Slovenski biografski leksikon

Popovič (Popowitsch) Janez Sigismund Valentin, arheolog, botanik, fizikalni geograf, filolog in osnovatelj štipendij, r. 9. febr. 1705 v Arclinu v žup. Vojniku pri Celju, u. 21. nov. 1774 v Perchtoldsdorfu pri Dunaju. Bil je sin graščinskega uradnika: oče, »gospod Janez Anton P.«, r. ok. 1667 neznano kje, por. z Marino r. ok. 1661 neznano kje, je bil v službi graščine Zaloga v žup. Žalcu pri Celju, kateri je bil gospodar menda tisti Janez Sigismund grof Schrattenbach, ki je 1705 P.-a z vdovo Nežo Rupnik držal pri krstu. Oče je utegnil biti potomec uskoških prednikov, vendar so bili pač že prejšnji rodovi med Slovenci povsem udomačeni in katoliki (Jurij P. je kumoval 1682 v Pilštanju, prim. Orožen VI, 98). Janez Sigismund Valentin je bil Janeza Antona najmlajši otrok (v žup. Žalcu se je narodil 22. apr. 1797 Jurij [klicali so ga menda za Antona], a v Arclinu pred najmlajšim: 6. maja 1699 Janez Baptist, 30. marca 1701 Marija Magdalena). Zdi se, da so imeli P.-evi v Arclinu kmečko posestvo, a da je bil oče še vedno v službi grofa Schrattenbacha, kateremu je pripadala tudi vojniška gospoščina z razpadlima gradom in pristavo pri Sv. Tomažu (sedež vojniškega urada in deželnega sodišča je bil že prej premeščen v Arclin, a upravljali so oboje iz zaloške graščine, prim. Orožen VIII, 271 in KLDB 101, medtem ko so zabeležili v Arclinu vsaj 1823 samo kmečke domove, nobenega dominikalnega, prim. karto in spise v mapnem arh. v Lj.; krajevna tradicija je proglasila pozneje za P.-ov rojstni dom hišo »pri Flegerju«, gl. Macun 47, a pogrešno, ker tako se pravi št. 31 v občini Vojnik okolica, kakor sporoča vojn. župnik A. Lasbacher 27. jul. 1940). Dokler je živel oče, so mislili P.-evi na šolanje vseh treh sinov. Anton je vstopil v jeseni 1707 v 1. razr. graške jezuitske gimn. Janez Baptist se je pripravljal menda v kaki nemški šoli za graščinskega uradnika, Janezu Sigismundu pa je dajal po verjetni tradiciji prvi pouk Janez Poškar, od 1699 kaplan v Vojniku, ki je najmlajšega P.-a tudi krstil (Orožen VIII, 260, 262). V desetem l., torej v jeseni 1715, po smrti Poškarjevi (u. 8. nov. 1714) in očetovi (u. 13. marca 1715) je P. odšel iz domačega kraja ter prebil v šolah 13 let, do poletja 1728. Za kraj svojih študij označa Gradec, vendar je vstopil v graško gimn. šele v š. l. 1716/17 in to v 2. razr., ni pa znano, kje je prebil 1715/16. Ako je pravilna tradicija, da se je tajno spravil na voz, ki je oba brata peljal s počitnic v Gradec, bi moralo biti to pač v jeseni 1715, ko se je brat Anton vračal v 3. letnik filoz., ako že ni bil pri jezuitih. Ako je pravilna tradicija, da je P. za uspeh v poeziji, torej v 5. razr. 1719/20 dobil prvo darilo, bil sprejet v graški jez. konvikt sv. Barbare ter takó preskrbljen dovršil 6. gimn. razr. (1720/21), filoz. (1721/24?) in bogoslovje (1724/28?), je bila mati vdova v poslednjih letih rešena velikih skrbi (u. je v Arclinu 12. sept. 1726). Čeprav je morda točna tradicija, da ni prenašal vina, se vendar najbrž tudi tedaj ne bi bil dal ordinirati, če bi bil mogel piti vino, ker mu je jezuitska šola po vsej priliki ubila tudi veselje do duhovniškega poklica.

Tradicija, da je bil P. 3 leta »domači učitelj« Ernestu Heinrichu grofu Wildensteinu, ki je bil v Gradcu r. 10. jan. 1708, je tam študiral ter je z 21 leti, torej 1728 šel na študijsko potovanje (Wurzbach), se da spraviti v sklad s podmeno, da je bil P. Wildensteinov potni spremljevalec. P. je namreč v 3 letih, 1728/31, z znanstvenim zanimanjem prepotoval Italijo od Ravenne, kjer se je mudil v jeseni 1728, čez Neapelj, kjer je bil 3 krat, Apulijo in Malto do Sicilije. Ali je pred vstopom v Italijo ali na povratku bil tudi na Kranjskem, se ne da ugotoviti. Izza 1731 je bil 15 let domači učitelj. Postaje njegovega življenja 1731–41 pa se dajo le na splošno in približno ugotoviti: Gradec, domači kraj v celjski četrti, kjer je bil 1735, in sicer po tradiciji zaradi hude bolezni (pri sestri Mariji, katere event. poroka pa v vojniških matrikah ni zabeležena?, pri bratu Janezu Bapt., ki bi naj bil po tradiciji zaloški oskrbnik?, a se v zal. matrikah ne omenja); približno 1736–40, vsaj poleti, neka graščina na Ptujskem polju, vidna z Borla ob Dravi, morebiti Dornova, ki je bila last borlskega graščaka Franca Jožefa grofa Sauerja, 1736 pa prešla v last Dizma grofa Attemsa. Ok. 1735 je bil P. prvič na Dunaju, najbrž z gojencem s Ptujskega polja. Z gojenčevim očetom pa se je po vsej priliki hudo sprl, ker mu je ostal grad v spominu kot »osovražena soseščina«. Pač ta spor je bil vzrok, da je P., čigar znanstvena fiziognomija je postajala vse izrazitejša, 1741 »v celjski četrti… tako rekoč kot pregnanec begal sem ter tja« ter obiskal med drugim Studenice, Boč, slatinske vrelce pod Bočem, Rog. Slatino, Sv. Križ pri Slatini itd. Menda še 1741 je potoval čez Gradec drugič na Dunaj, kakor se zdi, preden si je tam zagotovil obstoj. Pač sedaj se je osebno seznanil z numizmatikom jezuitom Erazmom Frölichom, čigar predavanja je po tradiciji poslušal. A že je s svojimi znanstvenimi interesi obračal nase pozornost: zanj se je zanimal neki saški kavalir; dr. Joh. G. Heinrich Kramer mu je začasno dal v svojem stanovanju sobo; borlski graščak grof Sauer ga je vabil, naj bi prišel v slovenščini poučevat njega in ženo; neki kavalirji so mu izposlovali pripravljenost dvora, poslati ga na Turško zaradi prisvojitve turščine. Obe poslednji ponudbi je odklonil: pri borlskem graščaku, čigar vabila ni maral sprejeti zaradi »osovražene soseščine« gradu na Ptujskem polju in zaradi strahu, da bi se moral pozneje zopet seliti na Dunaj ter za knjige tretjič plačati carino, se je izgovarjal, da pisma ni prejel še doma v celjski četrti; na Turško ni mogel, ker se je dal pregovoriti nekemu svojemu protektorju, da je prevzel poučevanje njegovega varovanca, češ da bo ob tej zaposlitvi lahko pripravljal botanični opis Schneeberga na Nižjem Avstr. Ko je pa ta pokrovitelj ok. 1743 nenadoma u., je P. zbegan odpovedal službo ter začel iskati mecenov, ki bi mu omogočili vsaj 2 leti mirnega znanstvenega dela, a ponujal se je tudi apotekarjem za določanje zelišč. Toda vkljub vplivnim zvezam je bil uspeh njegovega iskanja dobršen čas zelo majhen, ker mu je le Franz Leopold Riedlegger, župnik in dekan na Weizbergu (Weizu, severovzhodno od Gradca) ponujal priliko za »podaljšanje bivanja na Štajerskem«, ko ga je hotel za nedoločen čas vzdrževati pri sebi. Ker se temu vabilu iz sličnih razlogov kakor Sauerjevemu ni hotel odzvati, je bil prisiljen, zopet sprejeti učiteljsko mesto. Pripravil mu ga je njegov protektor von Schwachheim, dun. vojni sekretar in turški tolmač, in sicer na novi plemiški akademiji v Kremsmünstru, za katero je benediktinski opat Aleksander Fixlmillner dobil potrdilo v diplomi z dne 17. sept. 1744. Dokler se ne izobrazi za to mesto benediktinec, so potrebovali predavatelja zgod., in P. je odpotoval v Gornjo Avstrijo v jeseni 1744. Toda le 1744/45 je v Kremsmünstru predaval zgodovino, ker se ni razumel ne z opatom Fixlmillnerjem ne z rektorjem p. Nonosom Stadlerjem in ostalimi redovniki: 1745/46 je še učil italijanščino in francoščino, spomladi 1746 pa je nenadoma dobil odpoved ter sklenil zapustiti avstrijske dežele, izmed katerih je iz avtopsije poznal obe nadvojvodini ter Štajersko in Koroško.

Izmed let, ki jih je preživel P. kot zaseben učenjak in publicist, živeč v začetku od prihrankov, pozneje tudi od honorarjev in darežljivosti mecenov, je bilo l. 1746/47 v Kremsmünstru, kjer ga je zadržal študij gob, gotovo najtežje; novo stanovanje je bilo brlog; samostan mu ni dal niti grižljaja več; ljudje so strmeli vanj kot v čudaka; do samostanske biblioteke ni imel več dostopa; celó pošta mu je delala težave. Ugodneje mu je bilo od spomladi 1747 do jeseni 1749 v Regensburgu, od konca 1749 do prvih mesecev 1750 v Nürnbergu, in zlasti od febr. 1750 do jeseni 1753 v Leipzigu (v tem času mu je u. brat Anton), ki je bil glavni namen njegove emigracije iz Avstrije, da na živem vrelu prouči saksonsko narečje. Tradicija trdi, da je v tem času dobil poziv za tajnika pri avstr. poslaništvu v Benetkah, a ga odklonil. Krog njegovih poznanstev iz strok, ki so ga zanimale, se je na zadnjih dveh postajah pomembno razširil: njegovi biblioteški in materialni podporniki ali vsaj sobesedniki so bili v Regensburgu 2 brata Harrer (senator in registrator), 4 bratje Wild, dr. Dieterich, mestni sindik Georg Theodor Gemeiner ter patri škotskega naroda pri Sv. Jakobu, v Nürnbergu dvorni svetnik Trew, prodirektor kozmografičnega društva svetnik Johann Michal Franz in matematik Tobias Mayer, član istega društva, a v Leipzigu, od koder je delal izlete v Halle, Jeno in Gero, pesnik in univ. prof. poezije in govorništva Gellert (r. 1715), Joh. Erhard Kappe, redni učitelj govorništva, pri katerem je imel zastonj stanovanje in hrano, in pač tudi drugi naslovljenci njegove poslanice z dne 25. okt. 1749, namreč doktorja obojnega prava dvorni svetnik Johann Jakob Massow in senator Friedrich Otto Mencke, dekan med. fakultete dr. Johann Ernst Hebenstreit in Johann Friedrich Christ, redni učitelj govorništva, izredni zgodovine. Večina njegovih novih prijateljev je bila protestantov. Z Gottschedom sta se mimogrede sicer že v Regensburgu videla, vendar se je razlika njunih nazorov o nemškem liter. jeziku že bila tako poglobila, da se v Leipzigu pač nista iskala. Med korespondenti, ki so P.-u 1744–53 odgovarjali, so n. pr. baselski knjigar Brandmüller, Amand Ferdinand von Bendel, korar pri Sv. Doroteji na Dunaju, dr. Kramer itd. A med prejemniki njegovih pisem te dobe so bili poleg drugih tudi n. pr. grof Ulefeld, minister Marije Terezije, in še drugi izmed dvanajstorice, katere je 1750 imel na seznamu za izvode svojih »Untersuchungen«.

Verjetno je, da je priskledniško življenje P.-u v Leipzigu peto leto že hudo presedalo in da se je oddahnil, ko je dobil 2 vabili: iz Monakovega, naj pride oskrbovat nadaljevanje tednika »Auserlesene historische alte und neue Nachrichten von baierischen Staatsmerkwürdigkeiten«; z Dunaja, naj prevzame na univerzi stolico nemškega jezika. P. se je odzval pozivu z Dunaja, ki mu ga je izposloval dun. nadškof Josef grof Trautson, gotovo proti volji gottschediancev, če ne tudi jezuitov, ki jih je P. še pred kratkim štel med svoje glavne nasprotnike.

»C. kr. javni učitelj nemškega jezika in govorništva na dunajski visoki šoli« je bil P. od okt. 1753 do nov. 1766, obenem je predaval isti predmet 1753/54 na Lichtensteinsko-Savoyski viteški akademiji. Bil je naslednik gottschedianca Justija na univerzni stolici, ki so jo osnovali šele 1749 na Gottschedovo pobudo. Novega poklicnega dela se je mogel torej lotiti P. z zavestjo, da pomenja njegovo imenovanje priznanje protigottschedianskim nazorom o nemškem književnem jeziku, katere je že 3 leta tudi publicistično zagovarjal. Živel je na Dunaju samo svojemu poklicu ter si želel le družbe, kjer se je mogel razgovarjati o kateri svojih strok. Pomembni novi njegovi znanstveni korespondenti so bili protestanti: nemški literat Gellert; švicarski medicinec, botanik in pesnik Albrecht von Haller (r. 1708); odlični geograf Anton Friedrich Büsching (r. 1724), ki je živel v Halle, bil 1759–61 profesor filoz. v Göttingenu, 1761–66 pastor v Petrogradu, od 1766 ravnatelj gimn. »Zum Grauen Kloster« v Berlinu (ADB); Heymatz, učitelj v gimn. »zum Grauen Kloster«. Dunaj je med 11 letnim bivanjem pa verjetni tradiciji zapustil le 2krat: v jeseni 1764 je obiskal Neusiedlersko jezero, 1765 goro Grimning. Niti bližnja vas Maria-Brunn z avguštinskim konventom, v katerem je bilo vedno tudi nekaj Slovencev (prim. čl. Pohlin), ga torej ni izvabila. Toda če je prihajal P. na Dunaj s samozavestnim upanjem, se je to v teku 13 let korenito izpremenilo. Že pismo Büschingu iz febr. 1761 je odmev globokega nezadovoljstva (glavni vzroki so bili: plača bornih 700 gld., ki je bila v primeri z dohodki »komedijantov« seveda beraška; hišni posestniki, ki s P.-evimi posebnostmi niso bili zadovoljni ter so mu pa vrsti odpovedovali stanovanje; brezobzirnost nasprotnikov, ki jih zaradi svojih načel o nem. knjiž. jeziku ni imel zgolj med gottschedovci, ampak tudi v raznih predstavnikih mlajše prosvetljenjske generacije, n. pr. v Josefu v. Sonnenfelsu, r. 1733, ki bi bil rad P.-a z nemške stolice izpodrinil, a je 1763 kot prof. političnih znanosti postal njegov kolega; prvi znanilci bolezni izza 1763). Ko se je moral v jeseni 1766 odločiti, da gre z letnimi 400 gld. v pokoj, je bil duševno strt, odklonil prosto stanovanje, ki sta mu ga po tradiciji ponujala v svojih zavodih »predstojnik terezijanske in predstojnik orientalske akademije, njegova prijatelja« (rektor Theresianuma je bil jezuit p. Theodorus Cronstein), ter se preselil v Perchtoldsdorf, prijazni tržič med vinogradi južno od Dunaja, kjer si je kupil hišico in velik vinograd. Njegovo življenje je tudi tukaj vzbujalo pozornost (menda vsaj do bolezni po tradiciji ni imel niti postrežnice; vinograd je obdal z visokim zidom; redko je zahajal na Dunaj in pač tudi redko sprejemal goste). Preseneča, da sta spadala vsaj že po njegovi preselitvi v Perchtoldsdorf med intimne njegove sobesednike dva predstavnika tistega jezuitskega reda, ki ga je v »Untersuchungen« napadal huje nego bivše svoje kremsmünsterske službodajalce, pozneje pa dolžil zavestnega rovarjenja proti njegovim koristim: literat Michael Denis (r. 1729, prim. Wurzbach) in p. Guilelmus Brink, ki sta oba kmalu po P.-evem nastopu bila prideljena učiteljskemu kadru Theresianuma (Cat. personarum et officiorum), viteške akademije, ust. 1746 ter izročene jezuitom (J. Schwarz, Gesch. d. k. k. Theres. Ak., Jahresbericht des Gymn. d. Theres. Ak. 1890). Vkljub njegovemu izbegavanju družbe je tudi verjetno, da se je seznanil z Jožefom Pohlinom, ki je kmalu po P.-evi naselitvi prispel v bližnji Brunn in ostal tam 1½ leta (gl. članek). Delu v vinogradu se je predal s tako skrbjo, da so mu preostajali za knjige po lastni izjavi samo 3 meseci na leto. Tudi upanje na dolgo življenje, ki mu ga pripisuje tradicija, ga je varalo: 1773 je postalo očitno, da ima jetiko; dne 29. okt. 1774 je napravil testament, v katerem je bil določen za vršilca oporoke Hops, 2. adjunkt v avstr. hišnem arhivu na Dun. (izvirnik v arhivu dun. univ., vidir. prepis v registraturi deželne hiše v Gradcu, prim. Macun 33); za nagrobni napis je v test. določil lat. besedilo »Popovii quod fuit 1774« (= tukaj je shranjeno, kar je bilo zemeljskega P.-a 1774, prim. Macun 32; ni izključeno, da so znanci namesto določenega dali napraviti v napisu Popovič z njegovim »vindiškim znakom« za č, ker omenja nekaj takega iz avtopsije tudi Pohlinova BC; točno se vprašanje ne da več rešiti, ker je spomenik med 1876 in 1880 izginil, prim. LZ 1881, 368).

P.-eva notranja fiziognomija kaže več čudaških črt, ki spominjajo sem ter tja na bolestne odmeve (pogosta melanholija, rana izguba spomina za nekatere stvari, družbena neprilagodljivost, pretirani pedantizem glede nekaterih stvari, pretirano zanemarjenje ozirov na higieno in družabne formalnosti, neznatna sposobnost za koncentracijo, samotarjenje, skrajna štedljivost, fiksna ideja, da bo dolgo živel ali da ne more v Benetkah sprejeti službe, ker bo nedostajalo vode). Dičilo pa ga je več simpatičnih črt, ki se lepo skladajo z njegovo zunanjo podobo, kakor nam jo kaže portret, narejen po njegovi smrti, a nedvomno po starejši predlogi (vztrajnost, zavest dolžnosti, poštenost, resnicoljubnost, pietetna gojitev spomina na mater, izrazita sposobnost za realistično gledanje na znanstvene probleme, odklanjanje prazne špekulacije). Veri staršev ga rani odpor proti jezuitski šoli in njenemu »aristotelskemu mazaštvu«, nasprotovanje nekaterih cerkvenih krogov in prijaznost protestantskih strokovnjakov niso mogli v bistvu odmakniti, vendar so izoblikovali v njem zavestno tolerančnega katolika. Njegova nadpovprečna nadarjenost v raznih smereh se je očitovala tudi v sposobnosti, učiti se jezikov; materini slovenščini so se pridružile še: v očetovi hiši nemščina, po šolskem učnem redu latinščina, grščina in (v bogoslovju) hebrejščina, po privatni pridnosti pač še med šolanjem francoščina in italijanščina, pozneje pa večina slovanskih jezikov, angleščina, švedščina, gotščina, keltščina in madžarščina (poslednjih 5 jezikov morda ni intenzivno študiral, ker si je besede za filološko primerjanje pogosto izposojal iz zbirk v tiskanih slovarjih). Da bi se, kakor je želel, podrobneje seznanil tudi z ruščino in arabščino, mu zaradi nedostajanja knjig in osebnega stika ni bilo mogoče.

Posebno osvetljavo daje P.-evemu nedvomno izrednemu pojavu njegov avtodidaktični razvoj iz tradicionalne šolske problematike. Na potovanju 1728–31 po Italiji, kjer si je delal o krajih le malo in »kratkih beležk«, je še samo zanimanje antikvarnega arheologa, za kakršnega ga je usposabljala šola, vendar nosi njegovo delo že tudi rahle odmeve njegovega realističnega gledanja (merjenje razdalj med kraji; spoznanja, da se antični kraji nikoli povsem ne izgubijo; da je antičnemu topografu potrebno poznanje starih rimskih itinerarjev ter potreben osebni ogled krajev, o katerih stari potni seznami govore). Tako je bilo usmerjeno P.-evo zanimanje še tudi 4 leta po vrnitvi iz Italije. Njegov načrt je bil, izslediti dvomljive kraje v starem Noriku in v Zgornji Panoniji, a domači kraji so mu ob obisku 1735 obetali precejšno arheološko žetev. Ni pozneje slučajno Italije izpustil ter govoril le o Štajerski, Nižji in Zgornji Avstriji in Regensburgu, ko je omenjal kraje, kjer je opazoval »drevesa, grme, zelišča in gobe«; vse to do 1735 zanj še ni bilo aktualno. To leto pa pomenja za njegovo življenjsko nalogo dve novi dopolnitvi. Eno je povzročil nedvomno tisti lekarnar, ki je opozoril P.-a 1735 prvič na izraz botanika in s tem na veliki kompleks naravoslovnih predmetov, ki v jezuitskem šolskem ustroju še niso imeli mesta. Ako je točna tradicija, da je dalo P.-u prvo osnovo za njegov herbarij botaniziranje po Pohorju ob dvakratnem bivanju doma, more pripadati prvo pohorsko botaniziranje le letu 1735. Na drugo dopolnitev P.-evega načrta pa je vplival nedvomno tudi vladni odlok, ki je zadal prvi udarec samolatinskemn značaju avstrijskih jezuit. gimnazij: za gramatikalne razrede nižjeavstrijskih gimnazij je namreč vlada predpisala 1735 nemški predavalni jezik (Strakosch-Graßmann III). Šele zanimanje za botaniko izza 1735 in pa potreba izza istega leta, v vlogi domačega učitelja upoštevati tudi nemški jezik, sta mogla roditi v P.-u spoznanja, ki so merila na realistično zvezo med naravoslovjem in nemškim jezikom, zlasti tudi njegovimi nemško-avstrijskimi idiotizmi: da je treba za vsako posamezno rastlino poznati ljudske izraze. Zdi se, da je P. svoja zanimanja za avstrijsko-nemška rastlinska imena kmalu razširil na poznamenovanje orodja itd. Ako je pravilna tradicija, da je bilo v P.-evi ostalini neko »etimološko delo, katero je spisoval polagoma 40 let« (Büsching), bi moglo meriti to na avstr. idiotikon, na katerega bi bil začel misliti 1735. Medtem so začeli uvajati v šole tudi zemljepis (1734 prvi šolski zemljepis iz peresa kremsmünsterskega benediktinca Desinga, 1737 prvi zemljepisni dodatek k jezuit. šolski knjigi za zgod.), a ni izključeno, da se je ob tem predmetu vsiljevalo mlademu znanstveniku, ki je že ambiciozno iskal novih znanstvenih področij, spoznanje, da je za razlago in pravo pisavo krajevnih imen potrebno poznati lokalno izrazje. Pač šele ob teh razmišljanjih o zvezi med naravoslovjem z zemljepisjem in nemškim jezikom, ki je imelo neki oslon v pripravljanju gojencev za šolske predmete, je moglo vzkliti v P.-u spoznanje, za kakršno je bilo v šolskih predmetih mnogo manj oslona: da mu daje znanje slovenščine pri obravnavanju botanično-filoloških in geografsko-filoloških problemov velike prednosti; ker je tako znanje zlasti za razlago krajevnih imen naravnost potrebno, je tem čudnejše, da se niti v Gradcu niti na Dunaju s študijem slovanskih jezikov nikdo ne bavi. Podmena, da je P. izza 1735 zbiral slovensko slovansko gradivo, pritegoval slovanski element k razlaganju krajevnih imen ter že razmišljal o »vindiških znakih« za č in ž, se da spraviti v sklad z njegovo trditvijo iz 1749, da je v Gradcu in na Dunaju študiju slovanskih jezikov »posvečal mnogo ur«. Ko je bival 1741 izza vrnitve iz Italije drugič doma, je najbrž predvsem mislil na prejšnje načrte: pač sedaj je zaradi svojega herbarija drugič bil na Pohorju; seznam približno 50 »Bistric« (vod) na Štajerskem in Kranjskem, ki jih niso poznali zemljevidi, je mogel najlaže 1741 opaziti pri bratu, graščinskem oskrbniku, ki je sezname krajev rabil za presojo majhnih prepirov; prve slovenske besede za slovar je mogel sedaj slišati na izletih ali pa dobivati po posredovanju znancev; le zbiranje gradiva za zgodovino studeniškega samostana, za katero ga je 1741 pridobila opatica, nima zveze s starejšimi načrti. Za nemško-avstr. idiotikon je bila bira v celjski četrti 1741 slaba, pač pa je stal mož, ki je »že uvideval, kakšen dobiček bi imela vsa Nemčija, kar se tiče jezika, od štajerskega in avstrijskega slovarja« (nemškega idiotikona), pred novim problemom: na kakšni osnovi se naj razvija v Avstriji književni in uradni nemški jezik, na čisti saksonski, kakršno so propagirali Gottsched z deli in številni njegovi privrženci v Avstriji, ali ob nekem upoštevanju gornjenemških narečij, kakor se je zbiratelju avstrijskega idiotikona edino moralo zdeti pravilno. P. je že 1741/42 nameraval, uveljaviti svoje nazore v razpravi »Unterricht, wie die Steyermärker und Oesterreicher, die gröbsten Provinzialfehler in Hochdeutschen Schriften vermeiden sollen«; naslov kaže, da razprava ni bila načelno proti saksonski osnovi, saj si avtor v naslovu svoje misli o upoštevanju avstr. idiotikona še niti poudariti ni upal. Vsaj že ob drugem svojem bivanju na Dunaju 1741–4, ko je bil v stikih z numizmatikom jezuitom Erazmom Frölichom, si je pač napravil osnovo svoje numizmatične zbirke. Ob iskanju mecena 1743/44 ga je vodila misel, ki je predvsem v zvezi z njegovim pojačenim študijem slovanskih jezikov: da bi mogel potovati po slovanskem in turškem jugu zaradi naravoslovnih in jezikovnih študij (mislil je na slovanske jezike in arabščino) ter napisati Floram Moesiacam. Za pomologa se je specializiral šele 1744–47 v Kremsmünstru. Obenem pa je zadnja leta pred izselitvijo iz Avstrije proučeval donavske vrtince ter se mnogo bavil z geofizično literaturo.

Bibliografija P.-evih del kaže, da so njegovo misel obračale bolj zunanje pobude kakor pa notranja zrelost. Povzročili so: Moreri, katerega spis je poslal baselski knjigar Brandenmüller P.-u menda še v Kremsmünster, prvi P.-ev za tisk pripravljeni spis — 1) članek o italijanski pokrajini Lecce (v Apuliji), ki pa menda ni izšel; Anton Roschmann, insbruški licenciat, z razpravo Veldidena urbs antiquissima, et totius Rhaetiae princeps — 2) oceno v X. št. časopisa »Regensb. wöchentl. gel. Nachrichten« 1749 in — 3) opombe k oceni sep. pod nadp. »Erstes Probestück vermischter Untersuchungen«, izšlo v Regensb. 1749 brez nasl. lista; natisnjenih je samo 9 pol, medtem ko je druga polovica zaradi napak v prvi in nedostajanja sredstev ostala v rokopisu, ki je danes izgubljen; Christian Gottl. Schwarz v Altorfu z razpravo »De columnis Herculis« — 4) knjigo »Untersuchungen vom Meere«, Frankfurt u. Leipzig 1750, ki prinaša 5 različnih sestavin (brez avtorjevega imena, le na koncu zadnje sestavine začetnice J. S. V. P.). Poleg teh je objavil v dobi privatnega učenjaštva samo še: 5) več beležk v »Regensb. wöchentl. gel. Nachrichten« (Kaltenbaeck); 6) recenzije v nem. leipziški znanstveni reviji »Acta eruditorum«, ki jo je urejal njegov prijatelj Mencke (Kaltenbaeck). — Spisi P.-eve aktivne profesorske dobe so vsi izšli na Dunaju in so v zvezi z njegovim poklicem: 7) De inveterato corrupti stili germanici malo, 1754 (razglasilo predavanj); 8) Die nothwendigsten Anfangsgründe der Teutschen Sprachkunst zum Gebrauche der österreichischen Schulen, auf allerhöchsten Befehl herausgegeben, 1754 (48 + 496 str.), velika šolska izdaja, ki jo je hotela protiagitacija ugonobiti tudi z organiziranjem kupcev, da so posamezne pole do 11. trumoma kupovali, potem pa izostali; 9) Die nothwendigsten Anfangsgründe (itd., brez oznake »Auf allerhöchsten Befehl«, 4 + 148 str., posnetek velike izdaje), 1754; 10) Entwurf einer Abhandlung von deutschen Briefen, 1760 (priročnik za izboljšanje uradnega sloga, namenjen rabi pri P.-evih predavanjih). — Po upokojitvi se je sicer menda največ bavil s slovenistiko (Bohoriča si je kupil sicer še najbrž na Saksonskem, gl. BC, toda intenzivno razmišljanje o slovenski slovnici mu je vsilila menda Pohlinova slovnica 1768), objavil pa je sam samo še: 11) geofizično razpravo o laporju (Schriften der kurpfälzisch physikalisch-ökonomischen Gesellschaft, kjer je dobil spis nagrado). — Iz P.-eve ostaline se je ohranilo 5 del, 4 germanistična, 1 slovenistično (naslovi niso P.-evi): 12) Versuch einer Vereinigung der Mundarten von Deutschland als eine Einleitung zu einem vollständigen Wörterbüche mit Bestimmungen der Wörter und betraechlichen Beiträgen zur Naturgeschichte … 1780 (ta edini tisk iz P.-eve ostaline je oskrbel Ign. Lethmüller na Brinkovo pobudo, rokopis sam je danes izgubljen); 13) De orthographia germanica collectanea amplissima praevia praefatione (P.-ev izvirnik v Nationalbibl. na Dun. Cod. 9542-9543); 14) Lexicon orthograf. colligente Antonio Wassermann e scholis piis (prepis v Nationalbibl. Cod. 9502); 15) Vocabula austriaca et styriaca (= Österreichisches Idiotikon) c. A. W. e s. p. (prepis s 511 listi v Nationalbibl. Cod. 9505); 16) Varia collectanea de lingua germanica ejusque dialectis ab A. W. (prepis s 151 listi v Nationalbibl. Cod. 9506); 17) priprave za veliki nemški slovar po strokah (P.-ev izvirnik s pribl. 400 listi v Nationalbibl. Cod. 9507); 18) dodatki k tiskanim »Untersuchungen« (P.-ev priročni izvod v Nationalbibl. Cod. 12., 789); 19) slovensko-nemški slovar (Pohlin mu je dal v BC naslov: Specimen Vocabularii Vindo-Carniolici; izvirnik brez naslova s 464 lističi in 16° v NUK v Lj. Ms. 423). Ponatis je doživelo samo poglavje iz P.-evih »Untersuchungen«: 20) Untersuchungen von den Würbeln in der Donau. Ein Auszug aus den Untersuchungen … 1780. — P.-evi ostalini usoda ni bila naklonjena. Nekaj spisov »o rastlinstvu mu je bilo izmaknjenih že pred smrtjo, katerih nikoli več ni bilo na izpregled« (Schottky). V oporoki 3 tedne pred smrtjo je sporočil: herbarij in dotične priprave botaničnemu vrtu dunajskega vseučilišča; žuželke lekarnarju Wellu; numizmatično zbirko Theresianumu; »Ethymologica«, to je »vse rokopise (ki jih je vse izločil iz mase, ki so jo morali ceniti), pa najsi so pisani s črnilom ali svinčnikom, vse, kar je bilo v modrih kartonih (Fächern) in 16º ali tudi v lesenih škatlah in 4º ali in folio« Theresianumu. V botaničnem vrtu bi moral biti čuvaj popovičian prof. botanike Nikolaus Josef Jacquin, torej testatorjev nasprotnik zaradi P.-eve kritike Linnéja. Glede numizmatične zbirke je dal P. že dan pred oporoko neka poročila Denisu, ki je bil od 1773 kustos Garellijeve biblioteke v Theresianumu in v tej zvezi tudi čuvaj zbirke starega denarja. Glede »Ethymologik« pa je P. nekaj dni pred smrtjo, najbrž že po oporoki, k sebi poklical prijatelja Brinka, takrat prefekta v Theresianumu (Catalogus personarum za 1773), ter mu poveril »vse rokopise, da bi jih kako dal natisniti«. Rokopise opisuje Brink sam: »Sukali so se do malega samo okoli jezika, rastlinstva, prirodoznanstva, rudninstva itd. Med njimi so bili razdelki, imenovani Austriacum, Styriacum, Carinthiacum, rekše, razprave in slovniki o nemškem narečju avstrijskem, štirskem in koroškem. Vrhu tega je P. bil spisal debelo knjigo, zvezano v tolikšno dolžino in širokost, kolikršno ima pola papirja, ter vanjo dejál dodatke in poprave h Gesnerjevemu slovniku latinskega jezika« (LZ 1881, 629–30; v opisu, ki ga je podal Brink Schottkyju, r.-u po Wurzbachu 1794, pač šele po 1815, ko je bival ta na Dunaju, torej 40 let po dogodkih, mnogokaj manjka, n. pr. vsi slovenistični spisi). Vsaj Jacquin in Brink nista storila svoje dolžnosti. Jacquin je strupeno menil, da »je vse (kar je dobil) tako zmršeno, da mu ni v nobeno rabo« (Büsching). Numizmatično zbirko so z Garellijevo biblioteko vred poslali v Lvov, ko so Theresianum v stari obliki 1784 ukinili (Schwarz 25). A menda še prej je zadela usoda »Ethymologica«, kajti Brink je pripovedoval: »Ta zvezek (opomb h Gesnerju) in še druge rokopise sem spravil v neko dvorano (Theresianuma), misleč, da nje ključ hranim samo jaz; a žal, pokazalo se je drugače! Zopet sem namreč nekaj let pozneje (ok. 1780?) prišel pogledat te rokopise, ker so mi drugi različni posli branili, dati jih poprej na svetlo; a sledu in tirú nisem tamkaj več našel za njimi! Iznosil jih je bil iz nje lekarnar ter vanje zavijal zdravila. Kar je jezikoslovnih spisov še ostalo, sem jih potem dal piaristu Wasserthalu (Theresianum je bil 1776 izročen piaristom, gl. Schwarz 14), lepopisnemu učitelju v Theresianumu, svetujoč, naj te premnoge posamične liste najprvo prepiše, a potlej vse natisne. Prepisal jih je res, a natisnjeni vendar niso bili, kajti vse te rokopise je učeni (dvorni) knjižničar van Swieten (Gottfried van Sw. je bil pa Wurzbachu prefekt dvorne knjižnice 1777–1803) kupil c. kr. dvorni (danes nacionalni) knjižnici na Dunaju« (naše št. 13–18). Brinkovo poročilo ni brez netočnosti, ker je bil lekarnar pri stvari najbrž precej manj kriv, kakor hoče Brink: rokopis naše št. 12 je najbrž Brink sam izročil v objavo Ignaciju Lethmüllerju, ki je bil 1773 jezuit v dun. kolegiju in teolog 4. letnika (Cat. personarum); že 1778 je vedel Büsching, da ima »neko (P.-evo) etimologično delo« Denis, ki je ostal kustos Garellijeve biblioteke v Theresianumu še do 1784, po ukinitvi te akademije pa dobil mesto kustosa v dvorni biblioteki. Vse kaže, da si je več delov P.-eve ostaline kakor neznani lekarnar osvojil Brinkov sobrat Denis, ki jih je dajal naprej svojim znancem, ki so se za kakšne dele posebej zanimali. Od Denisa je dobil Marko Pohlin 1775–81 ne le nedvomno P.-evo slovensko slovarsko gradivo (našo št. 19; Kumerdej je vedel to že 1781), ampak najbrž vse rokopise, ki jih omenja v BC (gl. naše št. 19, 26, 27, 28). Po isti poti kakor k Pohlinu so prišli iz Theresianuma najbrž še tudi tisti deli P.-eve ostaline, ki so jih imeli Frančišek Herbic (r. 1752, 1809 še živ, gl. članek in Kidrič, Dobr. 197), Martin Span (r. ok. 1760, u. ok. 1840, gl. Wurzbach) in Johann Paul Kaltenbaeck (1803–1861: Wurzbach): pri botaniku Herbicu, ki je postal bibliotekar v Theresianumu 1797, ko je zavod dobil zopet novo uredbo in biblioteko, je videl Kopitar še 1808/9 »P.-eve papirje v kopiji, približno v 10 kartonih (Cajetchen, gl. Kidrič, Zois. kor. 1808–9, 72); Span, učitelj klasičnih jezikov na Dunaju menda izza 90ih let, je imel po Czikanu in Gräfferju »mnogo izvirnih rokopisov« P.-evih, a objavil med drugim »Orthographisch-etymologisches Wörterbuch« 1819, torej delo, za katero bi bil mogel dobiti pomoč tudi v P.-evi ostalini (osebna prijatelja s P.-em, kakor poroča Gräffer, pa že zaradi starostne razlike nista mogla biti); Kaltenbaeck, ki mu pritiče med P.-evimi biografi med Büschingom in novejšimi izza Macuna zelo važno mesto, ker je imel o njem in njegovem sorodstvu na razpolago neke tradicije neznanega nam izvora (študiral je do 1824 v Kremsmünstru, potem živel na Dunaju), je zabeležil po avtopsiji 2 njegova rokopisa, ki se drugod ne omenjata (naši št. 23 in 24). Iz nadaljnje usode teh 3 skupin je le malo znanega: da je dal Pohlin vsaj 2 svojih popovičian Šraju, ta pa Vodniku vsaj gradivo za slovar (naša št. 19) in slovnico (naši št. 26, 27). Izgubljenih je danes iz P.-eve ostaline vsaj 8 št. (latinski naslovi v BC so najbrž Pohlinovi): spisi o botaniki, prirodoznanstvu in rudninstvu (Brink-Schottky; spisi bi utegnili biti istovetni z »10 kartonami«, ki jih je imel v prepisu botanik Herbic); 22) dodatki h Gesnerjevemu latinskemu slovarju (Brink-Schottky); 23) Stilum spectantia, Lipsiae scripta (Kaltenbaeck); 24) dodatki in opombe k »Anfangsgründe« (Kaltenbaeck); 25) Universale Glossarium, ad quod exiguntur voces, probaene sint, an corruptae (Pohlin); 26) Excerpta ex … libello … sic inscripto: Arcticae horulae … Adami Wochorizh, Witebergae 1684, in 8. Crisis (Pohlin); 27) In Grammaticam Vendicam edendam, id est: Vinidarum, seu Vindorum Australium cogitata et praeparata (Pohlin; da je Pohlin ta spis dal Šraju, a Šraj Vodniku, gl.: Slavia IV, 126; Kopitar, Gramm. XLVI, vendar je bilo v Vodnikovi ostalini samo slovarsko P.-evo gradivo, gl. DS 1918, 185–6); 28) Crisis über die kraynerische Grammatik des P. Marcus Augustin. Discalceat. cui haec praemittit: Nihil unquam egregii tentatur, cujus primus conatus calumniis non impetatur (Pohlin).

Po odnosu do slovenstva in nemštva predstavlja P.-eva publicistika iz 1749–50 zanimiv tip na meji med dvema dobama v razvoju slovenskega izobraženstva: kozmopolitično in prerodno. Čeprav se je javljal njegov odnos do slovenstva nekoliko drugače, nego bi pričakoval človek spričo tradicije kozmopolitične dobe od sinu neimovitega graščinskega uradnika, ki je sicer moral s slovenskimi podložniki slovenski obravnavati, a o njihovih zadevah le nemški pisati, je bil vendarle samo naraven odmev P.-eve realistične usmerjenosti in razvoja njegovih znanstvenih načrtov. Ko je spoznal korist, ki jo more imeti njegova znanost od slovanskih jezikov, se mu je zasvetilo, da svojega slovenskega porekla ne sme skrivati, kakor je lahko to opazoval pri mnogih drugih. Brez ovinkov je v knjigi Untersuchungen priznaval, da je rojen Slovenec iz »slovenske celjske četrti«. Knjige, ki jih 1749–50 navaja, mu pojmovanja odnosov do obeh narodnosti njegove ožje domovine niso mogle razčistiti. Iz literature do srede 18. stol., o kateri vodi račun zgodovina slavistike (gl. Jagić, Istorija slavj. filologii), imenuje le Valvasorja (Ehre), Eccarda (Historia studii etymologici iz 1711 o ostankih polabskih Slovanov), Frenzela (Origo), Stredowskega (Moravia sacra) in Leibnitza (rabil je njegova Collectanea etymologica iz 1717, v katerih je tudi slovenski tekst Lukež 21, 25–29 iz Hrena ali Schönlebna). Med slovarji, iz katerih je zajemal P. do 1750 leksikalno gradivo za primerjanje in etimologiziranje, so leksikografi: Junius, Goth. gloss. 1684; Junius, Ulphilae quattuor Evang. 1684; Wachter, Gloss. germ. 1737 (slovanske besede so iz Megiserj. Polyglotta); Frisch., Teutsch-lat. Wörterb. 1741 (F. je rabil Megiserj. Polyglotta in Loderekerjev Dict. iz 1605 z lat., ital., dalm., češkimi, polj., nem. in madj. besedami). Pozneje je rabil še kajkavca Habdelića iz 1670 in Belostenca iz 1740. Za študij slovanskih jezikov, ki je šel deloma globoko, je moral pač rabiti še druge knjige ali pa žive vire, le pri slovenščini mu je menda zadostovala materinščina »celjske grofije«, ki jo je štel med »najpravilnejša slovanska narečja«. Zdi se, da P. do 1750 še ni bil bral nobene slovenske knjige, a do prihoda na Saško tudi Bohoričeve slovnice ne (prim. Pohlin, BC), čeprav je mogel najti opozorilo nanjo tudi v Valvasorju: slovenske besede piše v Unters. z nemškim črkopisom, pomnoženim z »vindiškima znakoma za č in ž«; čeprav govori o raznih slovanskih znakih za č, vendar Bohoričevega zh med njimi ni. Vkljub neznatni znanstveni armaturi pa je bilo v P.-evi knjigi iz 1750 vendar več mest, ki so utegnila buditi ali vsaj utrjevati pri čitateljih slovansko in slovensko orientacijo: pojmovanje Slovanov na Kranjskem, Dolnjem Koroškem in južnem Štajerskem »od Dravograda in obeh Radlov na levem bregu Drave do Ptuja«, ki jih imenuje »Winden« (»Slowenzen«, ki govorijo »to Slovensko«, so mu samo ožji rojaki v celjski četrti), kot neko skupnost; skoraj kompletna predstava slovanske obitelji z 22 nemškimi, deloma zgolj pokrajinskimi termini; razširjenost Slovanov v preteklosti daleč čez sodobne meje; glasovitost Slovanov v preteklosti; kulturni napredek Rusov, ki so si že osnovali akademijo; pomen slovanskih jezikov za razlago krajevnih imen; želja Gottschedova in Sauerjeva, se seznaniti s slovanskim jezikom; odklanjanje termina »Sclav«, češ da tujci obešajo ta vzdevek Slovanom v lastno sramoto; proglašanje »potlačenega in zaničevanega« položaja Slovencev za žalostno posledico »spremenljive sreče«; opravičevanje kulturne zaostalosti južnih Slovanov z njihovimi boji s Turki, ko so Slovani »obenem morali skrbeti za varnost Nemčije«. Povrh je 1750 vse to razglašal mož, ki je obenem zatrjeval, da bi mu »pisanje (slovanskih) slovarjev ali slovnic in ocen o njih ne delalo prav nobenih težkoč« ter da bi, če bi dobil podporo kakega mecena, bil še vedno pripravljen potovati nekaj let »po tistem delu Evrope, ki se je raztezal od Avstrije na eni strani do Črnega, na drugi do Jadranskega morja«, predvsem, da »preišče slovanska narečja«, zlasti bosensko, »po sodbi vseh slavskih in vendskih jezikoznancev in njegovi lastni preskušnji najčistejše, najlepše in najličnejše« med vsemi slovanskimi. — Vendar bi se hudo motil, kdor bi sodil, da je pri nizanju takih momentov 1749–50 vodila P.-evo pero že zavest čustvenega odpora proti krivičnim privilegijem nemškega jezika na Slovenskem ali zavestna želja, z delom poseči v izpremembo stare jezikovnokulturne prakse, kakor se da to ugotoviti pri Pohlinu, ki je bil le 30 let mlajši. Ta graščinsko-uradniški sin ni mogel postati prvi slovenski prerodni aktivist, ker je bila v njegovi miselnosti poleg omenjenih poudarkov tudi zavest, da ima, ker je doma »v krajnem južnem predelu nemške zemlje«, do nemškega jezika dolžnosti, kakršnih do slovenskega ni čutil. Teoretično je 1750 pravilno formuliral: da »danes ne moreta biti latinščina in grščina več vir vseh znanosti«; da »so sedanji materini jeziki najpripravnejše in najkrajše navodilo za osvojitev starih jezikov kakor tudi drugih znanosti, in to zaradi množine in jasnosti svojih izrazov«. A praktično prilagoditev je napravil kot Nemec z delom, a tudi s teorijo. Njegovo narodnostno nemško čustvo je govorilo 1750, ko je naglašal: »Sedaj so barbari Rimljani, učeno ljudstvo Nemci, katerih prednikom so očitali, da ne umejo pisati, a tekmujejo z vsemi narodi za prvo mesto v znanosti.« A pozneje je teoretiziral še odkriteje, saj ga je silil 1753–66 k temu tudi poklic: »Materni jezik je bil pri Rimljanih in je pri Francozih ena največjih državnih skrivnosti. Nedavno sta opozarjala na to nemške državnike Leibnitz in Puffendorf. Skrivnost obstaja v dvojni skrbi: v skrbi za njega obliko in razširjenje ter v skrbi za omejitev, izključitev in kjer je le mogoče potlačitev tujega jezika, zlasti jezika sosednega in mogočnega naroda« (Kaltenbaeck). Ali: »Ugotovil sem brez izjeme, da je pravilno: Nemec, ki francoščino močno ljubi in želi razvijati, ima plitvo glavo in hladno srce za svojo domovino« (Kaltenbaeck). Da bi moral, če bi hotel s stališča celjskega Slovenca teorijo prilagoditi kakor jo je 18–20 let pozneje Pohlin s stališča kranjskega, obrniti ost tudi proti nemščini, ni opazil. Kakor pa je treba vsaj za dobo do 1766 s skepso brati Žvabovo sodbo, da je hotel P. »pisati samo Slovanom«, ali Prijateljevo, da je bil »navdušen za slovenski jezik« in se »z uživanjem z njim bavil«, tako je treba kot naivno odkloniti Luschinovo propagando: P.-ev odnos do nemštva in slovenstva Slovencem ne more biti ideal, ker so njegovi časi minili in se po slovenski prerodni akciji ne morejo več vrniti. Med zavestne preroditelje P.-a ne moremo šteti, ker mu je bila slovenistika vsaj do 1760 samo znanstveno sredstvo, germanistika pa dolžnost jezikovnokulturne pripadnosti in ker se je v slovenski prerodni problem zamislil, če je to sploh storil, šele ob Pohlinovi slovnici; nezavestno pa je s svojimi idejami in svojim delom tudi na preroditelje precej vplival.

Ceno in učinkovitost P.-ovega znanstvenega dela 1749–50 je zmanjševala okoliščina, da si ni mogel napraviti jasnih in logičnih načrtov ter se osredotočiti na problem. Že njegov prijatelj Büsching je moral označiti 2 njegovi deli po načrtu za »zmedeni«, »učeno mešanico« (naši št. 3 in 4). Prepričevalen dokaz nudi zapovrstnost delov, ki sestavljajo Untersuchungen (št. 4): Vorbericht (14 nepagin. strani); 2) Erster Theil (I) Recension der Schrift (von Schwarz) De columnis Herculis (paginacija 1–38); 3) Zweiter Theil (II) Besondere Abhandlung vom Meere (itd.), ki jo tvori 6 delov: a) poslanica članom kozmografičnega društva v Nürnbergu (rimska paginacija do LXXVI); b) Der Abhandlung vom Meere Erste Untersuchung, Ob es für eine Fabel zu halten sey, daß Spanien in den ältesten Zeiten an Afrika angehangen habe … (paginacija 49–60, tako da arabske št. 39–48 manjkajo); c) Zweyte Unters. Warum ein Schiff, mit gleich starkem Winde, von einer gegen Morgen gelegenen Küste des Mittell. Meeres, z. B. aus Palästina, eher nach Spanien gelange, als von dort wiederkehre (paginacija 60–107); d) Dritte Unters. Warum der Einfluß des Atlant. Meeres in das Mittell. zweimal stärker sey, als der Ausfluß des leztern in das erste (paginacija 108–215); e) Vierte Unters. Warum das Schwarze Meer in das Mittell. einen immerwährenden Ausfluß habe … (paginacija 215–239); f) Zugaben (paginacija 240–274); 4) Dritter Theil (III). Nachlese von etlichen Zusätzen, die sich bei der Verfertigung des Registers gesammlet haben … (paginacija 275–432); 5) Schreiben des Verfassers vorhergehender Abhandlung an Einige vornehme Gelehrten in Leipzig (24 nepagin. strani z datumom na koncu: 25. October 1749); Register. — Neenotnost paginacije je posledica kronološke zapovrstnosti tiska. V rokopisu so bili gotovi: I. del avg. 1749; poslanica leipziškim učenjakom 25. okt. 1749; II. in III. del proti koncu 1749; itd. A dotiskavali so se posamezni deli v drugačni zapovrstnosti: poslanica leipz. učenjakom pod konec oktobra 1749; II. del, ki se poziva na dotiskano poslanico leipz. učenjakom (268), morda od nov. 1749 do jan. 1750 (za I. del in nürnberško poslanico je računal pač 3 pole, zato je začel II. del s stranjo 49!); poslanica članom kozmografičnega društva v Nürnbergu, ki se poziva na 268. stran II. dela (str. XVIII), pač spomladi 1750 po prihodu v Leipzig (nova rimska paginacija pač zaradi posebnega značaja poslanice, da se je brošura lahko tudi separatno pošiljala); III. del poleti 1750; I. del poleti 1750 (ker je prispel ta del do 38. strani, nürnberška poslanica, ki jo je povezal z II. delom, pa zavzela 76 strani, je nastala anomalija, da je bilo pred 49. str. 116 novih); 6) Register. S temi ugotovitvami pa poglavje o avtorjevi nediscipliniranosti še ni izčrpano: s stavki o temi naslova se prepletajo stavki, ki govorijo o avtorjevih osebnih razmerah ali obravnavajo botan., mikološka, zoološka, filološka in zgod. vprašanja, ki niso z naslovi v nobeni zvezi. A avtor je na to šarovitost še posebno ponosen, kajti njegov ideal za znanstveno razpravo je časopis, a prepričan je, da je tudi čitateljem taka mešanica posebno draga. Tudi Versuch (št. 12) predstavlja mešanico naravoslovnih, narodopisnih, filoloških in gospodarskih razpravic. — P.-eva prirodoslovna in fizikalno zemljepisna prizadevanja strokovno še niso ocenjena. Za gobe, ki jih je poznal neverjetno mnogo, je bil prvi strokovnjak, a sploh so njegova opazovanja na naravoslovnih področjih prehitevala čas in mu dajala pravico, ugovarjati tudi takim priznanim avtoritetam, kakršna je bil botanični sistematik Linné. Toda P. sam je bil premalo sistematik, da bi bil mogel s prvimi objavami take sisteme trajno razmajati in postaviti več mejnikov nadaljnjemu razvoju, izza 1753 pa je moral naravoslovje sploh zanemarjati. Za upoštevanje zveze med naravo- in jezikoslovjem je objavil 1750 za svojo dobo pomembne smernice, ki se tičejo predvsem gob, a imajo tudi splošno veljavo: »Pri opisovanju … sem razvrstil gobe v rodove, družine in zvrsti; vsaki družini sem dal posebno, preprosto ime.« In zopet: »Moja latinska imena bodo zaradi množine družin krajša od sedanjih. Stara imena bom vsa obdržal in jih odkazal njihovim pravilnim vrstam; vendar je treba njihovo število pomnožiti z mnogimi novimi. Ne bom si pa izmišljal nemških, francoskih, italijanskih, slovenskih, madjarskih imen, ampak bom tista, kolikor jih vem ali še morem izslediti, postavil k latinskim z navedbo pokrajin in krajev, kjer so v rabi.« — Pomembno mesto zavzema P. kot jezikoslovec, ker ga odlikujejo težnja po vestni uporabi prejšnjih pridobitev v zvezi z upoštevanjem bivajočega stanja, odklanjanje nepotrebnih in samovoljnih neologizmov in ostarelih posebnosti in uho za prej neopažene glasovne razlike. — Mnogo je etimologiziral, toda ker še ni obstajala historična slovnica, njegove etimologije seveda ne morejo sloneti na poznanju notranjega ustroja jezika. Dasi je v teoriji 1750 svaril n. pr. glede razlage krajevnih imen pred »golim enakozvočjem« in ugibanjem, so njegove etimologije le ugibanja, pri čemer ga je vodilo na napačna pota pogosto tudi pritegovanje hebrejščine (več: Macun, Jagić, Breznik). — P.-evi teoriji glede pravopisa se ne da mnogo oporekati: da sme vsak znak zastopati le en glas; da je treba tako pisati, da lahko vsakdo bere. Toda njegovi črkopisni reformni predlogi kažejo vendarle neko naivno omalovaževanje tradicij in neko bolestno zaverovanost v nekaj, kar ni bilo niti izvedljivo niti tako važno, kakor se je avtorju zdelo. Njegova misel na izpopolnitev latinice za slovenske potrebe nam postaja umljivejša ob podmeni, da je začel slovensko slovarsko gradivo zapisovati, ko je bil oborožen še samo z Valvasorjevimi odstavki o slovenskem jeziku, torej preden je bral Bohoriča in dobil v roke kakšno slovensko knjigo. Javno je predložil 1750 samo 2 novi »vindiški črki«. Oba znaka, ki jih je dal vrezati v les, sta nastala ob Valvasorjevi cirilsko-glagolski tabeli (VI, 272), a nobeden ni prevzet iz cirilice v tamošnjem pomenu: č, za katerega si je iz Valvasorja izposodil ime »Tscherf« (Valvasor piše kakor Bohorič: Zherv), je podoben velikemu V, čigar kraka sta spodaj spojena s polukrožcem, zgoraj pa vsak na svojo stran zavihana; za ž je prevzel cirilski znak za š, samo da mu je srednji rogljiček skrajšal, tako da je znak podoben prevrnjenemu velikemu E (v poslanici leipziškim učenjakom, torej tistem delu knjige Untersuchungen, ki ga je prvega tiskal, »je moral«, kakor pravi v II. delu, namesto svojega novega znaka iz nepojasnjenega vzroka začasno »vzeti grški omega«, medtem ko rabi v vseh drugih delih knjige svoj prvotni znak). Druge posebne slovenske glasove je označal 1750 z nemškim črkopisom ter pisal: hischa (vedno h in vedno sch za š), kosowz (vedno z za c, w za v, a nedosledno s za z in s), Jerney (vedno y za j na koncu besede). P. pa je 1750 obenem tudi povedal, da z novimi črkami ni zadovoljen: »Ta (č) ne bi smel moleti nad črto ali viseti pod črto; rogli drugega ne smejo biti v večjih medsebojnih razdaljah kakor pri m; oba se morata ostali pisavi bolj priličiti.« Vendar P.-u ni bilo dano, da bi bil dal svoje »slovanske črke« še enkrat rezati, pač pa kaže njegova črkopisna reforma v rokopisnem slovarskem gradivu eno važno »priličitev« in več dopolnil, ker rabi poleg svojega znaka za č, w za v in y za j še: za ž praviloma grški okrogli omega (oglati cir. š se rabi za ž le na 5 listkih, ki so po vseh znakih starejši od drugih, med njimi beleži 1 besedo iz Škofje Loke), za š omego s črto nad znakom; za z cir. z s spodnjo vijugo na desno; za s znak, ki je podoben zgoraj odprti osmički; za h cir. h; za nj n z dvema pikama zgoraj. Tudi črkopisne reforme v njegovem slovenskem gradivu za slovar torej kažejo, da ga v bistvu le ni vodil estetski ozir na enotnost tipa. — P. je sicer 1750 obenem s kritiko nemške, francoske in italijanske ortografije jasno izrazil svojo naivno vero, da bi mogli njegovo slovansko črkopisno reformo k svojemu pridu sprejeti »vsi še obstoječi evropski jeziki«, toda za pisanje nemških besed svojih »slovenskih črk« niti 1750 ni rabil, ampak je skušal uveljaviti le druge reforme (z za tz, i za y, itd.; več Prestini).

P.-ove zasluge za obe filologiji, katerima je veljalo njegovo jezikoslovno delo, germanistiko in slavistiko, so različne, kakor je različen njegov čustveni odnos do Nemcev in Slovencev. — P. ni samo tisti Slovenec, ki je na nemški književni jezik v dobi 1200 let sožitja teh 2 narodov v isti državi najbolj vplival, ampak je njegov vpliv absoluten in izreden (Kaltenbaeck). Nemščino je obvladoval odlično, da mu je le redko ušel kak slovenizem. Njegov obračun na eni strani z nekritičnim tradicionalnim avstrijskim provincializmom, ki je odpiral vrata barbarizmom, na drugi s formalističnim gottschedianizmom, ki je imel v novih filoloških Saksončevih delih veliko oporo (1748 Grundlegung einer deutschen Sprachkunst, 1753 Kern der deutschen Sprachkunst), a vedel s svojo težnjo po slovniški enoličnosti in skladnosti zgolj na osnovi saksonskega govora v papirnat jezik, je bil zgodovinska potreba ter je opozoril Nemce na bogato, do takrat neupoštevano avstrijsko-nemško jezikovno zakladnico. Njegovi nemški slovnici pritiče v razvojni vrsti častno mesto: njegova deklinacija je preglednejša od Gottschedove ter je postala odločilna; prvi je obdelal deklinacijo lastnih imen ter razlikoval tri naklone, določnega, nedoločnega in zapostavljenega; njegova razdelitev nemškega glagola je jasnejša od Gottschedove; poglavje o etimologiji je v objavljenih nemških slovnicah sicer iz pedagoških ozirov izpustil, a hotel ga je obdelati v izčrpni slovnici, ki ni ohranjena. Še pomembnejše je njegovo delo za nemški slovar. Dičijo ga odlike, ki v celoti niso bile združene v nobenem prejšnjih slovarjev in ga približujejo najboljšim znanstvenim modernim leksikografom: odklanjanje nepotrebnih tujk in neologizmov; izmed redkih potrebnih njegovih neologizmov se je ohranil eden: Sternwarte, ki ga je predložil že 1750; pažnja na potrebe praktičnega življenja, izraze za orodje in obrate, vinogradništvo, rastlinstvo in živalstvo, kanclijsko terminologijo, »goljufivski slovar«; ozir na frazeologijo, predhodnike, najdišča itd. Vse te odlike kaže tudi njegov avstrijski idiotikon, ki je bil prvi svoje vrste ter ostal še dolgo glavni vir naslednikom. P. je bil prvi, ki si je upal Nemcem povedati, da je za zgodovino kake besede važnejše znati, kako se izgovarja v narečjih, nego kako se rabi v konservativnem književnem jeziku. Za označevanje avstrijsko-nemških vokalov je predložil že 1750 posebne pripomočke. P.-eva germanistična prizadevanja so imela sicer v Gottschedu in njegovih pristaših v Nemčiji in Avstriji brezobzirne nasprotnike, ki so segali tudi po pamfletih, brezvestnih intrigah in podlih podtikavanjih. Kljub temu je bil na Dunaju njegov vpliv velik, k čemur je pripomoglo več okoliščin: zagovorniki v listih; predpis, da so za bodoče uradnike njegova predavanja obvezna; starejši uradniki med slušatelji; njegova poklicna vestnost. Nemcem je Slovenec P. osnoval slovniški in višji pouk njihovega jezika na Dunaju; s primerno omejitvijo gottschedianizma na Dunaju je vplival zlasti tudi na avstrijsko uradno nemščino.

Za slavistiko so pomembnejše od P.-evih izdelav njegove načelne ali programske izjave (n. pr. tiste, ki kažejo njegovo realistično usmerjenost ali se tičejo potovanja na jug, filološke važnosti slovanskih jezikov, bosenskega narečja, bolgarščine itd.). Pomena slovanskih jezikov za indoevropske etimologije, razlage krajevnih imen itd. ni do 1750 nikdo tako poudaril in nazorno podprl kakor Slovenec P., tudi genialni Nemec Leibnitz ne, a izmed starejših informatorjev o Slovanih (gl. Jagić, ISF) ni bil nobeden tako poučen in izčrpen kakor Arclinčan, čeprav se prepušča včasih podobnim napačnim sklepom kakor Valvasor, ob katerem študira. Zibel slovenstva je kakor Valvasor iskal predaleč na germanskem severu, a je pravo podobo še bolj zmedel, ko je na osnovi golega enakozvočja napravil teorijo o ožjem sorodstvu med Slovenci in Švedi. Valvasorjevo splošno delitev Slovanov na severne in orientalske je hotel izpopolniti in bil prvi, ki je skušal po izgovoru deliti Slovane na skupine. Toda bil je vendarle še preslabo podkovan, da bi se mu bilo kaj takega že moglo posrečiti: po nekem ugibanju se je 1750 odločil za razlikovanje dveh skupin, »Slaven« in »Wenden«, propagirajoč za skupno oznako obeh »Slavonisch« in prištevajoč med »Slaven« Čehe, Moravce, Slovake, Poljake, Bolgare, Srbe (Räzen), Bošnjake, Dalmatince, Hrvate in Slavonce do Drave, med »Wenden« pa, ki so mu poleg »Slaven« eden »glavnih narodov«, pa le svoje rojake in Lužičane (Rusov ni uvrstil, ker je njihov jezik premalo poznal). V čast mu je pa treba šteti, da je število napačnih Valvasorjevih trditev (RDHV V-VI, 72–8), ki si jih P. ni osvojil, precejšnje. Njegova črkopisna reforma je bila sicer tudi za Slovence nepotrebna in neestetska zabloda, vendar bi bili pomenjali njegovi slovenistični spisi, če smemo soditi po njegovih načelih in delu na področju germanistike, epoho za slovenska gramatikalna in slovarska prizadevanja, da jih je mogel dovršiti in izdati. Ohranjeni fragmenti njegovega slovensko-nemškega slovarja, ki je etimološkega značaja (zadel je v njem več etimologij, n. pr. bogati, fleten, jelša, kad, molj, piškur, pogača, pitam, šivam, vinar, žena), priča zlasti tudi o tem, da je besede pretresal naravoslovec, ki se je spoznal na pojme varietet, vrst in rodov. Morda bi se bil začel P.-ev vpliv na slovenistiko že 1750, da niso prvi njegovi slovenistični odstavki izšli pod naslovom, pod katerim jih slovenist ni mogel slutiti. Z redkimi možmi, ki so se zanimali za pomnoževanje slovenske nabožne in filološke književnosti, P. ob razpošiljanju knjige iz 1750 pač ni imel znancev, saj predstavljajo v seznamu adresatov slovensko ozemlje le: borlski graščak Franc Jožef grof Sauer, zaloška grofa Sigismund in Rudolf Schrattenbach in pa studeniški samostan. A tudi po vrnitvi v Avstrijo v tem pogledu ni bilo mnogo bolje. Ako je pravilna tradicija, da se je osebno spoznal s Pohlinom (Kopitar XLVI), se je moglo to zgoditi le 1755–65 in izven P.-evih predavanj, ker je Pohlin obiskoval redovne šole. Med njegovimi slušatelji so sicer morali biti tudi Slovenci, toda poznejša preroditelja Kumerdej in Linhart sta prispela šele po njegovi upokojitvi. »Untersuchungen« je utegnil brati Pohlin še preden je 1771 Nemec Schlözer slaviste nanje opozoril. Pač šele po 1771 so segli po knjigi: Kumerdej, ki je tudi v orient. akademiji mogel slišati njegovo ime; Zois, ki se je moral zanimati tudi za P.-a kot naravoslovca (v katal. Zoisove bibl. iz 1780 knjige še ni, pač pa je v kat. iz 1797–98, prim. v NUK sign. 16394). Vodnik je vpisal »13. listovanoja 1815« svoj izvod (v NUK sign. 8868), a je mogel rabiti prej Zoisovega; Kopitar je postal na Arclinčana pozoren ob Zoisovem primerku. Vpliv P.-eve realistične, neologizmom in tujkam sovražne filološke usmerjenosti je slovenske preroditelje le zelo počasi osvajal: Pohlin, ki je mogel rabiti največ P.-evih slovenističnih rokopisov, je bil dostopen le za nekritično sprejemanje gradiva, ne pa za bistva; Kumerdej, ki je še mogel pregledati tudi P.-eve rokopise, ki jih je Vodnik prejel od Šraja med 1792 in 1803, je bil še preveč zaverovan v racionalistično »grammaire générale et raisonnée« in ni mogel sprejeti P.-evih smernic v celoti. Šele Zois, ki je bil sam realističen naravoslovec, se je mogel ves navdušiti za bistvo P.-eve smeri, a medtem ko je bil za presaditev v prakso izmed Zoisovih sodelavcev tudi Vodnik le deloma pripraven, je bil Kopitar takemu poslu popolnoma dorasel; po tej poti je povzročil P. tudi slovenske črkopisne reformne poskuse, ki so v zvezi z imeni Kopitar, Vodnik in Metelko.

Pomembna so tudi nekatera P.-eva poročila v Untersuchungen, v katerih se obravnavajo sodobna vprašanja: avtobiografski podatki; grof Sauer na gradu Borlu in njegov odnos do Slovencev; zgodovina studeniškega ženskega samostana; Rogaška Slatina; kostrivniški vrelci; Boč; arheološke najdbe v vojniški župniji; položaj županov; zauživanje polhov; Donava itd. — P.-eva polemika je na splošno dostojnejša kakor njegovih nasprotnikov, ki jim ni bilo nobeno sredstvo preogabno; vendar se je znal tudi on maščevati, n. pr. proti kremsmünsterskemu patru Nonosu Stadlerju na sumljiv način, ko je najbolj smrdljivo gobo (phallus impudicus) imenoval po svojem nasprotniku: nonosus. — Učene družbe so imenovale P.-a za člana menda vse pod vtisom njegovih Untersuchungen iz 1750 (prim. legendo na sliki iz 1775): Kosmographische Gesellschaft in Nürnberg (ko je u. član N. Hey, ki je bil vešč slovanskim jezikom, so ponudili glede na slovanska geografska imena njegovo mesto P.-u, a ni gotovo, da je bil pravi član društva, ki je 1762 zaspalo); Kaiserl. Akademie der Naturforscher (menda Caesarea-Leopoldina naturae curiosorum, ki je menjala mesto po bivališču predsednikovem); K. k. Akademie der Strebenden zu Roveredo (menda Accad. degli Agiati, ust. 1750, prim. Enc. Ital. s. v. Rovereto); Churfürstl. Maynz. Akad. d. Nützl. Wissenschaften; Herzogl. Teutsch. Gesellschaft in Helmstadt. — Hvaležno so se mogli P.-a do konca 1. svet. vojne spominjati tudi mnogi štajerski študenti: iz lepe vsote 9089 gld., ki jo je dala razprodaja njegovega premoženja (izvzemši rokopise, numizm. zbirko in herbarij), se je napravilo 9 Popovičevih štipendij za študente v Gradcu (Macun 35). — Marsikatera črta P.-eve fiziognomije ostane neosvetljena, dokler se ne izsledi več njegove korespondence: doslej so v evidenci le odlomki pisem, ki jih je pisal Büschingu febr. 1761 (Büsching 1775), Hallerju (Körner 1917/18), Heymatzu, učitelju »am grauen Kloster« v Berlinu (Büsching 1775) in koncept pisma grofu Ulefeldu, diplomatu Mar. Terezije (Prestini 1918), a izmed pisem, ki jih je prejel, le odlomek Büschingovega z dne 16. jul. 1754 in Gellertovega z dne 10. maja 1754 (Kaltenbaeck 1836). — P.-evo biblioteko so pač razprodali, a znan je samo kupec ene knjige: Jos. Val. Zlobický, učitelj češkega jezika od 1770 v Theresianumu, od 1775 na dun. univerzi, je kupil Küzmičev Novi zakon iz 1771, prim. Kopitar Zoisu 3. avg. 1809). — Prim.: Krstne in mrl. matice v Vojniku, krstne in poročne v Žalcu; Popovič, Erstes Probestück 1749; Popovič, Untersuchungen 1750; ocene knjige Unters., (prim. Kaltenbaeck: Leipzigische neue Zeitungen von gel. Sachen auf d. J. 1750, 811; Wöchentl. Nachrichten von gel. Sachen, Regensburg 1750, 353; Berlinische kritische Nachrichten a. d. Reiche der Gelehrsamkeit 1750, 487; Beitrag zu den Erlang'schen gel. Anmerkungen 1751, 14; Göttingische Zeitung von gel. Sachen 1751, 34; S. J. Baumgarten's Nachrichten von merkw. Büchern 7. St., Juli 1752, 88; Hamburgisches Magazin 7. Bd., 96; Nova acta Eruditorum, Lipsiae 1752, p. I, 122; Altona'sche Reichsnachrichten 1753, Nr. 89; Journal étranger, Paris 1755, 47; Physikalisch-ökonomisch-gemeinnützige Wochenschrift, 52. St. 1755, 405; Physikalisch-ökonom. Patriot I, 1756; Novelle letterarie di Venezia 183); ocene knjige Anfangsgründe (Kaltenbaeck, Luschin: ugodna: Göthingische Anzeigen von gel. Sachen 1754, 467; pamfleti: Göttinger gelehrte Anzeigen 1754, 351; Gottsched, pesmi »Neuestes aus der anmuthigen Gelehrsamkeit«); Schlözer, Allgem. Nord. Gesch. 1771, 324 sl.; Büsching, Wöchentl. Nachr. III. Jahrg., XVIII. St. (slov. prevod: LMS 1879, 110–117); Chr. Gl. v. Murr, Journal z. Kunstgesch. u. z. allg. Litt. III (1776), 109; De Luca, Das gel. Österrreich II (1778), 156 (Sonnenfels in P.); Vogel, Specimen bibl. germ. austr. I (1779), 173; Denis, Merkw. d. Garellischen Bibliothek, W. 1780, VI, 16; Kumerdej v Ms. 346 NUK v Lj, fattura 2, 152; Hermann Ber. Fr., Reisen III (1783), 45 (Versuch); Kindermann, Hist. u. geograph. Abriß des Herzogthums Steiermark 1787; Pohlin, Dict. 1792; Heinsius, Allg. Bücherlexicon III (1793), 279; Pohlin, BC 1803 (nova izdaja 1862, 43); Patriot. Tagblatt 1803, 1413; (P. = Kranjec, kar je F. Sartori kmalu nato menda v istem listu popravil, prim. LZ 1881, 431); Meyssel, Lexicon der v. J. 1750–1800 verstorb. deutschen Schriftsteller X, 193, 320; LW 1806, št. XXV-XXVI; Dobrovský, Slavin 1806, 13; Kopitar, Gramm. 1808, XLV, LVI; Benditsch, Topogr. Kunde von der Hauptstadt Grätz 1808; Winklern, Biogr. Nachrichten 1810; Kopitar, Annalen f. Lit. u. Kunst VIII (1811) = KS 120–4, 127; Kopitar, Museum X (1812) = KS 177 (idiotikon); Kopitar, Vaterl. Blätter 2. IV. 1814 = KS 176 (idiotikon); Höfer, Etym. Wrtrb. der in Oberdeutschland, vorz. aber in Österr. üblichen Mundart 1815; Schottky, Jahrbücher d. Lit. IV (1818), Anzeigeblatt 33 (Brinkovo por. o ostalini); Jahrbücher d. Lit. VIII (1819) 250 (ocena Winklernove »Chronol. Gesch.« iz 1819); Schmutz, Hist.-Topogr. Lex. von Stmk. III, 194; Jahrbücher d. Lit. XXXII (1825), 18 (nagr. napis); Carinthia 1831, 104 (črkopis); Dobrovský, Slavin 1834, 70 (Hanka se poziva nanj); Kayser, Vollst. Bücher-Lex. IV (1834), 378; Österr. Nat.-Enc. IV (1836) 253 (Span), VI (1837), 150 (Wildenstein); Kaltenbaeck, Österr. Zeitschrift f. Geschichtsund Staatskunde II (1836) str. 21, 27, 31, 35, 37 (pisec je imel na razpolago poleg gradiva iz ostaline, ki je danes izgubljena, tudi še neke tradicije na P.-a, ki so se mogle ohraniti samo v krogih, katerih predniki so bili P.-u zelo blizu; napovedano nadaljevanje je izostalo); Hammer-Burgstall, Jahrbücher d. Lit. LXXVI (1836), 178 (Versuch o Kukmaku); Schmeller-Frommann, Bayer. Wrtrb. I, str. XVII (idiotikon); Steierm. Zeitschrift 1840, 2. zv., 49 (pomn. ponatis Winklerna iz 1810); Wolff, Enc. d. deutschen Nationallit. VI, 86; Gräffer, W. Memoiren II (1845), 84 (Span); Majar, Drobt. 1849, 207; Schimmer, Bilder a. d. Heimat, 1853, 288; Navratil, N 1853, 115; Kink, Gesch. d. Wiener Univ. I (1854), 466–71 (več napak); Metelko, MHK 1857, 133 (črkopis, slov. slovar); Vodnikov spom. 7, 39 (Costa in Dimitz o slov. slovnici); MHK 1861, 20 (Dobr. o grupaciji Slovanov, slov. slovnici); Poggendorf, Biogr.-liter. Handw. z. Gesch. der exacten Wiss. II (1863), 501; Hofrichter, Lebensbilder, 1863, 43–5; Šaf, 22, 62, 71; Navratil, Slov. ber. za 8. razr., 1865, 134; Tagespost (Graz) 1865, št. 274, 275; Reichel Rud., Kurzer Abriss d. steir. Landesg., 1869, 73; Wurzbach XXXII (1872); Koberstein, Grundriß d. Gesch. d. deutschen Nationallit.⁵ III, 185; Slovník naučný VII (1873), 680; Weigand, Deutsches Wrtrb. II, 814; Marn XIV (1876), 31; Littrow, Wunder des Himmels⁶, 1878, 1078 (Sternwarte); Wurzbach XXXVI (Span); Vodušek, LMS 1879 (= prevod Büschinga iz 1775 z nekaterimi dodatki); AslPh V (1880) 290, 522 (Kop.-Dobr.); Kleinmayr, Zgod. 62, 68, 111; Žvab LZ 1881, 106, 179, 235, 300, 366, 425, 494, 625, 761; Macun 27–47; Briefw. zw. Dobr. u. Kop. 127, 259, 360, 374; Marn XXII, 22–26; Orožen VIII, 262, 290; Glaser I, 187; Новыя Письма Добр., Копитара, 1897, 209, 222; Zeidler, Wiener Zeitung 1899, št. 103; Reichel Evg., Gottsched 1900 in Gottsched d. Deutcschen 1901; Strakosch-Graßmann, Gesch. d. österr. Unterrichtsw., 1905, 113 (slika); Prijatelj, IMK 1905, 85 (Herbic); Petrovskij, Kopitar, 1906, 481 sl. (črkopis); Jagić, Ист. слав. филологiи, 1910, 177–8; Prijatelj, Veda I (1911), 227 (Kopitar); Jellinek, Gesch. d. neuhochd. Gramm. I (1913), II (1914); Nagl-Zeidler, Deutsch-österr. Literaturgesch. II/1 (1914); Kretschmer P., Wortgeographie d. hochd. Umgangsspr. I (1916); Körner, Österreich I (1917/18) 139–43 (prinaša tudi neobj. pismo Hallerja); Prestini, Nast. Vjesnik XXVI (1918), 293–303; Prijatelj, Slovenačka knjiž., 1920, 33; Grafenauer, Kratka zgod.², 1920, 102, 128 (že v prvi izd.); Žigon, Kronol. pregled 14 (črkopis); Luschin von Ebengreuth, Südsteiermark, 1925, 207–223; Burian, Slavia IV (1925), 124, 126, 127 (črkopis, slovnica); Pirjevec, Slov. možje 33–7; Breznik, ČJKZ VI (1927), 91–99 (slov. slovar); Kidrič, NE III; Kidrič, RDHV V-VI, 116–7; Kidrič, Dobr.; Wester, PV 1923, 226 (Boč); Wester, J 1934, št. 44; Kidrič, Zgod.; Kidrič Zois. koresp.; Nahtigal, Jerneja Kopitarja spisov II/1, Lj., AZU, 1944, 169, 175, 229; II/2, Lj., AZU, 1945, 330. Kd.

Kidrič, Francè: Popovič, Janez Sigismund Valentin (1705–1774). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi449287/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine