Slovenski biografski leksikon

Rasp Maksimilijan Leopold, pospeševalec ljudske izobrazbe in mecen, rojen 19. nov. 1673 v mestu Škofja Loka Janezu Juriju pl. R-u (gl. čl.) in Luciji Mariji pl. Kunstl (rod Polhograjskih baronov), u. 12. dec. 1742 v Kamniku. Humaniora je obiskoval v Lj., filozofijo v Gradcu, nižje redove je prejel v Lj. 19. sept. 1693, takoj nato je bil do 1697 gojenec Germanika v Rimu, kjer je dobil duhovniško posvečenje, imatrikuliran je bil na Sapienzi kot klerik dunajske škofije, a doktorat iz teologije je dosegel 2. sept. 1697 kot duhovnik oglejske škofije. Naslednji dve leti je bival na Dunaju in po raznih evropskih mestih, da si spopolni izobrazbo. 22. sept. 1699 je po vrnitvi v domovino prosil za župnijo Kamnik in jo takoj dobil; nastopil je službo v marcu 1700 in jo ohranil do smrti. Večino 43 let župnikovanja je bil tudi arhidiakon za Gorenjsko. Ves čas je bil med vodilnimi duhovniškimi izobraženci in izobraževalci na Kranjskem. Že 1699 je pristopil k odboru za zidanje lj. stolnice z deležem 500 gld. L. 1702 ga je Academia Operosorum sprejela med svoje člane z naslovom Indefessus (Neutrudljivi) in geslom Saltus sylvasque peragrant (Apes. Acad. Operos. E 4). Njen program je s podrobnim načrtnim delom uresničeval na svojem ožjem in širšem službenem področju. Z vsestransko izobrazbo je združeval solidno umetnostno prizadevanje v smislu visokega baroka; podpiral je domače stavbenike (Gr. Maček, SBL II, 4), vodilne slikarje (Metzinger, SBL II, 109–10; Ilovšek, SBL I, 362–3; Purtscher, SBL II, 601) in kvalitetne obrtnike kamniških cehov. Znatno premoženje, ki mu je bilo na voljo po izumrli rodbini loških R-ov, je uporabil za zidavo, predelavo in umetnostno opravo cerkva v Kamniku in okolici; cerkve je docela prenovil; večina njegovih stvaritev se je obdržala do danes. Odločilno je vplival že na predelavo kamniške frančiškanske cerkve in samostan po Jakobu pl. Schellenburgu (1695–1703). 1724 je na lastne stroške zgradil kapelo sv. Križa nad Kamnikom s pasijonskimi postajami (Kalvarija), nato je uredil novo pokopališče na Žalah. 1734 je dal podreti staro župnijsko gotsko cerkev na Šutni, ki se je že rušila, in sezidal, povečini na svoje stroške, sedanjo baročno cerkveno stavbo; dograjena je bila 1734, posvečena 27. jun. 1735. Prezbiterij je dal na presno poslikati Fr. Ilovšku. Vplival je na prenavljanje drugih cerkva; posebno je podpiral zidanje nove žup. cerkve v tuhinjskem Šmartinu, ki jo je posvetil 24. maja 1742, pol leta pred smrtjo. — Podobno žilavo delavnost je razvil na področju splošnega izobraževanja. Kmalu po prihodu v Kamnik je kupil zasebno hišo in jo predelal za šolske namene. Tu je sam in po svojih pomočnikih učil dečke in deklice branja, pisanja, računanja in naprednega gospodarstva. Nadarjene dečke je posebej vežbal v latinščini in glasbi, jih pošiljal na jezuitski kolegij v Lj. in jih pripravljal na duhovniško delo; druge je pripravljal za učiteljsko in organistovsko službo; s tem je zelo dvignil glasbeno kulturo v okraju. Med R-ovimi gojenci se je najbolj izkazal Fr. M. Paglovec (SBL II, 246–9), ustanovitelj podobne šole v Sp. Tuhinju; skupaj s kamniško šolo je ta vplivala tja v Savinjsko dolino. — Prosvetno delo je vezal z intenzivno versko vnemo, kjer je bil R. sam najboljši zgled prizadevnosti in je tako užival veliko spoštovanje. L. 1725 je imel v Kamniku od 18. do 26. avgusta ljudski misijon, prvi te vrste na Kranjskem; sklepne procesije se je udeležilo nad 17.000 ljudi. Podobne prireditve je pospeševal še drugod. Za take zasluge si je pridobil visoko cerkveno odlikovanje (naslov: apostolski protonotar). Za Akademijo operozov je R. napisal Oratio in congregatione S. Crucis et S. Philippi Nerei habita. Iz njegove zapuščine hrani ŠkALj 4 obsežne rokopisne knjige z bogato in redko zgodovinsko dokumentacijo, in sicer: Miscellaneum (uradni in zasebni podatki o sebi in sorodnikih), dve knjigi Memorabilia (zgodovinski zapiski, cerkveni in vladni odloki splošnega in krajevnega pomena) in knjigo formularjev (mnogo prepisov starih in sočasnih listin, pravnih uredb, pisem in obrazcev, ki so deloma ohranjeni samo tu). Že 1722 je ustanovil beneficij zgodnika v Kamniku, te in druge cerkvene ustanove je z zapuščino še podprl. Iz preostanka zapuščine je po njegovem naročilu Paglovec do 1753 ustanovil nov beneficij, potrjen 8. apr. 1753. Bogato knjižnico je R. zapustil kartuziji Bistri, ker pa se izvrševalci oporoke s prevzemnikom niso mogli pogoditi, je knjižnico v aprilu 1745 prevzela cistercija v Kostanjevici. — R. je bil na lastno željo pokopan v svoji cerkvi na Šutni, kjer mu je prijatelj grof Sigm. Gallenberg postavil spominsko ploščo z grbom (besedilo navaja Stelè, Kamnik, 20). R-ovo podobo je za šmartinsko župnišče v Tuhinju naslikal V. Metzinger, prerisal F. Bergant in v baker vrezal G. A. Wolfgang iz Augsburga. Kopijo te slike je za kamniško župnišče napravil A. Niernberger 1767, bakrorez po Bergantu hrani tudi DAS (rkp. št. 82; ta opisuje R-ovo bolezen, smrt in pokop). — Prim.: ŠkALj hrani: matične knjige iz te dobe za Šk. Loko (vik.) in Kamnik, Liber ordinationum II, regeste listin za R-e, kot agregat iz župn. arhiva v Kamniku pa: rkp. št. 211, 354, 361 in 554, sveženj: kamniški beneficiji; I. Lavrenčič, Farna kronika v Kamniku; Apes Acad. operosorum E 4 (v DAS), rkp. št. 82 (DAS); Catalogus Alumnorum Collegii Germanici et Hungarici vol. I, p. 698 ad a, 1693 (pismeno sporočilo); Dimitz IV, 114; Gruden 974, 980 (slika; glede slike gl. še MHK 1862, 39); Schiviz, Krain 410; E. H. Costa, MHK 1861, 44; J. Parapat, LMS 1876, 143; A. G. Thalnitscher, Hist. cath. eccl. Labac. (izd. 1882), 5; J. Benkovič, DS 1892, 519; A. Koblar, IMK 1892, 53; L. Stiasny, Kamnik (1894), 79; J. Benkovič, IMK 1898, 6; isti DS 1899, 289–301; V. Steska, IMK 1900, 53; isti, ib. 1904, 47, 51, 85–6; isti, ib. 1905, 61–2, 71; Kidrič, ČJKZ III, 77; V. Steska, Slov. umetnost (1927), 41, 68, 90–1, 115, 393 (slika); Fr. Stele, Kamnik (1928), str. I, V, IX, 20, 24, 29, 38, 43, 46, 111, 113–4, 196–7, 225, 253, 270, 316; Ob 700-letnici Kamniške fare, S 1936, št. 291; Fr. Lukman, BV 1940, 185–91. Ara. + Mkč.

Andrejka, R., Miklavčič, M.: Rasp, Maksimilijan Leopold, operoz (1673–1742). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi487265/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine