Puc, Dinko (1879–1945)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 4, 5. 1. 1930

Slovenski biografski leksikon

Puc Dinko (Dominik), politik, r. 6. avg. 1879 v Lj., u. 23. febr. 1945 v nem. koncentrac. taborišču Dachau pri Münchenu, je po dovršeni (1898) gimn. v Lj. študiral pravo v Gradcu in na Dunaju (tu jurid. doktorat 15. jul. 1904), vstopil nov. 1903 kot koncipient v pisarno odvetnika dr. Drag. Treota v Gorici ter se začel takoj udeleževati polit. življenja. Dne 21. avg. 1904 je predsedoval velikemu ljud. shodu v Gorici, na katerem so se zahtevale slov. ljudske in meščanske šole v Gorici in slov. univerza v Lj. Jan. 1905 je z dr. Karlom Podgornikom, dr. Ivom Šorlijem in dr. ustanovil društvo Narodna prosveta kot središče narodnih in kulturnih stremljenj na Goriškem. Kot tajnik je društvu ustanovil javno ljudsko knjižnico ter uvedel stalne gledal. predstave v Trg. Domu v Gorici. Jun. 1906 je prišel v načelstvo Trg.-obrtne zadruge, jan. 1907 pa v izvrš. odbor preosnovane Narodno napredne stranke na Goriškem. Isto leto je postal podpredsednik Narodne Prosvete. Množeča se pevska, prosvetna in sokolska društva je 1907 združil v Zvezo narodnih (od 1910: kulturnih) društev na Goriškem ter jo kot predsednik vodil do 1914. Obenem je sodeloval pri ustanovitvi akad. ferial. društva Adrija in bil eden njegovih najmarljivejših predavateljev. – Nov. 1910 je napravil odvetn. izpit v Trstu ter še isto leto odprl odvetn. pisarno v Gorici. V Nar. napr. stranki za Goriško je igral vidno vlogo ter prirejal pod okriljem Slov. polit. društva številne shode po deželi. Na protestnem shodu gor. Slovencev 18. febr. 1912 je vzbudil pozornost s svojim referatom o novem občin. statutu mesta Gorice. – Ob izbruhu 1. svetovne vojne je bil prve dni avg. 1914 kot prvi izmed gor. Slovencev pod obtožbo srbofilstva aretiran in zaprt na goriškem gradu, ob začetku vojne z Italijo jun. 1915 sicer izpuščen, a kot rez. oficir takoj poslan na soško fronto. Po zlomu a.-o. monarhije se je vrnil iz vojaške službe ter sodeloval v goriškem Nar. svetu kot njega vojni referent, pozneje pa kot predsednik aprobacijske komisije za sprejem bivših a.-o. častnikov. Dne 1. marca 1919 je prišel kot zastopnik Gorice v začasno narodno predstavništvo v Bgdu, 1920 pa je zaradi nevzdržnih razmer pod Ital. okupacijo v Gorici preselil svojo odvetn. pisarno v Lj. V tem letu je izdal v zvezi s končno razmejitvijo med Italijo in Jsla več propagandnih brošur za Primorsko (Trst, Gorica) v angleškem, francoskem in nemškem jeziku. – Dne 26. apr. 1921 je bil na listi JDS izvoljen v lj. občin. svet. Ko je bil ta 10. jun. 1924 razpuščen, je bil P. za gerentom dr. Viljemom Krejčijem 10. nov. 1924 imenovan v gerentski svet, kateremu je predsedoval do 7. okt. 1926. Pri novih volitvah 2. okt. 1927 je prišel P. kot nosilec liste JDS vnovič v lj. obč. svet, ki ga je 29. nov. 1927 izvolil v ožji volitvi s 23 glasovi proti 21 za župana (potrditev 28. dec. 1927, ustoličenje 15. jan. 1928). Ko je bil obč. svet po uredbi šestojanuarske diktature razpuščen, je bil P. 14. febr. 1929 uradno postavljen za lj. župana. Od tedaj je vršil županske posle (brez volitev) do 8. febr. 1935, ko je bil imenovan za bana dravske banovine. Na tem mestu pa je ostal le do 10. sept. 1935. – V skoraj 8letni dobi svojega županovanja (če prištejemo gerent. dobo, je načeloval Lj. čez 10 let) je P. znatno povzdignil Lj. Pri tem se ni branil tudi širokih akcij, ki so zahtevale težke denarne žrtve. P.-ova zasluga je tudi, da si je pridobil za umetniško izgradbo Lj. prof. Jožeta Plečnika ter mu pustil pri regulaciji ulic in trgov svobodne roke, a mu tudi omogočil izvršiti monumentalne stavbe (gl. spodaj). V higienskem pogledu je še kot predsednik gerent. sveta povečal 1926 mestno klavnico z veliko moderno hladilnico (odprto 12. maja 1927) ter s tem pomaknil lj. klavnico na prvo mesto v državi. Kot župan je 1928 ojačil mestni vodovod s postavljanjem 4. črpalke, razširil vodovodno mrežo po zunanjih mestnih okrajih, izvršil kanalizacijo na levem bregu Ljubljanice, v Šiški in za Bežigradom, 1930 vnovič povečal klavnico. V prometnem pogledu je izvršil (s pomočjo kaldrminskega fonda) tlakovanje vseh večjih trgov in ulic (1924 tlakovanih: 16.371 m2, 1934: 144.641 m2) ter pomnožil cestno razsvetljavo, zlasti v predkrajih. Njegovo najzaslužnejše delo za napredek lj. prometa je bila gradnja novih tramvajskih prog na Vič (odprta 27. jun. 1931) in Št. Vid (28. nov. 1931), v mestu samem pa upostavljenje krožne proge, z izgraditvijo dela Masarykova-Jegličeva cesta (odprta 13. febr. 1934). V social. stvareh se je zelo pobrigal za zidanje malih, zlasti delavskih stanovanj, a tudi velikih stanovanjskih blokov (Rdeča hiša na Poljanah) ter poskrbel poceni kredite stavb. zadrugam. L. 1932 je dal sezidati obširni Delavski dom in dvignili mestno zavetišče za onemogle za eno nadstropje. L. 1931 je povzročil, da je MOL kupila stavbišče bivš. knežjega dvorca v Gosposki ulici, kjer se je pozneje pozidala univerzit. knjižnica. Sredi 1934 je začel zidati novo mestno osnovno šolo za Bežigradom (dovršena 1936), največjo te vrste v Lj. – Zelo veliko je storil za umetniško preosnovo Lj. Po Plečnikovih načrtih so tedaj cele četrti zadobile novo, estetsko dovršeno podobo. Sem spada vzorno izvedena regulaciija Gradaščice v Trnovem in Krakovem, posrečena uravnava Vegove ulice, Emonske in Zoisove ceste, Št. Jakobskega trga in Masarykove ceste pred glavnim kolodvorom, preuredba in razširjenje Tivolskega drevoreda, sprehajališč na Gradu ter restavracija rimskega zidu na Mirju. Dne 13. okt. 1929 je bil s P.-ovim slavn. govorom odkrit 14 m visoki Ilirski steber na Napoleonovem trgu. Stroške spomeniku je v veliki meri krila MOL. L. 1930 se je zgradilo po Plečnikovih načrtih monumentalno trimostje med Marijinim trgom in Stritarjevo ulico, 1932 novi kameniti Čevljarski most, Gradaščica pa je dobila kar troje zidanih mostov, najlepšega pred Trnovsko cerkvijo z Niko Pirnatovim kipom sv. Janeza. Okusno sta bila 1931 prenovljena (Matej Sternen) tudi veža in dvorišče mestne hiše (z zgrafiti na stenah), Neptunov vodnjak ter 1933 zunanjščina (spomenik sv. Janeza Nep.) in dohod k cerkvi sv. Florijana. Tudi poslopje lj. gradu je bilo temeljito popravljeno, razpadajoča meščanska bastija (»šance«) pa utrjena in olepšana. Bilanca tega obširnega P.-ovega delovanja bi se morala označiti za visoko aktivno, da ji niso stali nasproti težki dolgovi, ki so obremenjavali mestne finance še dolgo let. – V mladih letih se je P. poskušal tudi v leposlovju, ko je v almanahu lj. abiturientov Na razstanku (izdal 1898 A. Gabršček v Gorici) priobčil svoje hudomušne Silhuete, črtice iz lj. meščanskega življenja, spisane pod Govekarjevim vplivom. Spomini in zveze izza njegove goriške dobe so P.-a nagnile, da je 3. sept. 1920 ustanovil društva Soča, zbirališče primorskih rojakov v Lj., ki mu je bil do zadnjega predsednik in marljiv predavatelj. Na njegovo pobudo je Soča dne 7. sept. 1939 odkrila na Napoleonovem trgu umetniško (kipar Zdenko Kalin) izdelani spomenik Simona Gregorčiča. – Po sept. 1935 se je P. umaknil v zasebno življenje ter se posvetil svoji odvetn. pisarni. Že takrat se je začel odmikati od JNS, kateri je bil pripadal od 1921. Ločitev je postala očitna 21. febr. 1937, ko je izšla 1. št. tednika Slov. Beseda, ki ga je P. ustanovil in finansiral z namenom, da zbere okoli njega tiste napredne Slovence, ki so, kakor on, obsojali politiko JNS. V listu je razkrival napake obeh v Sl. se borečih politi. taborov, zraven pa tudi v številnih člankih branil svoje nekdanje županovanje pred poznej. napadi. Listu Slov. Beseda je pridružil febr. 1939 društvo enakega imena, ki naj bi bilo, dasi osnovano kot nepolitično, zarodek nove polit. stranke pod njegovim vodstvom. Odziv pa ni izpolnil njegovih pričakovanj. – Med nemško okupacijo je začel jan. 1944 v krogu svojih pristašev in znancev zbirati člane za OF in jih nabral že okoli 200, ko je bil 12. sept. 1944 iznenada odveden v nem. koncentracij. taborišče Dachau pri Münchenu, kjer je, 3 mesece pred osvoboditvijo, umrl za pegastim legarjem. – Prim.: Gabršček II, 108, 147, 157, 166, 174, 242, 254, 271, 317, 337, 350, 398, 456, 471, 560; J 1921, št. 99; 1923, št. 200 (slika); 1924, št. 137, 265–6; 1926, št. 232–4; 1927, št. 234–5; 238 (slika); 1929, št. 38, 181 (slika), 241 (slika); 1931, št. 1 (slika); 1933, št. 16, 200; 1935, št. 1 (slika), 34 (slika), 211, 213; 1937, št. 210; Pon 1929, št. 41; S 1924, št. 258–9; 1926, št. 230; 1927, št. 223, 272; 1931, št. 143, 273; 1935, št. 34, 209; SN 1919, št. 53; 1924, št. 133, 258, 259; 1926, št. 227, 230; 1927, št. 224, 272–3; 1928, št. 13, 15; 1929, št. 37; 1931, št. 249 (slika); 1932, št. 125, 200; 1934, št. 36; 1935, št. 33 (slika), 206, 208; 1937, št. 205; Kron 1934, 1 (vel. slika); 142–3 (slika); 1935, 1 (slika), 82, 89; 1936, 72, 73; 1937, 63–4. Ara.

Andrejka, Rudolf: Puc, Dinko (1879–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi472955/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine