zagovarjal nekak »napredno katoliški program«. Odločno se je upiral ozkemu klerikalizmu staroslovencev in se upravičeno bal kulturne reakcije v morebitni njihovi Zedinjeni Sji. Zlepa je skušal pridobiti Bleiweisa, pozneje pa ostro obsojal njegovo samovoljo in domišljavost. V pismih Ernestini Jelovškovi (SBL I, 397) ga imenuje »krainischer Oberherrgott«, ki ničesar temeljito ne zna in je zato nujno enostranski. Ko si ga Bleiweis ni mogel podrediti in mu zaradi njegove neoporečnosti in gmotne neodvisnosti ni mogel blizu, ga je skoraj zasovražil in mu ob smrti niti žalne zastave na Čitalnici ni privoščil.

Kot politik je R. kritično gledal na vse narodne zahteve in se bal vsakega prenagljenja. Vedno je rad poudarjal ustavno stališče in obsojal drobtinčarski oportunizem. Zlasti v gospodarskem pogledu je navadno pokazal širše in naprednejše obzorje od svojih tovarišev, tako je n. pr. že 1869 predlagal ustanovitev dež. zavarovalnice zoper požar. R-ovo široko kulturno obzorje in napredni politični nazori so ga približevali liberalnemu nem. meščanstvu (Nemka je bila tudi njegova žena), vendar ga je v ilirski šoli vzgojena idealna narodna zavest obvarovala pred usodo njegovega sodobnika K. Dežmana (SBL I, 131–5). Vsi so pa priznavali R-ovo nesebičnost in poštenost. Velik dobrotnik je bil pesnikoma Fr. in Jos. Cimpermanu (SBL I, 81–2), zlasti se je zavzel za E. Jelovškovo (ib. 397), ki je na njeg. pobudo in zanj 1875–6 sestavila svoje spomine in mu jih poslala skupaj s Prešernovo literarno zapuščino, ki jo je bila na njegovo pobudo izsilila iz Bleiweisovih rok.

Vošnjak imenuje R-a »prototip mehkih značajev« in mu očita pomanjkanje vztrajnosti in podjetnosti. Šuklje sodi, da je bil R. v nekem pogledu »tragična oseba. Sam po sebi gotovo simpatična prikazen, mož čistih rok in neoporečnega rodoljubja, vendar povsem nedostaten kot politik, brez državniške nadarjenosti, naposled slepo orodje v rokah nemških levičarjev, ki so ga zlorabljali v svoje namene. Odrekel je tudi kot deželni glavar; končno se je odpovedal javnem življenju in je umrl osamljen in skoraj pozabljen od naroda, kateremu je vendarle hotel pomagati!« — Prim.: Ernestina Jelovškova, Spomini V; ista, Erinnerungen an dr. Razlag (rkp. v Slovanski knjižnici v Lj.); Dolenc, Pravna zgod., 535; Glaser III, 151–3, 294–5; Gorše, dr. Val. Zarnik, 137, 222, 232; Grafenauer, Zgod. II, 210–1; isti, Kratka zgod. 160, 180, 181, 182, 209; Kolmer II; Lončar 49, 146; Marn XXV, 69–71; N 1860–74 (nadrobno gl. v Inštitutu za lit., SAZU); Petre, Poizkus, kazalo; Pfeifer, Landtagsabgeordnete; Polec-Senekovič, Vseuč. zbor., 66; Prijatelj, Kersnik, kazalo; isti, KPZS II, 69, 108; isti, Borba, kazalo; isti, Profili 153; Slodnjak, 126–7; Šuklje I, 60, 72, 73, 86; Triglavski listi I, 38; Tuma 42; Vencajz, Spomenica, 59, 60, 64, 77; Vošnjak I, II, kazalo; Sja 1848, 53; Slovenske Novine 1849, 106; SB III (1852), 32; SPj 1857, 1; 1860, 703; SG 1862, 272–4; S 1866, št. 7, 8, 101; SGp I (1867), št. 23, 26, 35, 36; SN 1869, št. 112; ODZK 1870–7; SN 1872, št. 1, 110, 139, 141, 149; 1873, št. 1, 34; LSZg 1874, št. 2; SN 1874, št. 15; StenAbg 1874; SN 1880, št. 128, 130–4; Hudovernik SP 1883, 211–5; SN 1883, št. 175; Klun, Franc Ks. Kramer, 1893, 158, 160, 163, 164, 165, 166, 168, 169, 170, 171; Ilešič, ZMS 1905, 39, 40 41, 93, 107–8, 154, 155; SN 1905, št. 159; Lončar, ZMS XI (1909), 224, 226–8, 233, 237–9; ČZN VII (1910), 379; Lončar, NZ VII (1910), 29, 31, 36; Vošnjak, Veda 1911, 60, 244; Lončar, NZ IX (1912), 79, 81, 84; Dr. A. Breznik, DS 1913, 148, 149, 192, 193, 194, 195, 265; Mohorič, ČZN XIV (1918), 1–56; Fr. Kotnik, ib. XV (1919), 116, 119, 120; Podkrajšek, ib. 135; A. Žigon, LZ 1920, 367, 368, 430–2, 611, op. 17; Vrhovnik, GMS II–III A, (1921–3), 38–45; Alojz Turk, ČZN XX (1925), 88; J 1926, št. 169 (slika), 175, 176; NDk 1926, 174; S 1926; št. 161, 174; SN 1926, št. 159; Prijatelj, RDHV IV (1928), 99–102, 131; Zgod. slov. univerze do 1929, 73, 76, 77, 80–2 (slika na str. 181); Janko Kotnik, ČZN XXVII (1932), 38 sl.; Levstikov zbornik 1933, kazalo; Ilešič, ČZN XXXII (1937), 187–9; Kd, PA 307; J. Moder, Iz zdravih korenin močno drevo, 1952, 280; Gspan, Usoda lit. zapušč. Fr. Prešerna, 20–1 (pos. natis iz NOja 1953); ZČ 1956–7, 160, 174. Slike: ASK 16; IS 1927, št. 44. S. K.

Kranjec, Silvo: Razlag, Radoslav (1826–1880). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi492134/#slovenski-biografski-leksikon (17. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine