Slovenski biografski leksikon

Raič (Reich) Božidar (Matija), narodni buditelj, jezikoslovec, politik in publicist, r. 9. febr. 1827 kmečkim staršem Juriju in Katarini na Žvabu (žpn. Sv. Tomaž nad Ormožem), u. 6. jan. 1886 (op. ur.: 6. jun. 1886) v Lj., pokopan v grobnici Pisateljskega društva na Navju. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu, gimn. (1838–44) v Varaždinu, kjer je poslovenil svoje ime, študiral (1844–6) filozof. v Zgbu, bogoslovje (1846–50) pa v Gradcu. Bil je duhovski pomočnik v Ljutomeru (1850–1), kaplan v Slivnici pri Mrbu (1851–3), profesor humanističnih predmetov na mrb gimn. (1853–60) ter kaplan in žpk. pri Sv. Barbari v Halozah (1860–86). L. 1884 je postal drž. in dež. poslanec za ptujski okoliš; bil je odbornik okraj. zastopa, okr. šol. sveta, Slov. političnega društva v Mrbu, SM in ptujske čitalnice, predsednik krajevnega šol. sveta pri Sv. Barbari ter član in ustanovnik številnih narodnih društev.

Orjaška telesna konstitucija je skrivala v sebi tudi velike duševne sile; R. jih je razvil pretežno v narodnokulturno in politično delo ter mu posvetil tudi svoje zasebno življenje. Kot rodoljub je poosebil za tisto dobo najplemenitejša stremljenja Slovencev po kulturni in politični osamosvojitvi.

I. Jezikoslovno je pričel R. delovati pod vplivom Gajevega in Vrazovega (gl. čl.) ilirizma ter slovenske tradicije štajerskih preroditeljev Krempla (SBL I, 567–9), Muršca (ib. II, 182–4), Macuna (ib. II, 1–4) in D. Trstenjaka (gl. čl.), Miklošiča (SBL II, 118–22) in Cafa (ib. I, 66). Svoj prvi spis je v srbohrv. objavil v bgd časopisu 1848, 1849 pa je v ilirščini sestavil slovar iz latinščine izpeljanih slovanskih osebnih imen (rkp.). V Zgbu je izdal rusko slovnico, Temelj ruskega jezika, protumačeni českim jezikom od Vaceslava Hanke, na jugoslovanski jezik prevel Božidar Raič. 1851, 8⁰, 152 str. Napisal je tudi slov. slovnico, a se je v rkp. izgubila. V času obnovljenega ilirizma se je pridružil najekstremnejši, Razlagovi (gl. čl.) jezikovni zamisli, ki je zagovarjala neposredno zlitje slovanskih jezikov v enega skupnega. L. 1851 je R. začel sodelovati v Zori in SB; kot Cafov filološki učenec se je nameraval približati vseslovanščini preko starocerkvene slovanščine; v Zori II (Zgb 1853) je objavil Uvod v slovnicu vseslavenskojo, kjer je skušal na podlagi starocerkvene slovanščine ustvariti enoten vseslovanski jezik. Sestavil je črkopis in naznačil morfološke osnove novemu jeziku. Ta vseslovanski jezikovni poskus je skušal ostvariti v zgodovinskih spisih, objavljenih v istem zborniku. Take jezikovne poskuse je pozneje opustil, medtem ko je idejo ilirizma zagovarjal do smrti. Metodično je zastopal princip jezikovnega dualizma: znanstvena literatura naj se piše v srbohrv., preprostemu ljudstvu namenjena pa v narodnem jeziku.

Boj za individualnost slov. knjižnega jezika ter služba učitelja slovenščine na mrb gimn. sta R-evo jezikoslovno zanimanje strnili v prizadevanja, prispevati delež k ustvarjenju enotnega, vseslovenskega knjižnega jezika. Kopitarjeve (SBL I, 496–513) in Miklošičeve stcsl. študije so ga s svojo panonsko teorijo nagnile, da si je zastavil program, reformirati slov. knjiž. jezik na stcsl. in panonski podlagi. V tem smislu je napisal vrsto jezikoslovnih kritičnih sestavkov (pretres Bleiweisovih beril v N 1856, 102, 106, 110, 115, 119, 121, 130, 135; Miklošičevega berila za 7. gimn. razr. v SG 1858, 150 sl.), kjer je na podlagi stcsl. in etimologiziranja popravljal omenjena berila. Dasi ga je etimologiziranje in vnašanje panonizmov zavedlo ponekod predaleč (gl. še J. Navratil, SG 1859, 98–100, 127–9, 146–7), je uvedel številne pozitivne jezikovne reforme, ki so bile sprejete v slov. knjiž. jezik: vzhod (prej izhod), varuh (prej varh), onkraj (prej unkraj), gnezdo (prej gnjezdo), tuj (prej ptuj), kmalu (prej kmalo), pomiloščen (prej pomilosten), deroč (prej dereč), blagega (prej blazega) itd. V svojem filologiziranju se posebno rad sklicuje na prekmurščino, kolikor najde v njej potrdilo za svoje, po stcsl. prikrojeno etimologiziranje.

Najpomembnejše R-evo jezikoslovno delo je Dopolnek, popravek in razjasnila k Miklošičevemu stcsl. slovarju; R. ga je priredil in izpopolnil po Cafovem rokopisnem gradivu ter namenil pokloniti Miklošiču, a SM je odklonila tisk (LZ 1883, 343–4). — Jezikoslovne sestavke je R. še objavljal v Jagićevem Archivu (I, 620–1; III, 720–1), Vestniku, mrb Zori, LMS in Kresu.

II. Ljudskovzgojno in kulturnoorganizatorično delo R-evo obsega narodopisne in poljudnoznanstvene spise, programatično in agitacijsko delo za MD in SM ter organizatorično za malonedeljsko bésedo 1867, za slov. zgodovinsko dramo in za nadaljevanje Wolfovega slov.-nemškega slovarja. R. je objavil nekaj oblikovno predelanih ljudskih pravljic: Erbosajdan (Zora 1852), Neman in Belana (N 1859, 21) ter Balin (N 1859, 68). Po motivu najstarejših slovenskih legend je sestavil umetni legendi Svetovit in Ciril ter Radegostov in Perunov pad (ŠP 1855, 211, 269–80). Od poljudnoznanstvenih spisov so najpomembnejši zgodovinski: prva dva sta še neoriginalna (Zora 1853, 80–102, 153–7), spis Bolgari pa predstavlja dokaj izvirno zgodovinsko delo, vsestranski oris pri nas dotlej malo poznanega južnoslovanskega naroda (Janez Majciger, Maks Pleteršnik in Božidar Raič, Slovanstvo. Prvi del: Občni pregled. — Jugoslovani: Slovenci, Hrvati in Srbi. Bolgari. Z dvema zemljevidoma. Lj. 1874).

R. je bil agilen sodelavec LMS; v njem je podal splošen oris šolstva in prosvete na Slov. (LMS 1867, 63), pisal o vlogi akademije v kulturnem življenju naroda (ib., 66) ter skušal osvetliti principe razumnega družbenega in pravnega reda (LMS 1868, 78–85). V spisu Potnikove misli in opazke hode iz Mrba v Mrb (N 1860, 275–351) hoče določiti slovensko-nemško jezikovno mejo in raziskati germanizatorične posege na slov. Koroškem. Za knjigo Slovenski Štajer, ki so jo v založbi SM pripravljali štajerski pisatelji, je R. napisal razpravo Duševne razmere štajerskih Slovencev, a ta del knjige ni prišel na svetlo, R-ev rokopis pa se je izgubil. Prav tako je izgubljeno tudi njegovo obširno, dokumentirano zgodovinsko delo Jan Hus, ki ga je poslal Jurčiču za SN, pa ga ta ni objavil.

Poleg spisa o sv. Cirilu in Metodu (Zora 1853, 80–102) je napisal biografije: A. Krempl (SGp 1876, št. 32, 37; LMS 1869, 86). O. Caf (LMS 1878, III–IV, 72–100), češki politik K. Havliček Borowsky (SN 1869, št. 67 sl.; ponat. Mrb 1869).

R. si je prizadeval, da bi razširil med ljudmi kulturnoprosvetna društva. Propagiral je MD, posebno SM. Poleg agitacijskega dela in sodelovanja pri LMS se je za napredek SM trudil s programatičnimi članki ter s pogumno in odkrito kritiko. V zvezi s SM nam je ohranil R. edini zgodovinski podatek o potovanju Rusa Ivana Aksakova po Slovenskem in o njegovi vlogi pri ustanovitvi SM (S 1865, št. 3). S kritiko je R. skušal vplivati na prvaško vodstvo, da bi ustanova izpolnila prvotni program. S tega stališča je ostro zavračal neustrezne publikacije SM, posebno razvlečene hvalisajoče biografije za slovenstvo malo zaslužnih mož (SN 1872, št. 37; Jurčičevi Listki I, zv. 1; SN 1878, št. 34). Spričo kulturnega mrtvila v okrilju SM se je zavzel za ukinitev LMS in za ustanovitev novih, znanstvenih listov ali nove Matice (N 1868, 273).

Sodeloval je tudi pri ustanovitvi (1863) ptujske in dal pobudo za ustanovitev ljutomerške čitalnice (S 1865, št. 92). L. 1867 je organiziral veliko bésedo v Bučkovcih pri Mali Nedelji v spomin preroditelju A. Kremplu. V središču organizacijskega dela za bésedo je bila R-eva agitacija za izvirno slov. zgodovinsko dramo; razpisal je natečaj (SG 1867, 286) za najbolj uspelo igro in nagradil dramat. neustrezno, a narodno prebudnih gesel polno delo F. Remca (gl. članek), Samo, prvi slovenski kralj. V protestu zoper prepoved uprizoritve je R. nakazal smernice slov. gledališču (SGp 1867, št. 26). — Na malonedeljski bésedi, ki je pod videzom kulturne prireditve zasledovala že politično tendenco (R-ev govor), je R. slov. ljudstvo duševno pripravil za aktivno udeležbo na prvih slov. političnih shodih – taborih.

Ko je Levstik (SBL I, 651–9) 1869 bil ob službo pri Wolfovem slov.-nemškem slovarju, je R. še isto leto izrazil željo po nadaljevanju dela, vabil Levstika k ponovnemu urejevanju in očrtal okvir, ki naj ga slovar obseže.

III. Buditeljsko in politično delovanje, R-evo najširše področje, je lokalnega in vseslovenskega pomena. V svojem času je bil R. najagilnejši politični delavec v ptujskem okraju: sodeloval je pri ustanavljanju novih ljudskih šol, dosegel v prvih razredih slov. pouk, prebujal in podpiral dijaštvo in učiteljstvo (ustanavljanje učiteljskih knjižnic) in pripomogel k ustanovitvi učiteljskega društva za slov. Štajer. Potegoval se je za gospodarsko povzdigo in socialno varstvo haloškega prebivalstva, ki ga je narodno prebudil ter poučil o pravicah, ki mu gredo, pa tudi o krivicah, ki se mu gode.

Bolj splošnoslovenskega kot lokalnega pomena je R-evo delo za vključitev ogrskih Slovencev v slov. narodno območje. Prvi od Slovencev si je zastavil cilj, odvzeti Muri značaj mejnika med Slovenci v Prekmurju in onimi z večinskega ozemlja ter pritegniti Prekmurce v osrednjeslovensko narodno in kulturno življenje. Potujoč po Prekmurju je širil slov. misel in vzpodbujal domače izobraženstvo k narodnemu delu. V ta namen je napisal razpravi Črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru (Naprej 1863, št. 66, 69–77; LMS 1868, 53–76), Prekmurski knjižniki pa knjige (LMS 1869, 57–84) in članek Listi iz Haloz (S 1867, št. 47), opisal tu prekmurske narodnostne in kulturne razmere, narodno vzgajal, zapisal imena prekm. krajev, orisal prekm. narečje, podal pregled prekm. pokrajinskega slovstva in nakazal rešitev jezikovnokulturnega in narodnostnega problema Prekmurcev. Hkrati je opozoril na razširjenost osrednjih slov. publikacij v Prekmurju. Medtem ko si je pritegnitev Prekmurcev v slov. območje po eni strani zamišljal romantično – v prizadevanju, da bi prekmurščino spojil s knjižno slovenščino, je odklanjal nekatere prekmurske narečne posebnosti in Prekmurcem vsiljeval knjižnoslovenske jezikovne novosti – se je temu cilju na drugi strani bližal po bolj stvarni poti: prekmurske izobražence je odvračal od potujčevanja in jih pridobival za slovenstvo, širil publikacije MD in SM med Prekmurce in jih vodil preko Mure na slovenske bésede in tabore. Pritegnil jih je k slovenski celoti povsod, kjer je obravnaval slovenski narodni problem. R. je prvi temeljiti poročevalec o Prekmurcih v slov. tisku.

Kot profesor na mrb gimn. je poživil in razširil pouk slovenščine (SB 1853, 135), uvedel pouk stcsl. in dosegel v tej dobi edinstveno koncesijo, da se je slovenščina na mrb gimnaziji začela poučevati slovensko. Po 1850 se je za pravice slovenstva pričel boriti tudi z narodnostnoobrambnimi članki in dopisi v vodilnih slov. časnikih, zlasti potem, ko je bil zaradi preodločnih narodnih zahtev ob profesuro (1860).

V publicistiki je R. pričel boj za samostojno slov. kulturo; njegovi članki se odlikujejo po doslednem, odločnem zavzemanju za pravice slovenstva na vseh področjih zasebnega in družbenega življenja, posebno za slov. šolstvo. Postal je eden glavnih sodelavcev Napreja in Slovenca (Clc). Tu je pričel javen boj proti konkordatski šol. politiki, kakor tudi proti dvojezični osnovni šoli, ki je v njej videl izvor nizki ravni narodne omike. Hkrati se je uprl narodnostrpni uslužnosti duhovščine (S 1866, št. 8) in njej nasproti poudaril aksiome 19. st.: znanost, prosveta, narodni boj. Posebno bojevit je R. v člankih glede cerkvenega uradovanja v slovenščini, za slov. matično službo – prvi je pisal matice slovenski – in se tako prvi odzval pozivu J. Muršca (SBL II, 182–4), naj vodi duhovščina matične knjige v ljudskem jeziku. Ker je pri tem naletel na odpor škofa Stepischnegga (gl. čl.), je R. sprožil proti njemu pravcato gonjo in organiziral štajersko slov. duhovščino, da je pričela oster boj za slov. uradovanje v lavantinski škofiji. V ta namen ji je prihitel na pomoč s slovarčkom za cerkveno uradovanje v slovenščini. Zavzemal se je za ločitev slov. dela Štajerske od nemškega in za njegovo priključitev h Kranjski. L. 1867 je slov. politike odvračal od volitev v ožji drž. zbor, po sklenitvi dualizma pa je obnovil program zedinjene Sje (N 1867, 246, 263). V ostrem političnem uvodniku je že jan. 1868 očrtal narodnopolitični program, ki je postal delovni program poznejših taborov (SGp 1868, št. 2). Sodeloval je pri ustanovitvi SN in se z ognjevitimi narodnopolitičnimi članki pridružil Mladoslovencem in njih boju proti konservativnosti Staroslovencev.

R. je bil pobudnik taborskega gibanja na Slovenskem. Soodločal je pri sestavi vseslovenskega taborskega programa z naglašanjem zedinjene Sje kot poglavitne zahteve, zradikaliziral prvotni Prelogov (SBL II, 487–8) program, ki je vseboval le lokalne štajerskoslovenske politične zahteve. Zaslovel je kot najpriljubljenejši ljudski govornik na slovenskem Štajerskem; z gromovitimi in navdušujočimi taborskimi govori je privabil in politično osvestil velike množice ljudstva. Na ljutomerskem taboru (9. avgusta 1868), ki ga je pomagal organizirati, je govoril o vplivu šolstva na prosvetno, narodno in socialno raven naroda, sprožil predlog o ustanavljanju kmetijskih šol ter poudaril potrebo po zedinjenju Slovencev. Največji triumf je R. dosegel na ormoškem taboru (1869) z govorom o umski, narodnopolitični in gospodarski vzgoji mladine, ko je zbrano množico slovesno zaprisegel, da bodo sklepe izvajali (SN 1869, št. 94, 95; SGp 1869, št. 33).

Narodnopolitični prebuji ljudstva služi tudi programatična razprava K. Havliček Borowsky (SN 1869, št. 67, knjižna izdaja v Mrbu 1869): z njo je skušal R. zostriti takratno pasivno slov. politiko po konceptih omenjenega češkega politika. Po njegovem zgledu in pod vplivom Riegerjevega govora na moskovski etnografski razstavi (1867) je R. propagiral federacijo slov. dežel na podlagi samostojnosti posameznih narodov. V nasprotju s kompromisarstvom slov. prvakov je R. zahteval dosledno idejno politično orientacijo duhov. V razpravi je izrazil potrebo po demokratični ureditvi države in v ta namen pozval podjarmljene narode, naj strmoglavijo obstoječi drž. ustroj.

V publicistiki je že 1869 klical v življenje liberalno stranko (SN 1869, št. 80–7). Ko sta Zarnikov mandat in mrb sloga slov. liberalizem potisnila v kapitulacijo načel (1870), se je R. postavil na čelo mladoslov. idejnopolit. boja in sprožil načelno diferenciacijo slov. strank; s predlogi o potrebi, ustanavljati gospodarska društva, je nakazal pot, po kateri bi se slov. liberalizem mogel tudi ekonomsko zasidrati in pritegniti slov. mesta; bil je prvi v slov. politiki, ki je začel poudarjati gospodarski moment. Obenem je začel, izpovedujoč ideje liberal. katolicizma, sistematičen idejni boj proti porajajoči se klerikalni usmerjenosti v konservativnem taboru ter pri svojem stališču vztrajal tudi po napadu predstavnika štaj. cerkv. krogov, dr. J. Ulage, ki ga je R. temperamentno zavrnil (SN 1871, št. 121–4).

Pod R-jevim vplivom so štaj. slov. liberalci skušali pridobiti liberalni živelj v trgih in mestih. Njegov članek O narodnoliberalni stranki, nekak manifest slov. liberalizma, je sopovzročil razcep prej enotne nar. stranke na Štajerskem (SGp 1872, št. 43). V štaj. okviru je svoj boj osredotočil proti Hermannu, ko je ta vodil Slovence v legitimistično pravno stranko in proti voditeljem konservativne struje – Ulagi, Kosarju (SBL I, 529–30) in Gregorecu (SBL I, 257–8) – ter v nasprotju z njimi zagovarjal prvenstvo narodnega boja pred verskim. L. 1872 je nastopil proti pomirjenju med slov. strankama (SN 1872, št. 135). Po odhodu glavnih predstavnikov liberalne smeri s Štajerskega in po volilnem porazu 1873 je z dr. J. Geršakom (SBL I, 210–1) izdelal načrt za spravo z geslom »blagost naroda in upor germanizaciji« in pripomogel k zopetni slogi.

V času Auersperg-Lasserjevega režima je R. dajal Vošnjaku gradivo in predloge za drž.-zborske zahteve (gl. R-eva pisma v Vošnjakovi korespondenci, DAS, podr. v Mrbu).

Splošnoslovensko politično mrtvilo je v dobi slogaštva skušal odpraviti s ponovnim prirejanjem taborov. Medtem ko mu glede taborov zaradi policijske intervencije in politične malodušnosti Slovencev in Hrvatov to ni uspelo – 1875 je zasnoval slov.-hrv. tabor v Dobravi pri Zavrču, 1881 v Ptuju – je to dosegel s prirejanjem proslav za Kopitarja (23. avg. 1880), Vraza (8. sept. 1880), Modrinjaka (25. sept. 1881) in Miklošiča (2. sept. 1883); iz teh proslav je z govori o sodobnih vprašanjih narodnega življenja ustvaril široke narodne manifestacije.

Nasproti Schulvereinu je delal za ustanovitev slovenske šolske matice in za narodno organizacijo učiteljstva.

Po Hermannovi smrti (1883) je ormoška Sloga R-a proglasila za poslanskega kandidata v drž. zboru za kmečke občine Šmarje, Ptuj, Ormož, Rogatec, Ljutomer, Radgona, Št. Lenart; ljudstvo teh krajev ga je nato soglasno izvolilo (1884) in še isto leto postavilo tudi za dež.-zborskega poslanca. V svojem drž.-zborskem programu je R. zahteval slov. osnovne šole, slov. učiteljišče v Mrbu, ponovno uvedbo slov. juridičnih predavanj na graški univerzi, odstranitev slovenščine neveščih učiteljev in uradnikov, poseben oddelek dež. šolskega svetovalstva, zedinjeno Sjo ali posebno namestništvo za slov. Štajer. V gospodarskem pogledu: regulacijo Drave, gradnjo žel. proge Radgona – Ljutomer – Ormož, ukinitev mitninske zveze s Prusijo, uvedbo borznega davka, obdavčenje velikega kapitala in zaščito kmečkih posestev pred parcelacijo in zadolževanjem. Veliko število interpelacij, sestavljenih iz narodovih želja in pritožb, označuje R-a kot enega najdelavnejših ter resnično ljudskih poslancev na Slovenskem. V interpelacijah v dež. zboru je protestiral proti germanizaciji v vseh njenih oblikah: proti nameščanju tujih profesorjev in neizprašanih učiteljev za slovenščino na ptujski gimnaziji; potrjevanju iz slovenščine neizprašanih učiteljev za izpraševalne komisarje; proti opuščanju predpisanih slov. učnih ur na mrb učiteljišču. R. je zahteval, da se učiteljski kandidati, profesorji in ravnatelji, ki reflektirajo na službo med Slovenci, prej nauče slovenščine; načelno pa naj bodo za slovenščino postavljeni le slov. profesorji. Obenem se je R. odločno uprl predlogu prosvetnega oddelka štaj. dež. odbora, naj se osnovne šole popolnoma ponemčijo. Stališče nepopustljivega radikalizma je zastopal tudi v drž. zboru. Tu je v diplomatsko nespretnem, a doslednem in odkritem boju vztrajal pri zahtevah svojega programa, ogorčeno protestiral proti neizpolnjevanju drž. in dež. zakonov glede na štajerske slov. šole proti germanizatorskim težnjam okrajnih šol. nadzornikov in nastavljanju nem. profesorjev v slov. obrobnih krajih. V svojem zadnjem govoru v proračunski debati drž. zbora (19. marca 1886) je obtoževal ministrstvo za pouk in bogočastje, kazal na neizpolnjene obljube vlade in na korupcijo ter zahteval popolno uresničenje resolucije glede učnega jezika na gimn. in učiteljiščih v slov. pokrajinah. Za primer, da vlada slovenskim zahtevam ne bi ugodila, je napovedal vsenarodni bojkot (odpoved vojaške službe in plačevanja davkov). Ko pa z Vramčevo kroniko ni mogel prepričati nem. poslancev o avtohtonosti Slovencev in ko mu je predsednik Smolka sredi govora odvzel besedo, je doživel R. duševni zlom, ki je izpodkopal njegovo orjaško naravo in sopovzročil smrt. - Medtem ko v samem parlamentu ni imel uspeha, si je kot poslanec pridobil nemajhno zaslugo s tem, da je poleg pokrajinskih zastopal vseslovenske interese; slov. poslance je odvračal od Hohenwartovega kluba, se zavzemal za njihovo povezavo z dalmatinskimi poslanci in za ustanovitev jsl kluba ter se izrekel za odstranitev nem. fevdalcev s slov. poslanskih položajev. Boril se je proti neenotnosti in prijenljivosti svojih poslanskih tovarišev, navezal tesne stike s slov. in hrv. akademsko mladino na Dunaju in jo s svojim odkritim bojem privabil, da je hodila poslušat njegove parlamentarne govore (SN 1886, št. 130).

R-ev pomen je v njegovem delu za polit. osveščanje in v organiziranju slov. ljudstva. Bil je med prvoboritelji slov. polit. prizadevanj na Štajerskem in prvi buditelj prekmurskih Slovencev, za vse Slovence pa zaslužen kot vodilni taborit, rodoljubni mentor slov. mladine, kot borec za zmago demokrat. in svobodomiselnih načel ter neizprosen terjalec nar. pravic v publicistiki in poslanskem delovanju. - Značke in psevdonimi: R. B., B. R., Belanec, Raičev B., ić, Sekolovski, V., Vrlekov, haloški kmet. — Prim.: Arhiv SM; Korespondenca: R-eva pisma I. Geršaku (Ms 5, 485/XXXIX, NUK), Lavoslavu Gregorecu (DAS, Mrb), Levcu (NUK, škatla 28–44), Levstiku (Ms 491, ovoj 25, NUK), J. Majcigerju (DAS, Mrb), Dav. Mešku (ib.), Vošnjaku (NUK, škatla 25–44); Kronika župnije Sv. Barbare v Halozah; Glaser I, 197; III, 144–7; Lončar 146; Macun 153–4; Mal 1012, 1026, 1030; Marn XXII, 69; XXV, 75–7; Prijatelj, Kersnik, kaz.; isti, Borba 118–20; isti, KPZS II, III, IV, kazalo; isti, Profili 154–5; Šuklje I, 93, 136–7; isti, Sodobniki 194; Vošnjak I, II, kazalo (slika na str. 164); Žigon, Veliko pismo 43–4; Zora 1852, 44–57; N 1856, 4, 5, 6; 1859, 21, 68, 164, 300; 1860, 28, 29, 236, 351; 1861, 64, 252; 1862, 17; 1869, 20; Zora 1876, 161–8; S 1884, št. 6, 81; SGp 1884, št. 8, 1, 17–8; S 1885, št. 51 sl.; SGp 1885, št. 21; K. Glaser, E 1886, št. 48; Kres 1886, 287–8; LZ 1886, 442; P 1886, 175; S 1886, št. 74, 104, 128, 130, 131; SGp 1886, št. 23; A. Raič, Sn 1886, 193, 209, 243, 308, 323, 340, 356, 371, 200 (s sliko); SN 1886, št. 128; Soča 1886, št. 24; S 1887, junij–dec.; K. Glaser, LMS 1888, 1–46; INK 1891, 82–5 (s sliko); A. Fekonja, DS 1892, 172–6; V. Holz, Spomini na znamenite može slovenske, 1892, 61–5; D 1897, št. 36–7; N 1898, 166; F. Lampe, DS 1898, 608, 545 (slika); P 1898, 40–3; I. Geršak, Ormoški spomini, 1902, 110–28, 111 (R-ev rojstni dom), po str. 112 slika; Ilešič, ZMS 1905, 119; Breznik, DS 1913, 28, 67, 103, 146; Ilešič, ČZN XIII (1917), 96–7; SN 1918, št. 175; F. Mohorič, ČZN XVI (1920), 32; Druzovič, ib. XX (1925), 61; J 1927, št. 34; NDk 1927, št. 34; S 1927, št. 31; Baš, ČZN XXVI (1931), 37, 39–40; M. Murko, ib. XXVIII (1933), 73; Ilešič ib. XXXIII (1938), 166–81; Ftičar, Svet ob Muri III (1958), 25–34; Zmago Vrbnjak, 90-letnica I. slov. tabora, Pomurski vestnik 1958, št. 20 sl.; Teply, Taborsko gibanje, ib., št. 21. Slika: ASK 16; Moder, Iz zdravih korenin I, 1952–3, 333. Fčr.

Ftičar, Jože: Raič, Božidar (1827–1886). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi480586/#slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine