Slovenski biografski leksikon

Pongratz Gvidon, velepodjetnik, r. 4. jan. 1822 v Slov. Bistrici kot četrti izmed 9 otrok posestnika in upravitelja Attemsovih veleposestev Marka P.-a in Marije Kolleger, u. 31. dec. 1889 v Zagrebu. Po dovršeni trgovski šoli je prakticiral po kolonialnih trgovinah v Gradcu; ko pa se je začela zidati Južna železnica od Celja do Lj., je nastopil kot samostojen dobavitelj za gramoz, železniške prage in brzojavne drogove. Obenem je vzel (1843–51) v zakup poštne vožnje iz Celja v Trst ter se naselil kot poštar v Lj. Tu se je 15. okt. 1849 poročil z Jeaneto, zalo hčerko lj. trgovca in fužinarja v Železnikih, Josipa Martinčiča. Preselivši se v Zagreb, je kot prvo večje gradbeno delo prevzel uravnavo Save od Zaprešiča do Zagreba in jo med 1853–6 dovršil v prvi etapi. L. 1855 je sezidal kaznilnico v Lepoglavi, 1856–7 most čez Rečino med Sušakom in Reko, v isti dobi je dovršil uravnavo Drave pri Varaždinu. Febr. 1857 je osnoval z bratoma dr. Friderikom in dr. Oskarjem P. (glej spodaj) trgovsko veletvrdko G. Pongratz v Zagrebu ter bil avgusta 1857 sprejet v zagrebški trg. gremij kot privil. veletrgovec. Oblagodarjen z bistrim pogledom v bodočnost in čudovito energijo, je vodil odslej svojo tvrdko skozi četrtstoletje od uspeha do uspeha ter si pridobil s svojimi deli poleg vodilnega mesta med podjetniki naših dežel tudi večmilijonsko premoženje. Prvo veliko delo, s katerim je zaslovel, je bila dokončna zgraditev 4 km dolgega železniškega nasipa čez Lj. barje, ki je bil prejšnjim podjetnikom povzročal nepremagljive težave. Vmes je začel (maja 1857) zidati cerkev sv. Petra in splošno bolnišnico v Zagrebu (prvo dovršil 1858, drugo 1860); obenem je zgradil (1859) most čez Kolpo pri Sisku in (1860) železnico Pragersko—Ormož—Velika Kaniža. Ko je 1859 izbruhnila vojna med Avstrijo in Sardinijo, je prevzel v družbi z zagrebškim podjetnikom Emanuelom Pristerom oskrbovanje avstrijske vojske ter pri tem na nenavaden način obogatel. Odslej se stopnjujejo njegove železniške gradnje. Med 1860–62 izgradi železnice Gradec—Köflach, Gradec—Fehring, Lieboch—Wies, Zidani most—Zagreb—Sisek s kolodvori v Zagrebu in Sisku, 1862–63 del koroške železnice Maribor—Celovec, 1863–65 železnico Zagreb—Karlovec. 1863 je prevzel pristaniške gradbe na Reki, ki so trajale do 1870, sezidal 1867 lazaret v Trstu, 1868–70 pa izvršil v družbi z Jožefom vitezom Maurerjem prvo poglabljanje tržaške luke, posluživši se pri tem lastnega ladjevja. Takrat je v Trstu zgradil tudi nove obalne pomole in pristaniška skladišča. Med 1869–73 je dogradil zelo težavno železniško progo Karlovec—Ogulin—Reka, obenem pa trasiral z bratom Oskarjem železnico Dravograd—Mislinje—Vitanje—Konjice—Lipoglavski predor—Rog. Slatina—Zaprešić, ki se pa zaradi poloma 1873 ni zgradila. L. 1870 je osnoval konzorcij za zidanje železnic v hrvatski Vojni krajini, ki je tudi obtičalo. Dovršivši 1870 železnico Zagreb—Zakanj, se je že 1870 udeležil zidanja gorenjske železnice Lj.—Trbiž, zgradil 1871 z bratom Oskarjem mestni vodovod v Gradcu in med 1877–80 v družbi z Jakobom Cecconijem ponovno poglobil tržaško luko. Ob okupaciji Bosne in Hercegovine 1878 je prevzel zalaganje a.-o. vojske in 1882 savski most v Galovcu pri Sisku. Med 1882 do 1886 je prevzel z bratom Oskarjem izsuševalna in regulacijska dela na ustju Neretve, 1887–88 poglobljenje luke v Splitu, 1888 čiščenje in osuševanje lagun okoli Ogleja itd. — Mnogo so nesli P.-u tudi zakupi mitnin in užitnin, ki jih je od 1856 do 1880 prevzemal v raznih mestih, tako 1856 v Zagrebu, 1859 v Karlovcu, Krapini in Sisku, 1868 v Pragi, 1869 v Gradcu, 1872–5 v Lj. — P. je pomemben tudi kot ustanovitelj novih industrij na Hrvatskem. Že 1859 je kupil v Karlovcu tako imenovani belgijski mlin, ga povečal in preuredil na pogon s turbinami, 1862 je osnoval in ves čas vodil »Društvo zagrebške plinarne«, 1869 ustanovil Prvo hrv. privil. tvornico usnja v zagr. predmestju Novi vesi, ki se je pod njegovim vodstvom razvila v eno največjih usnjarskih industrij monarhije. L. 1883 je kupil od dedičev grofa Pejačevića premogovnik Vrdnik pod Fruško goro, ga prenovil in razširil. S sinom Gustavom je jul. 1889 dogradil do rudnika 16 km dolgo lokalno železnico Ruma— Vrdnik. L. 1879 je kupil v Zagrebu na dražbi staro parketarno ter jo 1881 preuredil v tvornico parketov in parno žago, ki jo je podaril sinu Gustavu. Tudi v hrv. bankarstvu je P. zapustil vidne sledove. L. 1868 je ustanovil v Zagrebu Hrvatsko eskomptno banko. Prvi njen predsednik je bil njegov starejši brat dr. Friderik P., r. 12. okt. 1819 v Zbelovem. Ko je ta 12. apr. 1876 umrl, je prevzel Gvido P. predsedništvo banke in ga obdržal do smrti. — Za zasluge na gradbenem in gospodarskem polju je bil P. 1869 odlikovan z redom železne krone III. vrste ter 20. maja 1875 povzdignjen v viteški stan. — P. je bil od 1857–62 tudi delaven član zagrebškega mestnega sveta, v katerem je imel odločilno besedo, poznejše izvolitve v narodno mestno zastopstvo pa je odklonil. Storil je še tudi pozneje mnogo dobrega za Zagreb, tako ob potresu 1880, ko je vzpostavil zaupanje v plačilno zmožnost razdejanega mesta s tem, da mu je dal ves svoj mogočni osebni kredit na razpolago. Podaril je Zagrebu tudi obširno zemljišče, na katerem stoji danes zgradba srednje tehnične šole. Vseeno se mu Zagreb za vse to ni primerno oddolžil, pač pa sta mu podelili častno meščanstvo mesti Karlovec in Sisek. — Gvidon P. je imel razen svojih tvornic in rudnikov tudi obširna posestva, gradove in mnogo hiš na Hrvatskem in v Zagrebu. Na Bledu je zgradil svojim 3 otrokom Gustavu, dr. Maksu in Matildi, por. s poznejšim podmaršalom Jurijem Georgievitsem, po eno lično vilo. V Zagrebu si je na temeljih nekdanjega mestnega stolpa in obrambnih zidov 1862 sezidal svoj ponosni dvorec v Visoki ulici, ki je 1926 prešel v last kralj. dvora. — Sicer nikdar zaveden Slovenec in Slovan, je bil Gvidon P. eden najbolj darovitih in drznih, pa tudi od sreče najbolj obdarjenih podjetnikov, kar jih je rodila slov. zemlja v preteklem stoletju. — Prim.: Agramer Zg. 1889, št. 301; Agramer Tagbl. 1889, št. 296; LZg 1890, št. 1; Obzor 1889, št. 301; 1890, št. 1 in 2; Narodni list (Zader) 1890, št. 2; Gesch. der Eisenbahnen der ö.-u. Monarchie (Wien 1898) I, 257, 281–3, 498–9; III, 402; Vošnjak, Spomini II, 118–21; Rudarski zbornik 1936/37, 1, str. 77; Arnautović, Historie des chemins de fer yougoslaves 1825–1837 (Paris 1937). Podatki o gradnjah slone izvečine na zapiskih g. univ. asistenta inž. Stjepana Szavitza-Nossana v Zagrebu. Ara.

Andrejka, Rudolf: Pongratz, Gvidon, vitez (1822–1889). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi448421/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine