Slovenski biografski leksikon

Pukmeister Vijanski Janko, pesnik in pisatelj, r. 20. jun. 1837 v Vinjah pri Novi cerkvi blizu Celja (od tod psevdon. Vijanski) malemu posestniku (Kleinhübler) Jakobu (u. 1851) in Mariji, r. Hrašan (u. 1860), u. 25. (ne 23.) maja 1862 v Laškem. Na gimn. v Celju je bil 1851–7. Bil je odličen dijak, a v 6. razr je začel bolehati za jetiko, v 1. polletju 7. razr. izostal 119 ur, v 2. polletju izstopil in bil privatist. imel je Popovičevo stipendijo in stanoval v dijaškem konviktu Maximilianumu, ustan. 1855, ki ga je vodil gimn. veroučitelj Ferd. Ramor. Zimo 1857/58 je bolehen prebil v Velenju (prim. dopise v SG 1858), nato šel v gozdarsko šolo v Mariabrunnu na Nižjem Avstrijskem (Vodnikov spomenik 1859 ga imenuje »k. k. Forsteleve«, sam se je pod člankom Trpežnost lesa v N 1860 podpisal »gojzdnarski akademikar«). Dovršivši dveletno šolo, je dobil na Vrhniki službo gozdarskega adjunkta pri upravi gozdov kneza Windischgraetza, a jo pred smrtjo pustil, kajti mrliška knjiga v Laškem ga označuje za »bivšega« gozd. adjunkta. – Za slov. besedo se je navdušil na gimn., gotovo ne brez vpliva opata Matije Voduška, in začel pisati. V N 1857–60, SPj 1857, ZD 1857, SG 1858–60 je priobčeval povestice, domače in tuje ljudske šege, anekdote, narodno blago, opise domačih krajev, v N 1860 tudi 2 članka iz gozdarstva, v SG 1858–60 dopise iz Velenja in Mariabrunna. Za Vodnikov spomenik 1859 je prispeval Zgodovinski odlomek in 2 pesmi: Serdce vtolaženo in Moja uteha; v drugi misli hirajoči mladenič na smrt, a »kdar mi sklé po serdcu rane, | se obrnem na – Boga«. Proti koncu 1861 je izdal almanah Nanos. Slov. zabavnik za, l. 1862 (naznanilo N 1861, 410; A. Kos Cestnikov, N 1862, 3). Naslov Nanos je pač spomin na izdajateljevo službovanje na Vrhniki. V uvodu pravi P., da so v tej prvi knjigi spisi »večjidel le od naših marljivih in nadepolnih mladih pisateljev, in torej, rekel bi, le poskušnje«, in vabi starejše pisatelje, naj za nadaljnje knjige pošljejo prinose. Vsebina je zelo pestra: pesmi (Janko Pajk, A. Umek Okiški), 2 povesti, prevodi iz Horacija (Carm. II, 18 in III, 3) in Homerja (Il. III, 121–44), narodno blago (legende, pravljice, pripovedke, uganke), narodni običaji, po en prevod iz srbščine in ruščine, Govor gospe ničle do svojih hčer 1, 2 … 9 pred polnočjo novega l. 1861 (E. Nožarjev, t. j. Leon Engelman [SBL I, 159]); ponat. N 1861, 409, 416), prvi del veseloigre Strast in krepost (A. Kos Cestnikov); na koncu P. sam razmišlja, »zakaj je prav in koristno za omiko maternega jezika skrbeti« in »kako moramo pisati, da bo to, kar pišemo, narodu kaj koristilo«. – Med pripravami za 2. letnik zabavnika je P. umrl. Neki Š. s Štajerskega je v N 1862, 215 v imenu prijateljev objavil spominsko pesem, katero je I. Pk. (Pajk?) v N 1862, 234 v 4 verzih pohvalil. – Prim.: Krstna in mrl. knjiga pri Novi cerkvi; mrl. knjiga v Laškem (tom. E, pag. 150); katalogi celjske gimn.; N 1862, 191 (smrtni dan nápak 23. maj); SG 1862, 307; Marn XXV, 88/89; Glaser III, 34, 40, 43, 191, 306; Prijatelj, Kult. in polit. zgod. II, 74 in IV, 160. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Pukmeister, Janko (1837–1862). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi474953/#slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine